Tone Pretnar Stkal sem ga štirih norih rim 1993 Zbrane grafomanije slovenskih pesnikov Antona Pretnarja Zbranih grafomanij 3. zvezek Ureja M. Hladnik. Posebna izdaja debatnega lista Slave. ' v/) 4<*6&6 CIP — kataložni zapis o publikaciji Narodna in Univerzitetna knjižnica, Ljubljana 886.3-1 PRETNAR, Tone Stkal sem ga iz štirih norih rim : [Antona Pretnarja Zbranih grafomanij 3. zvezek]; [uredil Miran Hladnik]. — Ljubljana : Slava, 1993. — (Zbrane grafomanije slovenskih pesnikov) (Slava. Posebna izdaja) 35324160 Ovitek oblikoval Nejč Slapar. Predlogo za tisk pripravil M. Hladnik. Natisnila tiskarna Požgaj, Kranj. Naklada 600 izvodov. Knjigo sta finančno podprla Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Filozofska fakulteta, dobi pa se v knjižnici na slavistiki, Aškerčeva 2, Ljubljana. Vsebina Urednikov uvod 5 Samo pisalo sem imel in z njim 15 Vsak na svojem bregu se imava rada.................... 15 S kulico se slutnja piše.............................. 19 Bila nekdaj je čebela.................................. 24 Empirično ne da se razodeti 29 V referat u vse je zbrano............................. 29 Dubrovnik je gol turistov ............................ 39 Sred septembrske Varšave............................... 46 Slovo je žalostno od seminarja 57 »Adijo,< reče Kranjec ob slovesu....................... 57 Onkraj te prstjene hiše 67 Lepi cvet slavistika................................... 67 Ceste so knjige........................................ 79 Kjer slavcu peti gre................................... 81 Ceste ne bodo gnale nas k pogubi...................... 86 Poglejmo, kaj se letos je zgodilo 95 Akrostih naj oplazi ga po riti........................ 95 Današnji dan je poln luči in slave....................101 Minerva danes je ovenčana..............................103 Že cvetijo kakor roža 117 Jest na švviecie Pan nad Pany..........................117 J ana punca tam z Žironce..............................119 Miklavž naj Mimici prinese.............................127 Boža, ti si pesniški izdelek...........................133 4 VSEBINA Lenčka Logarca . . . ..................................137 Albinca.................................................139 Erika K & K ............................................140 Sreča hodi k Silviji....................................145 Pri Karmen zdaj sedim v predzadnji klopi...............147 Roža naj ne bo zaman...................................151 Miran, mi smo te zaman čakali in smo šli Pod Lipico 157 Čast, ki pa imenu kdaj pa kdaj preseda 173 Prosim, nič več korektur................................173 Raj pa se ljudem izmika.................................178 Za en sonet papirje treba vzeti........................181 Rja pa požre nam jeklenine mnoge.......................184 Zahvalo so mi naročili peti............................187 In se toži nam za tabo..................................191 Poslušajo te množice zgubljene..........................193 Blestijo iskre pesniške ideje 195 Prepozni soneti.........................................195 Ker so deželo pesmi bogatili............................198 Za okni vzhod krvav in strah pred vrati.................206 Ust pa ni za vsak bonbon 209 Urednikov uvod Pričujoča knjiga je praktično četrta po vrsti, bibliografsko gledano pa tretja po vrsti Zbranih grafomanij slovenskih pesnikov. V NUK-u sta pod kazalko Tone Pretnar popisani takole: Antona Pretnarja zbranih grafomanij ... / ur. Miran Hladnik. — 1982- . — zv. : ilustr. — (Zbrane grafomanije slovenskih pesnikov) 1. snopič : (komentirana izd.). — Tržič ; Kranj ; Ljubljana ; Krakow : [samozal.], 1982. — 147 str. ; 21 cm Kseroks. — 3. izd. — Število izv. 1. snopiča: 1. izd. 20 izv., 2. izd. več kot 20 izv., 3. izd. 10 izv. 2. zvezčič. — Ljubljana : [samozal.], 1983 [i. e. 1984]. — 261 str. ; 12 cm Izšlo v Celovcu. — 3. izd. — Urednikov uvod Miran Hladnik; str. 2-4. — Navedba zbirke v 2. zvežčiču: Zbrane grafomanije slovenskih avtorjev. — Kseroks Tretji zvezek je bil tanek in bibliografsko neregistriran. Prinesel je le grafomanije Miranu Hladniku in njegovim. Ker ne najdem nobenega izvoda več, si ga dovoljujem skoraj v celoti vključiti v tole knjigo in si od njega sposoditi tudi zaporedno številko. Zbrani rokopisi se nahajajo na najrazličnejših podlagah, na mehkem gostilniškem servietu ali ozkem listku z računom za zapitek, na drobnih listkih iz bloka ali kar na onih formata A4, na hrbtni strani raznih vabil za sestanke in predavanja, na razglednicah, v knjigah kot posvetilo; nekaj je bilo celo natisnjenih. Sem in tja pesmi vrsti naslovljencev na istem listu predstavljajo nekakšno tematsko celoto, saj so uglašene na isti dogodek, ki jih je spodbudil, največkrat na simpozijsko ali seminarsko dogajanje, prepire na oddelku ipd. čeprav bi se jih dalo razporediti pod posameznimi akrostihiranci, so vendar ostale združene v skupnem tematskem okviru. Razporeditev grafomanij torej ni vedno čista: razdelki se oblikujejo včasih po naslovnikih (ti so grafomanu različno blizu: znanci, prijatelji, prijateljice, knjižničarke, sošolci, službeni, znanstveni in pisateljski ter prevajalski kolegi, otroci, javne osebe v politiki in kulturi) ali po priložnostih, ob katerih so bile napisane: zagovor diplomske naloge, magisterija, doktorata, selitev v novo stanovanje, poroka, rojstvo otroka, oddelčni, raziskovalni sestanek, znanstveno predavanje, simpozijsko ali seminarsko dogajanje (največ v Ljubljani in Dubrovniku, pa tudi na Poljskem in drugod), literarni večer, kulturni dogodek v knjižnici, obletnica mature, časopisna polemika, slavistična ekskurzija. Naslovniki se bodo tako morali poiskati v različnih razdelkih, ne le po prvi črki svojega imena ali priimka. Ozadje nastanka in čas zapisa sta se po desetih letih marsikje izgubila. Prevodov, pisem, Pretnarjevih gimnazijskih proznih poskusov in drugih dokumentov praviloma ni v tej knjigi, včasih pa le ilustrirajo zgodbo, ki jo sicer pišejo grafomanije. Prva dva zvezka, čeprav izdana v skromnem številu izvodov, sta nesluteno dodatno sprostila grafomansko aktivnost Toneta Pretnarja (Tonček je vsak poklonjeni izvod Grafomanij opremil z novim akrostihom) pa tudi njegovih apostrofirancev, ki so mu začeli vračati verzificirana posvetila in voščila; nekaj tega je bilo natisnjeno že v drugem zvezku Grafomanij, nekaj odmevov pa prinašajo naslednji odstavki uvoda; prišlo je tudi do nujnih popravkov komen-tarskega dela prejšnjih Grafomanij. Za vzorec: Dragi Mirane, Kranj, 15. 6. 84 Enkrat si pa kot urednik »zatajil«. 1. Bonboniera se ni »brezkoristno raztopila« potem, ampak je taka prišla že do mene. Zato sem ti pa pisala, da ste lumpaciji. Imela sem vas kar na sumu (pred sugestijo 1. zv. Grafomanij), da ste se ustavili kje tam, kjer bog roko ven moli, »Iskrene želje« pa prepustili na milost, bolj nemilost julijskemu soncu. 2. Kakšen »nepoučen« bralec bi utegnil posumiti, da tista tovarišica podarja knjige dvema mladima, fcjst fantoma zato, ker je že »do te mere« postarana. Pazi, kaj bodo o Vama nekoč pisali literarni zgodovinarji! No, saj veš, daje špas! /.../ Marija /Žagar/ Ko se je urednik prvih dveh knjižic 1984 ravnal v Ameriko, je med Pretnarjevimi občudovalci zavladal strah, kaj bo z nadaljevanjem grafomanij. Da se bogato gradivo ne bi pogubilo, so bili imenovani novi uredniki: najprej Rajko Korošec, potem pa ko je hramba grafomanij presegla njegove moči — obitelj Terseglav-Seliškar. V tej zvezi je nastala celo korespondenca, ki do neke mere dokumentira stanje stvari: Premantura 20. 7. 1984 Dragi Miran, v Premanturi zbrani oboževalci Toneta Pretnarja se sprašujemo in s skrbjo oziramo v bodočnost: kaj bo z grafomanijami, ko boš ti v Ameriki?! Imamo jih nekaj zbranih in zdi se nam škoda, da bi med tvojim službovanjem v ZDA (glej sliko) [na kartici je barvni sitotisk Cornelie McSheehy iz ZDA z naslovom OK, zategni me, prikazuje pa na kanapeju ležečo in razkrečeno damo v zelenem dresu in aerobičnih štumfih z razrezano torto v naročju in sliko strumnega telovadca na drogu v kotu sobe] grafomanije ne zagledale belega dne. Mogoče bi sam določil začasno naslednico (tako eksplozivno kot na sliki), da bi delo teklo dalje. Mimogrede: podnaslov k sliki je bil v Sloveniji napačno (puristično) preveden in se pravilno glasi: O. K., nategni me! —- Marko / No, nazaj k stvari: family Mohor obhaja en heavy mal de tete, ker smo zadnje čase odkrili in dokumentirali 2 grafomaniji graf. Antona Pretnarja iz leta 1974 in 2 grafomaniji istega avtorja, iz leta 1984. Bo li še došel urednika, preden odpluje v Novi Svet? Do desne poševnice je pisal Marko Terseglav, po njej pa Miha Mohor, podpisani so še Mojca, Lejla, Eva, Ivanka, Matjaž in Jernej. Uredniška kriza se je razraščala: Dragi grafoman, tako uradno ti pravim in tako uradno ti tipkam, ker so novice uradne, čeprav ne čisto jasne. Zakaj mi pa nič ne rečeš, a je mogoče, da so šle reči mimo tebe? Rajko je povedal Marku, da je Miran sklenil zaupati zbiranje grafomanij za to leto eni imaginarni Švabičevi 3, in prihodnji teden pride Rajko sem ne samo z borovnicami, ampak tudi že z grafomanijami, ki naj se odslej tu hranijo. Pri nas je zdaj preplah, sprašujeva se, ali je Marko tisti ali sem jaz tista; Marko vztraja, da jaz, glede na likovno sporočilnost tistega pisanja Miranu, ki pa je preveč kvantaška za na papir. Ti bo Marko povedal. Ni mi znano, kakšne so še Miranove želje, da bo vse skupaj teklo solidno, še manj pa, kaj misliš ti. Lahko ti zagotovim, da bojo grafomanije padale v lepo rumeno škatlo, ne morem pa ti zagotavljati nivoja Miranove interpretacije. Če je vse res tako, kot pravijo, te prosim, da mi nakažeš pot do grafomanij, ki je za mene le daljša in manj enostavna kot za Mirana. A naj jo sama odkrijem? A je treba po pesem o lučni recenziji v Kranj ali v Tržič ali mogoče kar v Ljubljano, in če v Ljubljano, ali na faks ali k Mraku ali v Plečnika? Kaj se naj reče, da jo pošlji, prinesi, daj Rajku ali Rosani? Kako dolgo hodi pošta iz Amerike? Rajko je edini up, da se razblinijo te megle. Kako, a naj ti kar rečem, sem z vsemi grafomanijami, ki so nastale po Miranovem odhodu? Veš da ne morem. Kaj pa se je zapisalo za slovo od urednika? Da te ne bo strah od mojega straha, je tu tolažeča misel avtoritete F. P., saj veš da sva s Hladnikom enaka. V odnosu do pojavov, če nič ne komentiramo, če gledamo samo ta enačaj, če zanemarimo, kaj bi midva k temu rekla, pol je pa vse prav. Pol pa vse teče. Vseeno je važno: če je mogoče vse šlo mimo tebe in če ti ni prav, me razveljavi. M/ojca Terseglav Seliškar/ Lj., 24. avg. 1984 Zagonetni odgovor je prišel 3. septembra 1984, vsebuje pa le tri vrstice: Mojca Seliškar Švabičeva 3 Na vljudno vprašanje ali se hvaležno odgovarja da. grafoman Tokratne grafomanije prinašajo praviloma le verze, ne pa, razen kadar gre za avtorski komentar (dokaj skromneje ohranjenih) proznih posvetil in pisem. Da vse to do neke mere vendarle sodi v isto grafomansko kategorijo, dokazuje nedavno odkritje, ki ga dolgujemo avtorici spodaj navedenega pisma: Majda Stanovnik ZRC SAZU Novi trg 3, Ljubljana Ljubljana, 1. 