673 2018 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 398:001.8(497.434Ribnica)(091) Prejeto: 8. 6. 2018 Domen Češarek dipl. bibl., urednik domoznanske zbirke, Knjižnica Miklova hiša Ribnica, Škrabčev trg 21, SI–1310 Ribnica E-pošta: cesarek.domen@gmail.com Zgodovina raziskovanja pripovednega izročila na območju Ribniške doline IZVLEČEK Prispevek obravnava zgodovino raziskovanja pripovednega izročila na območju Ribniške doline. Ribnica je z vidika slovstvene folklore znana predvsem po šaljivih pripovedih in značilnem humorju, ki predstavlja pomemben del nesnovne kulturne dediščine. O načrtnem zbiranju etnografskega gradiva Ribničanov lahko govorimo že v pred­ romantičnem obdobju. Na tem območju so delovali nekateri pomembnejši slovenski predstavniki in misleci romantič­ ne dobe. Z zbiranjem folklornega gradiva so se prvi ukvarjali zadnji ribniški graščaki – Rudeži. V luči prizadevanj za slovensko nacionalno prebujanje se je v Ribnici večkrat ustavil prijatelj Jožefa Rudeža, poljski etnograf Emil Korytko, ki je v 19. stoletju slovenske intelektualce spodbudil k zbiranju folklornega gradiva. V članku so omenjeni raziskovalci, ki so v svojih raziskavah kakorkoli obravnavali ribniško pripovedno izročilo in zbirke pripovedi, ki se vsebinsko navezujejo na Ribniško dolino. KLJUČNE BESEDE Ribnica, Sodražica, Dolenjska, zgodovina, etnografija, etnologija, folkloristika, pripovedno izročilo, slovstvena folklora ABSTRACT HISTORY OF FOLK LITERATURE STUDIES IN THE RIBNICA V ALLEY This article outlines the history of collecting folk tales in the Ribnica valley. In regard to folk literature, Ribnica is mostly known for its humorous narratives and the characteristic humour of its inhabitants, which constitutes an important part of intangible cultural heritage. The beginning of the systematic collection of ethnographic materials goes back to the pre­Romantic era. The Ribnica valley was home to some of the most important Slovenian representa ­ tives and thinkers of the Romantic period. The first collectors of folk materials were the last lords of Ribnica’s manor – the Rudež family. During the time of Slovenian national awakening in the nineteenth century, a friend of Jožef Rudež, Polish ethnographer Emil Korytko paid several visits to Ribnica and encouraged Slovenian intellectuals to collect folklore materials. The article mentions researchers who have in any way dealt with Ribnica’s oral tradition and various collections of narratives related to the Ribnica valley. KEYWORDS Ribnica, Sodražica, Lower Carniola, history, ethnography, ethnology, folkloristic, folk tales, folk literature 674 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 Uvod Ribniška dolina je bila v prvi polovici 19. stoletja eno od pomembnih stičišč slovenske folkloristike, saj so na tem območju delovali pomembnejši predstav- niki in misleci romantične dobe, ki so se zavzema- li za načrtno zapisovanje slovstvene folklore. Kljub pestrosti predhodnih raziskav in kasnejših etnolo- ških prizadevanj za ohranitev obrtniške tradicije so kasneje le redki prepoznali potencial načrtnega te- renskega raziskovanja slovstvene folklore. Sistema- tičnega raziskovanja ljudskega pesništva se je lotila etnomuzikologinja Zmaga Kumer, ki je leta 1968 iz- dala znamenito zbirko Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini. V načrtni terenski raziska- vi, ki je potekala med letoma 1963 in 1966, je zajela celotno območje Ribniške doline. V poglavju Zbirke ljudskih pesmi iz Ribniške doline 1 je že obravnava- la zgodovino zbiranja ljudskih pesmi. Tako širokega sistematičnega zbiranja ali raziskovanja slovstvene folklore se od takrat ni lotil nihče več. Ribniška dolina je zgodovinopisju znana pred- vsem po suhorobarski in lončarski obrtniški tradici- ji. Ribničani, ki so svoje izdelke prodajali po širšem srednjeevropskem prostoru, niso bili znani le po obr- ti. V spominu ljudi so prepoznavni po iznajdljivosti, šegavosti, značilnem narečju, videzu in svojevrstni podeželski miselnosti. Vse to je vplivalo na nastanek šaljivih zgodb o Ribničanih, ki so bile nekoč raztre- sene po celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Na nastanek tovrstnih povedk je delno vplival značilen ribniški humor, ki ribniško narečje začini z domisel- nimi besedami in frazemi. Za povrh pa Ribničani radi kako šalo namenijo tudi sebi. Prisotnost humor- ja tudi v današnjem času dokazuje, da je jezik živ in pomemben za obstoj lokalne identitete, ki kljubuje v prostoru in času. Ribniški humor in ljudski lik Ribni- čana v luči slovstvene folkloristike predstavljata po- memben del nesnovne kulturne dediščine Slovencev, ki bi mu morali v prihodnosti posvetiti bistveno več pozornosti tudi s strokovnega vidika. V tej objavi pa ne bomo govorili le o šaljivih povedkah, saj Ribniška dolina s širšega vidika pripovednega izročila ne zao- staja za drugimi pokrajinami. Slovstvena folklora (označena tudi s terminoma ljudsko in ustno slovstvo) se je skozi čas, spomin, prostor in edinstveno jezikovno poetiko ohranjala v pesemskem in pripovednem izročilu. Zvrsti ljud- skega pripovedništva (pripovedi) delimo na pravljice in povedke, slednje pa se delijo še na: legende, bajke (bajčne/bajeslovne povedke) ter zgodovinske, razla- galne, socialne, šaljive idr. povedke. Krajši folklorni žanri so uganke, pregovori, zagovori, vraže, kletvice, zbadljivke in drugi frazemi. Zaradi svoje časovne od- daljenosti je slovstvena folklora pomemben vir tudi za različne interdisciplinarne raziskave. V pričujoči 1 Kumer, Ljudska glasba, str. 43–52. objavi bo obravnavana zgodovina raziskovanja pripo- vednega izročila na območju Ribniške doline. Suma- rični pregled posameznih raziskovalcev, zapisovalcev in njihovih zbirk je omejen na območje Ribniške do- line in nekdanje meje ribniškega gospostva, katerega naslednici sta današnji občini Ribnica in Sodražica. V članku so omenjeni raziskovalci, ki so v svojih raz- iskavah kakorkoli obravnavali ribniško pripovedno izročilo in zbirke pripovedi, ki se vsebinsko navezu- jejo na Ribniško dolino, vendar so bile zbrane zunaj tega območja. Sledi pripovednega izročila v baroku Med prve znane zapisovalce ribniškega pripo- vednega izročila uvrščamo kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). Čeprav tedaj še ne moremo govoriti o folkloristiki, etnolo- giji ali kulturni antropologiji kot znanstvenih vedah, lahko njegovo metodo imenujemo antropološko za- radi njegove naravoslovne usmerjenosti, holističnega obravnavanja in terenskih metod. 2 Valvasorjeva en- ciklopedija Slava vojvodine Kranjske (1689) je polna dokazov, kako se je njen avtor trudil dognati razne posebnosti v naravi. V zvezi z njimi je zapisal vrsto pričevanj, ki jih je sam imel za verodostojna, danes pa so le del slovstvene folklore. Marsikatera njegova za- pisana povedka se nanaša na vodo in nekatera jezera, ki se skrijejo, kadar jih kdo želi najti. 3 Tako je v prvi del enciklopedije v poglavju O izvirih, toplicah in je­ zerih na Srednjem Kranjskem vključil tudi mitsko po- vedko o skritem jezeru v ribniški Veliki gori, ki je bilo po pripovedovanju domačina polno rib, sredi jezera pa naj bi rasel narobe obrnjen javor. Obstoja jezera ni mogel dokazati. K pripovednemu izročilu lahko štejemo tudi njegov opis potoka Rakitnica, v katerem omeni povedko o morskih ribah, ki naj bi jih v vodi videvali domačini. V tretjem delu enciklopedije pa v opisu ribniškega trga omenja znano zgodovinsko povedko o čudežu, ki se je zgodil med turškim napa- dom na Ribnico. Povedka pravi, da je Turke zaslepila podoba cerkve sv. Štefana in jih odvrnila od napada na Ribnico. 4 Drugi najstarejši zgodovinski vir, ki priča o du- hovni kulturi Ribničanov, je znameniti sodniški zapi- snik poslednje čarovniške pravde na Kranjskem, ki je leta 1701 potekala v ribniškem gradu. V ohranjenem zapisniku zagovora obtožene Marine Šušarek (Če- šarek) lahko prepoznamo značilnosti vraž in bajčnih povedk o čarovnicah, ki so danes del slovstvene fol- klore. V njem izvemo za mesti shajanja čarovnic pri Sv. Marjeti v Dolenji vasi in na gori Klek, sestavine za izdelavo mazila za letenje, tipične vraže, povezane 2 Slavec Gradišnik, Etnologija na Slovenskem, str. 519. 3 Stanonik, Janez Vajkard Valvasor, str. 186. 4 Valvasor, Die Ehre, I, str. 233; 238–239; III, str. 467. 675 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 s čaranjem, ter opis dogajanja na shodu s hudičem. 5 Zapisnik, ki še danes buri duhove, je ne le pomem- ben zgodovinski vir, ampak tudi edinstven pokazatelj tedanjih verovanj Ribničanov. Etnologinja Mirjam Mencej v svojih znanstvenih objavah ugotavlja, da so se tovrstna verovanja v čarovnice v nekaterih sloven- skih krajih ohranila vse do danes. 6 Raziskovalci pripovednega izročila od konca 18. stoletja naprej Dobro stoletje po čarovniškem procesu v Ribni- ci lahko že govorimo o prvih začetkih raziskovanja ribniške slovstvene folklore, ki sega v obdobje pred- romantike. Zbiranju in raziskovanju slovenske slov- stvene folklore so pozornost posvetili izobraženci, sprva z večjim poudarkom na ljudskem pesništvu, 7 kasneje pa so prepoznali tudi pomembnost pripo- vednega izročila. Prva sled zapisovanja je rokopisni spisek bajnih bitij, naslovljen Mythen zu Ribniza geglaubten, ki ga je med duhovniškim službovanjem v Ribnici zapisal duhovnik, jezikoslovec in pesnik Valentin Vodnik (1758–1819). V rokopisu je naštel in opisal bajna bitja, ki so se pojavila v folklornem izročilu Ribničanov: vukodlak, vejdamec, pogorni mož, povodni mož, torka, mora/morska noga, rokalnik, ro­ jenice in vrok. 8 Vodnik, ki je bil sošolec in prijatelj Antona Rudeža, je zapis najverjetneje povzel po nje- govih rokopisih, do katerih je prišel v času službo- vanja (1788–1793) v Ribnici. 9 Vodnik že okoli leta 1791 omenja, da je pripovedi zapisoval njegov teda- nji sošolec in kasnejši ribniški graščak A. Rudež. 10 Domnevo potrjuje dejstvo, da podobna spisa o bajnih bitjih zasledimo tudi v Korytkovem zborniku. Ko- rytko je rokopise dobil iz Rudeževih rok in jih je nato prevedel v poljščino. Povezavo med njimi je opazil etnolog Milko Matičetov, ki je v Korytkovi zapuščini odkril še tretjo, v celoti nemško verzijo omenjenega seznama z naslovom: Allerhand abergläubische Mey­ nungen, und Gebräuche der Reifnizer. 11 Vodnikov za- pis je v primerjavi z ostalimi variantami krajši, kako besedo pa je tudi poenostavil ali popravil. 12 Zadnji ribniški graščaki Rudeži, sprva po naravi trdi, nato pa pri ljudeh priljubljeni gospodarji, so bili vso prvo polovico 19. stoletja in tudi pozneje tesno vpeti v prizadevanje za slovensko nacionalno prebu- janje. Anton Rudež (1757–1829), rojen v Kobjeglavi na Krasu, je prve raziskovalne izkušnje najverjetneje pridobil že med študijem filozofije v Ljubljani, kjer 5 Jaklič in Košir, Zadnja na grmadi, str. 201–265; ARS, AS 1080, fasc. 16. 6 Mencej, Coprnice so me nosile. 7 Kropej, Pravljica in stvarnost, str. 16. 8 NUK, Ms 540, Razno, št. 12. 9 Kumer, Rudeževa zbirka, str. 129. 10 Popit idr., Od volkodlaka do Klepca, str. 5. 11 Stanonik in Jež, Nekaj folklornih zapiskov, str. 111. 12 Popit idr., Od volkodlaka do Klepca, str. 112. se je srečal z največjimi misleci tedanjega časa. Nanj je verjetno vplivala tudi narodnobuditeljska mladina Pohlinovega kroga. 13 Antonovo raziskovalno delo je nadaljeval njegov sin Jožef Rudež (1793–1846). Zbiralci, kot je bil Jo- žef, so pobudo za zbiranje začutili zlasti ob branju Valvasorja in Antona Tomaža Linharta. 14 Kot njegov oče je bil tudi Jožef v prijateljskih stikih z najvidnej- šimi predstavniki slovenskega romantičnega gibanja. 13 Kumer, Rudeževa zbirka, str. 129. Gl. tudi Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska 4, str. 129. 14 Popit idr., Od volkodlaka do Klepca, str. 5. Valentin Vodnik: Mythen zu Ribniza geglaubten (Miti, v katere verjamejo Ribničani). 676 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 Bil je Vodnikov učenec, med študijem na Dunaju pa je bil njegov mentor Jernej Kopitar, ki ga je spodbu- jal k pisanju ter navduševal za slovanstvo in zbiranje etnografskega gradiva. Kasneje je J. Rudež Kopitarju pošiljal narečne besede za njegove jezikovne spise. 15 Verjetno je prav na njegovo pobudo 16 leta 1812 ano- nimno objavil svoj prvi etnografski članek z opisom porok v Ribnici, na Krasu in v Loškem Potoku, ki ga je izdal v časopisu Vaterländische Blätter für den österreichischen Kaiserstaat. Sledila je študija o Koče- varjih Das Herzogthum Gottschee (Gothschee), ki jo je leta 1823 izdal v časopisu Arnstadt's Vorzeit und Gegenwart. Objava zajema opis noš, šeg in cerkvenih podružnic na Kočevskem. Dodane so tudi ljudske pe- smi in kočevarsko besedišče. Članek z znanstvenega vidika velja za pionirsko delo na področju slovenske etnografije. Znano je, da je v teh letih skupaj s svojim očetom zbiral tudi ribniško etnografsko gradivo. Z njegovo etnografsko dejavnostjo so bili verjetno seznanjeni tudi drugi zbiralci in preučevalci slovstve- ne folklore. Leta 1827 ga srečamo na svatbi Antona Čopa v Šmarju na Dolenjskem, ki se je je udeležil kot ženinova priča, medtem ko je bil nevestin spremlje- valec Andrej Smole, ki se je podobno kot on zanimal za ljudske pesmi. Jožef se je spoznal tudi s Prešernom ter morda od njega in Smoleta izvedel za etnografa in političnega aktivista, Poljaka Emila Korytka (1813– 1839), in njegove etnografske načrte. 17 Korytko je bil zaradi političnih aktivnosti interniran v Ljubljano, kjer je bival do svoje smrti. 23. junija 1838 je v časopi- su Illyrisches Blatt objavil poziv za zbiranje Prijateljem slovanstva na Kranjskem, 18 ki je v prvi polovici 19. stoletja slovenske intelektualce spodbudil k načrtne- mu zbiranju etnografskega gradiva. 19 Da sta Rudeža etnografsko gradivo načrtno zbirala že pred njegovim pozivom, pove Korytko, ki je 28. julija 1838 v časopisu Illyrisches Blatt omenil, da mu je Jožef Rudež že izro- čil pesmi, ter nadaljeval: »Zbral jih je že pred daljšim časom, ko se je še v dobi za Kranjsko nemerljivega Vo­ dnika zavzemal z vsem žarom za vse narodne stvari.« 20 Rudež mu je poleg ljudskih pesmi poslal »tudi po­ membne zapise o ljudskem verovanju«. Rudeževi pri- spevki v Korytkovi zapuščini obsegajo 28 rokopisnih listov, 21 ki jih bom obravnaval kasneje. Ljubljano je Korytko smel zapustiti v drugi polovici leta 1838. Na Rudeževo pobudo je Ribnico obiskal med 15. in 19. 15 Levec, Karol Rudež, str. 122. 16 Kumer, Rudeževa zbirka, str. 130. 17 Prav tam, str. 130. 18 Korytko, Den Freunden des Slawenthums, str. 97–98. 19 Kako zelo pomembna je bila njegova pobuda, zgovorno piše Fran Levstik v uvodu svojega potopisno-programskega spisa Potovanje iz Litije do Čateža: »Ako bi mi tudi imeli Vuka, nima­ mo pesmi, da bi nam jih zbiral, in ko bi prav imeli pesmi, gotovo nam bi manjkalo Vuka; saj še to, kar je cvetelo med ljudmi, nam je moral pokazati neslovenec – Korytko« (Levstik, Zbrano delo, str. 10). 20 Kumer, Ljudska glasba, str. 45–46; Korytko, Slowenische Volkslieder aus Krain, str. 118–119. 21 Novak, Emila Korytka nemški članki, str. 34. avgustom, 7. septembra ter med 4. in 11. novembrom. Rudež ga je bogato podprl z etnografskim gradi- vom. 22 Tedaj so verjetno nastali Korytkovi zapisi treh pripovedi iz Ribniške doline, ki jih danes v dveh sno- pičih hranijo v Korytkovem zborniku. 23 Prva bajčna povedka govori o votlini v bližini Retij, v kateri sedi škrat in v vodi nekaj koplje. Sledi razlagalna povedka o zidu v bližini ortneškega gradu, tedaj že zaraščenem z mahom in rastlinjem, o katerem pravijo, da bi, če ga ne bi bilo, Turki zavzeli vso Kranjsko. Tretja bajčna povedka govori o jami Tenteri, v kateri so imeli go- stijo hudič in čarovnice. 24 Zaradi omenjenih zapisov lahko Korytka uvrstimo ne le med zbiralce ribniškega etnografskega gradiva, temveč tudi med zapisovalce. Ni znano, ali je Korytko pripovedi zapisal na poti v Ribnico ali jih je dobil pri Jožefu Rudežu. V zapuščinskih gradivih se je najverjetneje ohra- nil le del etnografske zbirke Rudežev. Danes ni zna- no, kakšna je bila usoda gradiva in kakšen je bil de- janski obseg zbirke, ki sta jo v času svojega življenja Rudeža hranila v ribniški graščini. Znano je, da je Jožef za svoje raziskovalne potrebe po Kopitarjevem navodilu sistematično uredil »slovansko knjižnico«. 25 Domnevamo, da je del grajske knjižnice skupaj z zbirko kasneje prevzel njegov sin, politik Karel Dra­ gotin Rudež (1833–1885), ki je v Gracarjevem turnu v Hrastju pri Šentjerneju uredil zasebno knjižnico. Sodeč po navedbi kraja v pismu s prepisi iz očeto- ve etnografske zbirke, ki ga je poslal Franu Levsti- ku, je bila zbirka tedaj v omenjenem gradu. Treba je omeniti, da pismo vsebuje tudi dva Karlova zapisa povedk o volkodlakih. Prvo je slišal pri nekem do- mačinu v Ribnici, drugo pa mu je posredoval pisatelj Janez Trdina. 26 Ko se je Rudeževa potomka Vlasta Rudež poročila z gozdarskim inženirjem Herber- tom Schöpplom, je grad postal last družine Schöppl. Kljub temu da je graščak med drugo svetovno vojno sodeloval z lokalnim odborom Osvobodilne fronte, so slovenski partizani grad požgali, v njem pa je zgo- rela tudi grajska knjižnica z več kot 6000 deli. 27 Kaj vse je obsegala Rudeževa grajska knjižnica in ali je bila v njej tudi dragocena etnografska zbirka, ostaja še nepojasnjeno. 22 Slovenska biografija. Jožef Rudež. Spletni vir: http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi291086/. 23 NUK, MS 455/II, dva snopiča, str. 25–28; 29–36. 24 Stanonik, Folkloristični portreti, str. 160 in 162. 25 Slovenska biografija. Jožef Rudež. Spletni vir: http://www.slo- venska-biografija.si/oseba/sbi524204/. 26 Žigon, K. Rudež Levstiku, str. 243–245. Znano je, da je Kar- lovo zasebno knjižnico uporabljal tudi Trdina, ki je v svojem spominskem spisu zapisal: »Rudež mi je skrbel tudi najbolje za slovansko čtivo, ki mi nikdar ni pošlo. Posojal mi je jako dra­ gocene knjige o Rusiji, pa tudi najboljša dela klasične ruske li­ terature« (Trdina, Moje življenje, str. 77). Gostitelj mu je v jugovzhodnem stolpu gradu uredil stalno prebivališče in tako ni naključje, da so tam nastale pisateljeve znamenite Bajke in povesti o Gorjancih (Stopar, Grajske stavbe, Dolenjska 1, str. 49). 27 Dolenjski biografski leksikon. Schoeppl, Herbert. Spletni vir: http://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/. 677 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 Druga sled o usodi etnografske zbirke Rudežev vodi k ribniškemu knjigovezu Jožetu Zabukovcu – Primšarju, ki naj bi hranil staro rokopisno knjigo pripovednega izročila iz Ribniške doline. Ta je po njegovi smrti izginila neznanokam. Je bila to knjiga etnografskih raziskav graščakov Rudežev? Znano je, da je Zabukovec v času povojnega rušenja ribniškega gradu rešil nekaj knjig, ki bi lahko bile del grajske knjižnice, vendar danes ni povsem jasno, kakšna je bila usoda njegove zasebne knjižne zbirke. V Knjižnici Miklova hiša Ribnica so prepoznali potencial etnografske zbirke rodbine Rudež in začeli z načrtnim zbiranjem gradiva. Leta 2018 je domo- znanska zbirna mapa Etnografska zbirka rodbine Ru­ dež vsebovala: korespondenco (2), članke (3), opise prazničnih šeg (5), vraže (62), prošnje in zagovore (7), izštevalnice (2), opise bajnih bitij (12) in ljudske pesmi (26). Zapuščina Rudežev, ki jo kot del Koryt- kovega zbornika hrani Narodna in univerzitetna knji- žnica, obsega naslednje že omenjene v nemščini zapi- sane bajčne povedke: Volkodlak, Vedamec, Pogorni mož, Pogorna žena, Povodni mož, Torka, Mora, Rokavniki, Rojenice, Sveti Kurent, Torka, Trinog in Kanja. Sledijo vraže in šege: Praprotno seme, Urok, Bradavice, Zlate­ nica, Mrzlica, Stonog zoper zlatenico, Izvin ali izpah, Kila, Roparice, Znižani roj, Nosečnica, Božjast, Krulje­ nje, Ščurke odženeš, Za žensko, Kača ne uide, Kačo ubi­ ješ, Gadnja, Sršen, Čmerika, Otekline, Kačji ugriz, Psa predati volkovom, Volk, Pričarano brezno, Razhud nik zoper vred, Togotnica, Korenček, Dojenček, Plug, Seme, Pilpogačica, Nevihta, Podkevni koren, Maslo, Zaprtje, Kopito, Kukavica, Volčje meso, Jetika, Trebuh, Griža, Krastača, Sreča v ljubezni, Venček, Kres, Vejice, Vreme, Klavski nož, Čara, Zdelo, Lučice, Prisiliti jo, da ostane, Če grozi, Grča, Čmrljeva svečica, Stolček, Nag na pašo, Razbeljeno železo, Gnojne vile, Bezgov les, Glog, Kresna in velikonočne šege, Kolači in gospodarček, Porod, De­ kliščina in Smrt; ter zagovori: Ribniški zagovor zoper kačji pik, Zagovor zoper strup (izgovarjanje sterpenine), Zagovor na kruh in Zagovor zoper prisad (prisat zago­ varjati). Pripovedno gradivo je bilo v celoti objavljeno v knjigi Od volkodlaka do Klepca: vsakovrstna prazno­ verna mnenja, šege ter pripovedi Ribničanov, Potočanov, Krašovcev in Osilničanov. Zbrano gradivo se v prihod- nosti zagotovo ne bo branilo posebne knjižne izdaje, ki bi etnografsko delo graščakov Rudežev celovito in dokončno ovrednotila. V letih 1833–1838 je na Gori pri Sodražici kot ekspozit deloval duhovnik, pesnik in pomemben zbiralec folklornega gradiva Matevž Ravnikar – Po­ ženčan (1802–1864). V času kaplanovanja na Gori je v okolici Ribniške doline zbral veliko pravljic in ljudskih pesmi, s katerimi je zalagal tako Stanka Vra- za kot Emila Korytka. Slednji naj bi ga na Gori tudi obiskal. 28 V njegovi rokopisni zapuščini je na koncu 28 Kidrič, Paberki o Korytku, str. 686; Stanonik, Folkloristični portreti, str. 115. drugega zvezka v zbirki, naslovljeni Stare medljudne pesmi zložene pred 19. stoletjem, zapisanih šest prav- ljic: Mutasta sestra reši dva zakleta brata, Kraljič in tolovaj, Dva ljubka, Dekle reši enega gospoda, Rešena deklica in Bajzis. 29 Zadnja je bila leta 1843 objavljena v zagrebškem časopisu Danica Horvatska, Slavonska i Dalmatinska, v katerem Ravnikar navaja, da o bajzi- su pripovedujejo v Ribnici. 30 Marija Stanonik zato sklepa, da lahko vseh šest pravljic iz tega zvezka pri- pišemo temu območju. 31 Malo znano je, da je v času Ravnikarjevega delovanja na Gori nastal spis Malič­ je ali Mitologia ob kratkim, 32 ki ga je želel leta 1837 objaviti v Ilirski Pratiki, vendar je ostal neobjavljen. Spis velja za prvi poskus rekonstrukcije slovenskega mitološkega sistema. 33 V spisu, ki ga je zapisal v me- telčici, našteva in opisuje bogove iz slovenske in širše slovanske mitologije, vključuje pa tudi grške, rimske in egipčanske bogove. Naj omenim še njegovo pesni- ško zapuščino, v kateri izstopajo pripovedne pesmi: Ribniška Alenčica, Ribniška Jerica 34 ter Trdoglav in Marjetica, ki vsebujejo motive iz bajčnih povedk in pravljic. Za pesem Trdoglav in Marjetica v njegovi zapuščini najdemo različici pesmi, ki sta bili zapisani na Gori pri Sodražici 35 in v Jurjevici. 36 Ravnikar da- nes velja za prvega zapisovalca slovenskih pravljic in povedk v slovenščini. 37 Blejec Janez Krstnik Zima (1808–1838) je v času duhovniškega službovanja (1837–1838) v Loškem Potoku zbiral različno folklorno gradivo z območja Loškega Potoka. Njegovi zapisi so danes del Ko- rytkovega zbornika, njihovo avtorstvo pa je ugotovil Ilja Popit. 38 Zapisi iz Loškega Potoka so v Korytkov zbornik najverjetneje prišli prek J. Rudeža, ki jih je Korytku izročil skupaj z lastnimi zapiski. 