2. 1993 Cenjeni dr. Hladnik, ob zvezku Vašega debatnega lista Slava (VI, št. 2), posvečenem spominu dr. Toneta Pretnarja, tem lepem dokumentu žalosti in pretresenosti zaradi izgube ljubega, človeško in strokovno dragocenega, v očeh sodobnikov za smrt še povsem nedozorelega človeka, imam majhno stvarno pripombo. Povezana je z vašo trikratno objavo Enega Tončkovega pisma iz leta 1985 — v Slavi je objavljeno s tem naslovom na str. 85 87 in malo prirejeno v faksimila Vašega spominskega zapisa In memoriam Tonetu Pretnarju na str. 40, ki je bil prej natisnjen v Slovenskih novicah 4. 12. 1992. V tem pismu je med drugim opisano avtorjevo doživljanje tiskovne konference, na kateri je kot sourednik predstavil prvo knjigo Zbranega dela Alojza Gradnika. Med udeleženci te konference omenja tudi Majdo Stanonik z Ocvirkom. Majda Stanonik je oseba, ki je ne poznam in tudi ne vem za to, da obstaja, se pa po imenu samo za črko ’v’ razlikuje od mojega imena in jo je zato najbrž lahko zamenjati z mano (mogoče se je to zgodilo tudi avtorju pisma?). Sporočam Vam, da mene na tej tiskovni konferenci ni bilo, ne z Ocvirkom ne brez njega. Če je z Ocvirkom (morda?) mišljen prvi glavni urednik zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev Anton Ocvirk, moram pripomniti, da se tudi on te konference kot realna oseba ni mogel udeležiti, ker je umrl januarja 1980. V svojem nekrologu In memoriam Tonetu Pretnarju navajate načrt za objavo Pretnarjevih zbranih ali izbranih del, med katerimi pisem sicer ne omenjate — če pa bo do njihove izdaje le prišlo, Vam gornje pojasnilo mogoče ne bo odveč. Z lepimi pozdravi, Majda Stanovnik Kot se je vpeljalo v prejšnji knjigi izpred desetih let, naj bo v Uvodu prostor tudi za verzna posvetila velikemu grafomanu: Ahaj Tonči! Tavžentroža na trati, O njej sanjalo je srce, Nam jo treba bo nabrati, Čas zaganja se v steze In riše Tončkovo ime. Brno, 10. 11. 1985 A./lbinca/ L./ipovec/ Tone pesem novo vije, On ne posluša čisto nič, Naj raje kakšno zel zaužije, Če hoče svež spet bit’ ko ptič. S./ilvija/ B./orovnik/ Ko pa sestanek bo končan, Uničen prvi pameten bo dan. Svarilo (Pre)prosto po nekaterih slov. pesnicah in pesnikih Grafomanija je kot škrlatinka, imel jo je Tone, dobi jo še Tinka in Minca, Albinca, Alicja in še; o, Hladnikov Miran, gorje ti, gorje! Minca /Hermina Jug-Kranjec/ Avtoričin komentar: Pri vsej svoji jezikoslovni izobrazbi /.../se avtorica zaveda šepavosti rime v zadnjih dveh vrsticah, vendar meni, da z njo samo nadaljuje (pozitivno) tradicijo dela slovenske verzne produkcije. Čas in kraj nastanka: Seja Oddelka, petek, 30. 3. 84 ob 10.30 (v predavalnici št. 5). Ozračje na seji je bilo v vseh pogledih vzpodbujevalno. Grafomanija je tudi dialoška zadeva. Verjetno na kakšnem simpoziju sta nastali naslednji dve kitici, na kateri meri očitno fragment daljše Grafomanije neznanega avtorja, znabiti A. Flakerja, najdene v kupu simpozijskih grafomanskih produktov: Nam kremo ljubi Bog je storil in k njemu bomo se vrnili skoz intelekta krematorij in raj z razumom naselili. Prej pa je treba urediti vsa zaporedja, pol segmentov, da bi vanj s tuje mrzle riti ne vsilili zlih elementov. Giganti ne vode dijalog Jer im treba monološka tema, I reci, Tonček, nismo li s vi Intelektualna krema! Imanentno pesniški sta naslednji dve grafomaniji: Tebi tko se v glavi verzi O rečeh vsakdanjih mer. Ni to znanost, pesem je. če zanika je preresen Kdo slavistov, ni za hec, Umetnost ljubi dolcga časa. Grafomanu sladki Ion Rujno vince, šal nemalo — Ampak na račun njegov — Fino teče nam zabava! Ob prebiranju pa vsak Misli si: poskušal bo Akrostišne skoke verzov. Noče misel z glave prava, Uf — zavzdihne, stran odtava. Luko Paljetak: časniku peta s prisječanjem na Antona Janeza Damascena Deva in osječaje srca nad pjesmom o Lenori Toliko toga prenijeti treba Od zvijezde ne do zvijezde, a da nije Na uštrb ni drugoj, Jer vreba Eter na takav teret što ga krije Tanki omotač riječi, u to d jelo Uputiti se može samo časnik Pera iz krila ut ve čije tijelo Rastapa se na ledu što je vlasnik Enigme; pjesme kao i Lenora Tuguje, čeka — gotovo je svisla! — Na ljubavnika što če doči po nju, A on je goli kostur ko ji zora Razasuti u žudnju če, na konju Jašuči žurno, zna da prevest mora U jedno noč je preko ruba smisla. 4. III. 1992 V grafomanskem žanru se je poskusil tudi sicer resni pesnik Marko Juvan. Svojo grafomansko imitacijo je posvetil Tonetu Pretnarju, ko je ta postal Sovretov lavreat: lov zasopli, skozigozdni beg aluzij, ki ne skrivajo se več v okolju semantičnih tolmunov, rimanih na brezjezični vek — enote plavih lokostrelcev, aristokracije drobnih zrenj, tarčam iščejo pomen s puščico, ustreljeno iz gošče skupnih mnenj — tisoč ranic v sto plasteh odkrijejo v trofejah, na jasi, spet v svojih mejah — encijan z višin diši, diši, trirobi smisel ulova kri strjuje v med 12. 6. 1991 Na razglednici s Čateža, napisani okoli 11. novembra 1992, seje ohranil naslednji verzni zmazek (razglednica naslovniku ni bila več odposlana): Dragi Tone — klatež, mi spet smo šli v Čatež, medtem ko ti tam mlateš študente, nedolžno mladež, mi gremo se tu literarni kradež in zvrnemo na tvoje zdravje — en glaž, jaz in on in ona 1., 2., 3., 4. letnik slavistike + absolventi Se preostanek iz te mape: Marysia knjigo je poslala ..s Marysia ksig,žk§ mi poslala — Od sveg vam srca, Tone, chwala. W Bialymstoku si§ urodzilem Bialostockiego odrobilem, Xeroxy z ksi^žki juž odbilem I vanitas teh uspokoilem. Marysi ksi^žk? juž zwr6cilem I dužo czasu nie stracilem. Marysi rzeklem: dzi§kuj§ Pani, A z Tonetom se dobimo — v naši Ljubljani. A. Flaker Na kartici z grafomanijo Cesara Zavattinija GrEiner & kRoPilaK, izdani v Zagrebu. Grafoman plynie vvokol švviata i referaty wsz§dzie czyta — Muza mu vvieniec slawy splata, a Muza przecie tež kobita. Choč si§ alfabet byl pokrocil, tekst grafomana zawsze plynny: on svvojej Muzy nigdy nie rzuci, a ješli — to nie z vvlasnej winy. W každej si§ ksi^žce inaczej dzieje; pod innym mostem si§ spotykajg. dziš Muzy ... Lecz tam vviatr slawy vvieje: tak nam poeci tylko baj<>.. Z gl^bokiem považaniem -inka Knjiga je namenjena Pretnarjevim znancem in prijateljem. Ti vedo, da je njegova strokovna bibliografija objavljena v Slavistični reviji 1993/2, da so njegovi neknjižni prevodi izšli zbrani v založništvu iste Slave, ki je izdala tudi tole knjigo in pred meseci Pretnarjevo spominsko številko (Slava 1992/93, št. 2). 6e pa pride v roko nepoučenemu, bo zadoščala tale grafomanova samopred-stavitev (prispeval jo je za Zbornik predavanj SSJLK leta 1992): Tone PRETNAR, docent primerjalne slovanske književnosti na filozofski fakulteti v Ljubljani, rojen 9. avgusta 1945, v glavnem prešteva lastnosti slovanskih ubeseditev evropskih verznih oblik in vzorcev, jih primerja med seboj in si prizadeva povedati kaj o njihovem (pretežno modalnem) pesniškem pomenu. Sem in tja prevede kakšen verz iz poljščine, ruščine, hrvaščine, makedonščine, litvanščine in kakšnega drugega jezika. V prostem času izdeluje (tudi po naročilu) verzne grafomanije. Seveda ni bilo mogoče zbrati vsega Pretnarjevega grafomanstva. Če bo tale knjiga le spodbudila dovolj sramežljivih hranilcev njegovega grafomanskega bogastva, da ga posredujejo uredniku, obljubljamo dodatek h knjigi. Zahvaliti se je treba vsem obdarovancem, ki so Pretnarjeve grafomanije pretipkali v računalnik in jih take posredovali uredniku. Polovico rokopisov je pretipkal urednikov oče (brez njegove zastonjkarske pomoči knjiga še zlepa ne bi bila pripravljena), kar je še ostalo, urednik sam. Kljub skrbnemu branju je nekaj mest v rokopisu ostalo nejasnih (označena so s tropičji) ali pa so bila (v nasprotju s znanstvenokritičnimi izdajami!) celo narobe interpretirana. Tolažim s z dejstvom, da Tone sam ni hotel biti enoumen in ga je veselilo, če so se stvari lahko razbirale na več načinov naenkrat. Od tod tudi sem in tja samovoljnost pri ločilih in velikih začetnicah, čeprav je znano, kako je bil Pretnar / teh stvareh pri strokovnem pisanju natančen. Pri več rokopisnih predlogah je obveljala tista, ki je bila domnevno zadnji avtorjev prepis koncepta. Besedilo je urednik pripravil za razmnoževanje z namiznouredniškim programom BTgX. Samo pisalo sem imel in z njim Vsak na svojem bregu se imava rada Jesenski V oktober potujejo misli, vanj izlija se nemir pomladi, ki je mimo mene šla zvečer, ko sem pozabil nanjo. V najneznatnejšem kotičku srca sem še dober, kadar prisluhnem cvetju, ki vene, in ko ptice, ki leti iz pomladi v pomlad, ne prosim sonca. Noč. Morda mesečina. Hodiva ob vodi. Vsak na svojem bregu. Voda je preplitva, da bi jo preplaval, vdrla bi mi v čevlje, če bi jo prešel ... Vsak na svojem bregu se imava rada. Da se spoznam Kdorkoli mimo gre, podari mu oči in, če kdo vrne se, ukradi mu pogled, da zvedel boš, kdo si. Če mimo prideš kdaj, ti podarim oči in, če slučajno greš nazaj, na mene se ozri, da se spoznam. Za širokimi polji so ozke soteske In za širnimi morji ozki potoki, pa vsak večer prenašam vodo norij v vrečice in polja izlivam v soteske, ker sem nekdaj, z oblaki želja izgubil svojo dolino. Poskušal sem te doseči pa sem le sanjal. Prišla si zjutraj, še v somraku, in podaril sem ti sanje izza napol spuščenih trepalnic, da bi mi opoldne, v široko odprte oči natrosila resnice. Potem si šla in mimogrede si pogledala moj cvetlični grm, vstal sem, potrgal z njega vse cvetove in jih poljubil (da bi nihče drug ne poljubil tvojega pogleda), zakaj vsakomur nekdaj podari usoda majceno stvar — samo zanj, da skozi življenje išče kotiček, da bi jo zaklenil vanj, in za vsakomer ostane spomin — samo zanj, pa vendar ne more najti prostora, da bi ga zaprl vanj. Vsak na svojem bregu se imava rada Asociacije 1 Stara igla zarjavi, ker je nihče ne briše, da komaj predre papir. Tudi pogled zarjavi, če ga nihče ne poboža, pa vendar z lahkoto raztrga hinavščino s tujih oči. 2 Tema je. V zvoniku bije. Obmolkne, pa se spet oglasi. Tema je. Srce bije: neprestano, pa bo nekoč za vselej obmolknilo. 