39 V njegovi zbirki se na to območje navezujeta dve bajčni poved- ki: Volkodlak iz Sodražice in Volkodlak (Vovkodlak) v Travni gori (Travna gora nad Sodražico). Mednje lahko prištevamo tudi bajčno povedko Rojenice, v ka- teri omenja krošnjarja s suho robo. 40 Kranjski zgodovinar, topograf in publicist Hen­ rik Costa (1796–1871) v svojem potopisnem delu Reiseerinnerungen aus Krain iz leta 1848 za Ortnek omeni bajčno povedko o zlati kokoši in sedmih pi- ščancih, ki naj bi bili zakopani pod ruševinami gradu Ottenstein, ter povedko o medvedu, ki je prestrašil druščino, ki se je zabavala na ruševinah gradu. 41 29 NUK, MS 483, zv. 2, str. 38–52. 30 Poženčan, Bajzis, str. 111–112. 31 Stanonik, Zgodovina slovenske, str. 116. 32 NUK, MS 432, str. 107–114. 33 Stanonik, Interdisciplinarnost, str. 272. 34 NUK, MS 479, str. 11–12. 35 NUK, MS 483, zv. 2, str. 15–20. 36 Prav tam, zv. 1, str. 80–82. 37 Stanonik, Folkloristični portreti, str. 121. 38 Popit idr., Od volkodlaka do Klepca, str. 137–139. 39 Kidrič, Paberki o Korytku, str. 301. 40 Popit idr., Od volkodlaka do Klepca, str. 86, 88 in 90. 41 Costa, Reiseerinnerungen aus Krain, str. 135. 678 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 Leta 1852 se je v Ribnici ustavil duhovnik, poto- pisec in zgodovinar Mihael Verne (1797–1861) in jo opisal v potopisu Potovanje po nekterih jugo-slaven- skih krajih. Njegov potopis je za nas pomemben, saj gre morda za najstarejši znani zapis šaljive povedke o Ribničanu: »Ne vém tedaj, od kod pride, de se toliko smešnic od Ribničanjev pripoveduje, ki so vunder večidel bistriga uma. Veliko sim jih že slišal, pa ta le mi narbolj dopade: 'Nek Ribničan, ki je z lonci večkrat tudi v Terst prišel, je bil hudo zbolel, in ko mu je duhoven dušo pripo­ ročeval in ga opominjal, de naj reče še troje sladkih imen, je z veliko težavo, ker je že komaj dihal, rekel: cüker, med pa Teržaške fige'.« 42 Med zapisovalce in raziskovalce ribniškega pri- povednega izročila lahko uvrstimo tudi Frana Lev­ stika (1831–1887). Ribničane omenja v znamenitem potopisno-programskem spisu Popotovanje od Litije do Čateža (1858), kjer med prvimi omenja njihov šaljivi značaj in šaljive povedke: »Narod šale ne čisla samo v navadnem pogovoru, kakor nam kažejo mnogo ribniške smešnice, ki so ravno po Ribnici nar bolj zna­ ne; … Saj vemo vsi, da šaljivi Ribničan obide križem svet …« 43 Znano je, da je leta 1850 upesnil znano ribniško bajko Kamniti svatje, ki jo je objavil v Ljub­ ljanskem časniku pod psevdonimom Gornicki, 44 leta 1877 pa je v časopisu Vertec anonimno objavil šaljivo povedko Ribničan in Gorenjec. 45 Levstik pa ni obravnaval le ribniškega humorja. Pred pozabo je ohranil spomin na ribniškega bera- ča in trubadurja Pikinega Jožka, ki je bil v njegovem času poznan v Ribnici in bližnjih krajih. Pikin Jožko – Jože Lovšin (1790–1865) – je bil rojen v Ribni- ci. 46 Ime je dobil po materi, ki so jo imenovali Pika, menda zato, ker je bila pikasta. Jožek ni bil navaden berač, sam se je ponosno imenoval general vseh bera- čev. 47 Zaradi svojevrstne pojave, tipičnega ribniškega značaja, narečja, pripovedovanja in petja so o njem nastajale različne šaljive povedke, ki so se fragmentno ohranile v literarnih delih Frana Levstika 48 in Josipa Stritarja 49 ter v časopisnih objavah. V časniku Rogač: ilustrovan zabavni list je bila denimo o njem obja- vljena povedka Prepozno kesanje. 50 Pikinega Jožka je slovenska slovstvena folkloristika in etnomuzikologi- ja v okviru preteklih raziskav ljudskega pesništva ter pripoved ništva popolnoma spregledala. V Sušju rojeni duhovnik, pisatelj in zgodovinar Anton Lesar (1824–1873) je leta 1864 izdal prvi poskus zapisa zgodovine Ribniške doline: Ribniška dolina na Kranjskem. Že v uvodu nazorno obravnava 42 Verne, Potovanje po nekterih, str. 142. 43 Levstik, Zbrano delo, str. 24 in 27. 44 Levstik, Kamniti svatje, str. 60. 45 Levstik, Ribničan in Gorenjec, str. 187. 46 Debeljak, Ribnica skozi stoletja, str. 118. 47 Stritar, Pikin Jožek, str. 181. 48 Levstik, Skrilovska mladost, str. 1–2. 49 Stritar, Pikin Jožek, str. 179–185. 50 Prepozno kesanje, str. 45. funkcijo in razširjenost šaljivih povedk o Ribničanih, ki so se v njegovem času širile med ljudmi. »Komu na Kranjskem ni znano imé Ribničan, bodisi po kupčii ali obrtnii, le Ribničanom lastni, bodisi po brezštevilnih pravljicah, ki so o Ribničanih povsod v ustih že malih otrok, bodisi poslednjič po jeziku, kteremu se marsikate­ ri, skorej zasmehovaje ga, radi posmehujejo. Pravlice o Ribničanih bi nam dale sicer, misliti, da so zgolj tum­ pici, bedaki in neumni ljudjé, ker skorej vse vlečejo po­ slušavca na smeh, in marsikoga še na zasmeh. Kar se je kdaj kje neumnega zgodilo, se Ribničanu podtika. Temu spisu ni namen preiskavati, od kod da to izhaja; tudi ne zagovarjati jih ali celo skazovati, da se jim tú in tú kri­ vica godí na dobrem imenu, marveč hočem še zapisati nekaj teh pravlic, da se ne pogubé.« 51 V poglavju Nekaj pravljic o Ribničanih je s tem namenom objavil pet šaljivih povedk: Povajst od zgübljenega kojna 'novaka', Kaj si je vse lončar sküsil?, Kaj Ribničanje o stvarje­ nju gora mislijo?, Kaj se je pripetilo lončarju, ko je šel na božjo pot na Urbásovo goro, in O Ribniškem ognji. 52 Veljajo za prve zapise šaljivih povedk o Ribničanih, ki so bili objavljeni v knjižni obliki. V poglavju O So­ draški cerkvi, duhovnii in njeni zgodovini je objavil še razlagalno povedko o nastanku cerkve sv. Miklavža, predhodnice današnje župnijske cerkve sv. Marije Magdalene. 53 V Štrekljevi zapuščini najdemo zbirko Pripovedke slov. naroda, nabrane med Laščami in Ribnico, ki jo je zbral Fran Peterlin – Sreboški. Peterlin je bil rojen leta 1845 v Srobotniku pri Velikih Laščah. 54 Leta 1873 se je poročil z Nežo Klun (Jaklnova), rojeno leta 1832 v Gorenji vasi pri Ribnici, kjer je krajši čas tudi bival. Po zadnjih znanih podatkih se je skupaj z družino kasneje iz Ribnice preselil v Ljubljano, kjer je odprl gostilno. 55 Za njegov najzgodnejši znani za- pis velja neobjavljeni esej Kaj je Slovanom najdražji, ki ga je leta 1863 poslal Miroslavu Vilharju. Želel ga je objaviti v zbirki spisov, ki naj bi na Vilharjevo pobudo 56 izšli v čast Janezu Bleiweisu ali v Vilharje- vem časopisu Naprej. V eseju je obravnaval kulturne in folklorne povezave med Slovani. Omenil je pred- krščanska božanstva, kot sta Mali bog Božič in Črni bog, ter belokranjsko različico imena velikonočnega praznika »vuzem«, ki naj bi po njegovem mnenju iz- hajali iz predkrščanskih časov. V članku se je opiral tudi na Bleiweisa in Franceta Prešerna. 57 Članek ni izšel, ker so Vilharja zaradi narodnobuditeljskih po- litičnih aktivnosti zaprli, časopis Naprej pa je iz tega razloga »utihnil« po manj kot enem letu rednega iz- hajanja. Pripovedno izročilo, ki ga je zbiral, je spr- va objavljal v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Tako 51 Lesar, Ribniška dolina, str. 1. 52 Prav tam, str. 20–23. 53 Prav tam, str. 9. 54 ŽA Velike Lašče, Status animarum Velike Lašče. 55 ŽA Ribnica, Status animarum Ribnica. 56 Odbor za knjigo dr. Bleiweisu, Dopisi, str. 35. 57 NUK, MS 492, mapa št. 31. 679 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 leta 1864 zasledimo objavi dveh pravljic Rojenice 58 in Škratelj, 59 s pripisom: Nabral na Dolenskem Fr. Pe­ terlin. Teh zapisov v Štrekljevi zapuščini ni. Kot je leta 1865 razvidno iz časopisnih objav, je Peterlin želel svojo zbirko, imenovano Domačin, periodično objavljati v 6 posameznih zvezkih, 60 k čemur sta ga spodbujala tudi Janez Bleiweis in Anton Lesar. Leto kasneje je v pismu prosil Levstika, da bi izdal njego- vo zbirko pripovedi Copernice, toda ni znano, kako se je na njegovo prošnjo odzval Levstik. Iz pisma je še razvidno, da je Peterlin pripovedi zbiral s pomočjo drugih zapisovalcev, ki pa niso želeli biti imenovani. Poleg pripovednega izročila je Levstiku pošiljal tudi narečne besede, ki jih je Vodnik zbiral za slovar. 61 Slo- var ni nikoli izšel, ohranjen pa je v rokopisu. Kasne- je izvemo, da je zbirko v več delih pošiljal Slovenski Matici, zanjo pa je želel prejeti plačilo. 62 Sklepamo, da mu knjige ni uspelo izdati. Njegova zbirka Pripo­ vedke slov. naroda, nabrane med Laščami in Ribnico 63 je danes del Štrekljeve zapuščine. Zbirka obsega šest zvezkov, v katerih so zapisane naslednje pravljice in bajčne povedke s sestavino pravljice: Babilonski stolp, Copernice (25), Copernik (2), Glaževa gora, Kače (6), Kaj ptiči pojo, Kralj Matijaš, Krojač, Kurent, Lilija in maček, Mlinar, Mora, Rojenice (3), Rojenice in terta, Rojenice in 3 voščila, Rudečokapci, Škrat (2), Škratelj, Tolovaji, Vrag, Zacoprane kraljične, Zacoprane sestre, Zakleta kraljična, Zaklete sestre; zgodovinska poved- ka: Kraljevi kres (turški kres); šaljive povedke: Kako se iz starih žensk naredijo mlade, Ne zaničuj nobenega človeka, Pisana pravica, Toliko čevljev; razlagalne po- vedke: Konj, Kraljiček, Krt in rak, Kukavica, Medved, Mravlje, Sova; legende: Čudni papež (2), Lakomni bo­ gatin, Lintver (Zmaj ali pozoj), Sv. Mark in Luka, Sv. Matija; šege in vraže: Božič (9), Kadenje z zeljši veliki teden, Kokoš, Kukavica (7), Mavrica, Na mizi, Podobe svetnikov, Svinja, Vovk, Vraža o petelinu, Zajec Zvez­ de; vremenska pravila: Prosenec, Svečan (2), Sušec (2), Mali traven (2), Veliki traven (4), Rožnik ali Kresnik (2), Mali srpan (2), Veliki srpan, Kimovec (3), Vino­ tok ali kozopersk (2), Listopad (2), Gruden (3); zbirka vsebuje tudi ljudske pesmi: Fantovška pod oknom o ženitovanji, Moj ljubi, Rožice, Slanica, Sv. Anton po­ ravna krivico, Zdravice (4); zapis igre: Otroška igra in dva pregovora. Peterlinova zbirka je v obliki tipkopi- sa pripravljena za morebitno knjižno izdajo. Številni citati v različnih znanstvenih objavah dokazujejo, da je njegova zbirka aktualna še danes. Ob Peterlinovi zbirki v Štrekljevi zapuščini hra- nijo tudi folklorno zbirko Antona Zobca. Adamov Anton je bil leta 1869 rojen v Hrovači, pozneje je postal železniški uradnik in je nazadnje služboval v 58 Peterlin, Rojenice, str. 178. 59 Peterlin, Škratelj, str. 194 in 201. 60 Dopisi, str. 268; Novice, str. 288. 61 NUK, MS 491, II. Korespondenca. 62 Slovenska matica, Poročilo, str. 59. 63 ISN SAZU, ŠZ 6/307–308; ŠZ 7/217, 1–223, 8. Beljaku. Zobec je kot gimnazijec na območju Rib- nice zbiral pesmi in pravljice. Fran Levec je njegovo zbirko skupaj z drugimi poslal Karlu Štreklju. 64 V zvezku je v rokopisu ohranjenih 29 ljudskih pesmi 65 ter 36 vraž in pregovorov, 66 ki so bili zbrani okoli leta 1876 v Ribniški dolini. 67 Med drugim je v Štrekljevi zapuščini tudi Zobčev zapis pravljice O treh junakih; objavljena je bila v časopisu Domače vaje, ki je izhajal v Alojzijevišču, nekdanjem deškem semenišču. Pre- pis pravljice je v svojo zbirko vključil Davorin Pete­ lin, Wiesthaler je zbirko izročil Levcu, ta pa Štreklju, ki se mu je zanjo zahvalil. Petelinova zbirka, ki jo hranijo v Štrekljevi zapuščini, vsebuje tudi varianto ribniške razlagalne povedke Okameneli svatje. 68 Leta 1883 je literarni zgodovinar Fran Wiestha­ ler (1849–1927) v Ljubljanskem zvonu objavil članek Volkodlak in vampir s posebnim ozirom na slovan- sko bajeslovje, ki vsebuje dve bajčni povedki o vol- kodlakih. Prvo je zapisal tedanji petošolec M. Mrače v Zapotoku pri Sodražici, drugo pa graščak Karel Rudež v Ribnici. Članek je prvi znanstveni prispe- vek, ki je vključeval primere pripovednega izročila iz Ribniške doline. Istega leta kot Wiesthaler je literarni zgodovi- nar Fran Levec (1846–1916) v Ljubljanskem zvonu objavil še tri bajčne povedke o volkodlakih, ki jih je zapisal v Dolenji vasi pri Ribnici, Sv. Gregorju in Bo- rovcu pri Karlovici. V letu 1891 je J. Kromar iz Dolenje vasi v ča- sopisu Vertec objavil tri povedke: Pri ožagi, 69 Lov­ čev spomin 70 in Francozov grob. 71 V časopisu Argo: Zeitschrift für krainische Lan­ deskunde je leta 1900 izšel članek Volkssagen aus Krain: Die Berbara, 72 v katerem je arheolog Alfonz Müllner (1840–1918) obravnaval bajeslovno bitje berbara iz Dolenje vasi. Leta 1901 je v časopisu Štajerc izšel anonimni čla- nek Moj prijatelj Ribničan, 73 v katerem je anonim- ni zapisovalec objavil sedem pripovedi suhorobarja Janeza, ki ga je avtor srečeval na sejmih v Mariboru. Članek v primerjavi z drugimi zapisovalci tovrstnih šaljivih zgodb izstopa po načinu zapisovanja, saj iz vsebine izvemo, kdo je informator in zapisovalčevo predzgodbo, ki jo je dodal pred vsako pripovedjo. V zapisu je čutiti previdnost pred nevšečnostmi, ki so jih tedaj povzročale šaljive povedke o Ribničanih. V članku je zapisovalec objavil šest Janezovih anekdot- nih povedk: Janez prvokrat pri velikonočnem izpra­ ševanju, Janez prvokrat v Ljubljani, Kako je Janez 64 Kumer, Ljudska glasba, str. 49. 65 ISN SAZU, ŠZ IV. a, 166. 66 ISN SAZU, ŠZ 7/47–51. 67 Kropej, Karel Štrekelj, str. 142. 68 ISN SAZU, ŠZ 7/36, 1; Kropej, Karel Štrekelj, str. 129. 69 Kromar, Pri ožagi, str. 46. 70 Kromar, Lovčev spomin, str. 70. 71 Kromar, Francozov grob, str. 95. 72 Müllner, Volkssagen aus Krain, str. 168. 73 Moj prijatelj Ribničan, str. 1–4; 1–3. 680 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 imenitnega gospoda razjezil, Kako je Janez nedolžne­ mu dve klofuti dal, Lastnosti Janezove neveste, Koliko je bogov in šaljivo povedko Kako je Ribničan Urban konja jesti odvadil. Avtor je že v naslednji številki ob- javil članek Rešetar Franc. 74 V njem je podobno kot v predhodnem objavil več šaljivih povedk, le da se tokrat navezujejo na suhorobarja Franca. Objavil je naslednje šaljive povedke: Kako je Franc ribo spekel, Zakaj je žabam groš dal, Kaj je Francu iz glave zrastlo in Zakaj mu je pes poginil. Zapisovalcu lahko pripiše- mo še povedko Presrečen Ribničan, 75 ki je v Štajercu izšla istega leta. Dobrepoljčan Anton Hren – Kompoljski (1880– 1936), poznan predvsem kot mladinski pisatelj, je leta 1903 v časopisu Zvonček objavil šaljivo povedko Pripovedka o Ribničanu. 76 S slovstveno folkloro se je srečeval tudi v Hro- vači rojeni jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec (1844–1918). Škrabec se slovenski slovstveni folklori ni posebej posvečal, se je pa v svojih jezikoslovnih razpravah nanjo nekajkrat skliceval. 77 Obravnaval jo je predvsem z jezikoslovnega stališča, a se je na te- matiko spoznal tudi z metodološkega vidika. V svo- jih pismih je razmišljal tudi o pripovednem izročilu iz Ribniške doline. V pismu, datiranem 19. 6. 1879, izvemo, da se je za zbiranje slovstvene folklore zani- mal njegov brat Mihael Škrabec (1857–1923), ki mu je Stanislav v pismu svetoval in ga prosil za domače pripovedno gradivo: »Kar se tiče ribniške govorice, bi mi z natančnimi opazkami o posebnostih, ki jih zlasti po drugih vaseh, bilo prav vstreženo; pa tudi v Hrovači se gotovo marsikaj more slišati, kar je meni neznano. Po­ sebno bi mi bile ljube kake narodne pripovedke ali istorije v ribniškem narečju pisane. Seveda mora biti pri takih rečeh vse natanko tako zapisano, kakor se izgovarja in ravno s tistimi besedami, ako tudi ne bi bile dobre slo­ venske besede … Kar imaš spisanega 'od lončarja', mi le pošlji, prav veselilo me bo; potlej Ti bom tudi lažje bolj natanko povedal in pokazal, kako se imajo take reči pi­ sati. Ako ti je mogoče, pošlji mi tudi 'Požigalca', ker me prosijo tukajšnji kleriki, ki ga niso še brali.« 78 V nasled- njem ohranjenem pismu, napisanem 28. septembra 1879, izvemo, da mu je brat poslal eno od šaljivih povedk. »… Knjige, ki si mi jih poslal, sem vse o pra­ vem času dobil, in zraven tudi smešnico, ki si jo napisal v ribniškem narečju.« 79 Kasneje v dveh pismih 3. junija 1880 in 15. marca 1881 piše, da se je Miha zanimal tudi za zapisovanje ljudskih pesmi. »Da zapisuješ na­ rodne pesmi, je prav; seveda kake celo vmazane soderge ni treba, taka je 'narodu' povsod le na sramoto. Prave stare narodne pesmi slovenske so čisto nedolžne, kakor vidimo zlasti, da so še dandanašji serbske in ruske. Pisati 74 Rešetar Franc, str. 1–3; 1–2. 75 Presrečen Ribničan, str. 4. 76 Hren, Pripovedka o Ribničanu, str. 314. 77 Stanonik, Folkloristični portreti, str. 293. 78 Škrabec, Jezikoslovna dela, str. 311. 79 Prav tam, str. 312. se morajo seveda popolnoma tako, kakor se v resnici po­ jejo, ne samo od besede do besede, temuč tudi od čerke do čerke, ali bolje rečeno od glasa do glasa; ponarejene in po­ pravljene narodne pesmi nimajo nobene vrednosti.« »Pe­ smi, ki si mi jih poslal, sem dobil. Vmes so nekatere, ki so že tu ali tam natisnjene in sploh znane; nekatere nimajo nič pravega jederca v sebi in misli vse zmedene; nekatere pa imajo ko narodne pesmi nekoliko vrednosti, samo to bi bilo želeti, da bi bile natanko tako zapisane kaker se pojo.« 80 Iz korespondence je razvidno, da je bil Miha Škrabec zapisovalec slovstvene folklore, vendar obseg njegove zbirke ni znan. Stanislav Škrabec se je kasne- je k ribniškim pripovedim vrnil še v pismu Vatroslavu Oblaku. Poslal mu je v ribniškem narečju napisano šaljivo povedko Kaj se je prgudlu lončarj ə, ku je šu ne bužjo puot ne Urbasovo goruo. Povedko je »pred kakimi 24 leti profesor Lesar v programu ljublj. realne priobčil …«. 81 Gre za podoben zapis, kot ga je Anton Lesar leta 1864 objavil v knjigi Ribniška dolina na Kranj­ skem, vendar ga je Škrabec zapisal v bolj dovršeni fonetični obliki. Marija Stanonik hipotetično sklepa, da bi šlo lahko tudi za Mihov zapis »od lončarja«, ki ga omenja v pismu, 82 vendar za to trditev ni pisnih dokazov. Škrabčeva pisma so zanimiv uvid v tedanje poglede na zapisovanje slovstvene folklore. Najbolj številčno zbirko šaljivih anekdot o Rib- ničanih je zapisal Franc Kramar (1890–1959) iz Matene pri Igu. V njegovi zbirki, ki je del Štrekljeve zapuščine, je ohranjenih 32 primerov anekdot o Rib- ničanih, ki jih je zapisal med letoma 1907 in 1914: 83 Ribnška, Kakú v Ribnci župana vuoljé?, Kakú sa Ribn­ čenje z žakli 'dan' v ciérku nasil?, Kak sa v Ribnc hruške medil?, Kakú sa v Ribnc rš mlatil, Kakú je Ribnčen j s svoje ajde čbiéle prepuódu?, 'Dajte nu še toku rečt k ste prejt!', Kakú je Ribnčen sróv, Pa ji je le štata zvejdu, Tri sladke besejde, Nasriéčn člov ək, Ta je biv pa kumšt n ta, Al žihr nmal ə vn h paskuóčm?, Če nemaš v glav ə, maš pa v petáh, Pa ga je le vgnóv, Kakú Ribnčen râke lavi?, Zakaj je v Ribnc ə tuóča pabila?, Marha, movč ə, če ne bó še ənkat dražji, 'Ta stara', Kakü je Ribnčanov sin kojné napajov, 'Pú j h néj adstuóp ə!', Kakú je `an Ribnčen sojo rito nepiru, Takulé je, k člov ək prejt na vej!, K ə b ə pa án tú prejt vejdu, b ə jh pa vkrôv na b ə biv, Kakú se je Rib ənčanov sin spovdvov, Kakú je en Ribenčen spet soj­ ga kojné nezaj dobiv in 'Strah' in štramasta baba. 84 Kra- mar velja za enega najuspešnejših zbiralcev narodo- pisnega gradiva pri nas. Zbiranje ga je tako navdušilo, da je želel izdati knjigo Ižansko narodno blago, katere del bi lahko bile tudi ribniške anekdote. Rokopis je izročil Slovenski matici, v pregled ga je dobil Fran Milčinski, ki se je odločil priporočiti ga za natis, a je izdajo knjige preprečila prva svetovna vojna. 85 80 Prav tam, str. 312. 81 Prav tam, str. 348–351. 82 Stanonik, Folkloristični portreti, str. 305. 83 Šrimpf Vendramin, Butalci in Süha roba, str. 466. 84 ISN SAZU, ŠZ 5/151–181; 186; 222. 85 Kropej, Karel Štrekelj, str. 121. 681 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 Nova prizadevanja za raziskovanje v obdobju novejše zgodovine Konec prve svetovne vojne je v Evropo prinesel nove spremembe. Po vsej Evropi je bilo v razmahu zanimanje za preučevanje in ohranjanje nacionalne kulture, kar je bilo značilno tudi za novonastale dr- žave, ki so se na zemljevidu Evrope pojavile po prvi svetovni vojni. 86 V luči teh prizadevanj je že kmalu po prvi vojni izšla zbirka šaljivih zgodb o Ribničanih, naslovljena Süha roba, ki jo je leta 1919 izdal prav- nik in pisatelj Fran Milčinski (1867–1932). Zbirka zajema 18 sledečih si zgodb: O zelju in žgancih, O ribniškem konju in kdo je neumen, Kaj je vse skusil Rib­ ničan Matevž, Kaj je še pravil lončar Matevž s svojih poti, Od krot, graščaka in lisca, Navihani vrabci, Izza davnih dni, Matevževa Mina, Povajst od zgubljenega 86 Češarek, Kenda in Petrič, Uredniški komentar, str. 10. konja novaka, kakor jo je rad na dolgo in široko razla­ gal lončar Matevž, Lončar Matevž pripoveduje, kako so se mu sprožile grablje in kako je potem v graščini de­ lal križ, Oče Matevž in sin Matijec kaj sta doživela v majstu, O kočniku z globoko korenino in kako je kapa dobila cof, Kako so vsepovsod čislali Matijčevo učenost, O ribniških šolarjih in o učenem liscu, Kako je sveti An­ ton kaznoval prelomljeno obljubo, Lončar Matevž pri­ poveduje, kako sta s sinom Matijcem opravila božjo pot, O bobovi juhi in kako se je Matevžev Matijec meril z Gorenjcem, Kako je Ribničan lovil konja in O ribniškem ognju. Kot je navedel avtor, so nanj vplivale povedke iz Lesarjeve Ribniške doline na Kranjskem, Levstiko- va povedka Ribničan in Gorenjec, rokopisne zbirke in ustni viri. Kot je razvidno iz njegove korespondence, je Milčinski pred prvo svetovno vojno dobil v vpo- gled gradivo Franca Kramarja. 87 Povsem verjetno je, 87 Šrimpf Vendramin, Butalci in Süha roba, str. 465; Kropej, Franc Kramar, str. 219. Fran Milčinski – Süha roba. 682 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 da se je tedaj seznanil tudi z njegovimi zapisi zgodb o Ribničanih, ki so kasneje vplivali na nastanek zbirke Süha roba. Kot ugotavlja Katarina Šrimpf Vendra- min, je pripovedno izročilo o Ribničanih vsaj delno vplivalo tudi na njegovo kasnejšo zbirko humoresk Butalci (1949). 88 Pomembno je omeniti še ilustracije Sühe robe, ki so delo slikarja Hinka Smrekarja. Priza- devanja za ohranjanje in obujanje narodne folklore so že pred prvo svetovno vojno in po njej pokazali Vesnjani – predstavniki Umetnostnega kluba Vesna, katerega član je bil tudi Hinko Smrekar. Vesnjani so svoje poslanstvo videli v obujanju ter ohranjanju starih povedk in pravljic, hkrati pa so razvili enoten formalni jezik, ki bi ga lahko označili kot »pripove- dni« realizem. 89 Eden boljših primerov sodelovanja med Vesnjani, zapisovalci in literarnimi predelovalci folklornega izročila je prav Süha roba. Delo velja za prvo samostojno izdajo zbirke pripovednega izročila na območju Ribniške doline. Omenimo še Milčin- skijevo zbirko Pravljice, ki je izšla leta 1911. V njej je prvič objavil pravljico Trdoglav in Marjetica, ki je nastala po vzoru že omenjenih različic pripovedne pesmi, ki jo je zapisal Matevž Ravnikar-Poženčan. S podobnim namenom so v tem obdobju priče- li izhajati tudi različni geografski priročniki, vodiči in atlasi, ki so geografske zanimivosti popestrili s pripovednim izročilom. Pisec prvih slovenskih tu- rističnih in planinskih vodnikov je bil Rudolf Bad­ jura (1881–1963), ki je leta 1922 izdal vodnik Ju­ goslovenske Alpe: lečilišta, letovišta, kupatila, prirodne znamenitosti, izleti, alpske ture, v katerega je vključil tudi pripovedno izročilo o ribniški Veliki gori. Opisu je dodal razlagalno povedko o okamnelih svatih in bajčno povedko o Lintvernovi jami, ki se vsebinsko navezujeta na kamnite Bele stene v Veliki gori. 90 Pri- povedi kasneje omenja še v delu Ljudska geografija: Terensko izrazoslovje (1953), v katerem je kot zanimi- vost dodal še fotografijo vhoda v Lintvernovo jamo, kjer sedi Badjura in ob njem lesena križa, ki sta nekoč kot zaščita proti zmaju stala pred vhodom v jamo. Njegovi zapisi in fotografsko gradivo so redek pri- mer dokumentiranja terenskega raziskovanja na tem prostoru. Pesnik in mladinski pisatelj Frančišek Ločniškar (1885–1947) je leta 1927 v časopisu Zvonček objavil šaljivo povedko Ribničan in lonci. 