3 Stene sobe so prazne, da bom jutri narisal življenje nanje. Tudi srce je prazno, pa vendar živi. 4 Dež trka na okno. Jočem. Krogi (glasilo ZMS na Gimnaziji v Kranju) 1964, št. '2, str. 11-13. Pesem Sejal v nebo bom svojo kri in uvele želje z oltarja zatajenega poštenja bom izlil. Ne bom več hodil za grobovi rožnatih teles in zapoznelega vstajenja: za njimi upihnil sem svoj zadnji greh. Peter Toman Krogi 1964, št. 1, str. 7. Majhna želja V tihi zimi, mrzlem vetru, nerojenem mladem cvetju, si želim prek trav, livad s teboj v pomlad. Pesem Ljudje so kot papirnati cvetovi kot rožnata, rumeno-modra vrtnica, ki v keramični vazi brez vode hrepeni za soncem. Bramor (glasilo XXI. gorenjske MDB Tone Nartnik - Černivc, Celje), 31. 7. 1962. S kulico se slutnja piše Ustnice funkcionalne in očala in nakit. To reči so nebanalne, le da fantič je zabit. Eden plava, ena gleda, bog izmeri daljnogled in plavuti in seveda še kak znanstveni zaplet. S kulico se slutnja piše, kakor s svinčnikom srce, zanemarjene so hiše, v vrtu pa kosti trohne. Bistrica je polna dreka noter plavajo smeti, boga ribica se veka, Mojca si pa nos maši. Paradigme so kot cipe, to že vsak zelenec ve, ta in ona zbira tipe: tip je s cipo tip šele. Mrak po soncu se sprehaja, punca ga pokonc drži, kdo akacjam duh oplaja, kadar Mrak pri Zoisu spi. Eden poljščino študira, eden piha dim pod nos, temu pade v med sekira, ta ne pleše, ker je bos. So verbalne paradigme, ki povejo vsakomur, kdo požene in s čim migne: Bog nas varuj pijandur. Prazna množica prezvita, če jo šteje kavalir, če je prazna, jo žre zvita zver, a polna loka pir. Osem zmeraj se smeji, osemdvajset je veriga, če na jezik stopiš ji, klepetulja z ritjo miga. Ljubljanca e zahrbtna reka, 11 • Ul kakor mavrica blešči, svinjarija se v njo steka, Pretnar na Kardelja šči. Miranu gre to na živce, ker sistema se boji. Rukni Miran, eno Šilce, da boš prost resničnosti. Prost je vsak-zidar brez dela. Prost, ker v senci rad leži, in ga žena je vesela, ker ne dela ji skrbi. Pleme Kranjsko pravdo pelje na sodniji in čez njo. Potlej kislo zelje melje in zaliva ga z vodo. Rudi ki in Majda kne sta vesela kranjska lika, on bi rad, ona pa ne, pa če še tako ga mika. Beda se v Ljubljanco gleda, zdaj je zadaj, zdaj je spredaj. Sili v vis, se v jezik rini: to so Topi in Gjurini. Nuk ni zajec, ne uide, Miran ga za rep lovi. Vsak račun se s plusom zide. Če ga ni, ga kure boli. Pesmi so nastale spomladi 1982, shranila pa jih je Mojca Kalanova iz Tržiča. Fuzbal še se fuzbah. Fuk pa je brez fukarij. Krči orjejo trebuhe, slovnice in druge muhe. Osebnostim osebno gre v vedno višje forume. Če po štengah kaka pade, druga ji portfelj ukrade. Čisto spodaj pa je sneg zbrizgan kakor kisel smeh. Ki po snegu hodijo, jim skoz čevlje je mokro. Spi, kadi, slepi ljudi. Uro srčno po sto in sto. Sva duha oropana, pokrpana. Zelen peresnik pesem piše. In nič resnih glav ne sliši. Pamet sama se sprehaja sploh brez srama preko kraja, kjer cvetijo rdeče cveti s poezijo v epoleti. Na 3 cm širokem listku Radenske z računom za zapitek, ki je znašal 120 + 10 + 200 + 90 + 90 = 510 din. Okoli leta 1985. Kdor šiva, sešije, kdor šivanka, zašije. To so krakovske coprnije. Na separatu Pretnarjevega članka O sztuce translatorskiej Frana Miklošiča i Stanka Vraza, v Roczniku Slavvisticznem, datirano s 6. 5. 1984. ZOSIENKOM POČI ECHY Z ZYCIA ZYCZY GRAFOMAN Z TRŽIČA Očitno telegram na naslov ORLOS MITAN JURCZAK IFS UJ MICKIE-VVICZA 9/11 KRAKOVV. Zahaja sonce in zaiti noče, Ampak vse trmasto v nebo tišči, Mojstrijo mojstra dnevi in noči — In bo dosegel, kar doseči hoče. Resničnost pa le upanje je vroče: Oko v solzah kot biser se blešči In solza in še biser za ljudi — Ne bo res tisto, kar se zdi mogoče. Tale sonet pa bi bil rad vesel, Ogrel srce in streznil nam glave, Nikogar naj ne pekle bi solze, En zadnji vrag pa naj bi konec vzel. Tale sonet pa tak je, kakor je — A daj Bog, da ga ne umori plevel. V Tržiču, 4. sušca 1988 Naslovnika soneta sta učitelja iz Loma pod Storžičem Mira in Tone Kramarič. Pesem je nastala v času pred prvimi parlamentarnimi volitvami, kjer so bili sicer v nasprotnih taborih, vendar pošteni drug do drugega. Vojni čas je težek čas, preže sovražniki in mraz in tudi lakota pritiska. Vojna je velika stiska. Vojna je odprta rana: iz nje v potokih teče kri. Vojna nikdar ni končana, nikdar dosti ni krvi. Zato želim si prav srčno, da bi vojne ne bilo. Kranj, Manci za novo leto 1991/92 Bilo je prijetno, bilo je lepo, da bi še poslušalcem prijetno bilo! V Kranju, 17. 6. 1991 Verz v spominsko knjigo napovedovalke na kranjskem radiu Jelene Jukič. Imeti dano eno je življenje: Dovolj za čas, zadosti za človeka — In če tesnoba v radost se Nedokončana grafomanija neugotovljeni naslovljenki, na enakem pisemskem listu kot prejšnja, le da je tokrat na sliki Jalovec s Slemena. Bila nekdaj je čebela Poei je Tone Pretnar avtor stihov teh, verzov on je ratar, bralec valja se po tleh. Balada o krtovi deželi Kratka je življenja cesta, Ampak v svetlo luč drži, Rodu bodi zmeraj zvesta, Marks pa naj te ne skrbi. Eno pesem bomo peli Notri v krtovi deželi. V beli dan veselo ukaj Eno lepo pesmico. Skočno v polko se zasukaj Noter v krtovo zemljo. In tako veselo bo. Tisti, ki je to napisal, Ostro kazen naj dobi. Noter h krtom jo bo zbrisal Enkrat kakor tri kosti. Tisti, ki je to napisal Uka muz res vreden ni. Poslanica: Laž očital je pisanju En estet, ki pije čaj. če bo vztrajal v našem sranju, bo nesmrten vekomaj. 23. vinotok 1985 Slon ima zbolele okle, Lesketajo se v temi. Osmani zgubijo cokle Noter v črni Turčiji. Vse to na hrbtni strani vabila na zbor delavcev FF 28. 10. 1985. Vince misel nam zbistri In spomine zamegli. Se ponavlja grafoman Enkrat v sredo, enkrat v stran. Bog je šele križan — bog In križ znamenje nadlog. Dež — znanilec listopada, R.es pa kar v neres razpada. Usta vinu se smeje. Gregor zmeraj gori gre. Igla šiva skoz blago. Mir, ki ni ga, pa še bo! vesn na vrat na nos pri stroju eno željo izpolniti srčen v strahu plašen v boju nor in zmeden morebiti išče pisec pot k nastroju Rime radije izpremenjen zadnji verz: išče grafoman nastroje — išče pisec pot k nastroju. Rimoradnost pa je mogoče tudi pretveza. Za javnost se grafoman bolj čisla, kot ga čisla firma pri delu. Modernosti radi so izpuščena ločila in ukinjene velike začetnice. Modernoradnost pa nima nikakršne pretveze. firafomanijo je komentiral grafoman sam. Natipkana je na hrbtni strani vabila na predavanje Jarmile Pancvove iz Prage, ki je bilo 28. oktobra 1985 ob 9.00 v predavalnici št. 4 na FF. Vesna je gotovo Vesna Požgaj-Hadži. Bila nekdaj je čebela. A brez trota nevesela. Rešila jo je sapica, Brž ko od rože je prišla. Ko svet kakor blazen diše, Akrostih grafoman Ti piše. Barbki pesnici to prgišče grafomanij 28. 5. 1984 Barbari Suši. Bralcu Močno čeljust, krepak želodec, želim Ti, bralec moj zavzet. In če ne utrpita škode, Prebaviš Sebe z mano vred. Grafomauova usoda Samo pisalo sem imel in z njim drevo sem — mislim — našel zase pravo. Če stkal sem ga iz štirih norih rim, bo kar dovolj za grafomansko slavo. 1. junija 1984, ko mi je Meta Kušar prodala Nietzschejevo Radostno znanost v srbohrvaščini in sem bravši to knjigo, ukradel in iz nje prikrojil po svoje štiri nore rime. Zraven je bil, ko sem knjigo kupoval, tudi g. urednik, ki mu je za ameriški lektorat Majda Kne nerekovala cene potrebnih in zanimivih knjig, ki bodo po posredovanju Marka Kranjca romale jeseni čez lužo. Dami sta slovenski pesnici in prijateljici urednika in grafomana, sicer pa knjigarnarici na Šubičevi ulici. Karakteristika oseb če nisi osebnost, pa servis vsaj bodi, reklame obesi ob slehernem shodi. Pa bojo v štacuno hodili ljudje, pa bojo ljubile te tuje žene. če nisi politik, pa mislec vsaj bodi, ves bel se boš svetil na nebesnem svodi, da bojo v trenutku spoznali ljudje, kako da vremena se Kranjcem jasne. Ker nisem poet, naj bom kar grafoman, če' zdržal pod rušo bom leto in dan in bojo grob tihi odprli ljudje, srca ne bo niti slovenske solze. Napisano na hrbtni strani natrganega vabila na predavanje dekana notting-harnske univerze, rusista prof. dr. Malcolma V. Jonesa, ki je v sredo, 9. oktobra 1985 dopoldne na Filozofski fakulteti v Ljubljani govoril o Dostojevskem ui Rousseauju. Pesem ima naslov. Gredo v svet bel grafomanije črne, Otipljejo, kar se prijeti da, Se ognejo lažem svetlikanja Počasi, z branjem se jim smisel vrne. Eksekutiva misel jim okrne, Življenje jim soli doda. A kot na konec pridejo sveta, Gredo v svet bel grafomanije črne. A ko se kdo odloči jih prebrati, Razmišlja malo naj — ali nič — ob njih. Jezljivi vanj vpisani so obrati, Eni po nas tepo, drugi po njih. V Vesolju se obrati pomirijo In mar jim ni več za grafomanijo. Na hrbtni strani vabila na sejo sveta oddelka, ki je bila 28. maja 1984 ob 12. uri v sobi 210 na FF. Marija Žagar je bila urednikova profesorica za slovenščino v kranjski gimnaziji. Kozorog na sliki ni iz Sentanske doline pod Ljubeljem, pa bi lahko bil. Tudi jaz nisem svetovni potnik, pa bi lahko bil. Pa grem vseeno na pot. V Tržiču, 24. 9. 1990 »Postoj, trenutek, lepši si kot lep!« Enkrat v življenju vzklikne grafoman. Trg je bolj slep, kot nekdaj bil je lep. Resnico vzame kot laž tja v en dan. Up je naš gojzd. Gojzd varianta step. Petru Kolšku, ki je s Tonetom napravil intervju v Delu, 12. junija 1987, pod naslovom Visoška kronika je postala na Poljskem šolsko branje. Ob tej priložnosti je o grafomaniji povedal tole: Grafomanija jemlje, kar je že narejenega: to je privid poezije, »naročena« poezija. Hkrati je to prva šola, kako priti do nekega izraza v besedilu, kjer je prvo izrazilo verz. Za grafomanijo je pomembno, da je obrtno dobro narejena, ni odveč, če je začinjena z moralistiko in vsebuje akrostih. Pisati grafomanije, pomeni pripadati negativni pesniški akademiji. Empirično ne da se razodeti V referatu vse je zbrano Zaide mojster kdaj pa kdaj v Ljubljano, A le zaide, ker gre spet nazaj, Srce razvname druščine tu zbrane, A le razvname, ker gre spet nazaj. Šablona, ki naj v ta sonet se zgane. Ostane naj, kar je, in gre nazaj. Frizira naj nam čute in možgane, Le las ne, ker se ji mudi nazaj. A kaj pomenita te dve terceti, Kam neki meri njuno sporočilo? Empirično ne da se razodeti Resnice, ki jo je nebo razkrilo Junakom, ki se jih laste soneti. A prav zato je prav nesmisle peti. Na predavanju prof. dr. Aleksandra Flakerja, Cankarjev dom, 5. novembra 1984, ko je na eni strani sedela Mojca Seliškar, Terseglavova žena, katere pesmi je bilo ponoči slišati iz radijskega studia prebrane, na drugi strani pa Karmen Kenda, ki je svojega fanta Marka Juvana pripeljala s seboj. Poetesi in grafomanu ni znano, kdo je bila rdečelaska, ki je pripeljala s seboj prof. dr. Franceta Bernika. Se bo pozvedelo! Bere Jože referatek, ki nikakor ni prekratek, ki je vsekakor predolg, za eno frazo, za en molk. V referatu vse je zbrano: strukturalne praprvine, pa zavzetost, ki ne mine je veselje po sekljanju in po naših živcev klanju, ki poslušamo ga zbrano. Zgoraj same so laži. Jože tekst svoj govori. Dopadljivo, jedrnato, elegantno, vznemirljivo, kot da na domačo njivo žlahtno bi sadil solato. Lado je zašpasal špas: dami dve pšeničnih las gresta skup v eno besedo: Ada, Breda dasta Breado. Jože tega se zaveda, stokrat rekel je: seveda. Petdesetkrat pa: in pa to se zbranosti poda! Grafoman gre med puriste, rad imel bi tekste čiste. Cisti, čisti, kjer se da, le doma smeti ima. Prvega Jožeta zob boli, Drugemu Jožetu nič ne fali Kdo sta, ki sta? Francu, ki pomen v imenih išče, poklanja Lado pogorelo Leonizišče. A Ladotu se Franček ne zahvali, ker tega v šoli niso še jemali. 