91 Literarni zgodovinar, jezikoslovec in folklorist Ja­ kob Kelemina (1882–1957) je leta 1930 izdal zbirko Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z mitološkim uvodom. Zajema časopisne objave, ki so izhajale v drugi polovici 19. stoletja. Delo velja za prvo in edino sumarno zbirko slovenskega ljudskega pripovedni- štva. 92 V zbirko so bile vključene že omenjene bajčne 88 Šrimpf Vendramin, Anekdote o Lemberžanih, str. 242. 89 Kenda, Podobe, str. 211. 90 Badjura, Jugoslovenske Alpe, str. 403. 91 Ločniškar, Ribničan in lonci, str. 194. 92 Stanonik, Folkloristični portreti, str. 222. povedke o volkodlakih, ki sta jih zbrala K. Rudež in F. Levec, ter Müllnerjeva povedka o berbari. Povedke je obravnaval tudi v mitološkem uvodu. 93 Kočevski učitelj Wilhelm Tschinkel (1875– 1938) je leta 1931 izdal znamenito zbirko pripo- vednega izročila z območja Kočevske, naslovljeno Gottscheer Volkstum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden und anderen volkstümlichen Überlieferungen (Kočevarska folklora v šegah, navadah, pravljicah, po­ vedkah, legendah in drugih folklornih izročilih). Zbirka vsebuje tudi nekaj pripovedi, ki se vsebinsko navezu- jejo na ribniški prostor, predvsem na vas Grčarice pri Ribnici, ki je bila nekoč del kočevskega jezikovnega otoka. V poglavju Okameneli izvemo za dve razla- galni povedki. Okamenela poročna povorka je varianta znane povedke o nastanku okamnelih svatov, druga povedka, Okameneli mož, pa se vsebinsko navezuje na Grčarice. Sledi poglavje Izginula vodovja, v katerem je zapisana razlagalna povedka Jezero pri Grčaricah, ki govori o nastanku vasi Grčarice. Na vas se navezujeta še povedki z bajeslovno vsebino Štompfa – Parta in Škrat ter legenda Sv. Krištof kot varuh zakladov. Na nekdanjo vas Jelendol v bližini Grčaric se navezuje povedka Uročevalec kač. Zapisi so zanimiv pokazatelj kulturnih povezav med kočevskimi Nemci in sosed- njimi Ribničani. Zbirka kot celota je neprecenljiv in edinstven dokument o nekdaj bogati folklorni de- diščini kočevskih Nemcev. Zbirka bi šla v pozabo, če je ne bi leta 2004 ponovno natisnili v izvirniku s slovenskim prevodom. Uredila sta jo Alojzij Pavel Florjančič in Marija Stanonik. Z zbiranjem pripovednega izročila se je ukvarjal tudi šolnik, publicist in režiser Tone Trdan (1910– 93 Kelemina, Bajke in pripovedke, str. 19, 25, 101–102 in 201. Lintvernova jama (Rudolf Badjura, Ljudska geografija. Terensko izrazoslovje (1953)). 683 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 1963) iz Prigorice. Pripovedno izročilo je objavljal v časniku Mlado jutro. Povečini gre za pravljice in povedke iz različnih krajev Slovenije. Ribniškega pripovednega izročila se je dotaknil v opisnem član- ku Okameneli svatje. 94 V njem je zapisal povedki o Lintvernovi jami in okamenelih svatih. Pisal je tudi mladinske povesti Od Ribn'ce do Rakitn'ce. 95 Za sistematično zbiranje pripovednega izročila v prvi polovici 20. stoletja je bil v največji meri za- služen Podmladek Rdečega križa v Sodražici, ki ga je vodila osnovna šola v Sodražici. Izdajali so glasi- lo Iz naše doline, ki je izhajalo med letoma 1935 in 1939. Podmladek je vodila učiteljica Olga Vodopi­ vec – Vrbičeva, 96 ki je najverjetneje tudi urejala gla- silo. V glasilu si je šola prizadevala zbrati pripove- dno gradivo z zgodovinsko, etnološko, folklorno in leposlovno tematiko. Učence so spodbujali k pisanju in ohranjanju kulturne dediščine, vezane na območ- je Sodražice. Na njihovo prizadevanje je verjetno vplival učni predmet domoznanstvo, saj so v glasi- lu razvidne predhodne določene tematike, ki so bile predpisane v učnem načrtu Kraljevine SHS. 97 Ideja je prerasla učni načrt do te mere, da so za glasilo pi- sali tudi posamezniki, ki niso bili člani podmladka, med drugim tudi učiteljice. Skupaj so zabeležili in ohranili veliko neprecenljivega pripovednega gradi- va. Na veliko žalost je njihovo delo prekinila druga svetovna vojna. V nadaljevanju navajam izbrane pri- povedi, ki so bile objavljene v glasilu, saj bi natan- čen popis gradiva presegal okvir te objave. Povedke z bajeslovno tematiko: Zaklad nad Zamostcem, Kako je zaklad gorel na naši njivi, Trinožni stolček, Mrkobra­ dec, Kačji krotilec, Zaklad pod skednjem, Pošast v Glo­ boki jami, Zaklad v Travni gori, Kako sta se mikastila Bolte in vrag, Na novi cesti, Zaklad pod Malo pečjo, Kako so na Vinicah kopali zaklad, Zaklad in divji lov, Spomin starega moža, Zlata koklja z zlatimi piščeti, Zaklad nad Zamostcem, Čarovnica, Kačja krona, Za­ klad pod našo hišo, O polnoči pod Kosmatim dolom, Hu čarovnica, Zopet čarovnica, Kako so Gregorju nagajali vragi; legende: Sveta Ana, Zgodba o voličih in sv. An­ tonu, Nezgoda sv. Miklavža, O postanku »Žegnanega studenca« in Nove Štifte; strašljive povedke: Strah na pokopališču (2), Kako se je vrag peljal skozi Sodražico, Strah v gozdu, Strah v skednju, Strah pri kamnolo­ mu, Prazen strah, V mlinu straši, Kakšni so strahovi, Strah, Strahovi na pokopališču, Kako so hodili župnik Matevž Kavčič nazaj, Vragi se guncajo, Hudičeva ko­ čija; razlagalne povedke: Pri »Bču«, Zakaj se imenuje studenec Podgoro »žegnan« studenec, O nastanku »Že­ 94 Trdan, Okameneli svatje, str. 222. 95 Trdan, Od Ribn'ce do Rakitn'ce, št. 47–52. 96 Vovko, Osnovna šola v Sodražici, str. 92. 97 Stanonik, Interdisciplinarnost, str. 416. V prvem razredu naj bi spoznali dom z okolico, življenje ljudi, versko življenje v do- mači hiši in krajevne šege. V drugem razredu naj bi se poučili o družini in zadrugi ter spoznali bajke, pravljice in pesmi o velikih osebnostih iz domače preteklosti (prav tam). gnanega studenca« in Nove Štifte, O postanku cerkve na Gori; zgodovinske povedke: Hranilnica v zamostar­ škem bregu, Svetila, Zgodba o gorniški Alenčki, Kako je bilo nekdaj, Vremenska opazovalnica, Zamostarška desetina, Zamostarški grad, Ustno izročilo o vinaškem veternem mlinu, Vas Zapotok, Moj rojstni kraj, Kako je pogorela vas Sinovica, Zgodovina vasi Vinice, Vas Je­ lovec, Strah v Globeli, Vas Podklanec, O Boncarju, Vas Ravni dol, Spoznajmo domači kraj!, Zgodovina naše hiše, Roparji v ribniški dolini, Spomin na stričevo novo sveto mašo in začetek svetovne vojne, Svetovna vojna, Doživljaji iz svetovne vojne, Kako je bilo mojemu očetu v svetovni vojni, Lepa si pomlad zelena, brž ko se ozele­ niš, mladim fantom žalost striš, Kaj je doživel ata med vojno, Nikdar več vojne!, Dogodek iz svetovne vojne, Kaj so doživeli in kje so bili moj oče med vojno, Vojna, vojna, Naš vsakdanji kruh, Markov sejem, Roparski napad pri Sveti Ani, Sodražica v Napoleonovem času, Kapelice in znamenja v naši občini, Otroška procesija iz Zamostca na Strmco, Živinska kuga v Podklancu, Go­ ričevske Mrtve doli v Mali gori, Vaški pastir, Spomin na svetovno vojno; socialne in doživljajske povedke: Zgodba o tihotapcu, Polharji, Lov na polhe, Po polhe v breg nad Lipovšico, Kako sva z bratom lovila polhe, Kaj vse se vidi po svetu, Pri mojem dedu, Mrkobradec, Naša hiša gori, Lovec Jernejc, Kaznovana skopost, S suho robo proti Karlovcu, Z očetom na Gorenjsko, Lovska, O lote­ riji, Koline, Kako smo nabirali žir, Brezposelni (2), Ce­ star, Stric koliko je ura?, Na sejmu, Cerkvica na Sedlu, Kako je oglar kazal roparjem pot na Križno goro, Po­ toška pesem, Ob slovesu iz šole, V bolnici, Kako smo po­ gozdovali, Tatovi na sadnem vrtu, Vaški skopuh, Strah v bregu nad Zamostcem, Čudni Primož, Kako so živeli v starih časih, Zgrešeno življenje, Danski golob, Mož s stekleno robo, S suho robo proti Brežicam, Naš prvi suhorobar v Črni gori, Divji lovci, Aeroplani v Ribnici, Kozaki; šaljive povedke: Kako je Ribničan Bolta sej­ moval, Kako je Ribničan konja rešil iz zapora, Dobro pripravljena poštevanka, Garibaldijeva potegavščina, Kako je šel Ribniški Janezek prvič k spovedi, Prebri­ san Ribničan, Nžonov Jurij in njegova žena Marjana, Sto volkov; etnološke povedke: Ličkanje, Sladka kaša – otroška paša, Kadar manemo, Kako delamo obodi, Do­ mač praznik, Velikonočni prazniki, Na pustni dan, Pu­ stni torek, Terice, Božični čas, Čebelarstvo v naši dolini, Naši krošnjarji; pravljica: Kako je treščilo. Glasilo bi bilo treba objaviti v posebnem ponatisu ali knjižni zbirki skupaj s strokovnimi komentarji. Dobrodošla bi bila vsaj njegova digitalizacija. Iz učnega načrta za predmet domoznanstvo, ki ga je pripravila in poučevala učiteljica v Dolenji vasi in publicistka Nežika Klun (1887–1937), je razvidno, da je bilo v načrt vključeno tudi pripovedno izročilo iz Ribniške doline. Učni načrt je vključeval naslednje povedke: Nova Štifta, Pravljica o okamnelih svatih, O Novi Štifti, Prigoda dveh lovcev in Turki v Ribni­ ci (prepis že omenjene Valvasorjeve povedke). Njena bogata zapuščina je skupaj z osebno knjižnico ohra- 684 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 njena skoraj v celoti in le vprašanje časa je, kdaj se bo v njej našla še kaka pripovedna snov. Pomembno zbirateljsko delo je opravil etnograf, topograf, lutkar in slikar Janko Trošt (1894–1975). Idrijčan je v Ribnici od leta 1930 do 1945 deloval kot ravnatelj meščanske šole, kasneje je ustanovil zadru- go Suha roba in vodil priprave za ustanovitev ribni- škega muzeja, ki ga je kot ravnatelj tudi vodil. V času bivanja v Ribnici je zapisoval predvsem humoreske in anekdote, ki odslikavajo utrip časa in prostora, ko je v Ribniški dolini deloval Trošt. Zajemajo obdobje med obema vojnama in čas po drugi vojni. Leta 2012 je v sklopu Troštovega leta izšla zbirka O Ribnici in Ribničanih: zapisi Janka Trošta, ki zajema njegove do tedaj še neobjavljene zapise. Knjigo je jezikovno ure- dila Marjana Starc. Leta 2014 je izšla še zvočna knji- ga z istim naslovom. V knjigi so objavljene povedke z zgodovinsko, socialno in šaljivo tematiko: Ribniški furmani, Škrljev kevdrc, Velike Obrnišče in Miklov vi­ nograd, Ribniški parlament, Kako so Ribničani moli­ li, Brumni kos, Ribničan v peklu, Premočna pokušnja, Ribniški vodovod, Nemogoče, Zamenjani vlogi, Di­ plomatski pogovor ribniških kapišonov, Kdo naj plača ceho?, Polhi, Kako je Pirker konju štatljivost odpravil, Tomažev Polde in Janezek Javornik (Čik – Janez), Pre­ žlahtna cvetica, Pfefer – revizor, Pfefer – geometer, So­ dnijski sluga Murgel, Uradne ure, Danski golob, Golob kot jedec, Godovno voščilo, Raznekov Francek in žakelj, Komotni prosjak, Ribniška previdnost, Pakižev Lipe, Ni vsakomur dano, da bi norel, Piltavor in izgubljeni jezik, Mojster Lukež in žena Jera, Vsak pol, Kako so Italijani Ribnico zasedli, Nezaželen gost, Dolenjevaška zadruga, Mili osli, Pridiga, Korl – špica, Dojenček iz Strug, Hardigata, Krajnčani na ohceti, Ribniške gospe, Ribničan in Darwinova teorija, Žoržek – usmiljeni trgovec, Dosledna štednja, Preklican pozdrav, Gorenj­ ski Papež, Oče in sin, Ribničan in ljubljanski neboder, Uganka, Veseli večer; in uganka, spisek frazemov ter vzdevkov: Uganka, Ribniške rečenice, Če se Ribničan napije vina, Vzdevki. Naj omenim še Troštovo edino objavljeno humoresko z naslovom Bajtarske, ki jo je objavil v časopisu Razori. 98 Domnevamo, da je bilo njegovih zapisov še več, saj je med vojno ribniška me- ščanska šola pogorela – takrat je bila poleg inventarja in šolske knjižnice uničena tudi Troštova etnografska zbirka, ki jo je zbral v letih delovanja v Ribnici. Če verjamemo dr. Niku Kuretu, ki je spisal sestavek o Janku Troštu za Slovenski biografski leksikon, je takrat zgorela zbirka z več kot šeststo Troštovimi risbami ornamentov in dekoracij na lesu, kovini, pohištvu in v stavbarstvu. 