4. 7. 1984 Po datumu sodeč očitno simpozijska grafomanija. Jožeta sta najbrž Jože Koruza in Jože Toporišič (morda pa je celo eden od njiju Jože Pogačnik?), Breda je Pogorelec, Ada je Vidovič-Muha, Lado je Nartnik, Franček najbrž Zadravec. Vojskujejo se pravopisci, Leže napake kakor snopi, A to ni ajda; na strnišči Dež zadnji pleva je oropal: Ušel je smisel misli topi. Interpretacijo te grafomanije glej v Tončkovi Slavi (1992/93, št. 2). Uspavanko si znanost poje, Riše spomenik v oblake, Sume lepi v lepe spake, Ujčka, troši jih po svoje. Liter je za tekočino, Isti za vodo, kri, vino. Ars uspavanko si poje, Ljubi tekst grafeme svoje In gre z njimi v ljute boje. Uršula bi bila Kovvalska, Ala pa Pakulanka. Cisti misli čista grafomanija Bil je krasen znanstven simpozjon. Razvojen v misli, vedi in števili. Enkratni so se upi razgrnili Dostojno v glorijo, nebeški Ion. In ki zasedala si častni tron, Peresniki te bojo še slavili, Osipali z željami in voščili, Gradeč vsem znanostim močan zaklon. Otočje se bo zraslo v kontinent. Raj se porodil bo iz zemskih vrtov. Estet za ta del bo še bolj kontent Led zbijal z zapuščenih smrtnih prtov. Edinost druži naše lepe vede Cel čas pokorne čisti misli Brede. V Ljubljani, 30. julija 1984 K verzom iz čiste misli nagovoril in tipkal Niko Dobri roki dobra grafomanija Lepo pripravljen znanstven simpozjon Je bil razvojen v misli, vedi in števili. Uki se enotno so na njem zvrstili Bleščeče v glorijo, nebeški Ion. In ki občasni si zasedla tron, Cel čas peresniki te bodejo slavili In obsipavali z željami in voščili, Četudi znanost bo že šla v zaton. Raste otočje v trdem kontinentu Nebo poraja se iz zemeljskega vrta In je zato estet še bolj kontent Vedoč, da se iz smrtnega bo prta Edinost zlila v znanstvene obljube Cel čas pokorne dobri roki Ljube. V Ljubljani, 30. julija 1984' Tudi fant je čisto priden, Ostro njega je pero, Misli piše, in previden Abstrahira um s snovjo. Žar učilnico obliva, Učenost skoz okno sili. Saj so še vesoljstva živa, Ampak vsako kaj prekriva, Jih bomo že uredili. Ostro naše je pero, Vemo vse, kar hočemo. Cel svet bomo v roke vzeli, Uspavanko mu bomo peli. Tarča se nastavlja strelu, Eksa rum vsak morski volk. Kdor se je iz sebe selil, Sebi plačeval bo dolg! Tarča se nastavlja strelu, Ošpice vsak preboli, Gore je že sneg pobelil, Reč požrla ni reči. Ampak, kaj je tarča strelu? Fin de siecle je naš čas In sneg je lase pobelil — Jasno —■ vsakemu od nas. Ampak, kaj je tarča strelu? Dostojne so reči in marsikaj Uspeva nam dostojno izraziti. Lastnosti te nam ljubi Jezus daj, A ne preveč, da ne bi morebiti Razselili vnemar preveč duha. Jadikovali, da smo v tla zabiti, Elementarili, živeli Bogu skriti V oblakih zasmrajenega dežja. In v strahu čakali rešitelja. Marsikateremu od nas ni dano Analizirati temo neznano. Prvinske vse reči v jezikoslovju Eksaktno se dado proučevati, Toda prevečkrat otrpnejo v okovju Različnih več sistemskih aparatov. Uspevajo kot rožica v skalovju Srebrno-zlato v temno noč cvetijo, Gojimo jih kot misel o domovju, A ni nam mar za vso njih poezijo. Ljudje v ljubezni rasejo v ljudi, Ljudi sovraštvo spremeni v zveri. Ugasne duh sred mrtvih aparatov. Postajajo reči precej zabavne. Up rase nam v možganih in kosteh. Bojujemo se za reči veljavne. Ljubezen pa še jemljemo kot greh. Izhajajo učeni časopisi. Kdor še živiš, se pač po njih ravnaj, Ugibaj se jih, kdor več človek nisi, Mrličem bolj kot tisk ustreza raj. Oljka sili v kljun golobu, Bolnega ne nosi zdrav. Človek se obrača v grobu. Eskim črnec je postal. Srček dela tika taka. Take Ježek nam je pel. Večnost ni minuta vsaka. Oljko je golob ujel. Bolj ko se dviga nekaj v kaj, Osebek se v o-seb-ek spaja, Liriko požira zmaj, Tujec pa beži iz raja Aja t utaj a, aja tutaja. Mi se igramo kar navzkriž, Igra pa je lepa miš. R-aj le hoče biti raj, A je tudi marsikaj, Ni pekel ne paradiž. 29. 6. 1988 Na. simpoziju, ko je Tone hotel biti prestavljen s četrtka na petek, pa za to ni kilo razumevanja. /a/š začimba je shlapela iz falš županovega zrezka, falš sinica je zapela falš napev za dva falš zvezka Miklošič je red spremenil, atematskih glagolov in v poseben ladelc vklenil in zato je zmeraj nov. Simpozijonomanye Uvodna Je pogled dol z galerije v znanost, kjer v sedanjost vpije ene misli svetla luč. Naj se Turek v luknjo skrije, ajdovske naj požrtije v kot zapre, da skozi ključavnico ne vdro dišave, ki bi Kranjce brumne, prave od kopita odvrnile in bi njih premodre glave osamile srži zdrave in resničnost razjasnile. Resničnost generalizira in odvrača se od vira, srčni išče si izvir. Sama sebe karikira do negibnosti, do mira, več ne ve, kaj je nemir. Pa se je narisal strip, pa se je polegel strup. Prva reč ima utrip, drugo pije živ obup. Živ obup je kot zmajan hlod, kakor podrta hiša, kakor izgubljen kristjan, ki ga ni gospod uslišal. Večni Soabecedorek Srčno otreseš se veljavnih knjižnih muk, če komu večen si soabecedorek. Misli misel pisano marelo, želja ohcet si želi veselo. Če ta dan bo vreme nasmejano, bo že prav, da smo prišli v Ljubljano. Pesniško se pero angažira v ustvarjalnost književno; bolj svobodna mu je mera, bolj estetski občutki so. Dolga je povest o rimi, daljša žanrska zavest, kar v dosegu je, to primi, potlej krepko stisni pest. In utrip lastnost je žil, je kot star avtomobil, ki več klancev ne premaga, ki ne zmore niti praga. Milost je lastnost srca, ki se drugemu preda srcu in ki skupaj z njim milost plete si spomin. Majhna reč ni majhna rada, majhna rada ni oblast, če dežuje, močno pada, majhnost dobra m za rast. Simpatija se rojeva enkrat vsaj na petnajst let. Barbarič nam razodeva, daje to prav za naš svet. Poleti 1984. Franu Miklošiču sonet je poustvaril Romantik, ki obvladal je jezike, A hkrati iz zakladnice velike Nekaj prebliskov mladeži podaril. Umetnost je v umetnost preudaril, Misli prelival v blagozvočne like In malce preoblikoval oblike, Ker je z besedo spretno gospodaril. Lipo presadil v svoje stoletje, Od doma glas rad slišal bi v tujini, Šepet pa tudi zanj v šepet odet je In klic zamre v nevidni domovini. Ce se pa zlije v polnozvočno petje, Uzre Slovenec v vsej ga veličini. Objavljeno v JiS XXXVII/l-2 (1991/92), str. 26. Dubrovnik je gol turistov Adrija toplo objema Ljudstvu kožo in telo. Bilo bi lepše nama dvema In srcu stokrat bolj toplo, Naravnost fino, če še ti Celila bi si tukaj rane Iz predpočitniške Ljubljane. Vse poletje seminarimo slavisti. Zato so znanstveni pogledi čisti. A med pogledi včasih pride prav trenutek prost za lep pozdrav. Tone še bel, Dragi že rjav pošiljata vsem lep pozdrav. Tu več komarjev je kot knjig, a tudi v knjigi je komar. Tak je pradavni Dubrovnik vsak čas dobi kdo pesem v dar. Dubrovnik, 12. 7. 1984 Mimici Dernikovič Tone in Dragi. Dubrovnik je gol turistov Up za znanost hranimo. Nas ne bo požar počistil. Jasno k znanosti gremo. In te lepo pozdravljamo! Dunji Fališevac. Hrani nas tradicija, Rasti naši misli da, Vendar kako naj misel rase, Aktualna za vse čase. Tako vprašanje se glasi, Skrb zlije se s skrbmi, s skrbmi Ko se čisto zlijejo In se na čisti vrh povzpne, Ljubezen je posebna reč, Alegorije so ji všeč. Tako je že ves čas pri nas, Izgnan je bil iz šole špas. Neresne so stvari za v koš In dragi bralec, priden boš Se po resnobnosti ravnal, leal. Osrčje Dubrovnika sonce žge, Rok Dubrovničanom pa ne prežre Igrača, ki naš svet obrača, Grenka, trpka kakor smrt, Angel vanjo je zaprt, Ne le angel, tudi oog, O, daj, reši nas nadlog! Dragi Dragi, nudisti so nagi, ti pa si človek srečen, ker si čez in čez oblečen. Dragi Štefanija. Ko se začne za vas sonet pisati, Je treba reči, da so vsi soneti, Osebam spoštovanim kdaj zapeti, Signali simpatije in da brati Izbranec zmore jih katere krati Pri kavi, pivu; v sobi ali kleti, Up, ki je v njih; naj novi up zaneti V duši izbranca, ki jih rači brati. Otoka včerajšnja sta še v spominu. Naj danes se v spomin Vaša beseda Čvrsto zapiše, sočna kakor vino In jasna kakor sonce, ki pogleda Na umski svet, ko so se na obali Iz vseh dežel sveta slavisti zbrali. Je akrostih v sonetu že manira Ob takih in drugačnih dobrih delih. Že ko sonet pisati smo začeli, Ko smo začeli črpati iz vira Uspavajoče budnega nemira Brezdanjosti, ki ves sonet naseli, Razlagati obliko nam veleli Arhaični rimski so praviri. To je težava, ker duha vročina Ubija z znojem kakor z ostrim mečem Ljudem izbranim, če lahko to rečem, In njim, ki ljudstvo pravi jim živina. Čas je končati, to veli oblika, Ust tvojih se drži modrost velika. Sonet brez / v akrostihu Rad napisal Ampak že pri Dostikrat je človek Očenaš je zmeraj Mirni bi vesel sonet; Iskri se pojavi plamen. Rekel v cerkvi: Amen. Naši vesti svet. Sama vidiš, Ampak čista veda V belo hišo sanj; Komaj zažari, A dovolj ni tvoj pogled. Vodi te na samem En kristalni kamen Ljudem postane svet. Ars je ljubi Bog Takega daru Išče ptica ga, Človeku vdihnil dušo. Išče zaman žival, Črv išče ga pod rušo. Človek pa je sam, Izigral boga, Časti zato nov svet Edinstven pravzaprav, Vnemar zavrgel čas, Afirmativen glas. Vrtič ogradi dekle, Eno rožo posadi. Lepa roža zacvete, Ampak komu naj cveti. Gre po cesti mlad soldat. Odtrgal rožico bi rad. Rad na prsi jo pripel, A s sabo knoflice ni vzel. Rajska ptica žvrgoli, A glasu ni slišati. Daje morje drzen glas. Komaj Bog bo rešil nas. In nam dal svoje d ari. Tako poteka prva naj kvarteta: A zmeraj je v začetku abecede, Misleč, da tudi je začetek vede, A naj začetek tega bo soneta. Ljudem življenjsko pot gosto prepleta Izdaja, laž, izkrivljenost besede, Dvoličnost in podobne sprenevedbe, Igrivost, ki nam lepo smrt obeta. Reči po sebi pa so prav zabavne, Enakomerne in za vse pripravne. Ko jih prenikne iskra ironija, Tedaj se človek mnog od smeha zvija, Oči mu zamegli solzica mala. — Razorožila me je tvoja šala. Za Stjepana Damjanoviča. Mi mislimo književnost s teorijo, A teorijo naj prežme gradivo; Trna je kot zrno, ki je padlo v njivo Enkrat, da polja zorno obrodijo. Tako književniki čas preživijo, Umre telo, a dušo neumrljivo Ljudem ohranja žive misli tkivo. O tem peresa naših dni molčijo. Nebo je red, ki uredi človeka. Človeka krila bi nosila k nebu. Ampak brez kril, ki se jih bil je znebil Razseljen angel v skrivnih potih zraka, Je nemogoče in do konca veka Up sreče padlega človeka čaka. Poglejmo, kaj se letos je zgodilo Raguzi v prid in v škodo Dubrovnika. Apostolom pri tem gre čast velika. Nas bi brez njih v tej šoli sploh ne bilo. Je spet k začetku, h koncu zazvonilo. Ker ni prišlo do kratkega tu stika, Ostalo je življenje, ki vse mika, Vsem nam prinaša sadežev obilo. In ni strani sveta, ki bi neznana, Četudi ne dokončno, nam v spominu Enkrat za vselej čista vsa ostala. Vsa svetla se bo rada nasmejala Iz čistega srca v naj mlajšem vinu. Mladost bo z vami, Vesna, Ivo, Ana. Zazvonil zvon bo prazničnem sonetu, A z zvonom slava bo čez svet donela In z njim bo tvoja duša himne pela, Vedrila mrke Kranjce bo po svetu. Albatros po Baudelairu se v poletu Na večne čase vpiše v krila bela. Albatrosa pa niso tla vesela, Celo zapirajo mu pot po svetu. Enkrat sta Dedal, Ikar kakor ptici Se s pticami poistiti hotela, A udarila je vanju božja strela. Resnica naj upira se resnici, Jasnina bo na poti v noč temnela, A z njo zorela tvoja bodo dela. Zaradi Vašega je referata — Ampak samo zaradi njega — vredno Sem v Zagreb priti kakor vedno — A kaj je vedno? — vprašal brat bi brata. Se so odprta nam v umetnost vrata, Odprta okna so, umita čedno, Frizi, tapete nam pregledno Leskečejo v književna dela zlata. A če so zlata res, to je vprašanje. Kdor vprašal bo, ne bo po mraku blodil. Enkrat za vselej, tukaj in povsodi Resnice zase bo dojel in vanje Jadra usmeril čez neznano morje — Artist mu krmar bo in Ars obzorje. Na hrbtni strani povzetka naslovljenčevega referata Krleža i slikarstvo. Sred septembrske Varšave Šla je proza v referatek čisto znanstveni ki ni dolg bil niti kratek ampak trdoživ. Slišale so ga mladenke čisto znanstvene in postale so Slovenke, kot dekletom gre. Kje je metoda in kje je ta dvom, kje je resnica, ki zgubil sem jo. Našle metodo še, vrgle proč dvom, dale resnico mu izgubljeno Miranečku, kohanečku rad te imam, dala bi ti liter vina, da bi z nami ga pil. Dikcija in ritem pesmi spominjata na ono poljsko Szla dzievveczka do la-seczka..., ki jo je apostrofirani urednik tako rad prepeval na poteh po Poljski. Osnutek za odlomek občutenja tega srca MIRAN posul se je s pepelom, ker poljščine še ne zna. Svoj referat živčno bere, rime pa mu pišem jaz. MNOŽIČNO ga imamo radi, čeprav nekam je sumljiv; znanstvenik te ponavadi muči, dokler si še živ. Ta referat je best seller, vendar s pomislekom krajšim je za mojo dušo MELEM, je mogoče celo slajši. Tega se bojim, seveda: če me enkrat znanost vzame in navduši me ta veda — ne bo več pomoči zame! -Po lastni sodbi bere Silvija, čeprav v kavbojkah ni prišla. Zalostno-standardna idila znanstveno se ji smehlja. Pornografijo hoče skriti v smeh demokratičen se oblači — ne more tej gospe uiti, ker jo žgečka in jo privlači. Vse literarne delikatese v cirkusu znanja nam postreže: in iz dežele je prišla sloveče in nam nasmeh ponuja nežen. Silvija Borovnik. Je bilo kar dosti dela O, Marička, o Jožička. Ze sva mislila vesela In kakor ta dva oslička Cesto zmerit prek Ljubelja In, o Jožica, Marička Mrtvoudna obsedela Abotno sva sredi vrela Raznih fakultetnih sranj, Izobrazbenih ukan! Ja, naj Bog zatre to bedo — In sva pri vaju prvo sredo. ložici Čertov in Marički Smolič, ki sta ju Pretnar in Hladnik svojčas rada 0 nskovala v Celovcu, na poti s Poljske proti domu. Boljša so prišla vremena. Rase ajda v lipov cvet. Ajda lipo še razvnema. Nosi stara mama pled. Cesta dolga je in bela In mi smo druščina vesela. Srečali smo se v D^browi, smo popili dolg požir, prvi je požiral Tone, Miran žvečil je svoj pir. Vladek nas gosti kot kralje, ampak že hitimo dalje s Silvijo in Rajkom v Krakov, s svojim avtom ne pa z vlakom. Jutri, preden jutro sine, bomo pred pragom domovine? Wyspiahski pomnik ma w Krakovvie, Lask§ každy pisarz zna, A ziolka nam przynosz§. zdrowie, Dopoki jest lekarzem czas. Klaniamy Tobie si§ i žonie, O! dz§kujemy wam »v en glase Miran, Silvija, Rajko, Tone. Na obisku pri Vladku Krzyži v D^brovvi Gorniczi. Mislimo na vas vsak hip In hujši je srca utrip. Raj se zdi nam izgubljen In daleč ves planinski svet In daleč govor naš vznesen. Ne bo se dan obrnil spet, Odšli bomo v domače kraje Tako komando Rajko daje. Rajko pa je tu oblast. Otroško dušo on pozna, Kot vsaka jo pozna oblast. On vas pozdravlja iz srca. Miran (ki slabo vest ima), Alicija, Tone, Rajko Sonet je bil poslan na razglednici z naslovom: Žalostna družina Mirana Hladnika (Mira, Mojca, Jure in druga nadstropja). Varianta zadnjih dveh verzov na konceptu: Miran, njegova druščina; / Alicja, Tone, Silvija. / Krakovv, 6. 5. 84 O zeliščih, Muza poj, in zmeraj zdrav napev bo tvoj. Če prijatelj te obišče, mesto kave daj zelišče. Bolj domače bo ognjišče, če na njem zavre zelišče. Eden fuka, drug kurb išče, Janez pa goji zelišče. To je ena močna zel, Adam vsak je je vesel. Je je vesela vsaka Eva, predmet našega napeva. Kadar zjutraj vstaja Eva, ogenjček že dogoreva, na ogenjčku zeli vro vroče, ki jih Eva hoče, hoče. Da jo reši iz nadlog, svet spet ustvarja Oče Bog. Prvo vrže vanj prgišče novo že kali zelišče. Če en glid tebe boli še, skuha Eva ti zeli še. In če kaj se v meni vname, ga popari tudi zame. In ko že kipi zelišče, zašepečeš: vri še, vri še. V drugi sobi kot raj mlad piše Rajko referat. In peresce, piši, piši! o zeliščih, o zeliščih: Stoji Moravski trg Lesce, zelišč premnogo v njem cvete. Med njimi žajbel, trta, meta, boljša kakor jed pogreta. Ena piše vrtiljak, ki ga bere Kranjec vsak. Tovariš! Če nočeš jutri na smetišče, pij zelišče, pij zelišče. Če kdaj te kontrarevolucijon obišče, Silvija: Če te bridka smrt obišče, ji porin pod nos zelišče. Če ne moreš na stranišče, pij zelišče, pij zelišče. Če je živo tvoje tkivo, preizkusil boš koprivo. Če zataji prebavna cev, pomaga ti zdravilna zel: Slovencem znana je povsod kot rožica forget me not. Napak ... zavest botanična je v tole rimanje prišla. da te matilda ne obišče, pij zelišče, pij zelišče. ne tablete, bog obvarij, zel zdravilno si popari. in če te kje bo krč prijel, deni tja zdravilno zel. na zna zdravilnih vseh zeli človeški duh popisati. v starih pratikah uče, s čim zdraviš glavo, s čim srce. in stare pratike vedo, kaj je zoper pod argo. kaj je zoper revmo, kap, kaj za lakot in tek slab, kaj če drevenijo prsti, to zamerkaj si po vrsti. ni zdravilna vsaka zel, marsiktera je plevel. s plevelom dušo zdravijo, zmešanost in aboto. in ko bo človek čisto zdrav, mu bo iz glave cvet pognal. kakšen cvet, odgovor išče svet, ta cvet pa je zelišče. to je ta zdravilna zel, ki zdravje si od nje prejel. zdravje, to je dar neba trošt vsakega smrtnika. Nastalo v Katovicah 1984, če me spomin ne vara, v neki gostilni na podeželju, ob konjaku in drugih dobrotah. Maj šele je na začetku, Angino Rajko pestuje, Resnica se prilega petku, Tegobe pa posmeh požre. Hitijo v mehke pernice In spet je zgodba na začetku. Kar more pesnik, jaz ne morem, Arcnije rasejo z zelišč, Resnico trpajo v zapore, Manipulacija je križ, Estetika je ustvaril bog, Ni ne bogat in ne ubog. Misel s katro se prevaža, Išče pot si med ljudi. Misel je za sklepe maža In blaži, kar duh skeli. Cankar je že zgodovina In nam skače iz spomina. Tone, Silvija, Miran, Alicja, Rajko Katovvice, 6. 5. 1984 Zadnji dve naslovnici sta Karmen Kenda, zdaj poročena Jež, in Mimica Bernikov ič. S poti na znanstveni simpozij o trivialni literaturi v Katovicah. Katra je zeleni renault 4, ki ga je vozil Hladnik, preden je začel kupovati dražje avtomobile srednjega razreda. Hotelu je ime hotel, Evropsko v njem dobiš blago. Lekarne je zavzela zel. Gore na jugu ostale so. In tja pozdravi naj gredo! Helga Glušič. Prdec Miran si prižge Enkrat, dvakrat na večer. Tebi pesem piše se — En ptič jo nese čez gore, Resnice pa ta ptič ne zve. Trd bodi, neizprosen mož jeklen, Oklep si vsak večer očedi Naš narod že je pogubljen Evropski žrejo ga sosedi. Trd bodi, neizprosen mož jeklen, Usta, zobe si vsak večer očedi. Vseh šest kitic je napisano na serviet. Kateri Miran si je v hotelu Silezija leta 1984 v Katovicah prižigal prdce, kateremu Petru je namenjena ta grafomanija in zakaj ravno Petru, urednik nima pojma. Uspeh je čudežna beseda, Roka je še vedno v modi, Se bogastvo je, še beda, Kradeš, revščina povsodi, In zelišča so seveda. maj 84 Urški Kovvalski. Bridka naša je resničnost: Oljko zgubil je golob, Žarke ogenj je izničil, Izveličar legel v grob. Cesta je morila cilje In usahnilo je obilje. maj 84 Brezsrčnima Gorenjcema Ostane le, da se kesata, Ze res, da se vsega ne da Enkrat storiti. A od brata Ne pričakuješ, da izda In izneveri bližnjega. kakšno opravičilo gre in če je res namenjeno Boženi Tokarzevi, se urednik ne spominja več. Maj nas je pripeljal sem, Aleluja je za nami, Resnost lastna je ljudem In živalim. Drugi krami Črka bledo misel išče, Knjiga seli se iz hiše, In roke trgajo zelišče. maj 84 Marički Smolič iz Katovic v Celovec. Dajmo srcu več srca, Angelom več upanja. Raj je čudna reč za nas. Amerika pa čudni čas. Smo ljudje, ki smo ljudje, Zanje slave se glase, Enkrat slava je tu poraz, Misel pa je zmeraj zdrava. Dragi prijatelji! Strastno čakava Stojko na varšavskem mednarodnem letališču. Najino letalo ima strastno zamudo, midva pa čas za korespondenco. V prvih vrstah vas vse lepo pozdravljava, v drugih vrstah pa pošiljava grafoma-nijo za glavo družine: Maksima naj bo sledeča: Arniko na rano daj. Rana bode manj skeleča, Krasta pa bo vekomaj. Usta zgani v lep smehljaj. Marko Terseglav. Danes vreme se jasni, Reke tečejo bolj čedne, Ajda v soncu se medi, Gospodične so vsevedne; In letala ni in ni. Celo uro že zamuja In vsa točnost mu je tuja. Dragica Bešlin, zdaj poročena na Dunaju. Ajda da čebelam med, Luč prežene mrak s sveta; Besedi se med besed In nastane pesmica! Ni umetnost; grafoman Cepi verze kot najet In pošilja v širni svet. Albinca Lipovec. Mirno tu poteka čas In jesensko sonce greje Cudnie blogosloavvi nas Hladno sonce skozi veje. Ajda v soncu se mudi: Lzy sAdijo,« reče Kranjec ob slovesu, »Se še vrnite!« tudi rad doda. »Le spijva še kozarček ali dva!« Ostane naj podoba vam v očesu Večerne zarje, ki še ni zašla, Odeta v zven glasu slovenskega. Ob zaključku nekega seminarja za tujce. Šestnajst limerikov plus dva Uvod Knjiga, pojdi med ljudi, iskro radosti v njih vžgi! Saj usoda limerika se ne tiče naslovnika, z njim le bralca z veseli! 