99 Zbirko pripovednega gradiva je k sreči prepisal in s tem rešil Tone Petek. 100 Izvirni zapisi so po njegovi smrti izginili. Dolgoletni kulturni delavec, učitelj in pomočnik 98 Trošt idr., O Ribnici in Ribničanih, str. 8. 99 Gradišnik idr., Janko Trošt, str. 16. 100 Trošt idr., O Ribnici in Ribničanih, str. 13. ravnatelja v ribniški osnovni šoli Tone Petek (1922– 2004), rojen v Ribnici, je bil podobno kot njegov prijatelj Trošt zbiratelj in zapisovalec povedk o Rib- ničanih. V zbirki Ribniško blago je zapisal 42 šaljivih povedk, reke, narečne besede in citate. Šaljive poved- ke, ki jih je naslovil Vesele zgodbe, si sledijo: To sem pa jaz, Imam še lansko, Kaj si iskala, Živega ali mrtvega, Ardigočka, Sveča je sosedova (varianta št. 27, 28), Na procesiji, Ni res, Odlok o klarju, Nisem kriv, Pildarčkov repete, Še meni en golaž, Ribniške gavge, Ribniški cveki, Vaša konj, K peku, Trotoar je pa moj, Kakšne cerkve, Se bo še skolmala, Ne velja, Dobra šprica, Ta tambor, Saj imam ključe v aržetu, Kolega bestialis, Na konjičku, Majhen, ampak hud, Svečo posodil, Uro ustavil, Šipe zvrčale, Sveča je sosedova, Le naprej, smo plac naredili, Še ponoči ne da miru, Posodite no, lojtre, Konjička bom kupil, Hitra žalna koračnica, Bo »gori plačalj«, Še študi­ ra, Hribčki in dolince, Naj živi!, Slika bo ob štirih, Lepa kot Kopica, Dokler bo zdržalo, Kako notri ostane, Vidiš ogenj. Petkova etnografska zbirka bo predvidoma iz- šla leta 2019. Pisatelj, pesnik, dramatik in publicist Lojze Zu­ panc (1906–1973) je leta 1939 v časopisu Zvonček objavil tri anekdote o Ribničanih. Naslovil jih je Tri ribniške za dobro voljo: Lončeni top, Ribniške žaljivke ter O Ribničanu, Kočevarju in konjski kljusi. 101 Bančni uslužbenec in radijec Janez Andoljšek Jejžov iz Hrovače (1901–1945) je med letoma 1926 in 1941 v ribniškem narečju zapisoval številne ra- dijske igre in povedke v prozni obliki, s katerimi je nastopal na Radiu Ljubljana. 102 Pri pisanju so ga navdihnili značilen ribniški humor in lastne izkuš- nje iz življenja v Ribniški dolini. V njegovi zbirki so naslednje radijske igre: Glüh snbač, Ribnčen in Prlek, Ne smejn dan u Ribnc, Žjana tri vogale podpjera, al pa štjer razdjera, Na Silvestrovo, Vasovajne, Pouharji, Žjenska radovajdnost. Zapisal je tudi nekaj šaljivih povedk: Fantk ima btico, Koku smo se bli u Ribnc ne vouka spüstl, Ribnška nova maša, Koku se je fantk šu­ lou, Koku je Ribnčen sujga kojna spoznou, Nagamejtna tejkma, Kaj se je pripetilo lončarju, ko je šel na božjo špt na Urbasovo goro, Koku se je bil Ribnčen zupr granščini püntou, Ta mühasta Mica, Nejkaj o nevošljivost, Koku sta rešetar in lončar pokuro dejlala, Koku je sv. Antu­ on kaznovou preluomneno oblübo, Nezaj u planinsk raj, Ob šterdesetlejtnc poruoke. Njegova zbirka je bila leta 2013 izdana v knjigi Le tülku vam povejm. Ribniški muzej hrani tipkopis Kronološkega pre­ gleda družin Seemann, Kosler, Rudež iz leta 1940 av- torja Hansa pl. Schöppla, ki ga je muzeju predala Katja Zorc Kobi. V tipkopisu sta zapisani tudi dve bajčni povedki iz ortneškega gradu; prva je o črnem jezdecu, druga pa o zlati kokoši z zlatimi piščeti. Leta 2010 je izšla zbirka pripovednega izročila pravljičarja Antona Dremlja – Resnika (1910–1960) 101 Zupanc, Tri ribniške, str. 80–81. 102 Andoljšek, Le tülku vam povejm, str. 5. 685 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 iz Petrušnje vasi pri Ivančni Gorici, ki ga je v letih 1950, 1951, 1956 in 1959 zabeležil etnolog Milko Matičetov. V zbirki je objavljenih 9 šaljivih povedk o Ribničanih: Rib ənčan in kobilje jajce (dve različi­ ci) Kaku je Rib ənčan v drek padu, Kaku so v Rib ənci cerkev prestavli, Rib ənčan in koza (dve različici), Ad Rib ənčana, kaku je šov v lublana, Ad Rib ənčana, k je mov vola Rjavca, Ad Rib ənčana, kaku je po Lublan čez nuč prosu, Oče Reciprestor v Ribnici ogenj gasi in spo- minska povedka z bajeslovno vsebino: Ribniški žedni, čebele in Lintvernova jama. Leta 1959 je začelo izhajati šolsko glasilo Kro­ šnja osnovne šole dr. Franceta Prešerna Ribnica. V prvih številkah so prvič izšle lokalno dobro znane bajeslovni povedki: Zmaj pri sveti Marjeti in Pripo­ ved o Ribnici (bajka o nastanku Ribnice) ter razlagal- na povedka: Okameneli svati. Povedke so na pobudo urednika, profesorja Janeza Debeljaka (1932–2005), zapisali učenci. Rado Radešček omenja, da je Debe- ljak »zbral precej ljudskega pripovednega blaga Ribniške doline«. 103 Debeljak je kasneje nekaj povedk objavil v knjižici Kulturnozgodovinski utrinki iz Ribniške doline (1966). Kot sourednik jih je vključil tudi v zbornik Ribnica skozi stoletja (1982), ki je izšel ob 900-letnici domnevno prve omembe Ribnice. Zborniku je dodal še Lesarjevo razlagalno povedko O nastanku cerkve v Sodražici, Levstikovo pesem Kamniti svatje in Valva- sorjevo povedko O jezeru v Veliki gori. Umetnostni zgodovinar in topograf Stane Mikuž (1913–1985) je leta 1963 pod mentorstvom Milka Matičetova v časopisu Slovenski etnograf objavil čla- nek Nekaj narodopisnih drobtinic, v katerem je zajel pripovedno izročilo z območja krajevne skupnosti Sv. Gregor – Slemena. Rezultat Mikuževe terenske raz- iskave je bil nabor pesmi, pravljic, povedk in vraž, ki jih ni naslovil. V bajčnih povedkah, v katerih nasto- pajo bajeslovna bitja, se pojavljajo svetinje, rojenice, bele žene, divji mož, mora, smrt in coprnice. Članek je posvetil Borisu Orlu. Orel je v letih 1948–1961 vodil ekipe, ki so zbirale etnološko gradivo na ob- močju Dolenjske in Primorske. Kljub temu da je Orel sodeloval z Jankom Troštom, 104 Ribnica ni bila vključena v njegove terenske raziskave. Ribniško pripovedno izročilo je pritegnilo tudi v Ribnici rojeno etnomuzikologinjo Zmago Kumer (1924–2008). Leta 1968 je izdala znamenito zbirko Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški do­ lini. Poleg bogatega nabora pesemskega izročila je v zbirko vključila šaljivi povedki Dve ribniški smešni­ ci, legendo Storija o voličkih sv. Antona in razlagal- no povedko O nastanku studenca Pr b əč ə. Dodala je še uganke, izreke, vraže in vremenske prerokbe. Na koncu uvodnega poglavja se je dotaknila tudi ribni- škega humorja. 105 103 Radešček, Slovenske legende, str. 198. 104 Gradišnik idr., Janko Trošt, str. 19. 105 Kumer, Ljudska glasba, str. 42. Pisatelj, prevajalec in urednik Miha Mate (1942– 2006), rojen v Goriči vasi, je izdal veliko poljudnih člankov in literarnih del, ki v literarni obliki obrav- navajo anekdote in humoreske iz življenja Ribniča- nov. Mate je navdih za svoja dela črpal v Ribniški dolini, kjer je preživljal mladost. Kot je sam dejal, mu je domišljijo prva razvijala mama, ki je znala na ti- soče pravljic in zgodb. Šegavosti pa se je nalezel od ribniških krošnjarjev in lončarjev, »ki so s svojimi su­ horobarskimi in lončarskimi izdelki križemkraž obredli svet ter z vedrim obrazom in zasukanimi šalami odpi­ rali vrata, a tudi srca še tako skopuških gospodinj,« je dodal. 106 Leta 1972 je izdal knjigo Široka usta: vesele in pikre Ribničana Urbana, ki je kasneje doživela tudi uprizoritev kot monokomedija Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. 107 Leta 1999 je izdal zbirko Smeh in solze moje doline, v kateri je objavil 25 šaljivih po- vedk iz Ribniške doline: Tiste zime, Sveti Miklavž, Gospodična Jejhnata, Ciganka Micka, Cigan Štefan, Mesar Krapež, Piskrc in Pokrovka, Policaj Ferdo, Lovec Jergec in njegov pes Fido, Podrepna muha, Činčonček, Brihtna glavca, Prifrknjeni Jurko, Kebrček Peter, Sedlar Konjska glava, Krošnjar Urban, Krofasti Luka, Frizer Žajfca, Fotograf Lampca, Ravnatelj Globus, Čevljar Čanžek, Matevž Rikverc, Taprisrčna Johanca, Lov na mesec in Zazrt v ogledalo mladosti. Omeniti je treba še njegova literarna dela Leskova mladost (1976), Boso­ peta druščina (1982) in Kurja vojska (1985), v katerih opisuje svojo mladost. Njegove zgodbe so prežete z duhovitmi anekdotami, ki so nastale po zgodbah iz ljudskega pripovedništva. S tem je nadaljeval tradi- cijo slovenskih humorističnih pisateljev, na primer Frana Milčinskega. 108 Etnolog Tone Cevc (1932–2007) je leta 1974 v znanstveni reviji Traditiones objavil članek Okamne- la živa bitja v slovenskem ljudskem izročilu; 109 v raz- iskavo je vključil tudi 6 različic razlagalnih povedk o dolenjevaških okamnelih svatih. Novinar in slovenist Rado Radešček (1946– 2006) je leta 1983 v delo Slovenske legende vključil znane povedke iz Ribniške doline, ki mu jih je posre- doval profesor Janez Debeljak. Sam si je kraje ogle- dal, opisal in mitološke motive podkrepil z razlago. Obravnaval je: Levstikovo pesem Kamniti svatje in Badjurov zapis povedk Okameneli svatje ter Lint­ vernova jama. Vključil je tudi bajčne povedke, ki jih je skupaj z učenci zbral Debeljak: Bajka o nastanku Ribnice in Zmaj pri sveti Marjeti. Radeščkovo delo je eden redkih primerov dokumentiranega terenskega raziskovanja na tem območju. Istega leta je v zbirki Velike slikanice izšla ilustri- rana slikanica Zlata ribica: slovenska ljudska pravljica, ki jo je uredil Niko Grafenauer. Po vzoru ribniške 106 Mate, Smeh in solze moje doline, str. 61. 107 Mate, Široka usta, str. 94. 108 Kajzer in Mate, Bosopeta druščina, str. 139. 109 Cevc, Okamnela živa bitja, str. 82–85. 686 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 etnološke motivike jo je ilustriral Marjan Manček. Pravljica naj bi izhajala iz Ribniške doline, čeprav za to trditev nimamo pisnih dokazov. Leta 1985 je izšla zbirka pripovedi Srebrni zvon, v kateri je pesnik in pisatelj Rudolf Mohar (1909– 1990) izbral in literarno priredil povedke, zbrane na območju Loškega Potoka, Notranjske, Ribniške do- line in Kolpske doline. Zbirka vsebuje štiri povedke z območja Ribniške doline: »Bom car«, Zlata ribica, Okamneli svatje in »Tam Jera«. Zapuščina, ki jo hrani njegova družina, vsebuje še štiri neizdane pripovedi iz Loškega Potoka. Ribniška učiteljica Polona Golouh je leta 1997 izdala zbirko Babica in dedek pripovedujeta: koku je blu u star'h cajt'h u rib'nšk' dolin'. V njej je objavila po- vedke, ljudske pesmi in pregovore, ki jih je zbrala v letih 1996–1997 skupaj z učenci podružnične šole Sušje. Zbirka vsebuje naslednje pripovedi: Vas Breže skozi čas, Črednik, V Ameriko, Zdomarji, Kako je bilo v starih časih, Stari ata pripoveduje, Košnja, Kako se je melo proso, Domače platno, Teritev lanu, Žetev in mla­ tenje pšenice, O ličkanju koruze, Kako se je v starih časih pralo, Perice, Kakšne so bile banke, Namesto elektrike …, Sušenje jabolčnih krhljev, Vse o jedi in kuhinji pred 70 leti, Pestrna, Deklica in kač, Moje otroštvo, V šolo v Ribnico, V šolo, Skončeva teta pripoveduje, Spomin na otroška leta, Življenje v preteklih časih, Nevzgoje­ na mladina, Klemenova babica pripoveduje, Zanimivi utrinki iz moje mladosti, Selitev v novo hišo, Pripoved Lejine babice, Kajina stara mama pripoveduje, Rojstvo hčerke proti koncu vojne, »Heci med vasmi«, Petje na koru, Poroka v starih časih, Petje na vasi, Kako so meli proso, Kako so ljudje nekoč živeli, Spomin iz otroštva – zgodbica o medu, Zgodba o ujeti lisici, »Ofiranje«, Moj Miklavž, Tadebeli četrtek v postnem času, Ohcet, Čudež v Nemški vasi, Marija je pomežiknila, Kako je mlekar hudičke vozil, Srečanje s hudičem ter Zgodba o čebelah in hostiji. V sklopu zbirke Glasovi je leta 2000 izšla knjiga Kaku se kej narod rihta: folklorne pripovedi od Litije do Čateža, v kateri je učiteljica Ida Dolšek zbrala tudi pet šaljivih