1 Deklica z Dolenjskega veselo včasih pokramlja. A včasih se tako mi zdi, da misel nekam ji zbeži. A kam, ve samo deklica. (Andreja) 2 Cvetijo sredi trav cvetice — cvetijo pesmi Korošice: vsaka že tak vonj ima, da se sred drugih prepozna. To so cvetke Korošice. (Cvetka) 3 Je iz Evrope, ne iz raja, a zdi se, da od tam prihaja, ker vse Eve slast pretresa jesti sad tega drevesa, ki stoji le sredi raja. (Eva) 4 V laseh ji še odseva Praga in zato je še bolj draga; še bolj mil pa je njen glas, ker nam modro pravi čas iz pisateljskih zadreg pomaga. (Hana) 5 Po ljudsko pesem uravna hči pesniška, Ljubljančanka, in v branje da nam in v opis očetov davni rokopis ob smrti vodje naroda. (Helena) 6 Rdečelaska iz Varšave zmeraj'najde tekste prave in nato jih — en, dva, tri — v prevode zale prelevi in nam z njimi meša glave. (Joanna) 7 Beograd ni zmeraj maja. Od tam Maja k nam prihaja zdaj z letalom skozi zrak, zdaj jo k nam prinese vlak, da smo zmeraj sredi maja. (Maja) 8 Zdaj prav prišla bi melodija, ki bi zapela jo Marija: od Kosova do Kobarida mostove njena roka zida. Ne kamen, tke jih melodija! (Marija) 9 V zadnji klopi se smehlja radostna Poljakinja. Zdaj primeren vic pove, zdaj sanjavo v okno zre in z njo gre v cvet komedija. (Marzena) 10 Barva vinčeca je zlata, zlata so nebeška vrata, zlata dobra je beseda, zlat še božji tron izgleda, pa ni zlat tako kot Zlata. (Zlata) 11 Fant prihaja iz Devina, kjer — kot zgodba opominja — Vida je na produ stala. Sla jo je v tujino gnala, vredna večnega spomina. (Adrijan) 12 To ni laž, to je resnica: onkraj meje je Gorica. Iz Gorice je prišel na seminar en fant vesel z občutkom za poanto vica. (Dario) 13 Možu izza oceana beseda redkokdaj je dana. Ko besedo že ima, jo dobro izrabiti zna: z njo tke most preko oceana. (David) 14 Mož iz Galicije, iz Lvova bolj molčečega je kova. Res veljal pregovor bo: molk je boljši kot zlato. Torej zlatega je kova. (Viktor) 15 Mož iz daljnega Ohia Tavčarjev roman prevaja. Je v detajlih in celoti sicer že na pravi poti, a še kar naprej prevaja. (Timothy) 16 En učenjak iz Krakova besede krive poravna. Kako ravnajo se žeblji, ga Veno Taufer poduči. Zato z besedo prav ravna. (Zdzislaw) Sklep Zdaj končana je ta vaja: sonce vzhaja in zahaja. In zato bo zmeraj prav, ko boš knjigo to prebral. Knjige ni: s teboj nastaja. Nagrafomanil Tone Pretnar V Ljubljani, poleti 1988 Apostrofiranim v spomin, drugim v zabavo! Slovo od seminarja V srcu in duši, v lupini možgan je misel edina, je ogenj zažgan. Tam skriti zakladi, tam sestre in brati, tam Tone nas vodi tam moramo brati romane, sonete, zamisli razvnete in žalostne ode od drage prirode. Naj uro ustavi vesoljni Urar, naj ostane pri zdravju naš drag Seminar! Ljubljana, v juliju 1989 Slepomišja dvostišja Uvod Cilje resne, cilje višje ima dvostišje slepomišje, ker osebe uravna v čisto kratka verza dva. Ce moč volje mu ne usliši, pa preprosto slepomiši. I Prva je Alicija, unikat iz Krakova. II Vsak četrtek je okras tridnevnih muk, kajneda, Astrid. III Zapeti hvalo punčki vsaki priprav(lj)en glas ima pesnik Baki. IV Kdaj je ruda dragocena, zna povedati Božena. V Skoz najbolj zadrto zanko bi se vsak izvlekel z Branko. VI Minerva hodi ti prepevat pod pero, prijatelj Dževad. VII Kar veleva možu stan, ročno postori Fabjan. VIII Kar znenada zagori gor proti nebu, ugane Igor. IX Svet je zdaj očit, zdaj skrivan, tega se zaveda Ivan. X Rad presaja svet opevan iz jezika v jezik Levan. XI Zemlja je v ozvezdje vtkana ena zvezda je Marianna. XII Kot pesem peta, ne izpeta stopa skozi svet Marijeta. XIII Kot napev drag iz spomina, kot blag vetrc je Marina. XIV Napačno bo zvrnil v prav z levo roko Milosav. XV V zdravilstvu srečo, smisel, up ter t isto pravo vidi Rupert. XVI Iz spoznanja rože sanja, pleve in zaliva Tanja. XVII V srž predmeta priti zna sosnoveška Uršula. XVIII Moder je, v modrosti tih — iz takele snovi bo Zdzich. XIX Zmeraj skozi prava vrata stopi v pravo sobo Zlata. Sklep So iztekla se dvostišja po pravilu slepomišja. Ce v njih oseb ne najdete, je vendar v slehernem ime tega, ki Toneta zanima, da ga hitro z nečim zrima. Zlata Šundalič, ki je dvostišja shranila, se ne spominja, na katerem seminarju naj bi bila napisana Slepomišja dvostišja. Srečala sva se nekoč v blagodejni senci: jaz, ki nekaj hotel sem, in moja draga Nancy. Ni dekleta, kot je Slnrleg, pravijo Ljubljane! vrli. Dvostišji z nekega seminarja, po spominu Mihe Breganta. Namesto predgovora Oblikovani so v vesolju vsi pojavi, Brezličnosti v jeziku ni in v svetu: Lepota, ki jo jezik je presveti!, Ima svoj vir v človeku in naravi. Kadar podoba zaživi v sonetu — A le če bil zapet je v meri pravi In hkrati v srcu bil spočet in glavi — Nedvomno se je smisel posonetil. S tem pa po-smislila se je oblika: Mineva čas, a smisel še ohranja In hkrti zmeraj davna je in zdanja, Sorodna sama sebi se odmika Enkrat, a drugič spet se s sabo stika — Le v smislu sama sebe udejanja. Objavljeno kot moto v zborniku predavanj na XXVI. SSJLK (Ljubljana, 1990), k0 je bil Tone predsednik seminarja. Slovo je žalostno od seminarja, Ljudska duša pa ob tem trpi. Oko z veseljem žalostno strmi V prihodnost, kjer nas pričakuje zarja, Ozaljšana z lepotami pisarja. Jutri, na žalost bomo se razšli. Emona bo ostala, kjer stoji, Že vlak s kolesi ob tirnice udarja. Adijo naša Ljubljana, Ljubljana! Ljubljanica, Grad in Tivoli, Ostani zdrava in nikar bulana. Saj veš, daje pri nas vse manj arcnij. Trikrat na dan se bomo spomnili Na Mirana, Toneta, Darinko in Ob letu bomo spet nazaj prišli. Ljubljana, 17. 7. 1991 Komentar profesorja Ivana Žagarja, ki je posredoval tele verze: Profesor Pretnar je imel navado, da nas je seminariste po vstopu v razred prijazno pozdravil, odložil na mizo svoje rekvizite, prebral in napisal na tablo program predavanja za dotični dan. Takole je začel: »Oznanilo. Modro vodstvo naše šole mi je naložilo, da vam sporočim... Danes ob 10,30 si bomo v sobi 209 ogledali razstavo slovenistične literature, ob 11 h nadaljujemo z lektoratom, ob 11,30 se zberemo pred fakulteto, kjer se bomo skupinsko slikali, ob 18 h priprava na na nedeljsko ekskurzijo v veliki predavalnici«. Nato se je obrnil k tabli in napisal: 1. Zoološka ura (Franci Zagoričnik) (ogrevanje). 2. Tradicionalna forma in avantgardistično sporočilo (Zagoričnikov sonet in štirivrstičnica). 3. Pišemo, da se iskre krešejo. (Kolektivna grafomanska delavnica — občutenje srca skupinskega avtorja — spevorečnika nad pesmijo od seminarja.) — Pri prvih dveh točkah smo bili v pasivni vlogi, pri tretji pa nas je profesor pritegnil k sodelovanju. Tako je nastala grafomanija Med resničnostjo in snom se sprehaja s smislom dvom In se spaja z Ivanom. V Ljubljani, 18. malega srpana 1992 Ivanu Žagarju, rednemu udeležencu poletnih slovenističnih seminarjev. Zapisano na zlato obrobljen pisemski papir z Jalovcem v levem zgornjem kotu. So tudi drugi seminaristi iz Tonetove zadnje skupine dobili svoje grafomanije? Onkraj te prstjene hiše Lepi cvet slavistika Raziskovalni sestanek Gnojijo reberniki prst, Jasni prst rebernikom ude. Up pri obupancih je čvrst, Rudarstvo je pri nas brez rude. Iskalci so pri nas brez cilja, Napaka pa v napako cilja. »Bomba je predlagati Red in delo drugemu, Enkrat čas premagati, Da ne bo potonil v dnu Ali umrl brez sledu. Selesti papir in glas, Ura meri mrtvi čas. Mrtvi čas mrtvo beži In raziskovalcev ni. Srce ne vpraša za denar, Kosti sestavljajo skelet. Angležem ni Balkana mar, Za nas pa je preslana jed Antiprogramski ognjemet. Lastovk pa še ni nazaj, Jug še jih drži v naročju. Ura bije, vstaja zmaj, Bolj si zrel in bolj otročji — Izobražen v vseh področjih!« Zenit dosegla bo z roko mladina! Nihče o tem naj dvomiti ne upa! Absolutizma ne pogasi kupa Ne vode, ne šampanjca in ne vina. Osnažena bo stala domovina, Svetla in jasna sred laži, obupa. Tema bo zginila iz glav in trupa, Mojstrila se bo forma in vsebina. Ljudje bodo le senca še spomina. Ajdje plašni' in mučeni kristjani. Dobrota bo: ne zbiti s klinom klina. In ko se bomo vračali iz kina, Ne bomo nikdar več iz raja zgnani. In zmeraj trša nam bo korenina! Miranu in znanosti na samem začetku rožnega cveta! Isti beli lističi Razgibavajo poeta, Enkrat v njih je, spet ga ni, Najbrž za dekleti leta: Isti frajer jutranji. Išče predmet teorijo, Res pa zmeraj skozi pade: Eno samo melodijo Nos’jo v srcu srake mlade. In književnost se plodi Notri v tej Sloveniji. Onstran vsake teorije Vrsta filozofov rase, A c veleče melodije Kosu sivi vrabček krade. Potlej lirika cvete Onstran zbrane kranjščine. Pesnik zida teorijo, Ogne motnih se voda, Vrag pa jemlje poezijo In prav vzeti je ne zna. Ta grafomanija se je zapisala za sosedo, ki želi v Eagletona (kot devetkrat manjša zbrana množica) vstopiti. 17. sušca 1988 N a seminarju prof. Paternuja ob knjigi T. Eagletona, Književne teorije, 1987. Bivajo reči, kot so, so pa tudi v poeziji, tu pa se spreminjajo v drobne šopke belih lilij. Politika je avantgarda, tako je vsaj tukaj pri nas, umetnostna ji avantgarda zato ne bo pulila las. Klepsidra je peščena ura; in pesek v nji se presipava, za svetovljane je natura, za kranjske Janeze narava. 12. oktobra 1984 Misel se kar brž plodi In požira širni svet. Rana včasih zaskeli, Ampak cel je še skelet. Notri pa poganja cvet. Urednik. Misel misel v svet podi, Ampak svet se še vrti. Rožice po njem cveto. Tičice po njem pojo In ljudem je prav lepo. Marta Pirnat, zdaj poročena Greenberg. Misel z mislijo se kreše, Ampak z njo tudi zapleše. Rajata po celem mestu, Jodlata po belih cestah In v vas hodita k nevestam. Marja Bešter. Jezero sred gozda spi: Eno črno jezero; Notri ribe plavajo Notri vile rajajo In v njem nič se ne zgodi. Jenny Sraka. Pred ko misel se zbudi, Ena ptička zažgoli. Tička poje do noči, Ena misel ji sledi. Res je vse, kar se zgodi. Peter VVeiss. Tenko pojejo zvonovi In so bronasti in novi. Nekaj v srcu nam zbude — Kakor up in kot želje. In pojo, pojo zvonovi. Martina Orožen. Jed pogreta ni več jed. Ampak misli se protivi. Ne vije čez sneg se sled: Eni pisci niso krivi Za nepismen kranjski svet. lanez Zor. Srček delal je tik-tak Kakor strojček, kakor znak. Asparagus se je vzpel Za konopcem skoz vrzel In nam je požlahtnil zrak. Bolj ko teče, bolj skomina. Radost je lastnost spomina. Encijan je moder cvet, Da se piti spet in spet, In bolj ko teče, bolj skomina. Breda, kranjska veda, Regratova lučka. Ena sapica seveda D.... listkom ne preseda In ti ne stre zaključka. ®teda Pogorelec. Končaj se že, grafomanija. Reci konec, in bo res. Iskra ogenjček razbija. Žarki spletajo se vmes. Ajda pa cvete — Jo poželo bo dekle. Martina Križaj-Ortar. Raje pojva kam drugam, Onkraj te prstjene hiše. Sam ne znam ti reči kam, Ampak tja, kjer duše ni še Nagrizljal sovražni bes In nas ni začaral v kes. Rosana čop. Prednica po zadnjici vse skupaj nas tepta, vendar v temnem gozdu tudi zanjo rase palica! Za časa predstojnice Brede Pogorelec. Misleč spomin se pod lasišče vgnezdi In išče proti nebu svetlo pot, Ljubezen vžiga lučke vsepovsod In stroka je podobna južni zvezdi. Sovražnik že na naše straže jezdi, Leskeče meč njegov se kot perot, A ne vemo, kam meri in od kod — Vse se strnilo v vajenski je mezdi. In kam se je namenil ta sonet? So znane mere, cilji in dometi? To, kar skozi meglo v oči se sveti In je okusno kakor sok pogret, Končalo bo svoj pot na našem sveti In spletlo v grafomanski se sonet. Dn bo steza preko Silvestra bolj vesela in bolj pestra, spremite, prosimo, vabilo na veselico lahkokrilo; se v ponedeljek1 bo vršila, še preden tretja2 bo odbila. yabilo na'oddelčno novoletno zabavo 1986. Tretja ura je bila kasneje spremenjena v šesto. Dejstva se sprehajajo, Ringarajajo tja v dan. Angelčki se vdajajo Goslim, basom, cimbalam. Išče sreča Kranjcu glavo, Jo obglavi in krvavo Ujmo vbode v tkivo zdravo. Oragiju Štefaniji. Sanje sanjajo ljudje, Arnika cvete, cvete. Sumi za črno reko gozd In k nam prihaja temni gost. Aleksandru Skazi. 1 datum 2 natančna ura Čast odšla je v svet od nas, Astre zacvetele so. Se obrača prostor, čas. To pa nam rosi oko. Misel misli sestro išče, Išče duhu brata duh, Raj spreminja se v smetišče, Akademik ni od muh. Nič na svetu nam ne manjka. Up za naš vrat je že zanka. Uredniku. Piše svinčnik dolgo rimo, Rima se objema z zimo. Oj, objem, objem sladak. Gaj se kopa v sončni luči, Rima, z rimo se zasuči, Aj, v skočen, vesel korak. Misel z mislijo se muči... Trga se papir in volja. Oves konja gor zredi. Niso preorana polja: Eden žanje, drug gnoji. To so že prevratni časi. Išči v njih, duh, svetlo luč. Ni še klasik vsak, kdor kvasi, Ker ključarje zgubil ključ. Išči, duh, z njim svetlo luč. Tone Pretnar Martini Orožen. To je pesmica o času. Otok v solncu koplje se. Peso je plevel prerasel. Oljka miru v čast cvete. Rajska ptica gnezdo išče In Ahasferja iz hiše Se podijo zli ljudje. In še oljka v mir cvete. Če si naš, kar z nami bodi, Up ne splava ti po vodi. Kostanj že cveti ob poti, Ozka pot se vkreber pne. Roko je pogled zalotil, Usta je požrl nasmeh. Zanke so za vrat pripravne In za kaznovanje javne. Črka črki se smeji, Glas je tu, glasu tu ni. Jaz sem ena revna stvar, Ki ne ve več, kdo je mar, ampak sliši, da govore tod okoli še ljudje, ko jih vprašaš, kdo je mar, da je to naš oratar! Lepi cvet slavistika Eno zmoto le pozna. Ni to jed in ni pijača; Črna zemlja se obrača, Ko slavistična tema Izvoli naj predstojnika. Alenki Logar-Pleško. Ordinariji drugje Druga srca kujejo. Srca v jeklo jeklene, Ose čmrlje pomore. Truge se kupujejo. Nihče umirati ne sme Osamljen in brez vsake krste. Strnimo, bratje, svoje vrste. Treba je sprejeti krst(e). Nismo zmeraj vsi pri pravi, In večkrat nori smo kot ne! Kri s pijačo človek zdravi. Usmiljenje nam srca žge. Jezero v temi počiva. Ena riba plava v njem. Življenje nam je sreča kriva. Up nam je po vodi šel. Največ sveta otrokam sliši Slave Majhen svet nenehno rase. Majhna se živina pase. Črna pase se žival. Črn za njo rase kal. Kdor sagovarja Damina, bo blisu Z00 kmal doma. In vsaka dusha snan Jtvena bo zhi flana ked opiza! jast ne vem! Ty ne vefh, sunai pa gre de/h! Je mi sdi, Je ti Jdi, f unai pa f neshi. Mi vemo, vy ve J te, Junaj pa ledenu ie. Suita krpa kriva Jita — in klavir igra suito — in suito igra klavir, Jita pa je vsel hudir. Maria k tebi mi vboge reve v dolini Jols vsdihuiemo. Dolino Jolse šalijo, ki is ozhejov nam teko, ki tezhejo nam s obervi, de naj obras Jkeli, Jkeli. De kosha J vlazhi Je s ko J ti, De J mo v Ji reberniki, v Ji. Angelzhka hudizh oJkubi, Jpezhi Je ga mu ne hibi. Kar Jurovega poshre, Ker mozhne ima sobe. Ko puhru / ta v J e ko J zhize, Angela ni in ne ptize. Kai bo sdei po luft letelo, kai bo ljubljen par imelo? £>< Roshmarin je sadi /hal /kos nozh. Slishal Je je /kos luft poljubzhik vrozh. Kdo se je gla/nu ku/hoval, Nihzhe ni vedil niti snal. Oprema v /obe bo pri/hla isobra/hvalno/kupno / tna. Rasi/kovalne pa ne bo, ker /kupnost jemlje /he /lovo! Miran bo she photograph, imel bo aparat is fle/ham. Sraven bo shviishgal phonograph. Komar pa ple/al bo po p le/hah. Rajko /e je rasshivel, Tromostovje zavihtel Zhes glavi/hzhe Rotarja, ki miru mu /pat ne da! Ena punza Zhop Ro/ana Je po v/i Lublani snana. Pa tudi v Shirolnizi Punzo to poznajo v/i. Druga punza je s Ternova In v v/im je ona smeraj nova. Vzha/ih pa le zunjize no/i od Rebulovke. Ko /kupei /e /prehajata, nara/e kar Lublaniza. In zhe/ o/ke vre Bregove tj e zhe/ K rakovo v Ternovo. Ko sapirata ozhi, Ljubljana s njima kar sa/pi. Ljubljana je po /vetu snana, da je bulana in sa/pana. se to je nastalo očitno na nekem oddelčnem sestanku, shranila pa je Rosana °p. Pod punzo s Ternova sije treba predstavljati Mojco Terseglav; ta bo tudi Vedela, kdo je imenovana Rebulovka. Se še ni zares začelo, Ko je Saša vzel besedo, Ampak prehiteti Bredo Zame je grdo in bledo; In mi apetit je vzelo. Breda v sončni prah je mlela Rajske ptice Topa kljun, Eno arijo zapela, Daje kriv njegov račun. In je ptica rajska pela. Boš zavezala Ruto za vrat: Ej, to boš zala, Da bo vsak rad Igrivo za tabo pogledal. 30. 12. 83 Belo vino se pretaka, Ruj no vino pivca čaka. Eros se v ljudeh naseli, Da so angelci veseli. Angelci kot vino beli. Breda Pogorelec. Srce sprašuje za denar, Trpko breme v krvi nosi. Eksaj kavice nikar. Fukaj pa se v sveži rosi. Azija ti v krvi vre. Nekaj sili te v solze. Išči, srčece, denar, Jokaj, srčece, nikar. Azija ti v krvi vre. Ceste so knjige Dokler bo v knjižnici človeka Objel prijazen, mlad smehljaj, Bo rad prihajal v pravi raj Razpoke v duhu zdravit. Reka Odnaša sneg in na pobočju smreka Trešči ob tla, v začetka naročaj. Nikjer ni bolj zvesto popisan kraj In bolj natančno vrisan metež veka. Ceste so knjige. Mitničarji bralci. Amerika jih pelje v vse smeri. Milejše ko se knjižničar smeji, Ambicioznejši so odjemalci. Fanfar tu ni. A vse je praznično: Ze jutri spet se semkaj vrnemo. 8. marca 1984 ^ržiskim knjižničarkam. Afne letajo z letali, Fukajo se slončki mali, En pozdrav čez polje gre: Ze vemo vsi Afeže! Egoiste smo izgnali. 8. 3. 1987 Dimici Dernikovič Tone, Miran, Tomaž, Boža, Erika. S Slovenko Bog ustvaril je smehljaj, zato Slovenka zmeraj se smehljaj. S Slovencem Bog ustvaril je nebo, zato Slovencu venomer gre gor. s . V.- 1988 na srečanju s Klausom Detlefom-Olofom v Kurnikovi hiši v Tržiču m ti stihi v treh variantah napisani na papirnat serviet: S človekom bog UstVar^ smehlja.i> / zato Slovenec zmeraj se smehljaj. / S človekom bog jgS Var** Je gorje. / zato Slovencu zmeraj gori gre. //S Slovenko Bog ustvaril bebljaj, / zato Slovenka zmeraj se smehljaj. / S Slovencem Bog ustvaril je or. / zato Slovencu venomer gre gor. Marskteri romar pride novo leto Ankat v življenji vošit v knjižnico. Razjasni se mu čelo in oko Ko vidi, da vsi delajo zavzeto. Osrečil Tavčar filmarje je z Meto, Tržačani pa v geto se zapro, Učimo mladež na Silvestrovo, Kako užiti snov stokrat pogreto. Razprlo se nebo bo nad zemljani, Ampak deležni bojo ga samo Notranje že očiščeni in sprani Jeremijade pevci. Kdor pa ni za na to Cestišče gnan, mu bo zapisano: Up naj rešitve onstran ceste hrani. Milobno žarek briše prah s police In knjižnica svetišče je in cesta. Med listi knjig sta si neskončno zvesta In sprta žar laži in luč resnice. Duha, ki pride v njen vir potopit se, Enkrat preveč je, drugič ne ovesta Razuma sluh se ga in misli gesta, Nakar svet zlije se v tok govorice. Iskala, našla si nam knjige prave, K Tebi prihajali smo trumoma Otrest si vseh skrbi, vedrit si glave. Vendar od nas zares ne boš odšla, In ko ti voščimo dni srečne, zdrave, Čut govori, da si pri nas doma... V Ljubljani, 28. grudna 1990 Ob odhodu knjižničarke Mimice Dernikovič v pokoj. Kjer slavcu peti gre En učen mož iz Stražišča ene kmečke zgodbe išče. Zgodbe se dogajajo v knjigah i no'kar tako, teh je pest, onih prgišče. Urednik. Drug mož iz Vnanjih Goric je ljubitelj zvezd in ptic. Kadar zvezda zamiglja, mož takoj pomen spozna luči nje in perutnic. Vlado Nartnik. Tretji mož pa je iz Bleda: duh njegov vsak štos spregleda. Kadar tadla Bernika, Bernik se vesel smehlja, tako opaja ga beseda. Rajko Korošec. Iz Celovca do Ljubljane včasih se Marička zgane: smeh prinaša in mladost, duh ob nji postane prost in celijo se stare rane. Marička Smolič. Nič je noč, a noč ni nič In žgoli na veji ptič; Kadar mesec doli gre Upajo v nov čas ljudje. Niko Jež. Se ponavlja grafoman In za šalo skrene v stran — Melodija pa zveni Onkraj čiste čutnosti Ni še vse čez rob ušlo Up nam še doji nebo. Simon Kani um. Namesto LISTKOV pišemo VABILA, da vas slovenščina bo veselila, da se izpod peresa bo izvila junaška pesem vam in pesem mila. Iz Amsterdama in iz Osijeka se učenost v današnjo SLAVO steka, iz Lipskega, iz Grada Belega je v SLAVO učenost prijadrala. Zato so znotraj spravljeni vsi zgledi, kako ravnaj v slovenski se besedi: in vsako misel, ki se poigrava s slovenščino, objavila bo SLAVA. In skupaj ročno bomo pohiteli v objem slovenski dražestni deželi, in skupaj misel nam bo zmerom prava, tako vam jamči vsaj DEBATNA SLAVA. Objavljeno v Slavi IV/2 (1blue« ravna, A nikdar ni čez mero žalostna. Nismo bili žalostni, 1. avgusta letos Jožetu Štucinu, po domače Koražovemu Jožu, ob 50-letnici, tam okrog leta 1990. Poti se tu začnejo in končajo. Resnici pa lahko se reče laž. In če lastništvo kdo zamenja s krajo, Dovolj dokazov vsak za laž imaš. Angeljc trobenta spev nam za vstajenje, Mimo pa g rej o brez besed ljudje: Up je naš gozd, gozd zmeraj pa zelen je, Ljudje pa zmeraj smo samo ljudje. Ni res, da vsi smo svoja slika. Enkrat podobni smo si, drugič ne. Kdor pa bi bil le rad svoja oblika, Uganil tuje bo uganke vse. In še pripis: v oltarjih so le sveti, mi pijemo pri Cenu in pri Meti. Prvega avgusta letos V akrostihu je gostilna za cerkvijo svete Ane v Tržiču. Začelo se je tretjega avgusta, A kdaj bo konec, Bog Nebeški ve. Raj ti obljubijo mimogrede, Obljub brezmadežnih so polna usta. Samo da preživimo do predpusta — A komaj nekateri prežive — Nam vriskalo in pelo bo srce Ob moči nepremaganega čustva. Če pa nas črna zemlja prej pokrije O nenadni in prezgodnji uri, Popotnik grenko solzico prelije, Ožame robček, skoz železne duri, Vriskaje najbolj nežne melodije, Onkraj gorja jo nagloma odkuri. Moja popevka slavo poje Ljubezen, ki ne bo več greh, Ampak ima pravilo svoje, Da bo njen vsak tvoj jok, tvoj smeh. Od daleč pride to pisanje. Prisrčen zdomčevski pozdrav. Ostani Ti življenje sanje, Režim naj ti bo zmeraj prav. Od daleč pride to pisanje. Ce sprejme tvoje ga srce, Enkrat za vselej bodo sanje Naselile ti stanovanje, Cel svet bo tvoji misli prav, Usodi sam boš kljuboval. Raj Vama zemlja rodna bo rodila, A ne brez dela, brez potu in truda, Se bo kresala mnoga ura huda, Iščoč v prihodnosti za trud plačila. Res bo postalo, kar je zdaj še mila, A upa polna sanja, naj zamuda Se ne zgodi; a to so danes čuda. In čudo pesem rada bi voščila: Hitreje hišica vzkali in zrase In milši zvezda se z neba zasveti, Šepečejo vzpodbudneje obeti. In bolj močno Vaju priveže nase Cilj in potreba, če po pravi poti A vztrajno jima pojdeta nasproti. Minilo je štirideseto leto, Odkar se Mojca je na svet rodila, Jugoslavija pa je že gladila Ceste v svetlo prihodnost neizpeto. In z njo je splavalo nebroj obetov: Tako up splava, ko zle sreče sila Enkrat potrka in ko razklenila Resničnost se je le na lepe svete. Srce pa pravi, daje vse drugače: En črn dan belih vseh še ne požre; Glasno naj uka svet, zver ljubko skače — Labod še ni izkričal pesmice. Angelsko nate čaka še življenje, V nebeški luči — radostno vstajenje. 