povedk o Ribničanih: Tuk zaliege, Sma ih damá pacáli, Nej s ta pravga klicov, Rib ənč ən u Lublan in Spudne hlače. Leto kasneje je v sklopu iste zbirke izšla knjiga pripovedi Krvapivc: vse sorte iz dežele Desetega brata, osrednje Suhe krajine, domovanja Turjaških, do Kočev­ skega, novinarja in publicista Jožeta Primca in učite- ljice Zlate Kastelic. Jože Primc je v zbirko zajel tudi nekaj povedk iz Ribnice. Podrobnemu terenskemu zapisovanju se zaradi bolezni ni posvetil. Kot in- formator je sodeloval tudi Tone Petek, že omenjeni zapisovalec etnografskega gradiva. V zbirko so vklju- čene naslednje povedke: Okameneli svatje, Sodni dan in mačkina kri, Katra – mož beseda, Strah pri križu, Strah na postaji, Nova Štifta, Oče nagle jeze, Ribnica v začetku petdesetih, Ljudje, Narava, Riba v grbu, Konj očetu odgriznil del ušesa, Konj si je zlomil nogo, Dobra »šprica«, Gasilska konjenica, Novi hlapec, Ribniški cve­ ki, Nisem iz vaše fare, Ribniške gauge, Gauge, Kako so Ribničani lovili veverico, Usmiljeni trgovec, Ribniška previdnost, Prezahteven gost, Kam po šoli, Drago pre­ nočišče, Krvavo stegno, Sonce na špagci, Kobilja jajca in Cumpr ənca bo prletejla. Tadeja Klun je leta 2001 diplomirala na Filozof- ski fakulteti v Ljubljani, Oddelek za slovenski jezik in književnost, z diplomskim delom Slovenska slov­ stvena folklora: s primeri iz Ribnice do 20. stoletja, ki obravnava različne literarne vrste in zvrsti slovstvene folklore na primerih, zapisanih na območju Ribniške doline. V raziskavi je uporabila tudi gradivo, ki sta ga zbrala Fran Peterlin – Sreboški in Zmaga Kumer. Diplomsko delo velja za prvo raziskovalno delo, ki podrobno obravnava slovstveno folkloro na območju Ribnice in njene okolice. Leta 2003 je v sodelovanju z Muzejem Ribnica in televizijo R kanal nastal dokumentarni film Ribni­ ški običaji okrog božiča in novega leta. Dokumentarec zajema povedke, ki so jih pripovedovali informatorji s širšega območja Ribniške doline. Vsebina filma je nastala na podlagi gradiva, ki sta ga zbrali zgodovi- narka Marina Gradišnik in etnologinja Polona Rig­ ler Grm. Literarna zgodovinarka in etnologinja Marija Stanonik je leta 2003 izdala zbirko Slovenske povedke iz 20. stoletja, v katero je vključila tudi tri povedke iz Ribniške doline: Okamneli lovec, Medved, ki je zaso­ vražil človeka, in O Turkih. Majda Slabe je istega leta izdala zbirko Življenj­ ske pripovedi iz Ribniške doline, v kateri je objavila in- tervjuje s 17 pripovedovalci iz Ribniške doline. Za zbiranje življenjskih zgodb jo je navdušila etnologi- nja in filozofinja Mojca Ramšak, ki je bila pri razi- skavi njena mentorica. Delo je osredotočeno pred- vsem na življenjske povedke, prostor pa je namenila tudi etnološkim povedkam s poudarkom na praznič- nih šegah. Milena Ožbolt je leta 2004 v sklopu zbirke Gla­ sovi izdala knjigo Andrejeva stopinja: folklorne pri­ povedi iz Loške doline, Blok, Loškega potoka in okolice Cerkniškega ter Babnega Polja. V zbirko so vključene tudi pripovedi Marije Anzeljc iz Hudega vrha, rojene v Kotu pri Novi Štifti. Večina pripovedi je iz časa njenega otroštva. Pripovedovala je naslednje pravlji- ce: Od čarounika s ə stekliene gorje, Od zlatga tička, Uči­ eraj s ə jo ti dobieu, d ən əs jo buoš pa ti!; in povedke: Jo pərnes ə o pounoči ne britaf!, Šac, Uruok ə, So jo imajl ə ze čarounico, Najkaj bo, so rekl ə, Naj muogla düša ne u ən ne nuotr ə, Žieg ən se oda!, Sviete Ǝlcije stouč ək, Kok smo svajtil ə ze Bož əč, Te buodo u­pieč, Danes ne, bo jütr ə še en dan, Aleluja, Tud mi smo miel ə prosu, Bolajzn ə, Če je bla bolajz ən, Babca otruake nuos ə, Teličke pa Sviet Antuon ne svajt spraula, Strah, So oča mladí umrl ə, So pudna təkál ə, U­babji lükn ə, Kürje kuože, Mat ə bojo pərnesl ə krüha, Joj, je blu tok dobru!, Stuorja. Marijin mož France Anzeljc, rojen na Gori pri Sodražici, je 687 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 pripovedoval povedke: Pəsoglauc ə, Žiegnan ə stedjenc ə, O Francuozah so pajl ə, S­faglam ə h­punoč ənc ə, Krauca je smietano popila, Kok smo smučal ə, Sm əči u­pieč ze štraf in Kok smo šl ə po otruoke, ki se vsebinsko navezu- jejo na sodraški okoliš. Publicist Ilja Popit je leta 2010 izdal knjigo Od volkodlaka do Klepca: vsakovrstna praznoverna mne­ nja, šege ter pripovedi Ribničanov, Potočanov, Krašov­ cev in Osilničanov, v kateri je zbral in uredil že ome- njene zapise Antona in Jožefa Rudeža ter zapise iz Loškega Potoka, ki jih je zbral duhovnik Janez Zima. Delo na koncu vsebuje poglavje s podrobnimi opom- bami o zapisovalcih, vsebini zgodb in avtorjevem raziskovanju etnografskega gradiva. Etnologinja Katarina Šrimpf Vendramin je leta 2013 v znanstveni reviji Studia mythologica Slavica objavila članek Anekdote o Lemberžanih in vpliv ljudskega izročila na Butalce Frana Milčinskega, v katerem analizira vpliv šaljivih povedk o Lemberža- nih na nastanek Butalcev. V kontekstu raziskave kot potencialne kandidate za Butalce omenja tudi šaljive povedke o Ribničanih. To povezavo dodatno pod- krepi leto kasneje v prispevku Butalci in Süha roba Frana Milčinskega med slovensko pripovedno tradi- cijo in avtorstvom, ki je izšel v zborniku Simpozija Obdobja. Šaljive zgodbe je raziskovala tudi etnologinja in umetnostna zgodovinarka Monika Kropej Telban, ki je leta 2015 izdala zbirko Smeh je pol zdravja: na­ vihane in šaljive slovenske ljudske pripovedi. Vanjo je vključila tudi tri šaljive povedke o Ribničanih, ki sta jih napisala Fran Levstik in Franc Kramar. Značilno- sti povedk o Ribničanih je podrobneje obravnavala tudi v uvodnem poglavju. Nekaj ribniških povedk je Kropejeva objavila in obravnavala že leta 1995 v delu Pravljica in stvarnost: odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štreklje­ ve zapuščine. Objavila je posamezne povedke, ki so jih zapisali Fran Peterlin – Sreboški, Franc Kramar in Davorin Petelin. Leta 2013 je izšla zbirka Usaka vas ima suj glas, ki jo je v okviru evropskega projekta V iskanju iden­ titete izdala Knjižnica Miklova hiša Ribnica. V delu so zbrane povedke v ribniškem narečju, ki so jih v sklopu raziskovalne naloge terensko zbirali učen- ci osnovne šole dr. Franceta Prešerna v Ribnici pod mentorstvom Metke Kljun, Anice Mohar, Marjane Starc in Vanje Cebin. Tri ribniške anekdote so leta 2014 izšle v zbirki Glasovi, in sicer v knjigi So z vilicami pisali: folklorne pripovedi iz občine Grosuplje in okolice. Bibliotekarka Marija Samec je v njej objavila šaljivo povedko Bo­ štjanski baron in Ribničan. Leto kasneje je v isti zbirki izšla še Za skrbi je še jutri cajt: folklorne pripovedi z začetka zasavskega hri­ bovja od Besnice do Velike Štange, v kateri je Bojan Jerlah objavil tri šaljive povedke, zapisane v Besnici: Hlapec je skočil, Urbanova smola in Urbanova zvijača. Leta 2015 je bibliotekar in domoznanec Do­ men Češarek v mednarodni znanstveni reviji Studia mythologica Slavica objavil članek Izročilo o psoglav- cih, volkodlakih, volčjem pastirju in Atili v mitski krajini Sodražice, v katerem je obravnaval mitološko izročilo na območju Sodražice. Avtor je v članku že- lel pojasniti izvor lokalnega poimenovanja za prebi- valce Sodražice – Psoglavci. V članku sta bili prvič objavljeni povedki o Starem gradu pri Zamostcu ter Atili in pasjeglavcih, ki ju je Jože Zabukovec – Prim- šar bral informatorki Zinki Benulič iz že omenjene izgubljene rokopisne knjige z ribniškim pripovednim izročilom. Leta 2016 je Češarek v omenjeni reviji objavil članek Mala gora pri Ribnici: mitološko iz- ročilo v prostoru, v katerem je obravnaval mitološko izročilo na območju ribniške Male gore. Leta 2017 je Češarek za domoznansko zbirko pripravil posebno zbirno mapo Anekdote o Ribničanih, ki vsebuje 74 ša- ljivih povedk, leta 2018 pa je v domoznansko zbirko vključil že omenjeno zbirno mapo Etnografska zbirka rodbine Rudež. Na področju terenskega raziskovanja je aktiven od leta 2013. Leta 2018 bo na območju Ribniške doline izvedel načrtno terensko raziskavo pripovednega izročila. Rezultati raziskave bodo leta 2019 objavljeni v knjižni obliki. Zaključna misel Izbor gradiva priča o zgodovini zbiranja pripoved- nega izročila, ki ga ponujajo arhivski in objavljeni viri. Kot je razvidno iz članka, ostaja neobjavljenih kar nekaj zbirk pripovednega gradiva, ki čakajo na morebitne knjižne izdaje. Kljub temu je treba po- zornost preusmeriti na terensko zbiranje pripoved- nega gradiva, ki bi pokazalo širšo sliko ribniškega folklornega izročila. Med zbranim gradivom najbolj izstopajo šaljive povedke, vendar v objavo niso bili vključeni krajši anonimni vici o Ribničanih, ki so nekdaj polnili časopise, zato pregled gradiva še zdaleč ni popoln. Razširjenost tovrstnega gradiva dodatno potrjuje fenomen ribniškega humorja, ki bo v pri- hodnosti potreben posebne strokovne obravnave in zaščite na najvišji državni ravni. Na podlagi podrob- ne in dobro pripravljene interdisciplinarne študije bi lahko ribniški humor zaščitili in uvrstili na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Konvencija ne- snovno kulturno dediščino opredeljuje kot različne vsebine, med katerimi navaja: »ustna izročila in izra­ ze, vključno z jezikom kot nosilcem nesnovne kulturne dediščine«. 110 Iz vsebine sklopa je razvidno, da bo v primeru oblikovanja predloga za zaščito treba veliko storiti tudi z jezikoslovnega vidika, saj ribniški govor do danes še ni dobil narečnega slovarja. 110 Zakon o ratifikaciji Konvencije o varovanju nesnovne kultur- ne dediščine. Spletni vir: https://www.uradni-list.si/glasilo- -uradni-list-rs/vsebina?urlmpid=20082. 688 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 Turistični trendi v Evropi kažejo, da sinhrono po- vezovanje naravne, nesnovne in materialne kulturne dediščine omogoča razvoj kakovostne turistične po- nudbe, ki bi lahko vsebinsko popestrila že obstoječo lokalno ponudbo. Materialna kultura (npr. obrtna tradicija) s tovrstnimi povezavami postane še bolj vsebinsko privlačna, nesnovno kulturno dediščino pa ohranimo pred pozabo. Taka praksa se na obravnava- nem območju trenutno kaže v povezovanju poime- novanj vaških skupnosti, ki so v Ribniški dolini do- bile različne vzdevke. Še posebej poveden je vzdevek »psoglavec«, ki so ga dobili Sodražani in ima izvor v bajeslovju. S tem namenom so vzdevek utelesili v kipu psoglavca, ki stoji sredi sodraškega trga. Od leta 2004 domačini vsako leto prirejajo kulturni dogodek, ime- novan Psoglavski dnevi. Bajeslovno pripovedno gradi- vo, ki se vsebinsko navezuje na prostor, bi lahko zaži- velo v načrtno zastavljenih naravoslovno-etnoloških poteh, ki bi s posebnimi informacijskimi tablami obi- skovalca opozarjale na mitološko izročilo. Z name- nom promocije in spodbujanja ribniškega humorja in govora bi lahko obudili festival humorja, ki je nekdaj že potekal v Ribnici. Z gostovanjem ali sodelovanjem s tujimi sorodnimi festivali bi tudi Slovenijo postavi- li na zemljevid narodov z bogato tradicijo ljudskega pripovedništva. In kar je najpomembnejše, tovrstna prizadevanja bi na lokalni in državni ravni okrepila zavedanje in spoštovanje do nesnovne kulturne dedi- ščine ter ji tako lažje omogočila nadaljnji obstoj. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1080, Zbirka muzejskega društva za Kranj- sko, muzejskega društva za Slovenijo in histo- ričnega društva za Kranjsko (Collectanea), fasc. 16. ISN SAZU – Inštitut za slovensko narodopisje: Slo- venska akademija znanosti in umetnosti ŠZ – Štrekljeva zapuščina ŠZ 5/151–181; 186; 222, Kramar Franc. ŠZ 6/307–308, Peterlin Fran Sreboški. ŠZ 7/217, 1–223, 8, Peterlin Fran Sreboški. ŠZ 7/36,1, Petelin Davorin. ŠZ 7/47–51, Petelin Davorin (izvirnik zapisal Zobec Anton) ŠZ IV. A, 166, Zobec Anton. NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica MS – Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov MS 432, Ravnikar Matevž: Ilirska Pratika za leto 1837, str. 107–114. MS 455, Korytko Emil: Korytkov zbornik II, dva snopiča, str. 25–28; 29–36. MS 479, Korytko Emil: Zbirka slovenskih narodnih pesmi, str. 11–12. MS 483, Ravnikar Matevž: zv. 1, str. 80–82; zv. 2, str. 15–20; 38–52. MS 491, Levstik Fran: II. Korespondenca, Franc Peterlin (1866). MS 492, Levstik Fran: VI. Tuji rokopisi, Do- neski za Bleiweisov album, mapa št. 31. Ms 540, Vodnik Valentin: Razno gradivo, št. 12. ŽA (Župnijski urad) Ribnica Status animarum Ribnica ŽA (Župnijski urad) Velike Lašče Status animarum Velike Lašče LITERATURA Andoljšek, Janez: Le tülku vam povejm. Kranj: Nara- va, 2013. Badjura, Rudolf: Jugoslovenske Alpe: lečilišta, letovišta, kupatila, prirodne znamenitosti, izleti, alpske ture. 1. deo, Slovenija: praktični vodić. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr & amp; Fed. Bamberg, 1922. Cevc, Tone: Okamnela živa bitja v slovenskem ljud- skem izročilu. Traditiones 3, 1974, št. 1, str. 81– 112. Costa, Henrik: Reiseerinnerungen aus Krain. Laibach: Druck der Eger'schen Gubernial-Buchdruckerei, 1848. Češarek, Domen, Matija Kenda in Nejc Petrič: Ured- niški komentar. Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe. Ljubljana: Društvo Slovenski staroverci, 2016. Debeljak, Janez idr.: Ribnica skozi stoletja. Ribnica: Skupščina občine; Zagreb: Spektar, 1982. Dopisi. Kmetijske in rokodelske novice 23, 1865, št. 33, str. 264–268. Gradišnik, Marina, Darko Viler in Nadja Kovačič: Janko Trošt: 1894–1975. Ribnica: Rokodelski center – zavod za rokodelstvo, muzejsko in gale- rijsko dejavnost, 2011. Hren, Anton [Kompoljski]: Pripovedka o Ribničanu. Zvonček 4, 1903, št. 12, str. 314. Jaklič, Fran in Matevž Košir: Zapisnik čarovniške- ga procesa. Zadnja na grmadi. Celje: Mohorjeva družba, 2001, str. 201–265. Kajzer, Janez in Miha Mate: Vedre vragolije bosope- te druščine [spremna beseda]. Bosopeta druščina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994. Kelemina, Jakob: Bajke in pripovedke slovenskega ljud­ stva: z mitološkim uvodom. Bilje: Studio Ro, Za- ložništvo Humar, 1997. Kenda, Boštjan: Podobe. Slovenske bajeslovne in pri­ povedne podobe. Ljubljana: Društvo Slovenski sta- roverci, 2016. 689 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 Kidrič, France: Paberki o Korytku in dobi njegovega delovanja v Ljubljani. Ljubljanski zvon 30, 1910, št. 5, str. 298–306; 682–688. Korytko, Emil [ein Slave aus Norden]: Den Freun- den des Slawenthums in Krain. Illyrisches Blatt 25, 1838, str. 97–98. Korytko, Emil: Slowenische Volkslieder aus Krain (Slovenske pesmi kranjskiga naroda). Illyrisches Blatt 30, 1838, str. 118–119. Kromar, J.: Francozov grob. Vertec 21, 1891, št. 6, str. 95. Kromar, J.: Lovčev spomin. Vertec 21, 1891, št. 4, str. 70. Kromar, J.: Pri ožagi. Vertec 21, 1891, št. 3, str. 46. Kropej, Monika: Franc Kramar in njegova zbirka »Ižanskega in drugega narodnega blaga«. Tradi­ tiones 34, 2005, št. 2, str. 217–239. Kropej, Monika: Karel Štrekelj: iz vrelcev besedne ustvarjalnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. Kropej, Monika: Pravljica in stvarnost: odsev stvar­ nosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih Štrekljeve zapuščine. Ljubljana: ZRC SAZU, 1995. Kumer, Zmaga: Ljudska glasba med rešetarji in lončar­ ji v Ribniški dolini. Maribor: Obzorja; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1968. Kumer, Zmaga: Rudeževa zbirka slovenskih ljudskih pesmi. Slovenski etnograf 20, 1967, str. 129–142. Lesar, Anton: Ribniška dolina na Kranjskem. Ljublja- na: A. Lésar, 1864. Levec, Fran: Karol Rudež. Ljubljanski zvon 5, 1885, št. 2, str. 121–123. Levstik, Fran [anonimno]: Ribničan in Gorenjec. Vertec 1877, str. 187. Levstik, Fran [Gornicki]: Kamniti svatje. Ljubljanski časnik 15, 1850, št. 1, str. 60. Levstik, Fran: Skrilovska mladost in »Pikin Jožek«. Slovenski narod 7, 1879, št. 88, str. 1–2. Levstik, Fran: Zbrano delo. Knj. 4: Pripovedni in sati­ rični spisi; Mladinski spisi; Prevodi; Dodatek. Ljub- ljana: Državna založba Slovenije, 1954. Ločniškar, Frančišek: Ribničan in lonci. Zvonček 28, 1927, št. 8, str. 194. Mate, Miha: Smeh in solze moje doline. Ljubljana: Kmečki glas, 1999. Mate, Miha: Široka usta: vesele in pikre Ribničana Ur­ bana. Stari trg ob Kolpi: Koce, 1993. Mencej, Mirjam: Coprnice so me nosile: raziskava vaškega čarovništva v vzhodni Sloveniji na prelo­ mu tisočletja. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, 2006. Moj prijatelj Ribničan. Štajerc 2, 1901, št. 24, str. 1–4; št. 25, str. 1–3. Müllner, Alfonz: Volkssagen aus Krain: Die Berbara. Argo 8, 1900, št. 9, str. 168. Novak, Vilko: Emila Korytka nemški članki o slo- venskem ljudskem izročilu. Traditiones 1, 1972, št. 1, str. 27–52. Novice. Učiteljski tovariš 5, 1865, št. 18, str. 286–288. Odbor za knjigo dr. Bleiweisu na spomin: Dopisi: Ljubljana. Naprej 1, 1863, št. 9, str. 35. Peterlin, Fran: Rojenice. Kmetijske in rokodelske novice 22, 1864, št. 22, str. 178. Peterlin, Fran: Škratelj. Kmetijske in rokodelske novice 22, 1864, št. 24, str. 194; 22, 1864, št. 25, str. 201. Popit, Ilja, Anton Rudež, Jožef Rudež in Janez Zima: Od volkodlaka do Klepca: vsakovrstna praznoverna mnenja, šege ter pripovedi Ribničanov, Potočanov, Krašovcev in Osilničanov. Radovljica: Didakta, 2010. Poženčan, Mirko: Bajzis. Danica horvatska, slavonska i dalmatinska 9, 1843, št. 28, str. 111–112. Prepozno kesanje. Rogač: Ilustrovan zabavni list 2, 1887, št. 6, str. 45. Presrečen Ribničan. Štajerc 2, 1901, št. 8, str. 4. Radešček, Rado: Slovenske legende. Ljubljana: Can- karjeva založba, 1983. Rešetar Franc. Štajerc 2, 1901, št. 26, str. 1–3; 3, 1902, št. 1, str. 1–2. Slavec Gradišnik, Ingrid: Etnologija na Slovenskem: med čermi narodopisja in antropologije. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2000. Slovenska matica: Poročilo o XX. skupščini Mati- činega odbora. Kmetijske in rokodelske novice 29, 1871, št. 8, str. 59. Stanonik, Marija in Niko Jež: Nekaj folklornih za- piskov iz zapuščine Emila Korytka. Traditiones 14, 1985, str. 109–122. Stanonik, Marija: Folkloristični portreti iz 20. stoletja: do konstituiranja slovenske slovstvene folkloristike. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2013. Stanonik, Marija: Folkloristični portreti iz treh stoletij: od baroka do moderne. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. Stanonik, Marija: Interdisciplinarnost slovstvene fol­ klore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008. Stanonik, Marija: Janez Vajkard Valvasor in slovstve- na folklora. Jezik in slovstvo 35, 1990, št. 7/8, str. 185–187. Stanonik, Marija: Zgodovina slovenske slovstvene fol­ klore: od srednjega veka do sodobnosti. Ljubljana: Slovenska matica, 2009. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Do­ lenjska 1. Porečje Krke. Ljubljana: Viharnik, 2000. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Do­ lenjska 4. Med Igom, Ribnico in Kočevjem. Ljublja- na: Viharnik, 2003. Stritar, Josip: Pikin Jožek. Lešniki. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1906. Škrabec, Stanislav: Jezikoslovna dela – 4. del. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 1998. Šrimpf Vendramin, Katarina: Anekdote o Lember- 690 2018 DOMEN ČEŠAREK: ZGODOVINA RAZISKOVANJA PRIPOVEDNEGA IZROČILA NA OBMOČJU RIBNIŠKE DOLINE, 673–690 žanih in vpliv ljudskega izročila na Butalce Frana Milčinskega. Studia mythologica Slavica 16, 2013, str. 233–246. Šrimpf Vendramin, Katarina: Butalci in Süha roba Frana Milčinskega med slovensko pripovedno tradicijo in avtorstvom. Recepcija slovenske knji­ ževnosti [simpozij]. Ljubljana: Znanstvena založ- ba Filozofske fakultete, 2014. Trdan, Tone: Od Ribn'ce do Rakitn'ce. Mlado jutro 1938, št. 47–52. Trdan, Tone: Okameneli svatje. Mlado jutro 6, 1936, št. 28, str. 222. Trdina, Janez: Moje življenje. Ljubljana: Študentska založba, 2013. Trošt, Janko idr.: O Ribnici in Ribničanih: zapisi Jan­ ka Trošta (About Ribnica and its people: stories and other texts written and collected by Janko Trošt). Ribnica: JZ Rokodelski center – zavod za roko- delstvo, muzejsko in galerijsko dejavnost, 2012. Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Laybach: zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg, 1689. Verne, Mihael: Potovanje po nekterih jugo-slaven- skih krajih – 5. pismo. Kmetijske in rokodelske no­ vice 10 1852, št. 36, str. 142–143. Vovko, Andrej: Osnovna šola v Sodražici (1811– 1941). Kronika: časopis za slovensko krajevno zgo­ dovino 26, 1978, št. 2, str. 88–94. Zupanc, Lojze: Tri ribniške za dobro voljo. Zvonček 40, 1939, št. 4, str. 80–81. Žigon, Avgust: K. Rudež Levstiku: 12 pisem (Iz Levstikove ostaline). Ljubljanski zvon 45, 1925, št. 2, 106–112; št. 3, 170–175; št. 4, 237–245. SUMMARY History of folk literature studies in the Rib- nica valley The article outlines the history of collecting folk tales in the Ribnica valley. The said area is mostly known to historiography for its traditional wood- enware and pottery industries. Local tradesmen sold their products across the wider Middle Euro- pean area, where they were known not only for their crafts but also for their humorous narratives. The summary survey of individual researchers, recorders, and their collections is limited to the Ribnica val- ley and the former border of the Ribnica area, which today encompasses the municipalities of Ribnica and Sodražica. The article mentions researchers who have in any way dealt with the Ribnica oral tradition and various collections of narratives related to the Rib- nica valley. The first who stumbled upon this topic was prob - ably the Carniolan polymath Johann Weikhard von Valvasor. The traces of spiritual culture lead to the fa - mous record of the last witch trial in Carniola, which was held in Ribnica. The beginning of the systematic collection of ethnographic materials goes back to pre-Romantic era. The first written record is the manuscript list of fairy tales, titled Mythen zur Ribniza geglaubten, which was compiled by priest and linguist Valentin Vodnik during his priesthood service in Ribnica. In this short manuscript, Vodnik presented the crea- tures that appeared in Ribnica’s folklore tradition. The manuscript is supposedly a transcription of the collection that was produced by the last lords of Rib- nica’s manor – the Rudež family, who were the first known collectors of folk materials in the area. Dur- ing the time of Slovenian national awakening, Pol- ish ethnographer Emil Korytko paid several visits to Ribnica. Jožef Rudež presented him with valuable ethnographic materials, which Korytko would later include in his collection. The author of the article also presents new find - ings about the destiny of the famous Rudež col- lection. During that period, the collectors Matevž Ravnikar-Poženčan and Fran Peterlin-Sreboški were active in the Ribnica valley as well importantly contributing to the collection of intangible cultural heritage. Later on, Anton Lesar, Fran Levstik, Fran Milčinski, Henrik Costa, Janko Trošt, Olga Vodopi- vec, Zmaga Kumer and others were also collecting or discussing folk tales of this area. Despite the vari- ety of previous ethnographic studies and subsequent ethnological efforts to preserve the traditional wood- enware and pottery industries, only a few would re- cognise the potential of systematic field research of oral traditions.