28. XI. 1987 Bogovom dragi se rode decembra, Ažurno boči se nad njimi oblak, Razžalosti le senca jih novembra, Bog zmeraj varuje jih skozi zrak. Ker taki so, nikoli niso jezni In nikdar ne prekriva jih oblak, Milo srce jim vriska od ljubezni, Obdaja zmeraj jih radostni zrak. Življenje jim kot bister potok teče In njihov čoln ogiblje se valov. Nikoli niso priča hudi sreči In nimajo nikjer sovražnikov. Bogati Te Nov Naslov, o Breda, Radostni s Teboj smo vsi. Enkrat blišč, drugič spet beda Druži in deli ljudi. In še za rojstni dan voščilo Piše naj Ti to pero. O da bi nas še družilo Grenko delo znanstveno. Oljko naj golobček nosi, Raj naj našo pot konča: Eden jemlje, drugi prosi, Ljudstvo pa jebe oba. Enkrat vse se spremeni: Cena in ugled ljudi. Raj naj se na stežaj odpre življenju, Arcnija naj ti nepotrebna bo, Jeruzalem je vino in nebo Kipi k objemu in kipi k vstajenju. Usta telo privedejo k trpljenju. Naj tja nikar te ne privedejo, Angeli vaju naj varujejo, Nihče naj ne utone v časa zrenju. Obetov sto in sto prinaša čas, V obetih skrivajo reči sledi, Otrok naj slednjo nežnost prebudi, Povrne času časa naj obraz, Obličje sebe naj razveseli Tako bo veselilo tudi nas. Rajku Korošcu za poroko. Zapojmo Rezki, ki v penzjon odšla je, Ano okroglo, pesmico skočno: Radostno naj pomladi ji teko Enakomerno naj mladost jo daje. Zato radi se vrnemo v te kraje, Koder pomeša radost se s krvjo, Od koder bolj zdravi se vrnemo; Se kdaj bomo prišli sem v Tvoje raje. V zrak vzdigni vsak prijatelj čašo vina: Arcnija za mladost nezmotna je, Bila je Rezka, je in bo edina Od maj ere, kot v okolšni jih cveti V zrak vzdigni vsak prijatelj čašo vina, Ob Rezki vsaka čaša bo edina. Oskrbnici doma na Kofcah. Zapisano na hrbtni strani potrdila o nakupu/prodaji ATS 500,- po tečaju 99,8159 na 21. 6. 1990. Že cvetijo kakor roža Jest na švviecie Pan nad Pany Wielkie nieba, wielkie piekla, Anioiom swym Božia rzekla, Co trza robid co nedziele, Kiedy robot jest zbyt wiele. Otož, strzež siTO JE ROŽICA ZA BOLNIKA!!!« Potem je notno črtovje za b-mol, namesto not pa piše: »NOTE SO ŠLE NA JUŽINO. JUŽINA JE HUDA. Pojdimo domol! Zgoraj je ...« Na drugi strani: Mi smo stare korenine In Slovenci to smo mi. Mine čas, vendar ne mine Iskra, ki v očeh gori. Curek ladjico odnaša In zavrela že je kaša. Zraven je narisana ladjica na morju, nad njo pa napis: »Zastave ni, so jo zamenjali!« Maske skrivajo obraze In obraze gubajo, Mi smo vljudnostne nakaze In se s tem ne strinjamo. Cevi tudi ror se pravi In bulica pravi glavi. Levo je narisana zaskrbljena glava, pod njo pa napis: »ALI SEM BUTICA? ALI SEM GLAVA?« Misel misli. Igra se igra. Mi smo kisli In smo del sveta. Cirkus živ je In poln kopriv je. Desno je narisano za gorami zahajajoče sonce z napisom: »KLE SO GORE. K E PA J CIRKUS? PA KORPIVE?« Vse je nastalo na seji, 5. 6. 1990. Mi smo k Stari trti sedli In kosilo že pojedli, Mislimo, da so slavisti Izpodrezani, a čisti. Tone, Niko, Albinca, Alenka, Bilka, Miha Na Lentu, 2. oktobra 1991 Mojstru iz gline se vrti posoda In vanjo kaplja lije se iz soda, Mi pa z njo si svežimo suho grlo, In zmeraj več jih bo k posodi drlo. Ceste vse vodijo zdaj k Miklošiču In v njem se je Slovencev duh obličil. Tone, Niko, Spela, Jožica, Mojca, Toni, Marija Ljutomer, 7. 10. 1991 Mirno se ogleduje v Visli In na moje mesto misli. Mirno k morju reka teče In sanjari hipe sreče. Celo mesto je obstalo In se gleda v ogledalo. V Varšavi, 23. 10. 1992 Boža, ti si pesniški izdelek Boža, ti si pesniški izdelek, Oče te planiral je v tercinah, Žeja te po žganju in planinah In tako še boljši si izdelek. Veš, ne vem, kaj rima se z izdelek: O, če kdaj zablodiš po dolinah, Grenki čut okusiš od spomina — Enkrat, stokrat enkratni izdelek. Lojze je za verz sonet podaljšal, Kakor se življenje podaljšuje. Ravno s tem te je še bolj pozaljšal —- Angel si, ki vse nas navdušuje. Ko v sonet se štulijo tercine, Angel mraza se zave, vročine. Ravno s tem, kar tukaj je, ue mine. Boljše je, kar bolje se prodaja, Ožje v svetli raj gredo poti. Žulj, ki včasih roko zaskeli, Iskro vžiga sredi direndaja. Direndaj nas vžiga in zavaja. Arnika za rane nam hladi. Rane suhe so in že jih ni, Kadar vihra okrog nas razsaja. Izveličani bodo ljudje, Večni leben jih v nebesih čaka, Okrepljen od čednostne želje, Gnan od zore, sence, gnan od mraka. Enkrat veseli nas, drugič žge, Ljudstvo pa se v neokus pomaka. Draga Boža, Bodi nežna kakor roža, 0b večerni tihi rosi Žarki ogenj si zakuri In naj plamen te poboža. Ti želijo Tomaž, Rajko, Tone V Ljubljani 31. 8. 1989 Bolj kot kdo nam živce žre, Ošaben bolj postaja, Življenje pa ne neha se In vse je samo (s) vaj a. Brž se jezik v pesem zrase, Osel pa osat popase, Žep je zmeraj poln denarja In bel robec zanemarja. Bolj ko vnemajo se spori O oslovskih senčicah, Žalostno bolj polje orje Izmaličen davni strah. Božič letos bo brez dela, Orgle bodo bučno pele, Žalostna bo viža preč In podrla se bo peč. Bel hleb ven se skotali, Ob zelen bor zaleti se. Žrli bomo dolge dni Iste cartane potice. Bile so bele rožice, Odšle so v daljne južne kraje. Že so jih posrkale Imenitne južne svaje. Ob obupnem Miklavževem dolgčasu se je tole za Božo zapisalo. Bledokrvna trava rase Okrog čisto prazne kaše. Živ in mrtev si brez cin ar j a In s teboj se Bog ne ukvarja. Božo ena roža boža Osladi ji kratek hip. Žlahtna je beseda moža In zaspan cvet starih lip. Bled od žalosti je bled, Osa se šopiri bosa, Žret se vsak pripravlja spet In kaplja mu izpod nosa. Na hrbtni strani Skazovega vabila na sestanek uredništva JiS-a 4. oktobra ob 17. uri v sobi 213 na FF. Božje bičano telo Očem je v noč zaklenjeno. Življenje mimo njega gre In mirno hodijo ljudje. Bela jopa je prišla: O! v tej jopi Krakarca. Živa je kakor nebo In vesela kot oko! Takole sva nekoč plesala, ko sva še lektorja bila, sedaj pa nama je ostala samo še žlahtna kapljica! Na 5 cm širokem listku s sličico dveh, ki se plesaje nalivata. Zastonj so tukaj modre vse besede, A bolj zastonj je tukaj vsak prepir. Bo tukaj vojna, bo tu vladal mir, Ostanek pa bo le ostanek bede. Življenje je le bleda senca krede: Ostanek dneva je krilat večer, Krilat pod svinčnikom je bel papir, Resničnost pa je izpeljanka zmede. Arabci ljubijo le eno rimo, Kaside zlagajo si in gazele, Ampak ko pesem že odšla je mimo, Rde lica jim in ustnice uvele. Celo, ko bomo kdaj pretolkli zimo, Otrokom bojo sanje zaživele. Lenčka Logar c a 137 Lenčka Logarca Let trideset je že preteklo — En sam hip komaj je prešel, Navzven bo zmeraj vino teklo, Če bo navznoter kak čut šel In Kranjec vsak ga bo vesel. 7. 6. 1987 Lepo je, če se vsi imamo radi Enkrat sam ali na veke vekov! Nekoč zato je umrl Sin Človekov, Križ ga ubil je res, ampak pomladil. In kadar čas obrne s k pomladi, Ljubezen naj stori, da ne bo vekal Ob preizkušnji drugi sin človekov, Ga vzdigne naj in prepoji v nasladi. Ampak v trenutkih vsakega slovesa Rosi oko se, omahuje roka — In ni opravičila niti vzroka. Če kaj kdaj v noči prestreli drevesa, Ne bo spomin samo, bo Božja Roka: Iz nje se vate naš spomin pretresa. 31. avgusta 1989 Na hrbtni strani risbe Czeslawa Stepieria Barbakan przy Bramie Floriariskiej (krakovskih vrat) na umetniškem papirju formata A3. Podpisani so še Albinca, Breda, Helga, Anka, Staša in Mimica. Lepa Vida skozi čas potuje: En korak naprej in dva nazaj. Nič ji novo ni, nič ni ji tuje — Čas ji z ustnic zbrisal je smehljaj. Ko nebo vžgo zvezdice srebrne, Iskri smeh se ji na lice vrne. Lepa Vida je čarovnica: Ognja pol je v nji in pol ledu — Grad ji stiskajo pošasti sna, A pošasti zmeraj so le v snu, Res jih v ne-pošasti izravna. Potlej so samo še avtobusi, Luč in sence tigrastih dreves, Eden skusi, drugi pa okusi Sirno zgodbo senčnatih nebes. Ko boš brala to grafomanijo. Ostre sence vsak obris zgubijo. En akrostih se ti je zapisal 11. malega travna 1988 Albinca A ko kaj ne pride vmes, Ljudstvo bo že preživelo Bedo in težaško delo In kar vidimo, bo res. Naj za praznike želimo Cel koš slastnih sladkarij In bo vse hitreje mimo. Albinca Lipovec. Milši zvezde so sijale In ves svet je lepši bil. Leta vihre so pregnale Imeniten stari stil. Abotnost je vse prerasla, Luč pod sajami medli. Bolj ko se je čreda pasla In redila, manj rodi. Nismo mi za tele čase In za nas ta čas sploh ni. Cena astronomsko rase — In za nas sploh cene ni. 17. aprila, ko se je začel 10. kongres in je bil Grad razsvet ljen. Albinca bere Verin referat, Ljubko za oknom že cvete osat. Bog bi v teh dneh postal že vsakdo rad In v nič odpodil ta neznanski smrad. Nihče, ki kdaj je bil med Kranjci mlad, Celo v nesreči ne bo zgubil nad In solzo potočil bo malokrat. Alkohol kri poživi, Ljubezen pa jo razdivja, Bolj ko veselo se živi In bolj ko nas razvnema sla, Naš čas postaja vse bolj nov, Ceste gredo navzdol, navzgor In nikjer jim konca ni. Erika K & K Ene tercine piše v odpuščanje Razvlečeno pero, zaspana roka In ščepec sanj, ki niso nič več sanje. Komaj Ljubljana je dovolj široka In komaj dosti velik nebotičnik, Križ že napravili so čez preroka, Resnična je za naju le — Kržišnik. Žal nama je, daje prav naju sila Izmenična polnila skozi vtičnik Šepav v deželo, ki je ni zgubila Najljubša domovina izpod neder In ji še draga je in večno mila: Končujeva: Naj čas bo mil in veder! Na hrbtni strani vabila na oddelčno novoletno zabavo decembra 1986. V podarjeni verziji je v drugem verzu namesto peresa stroj. Ena ptička prileti, Rajsko pesem zažgoli In potem jo pod nebo Krilca tenka poneso In očem se kar zgubi. Eskimom zmrznejo lasje, Rit jim skupaj vleče mraz. In če zmrzne jim srce, Konec vzame njihov čas. In Eskim zašpasa špas! Eros Erico nasEli, Reči so ljudje veRjeli Ista reč ni vselej Ista, Kaplja silvanca je čista. Ista kaplja, kaplja čista. Erika K k K 141 Ena punca vse zapiše: Reč, besedo, misel, up. In pospravi okrog hiše Kramo in smeti na kup. Išče pot, stezico k nebu, Koščke sonca lepi skup, Ostri mraz ji bo pozebel Lilij belih sladki duh. Se si vse bo zapisala Ena punca pridcena. Kolikor ve, bo veljala, Kakor vsakdo ve in zna. Reč, beseda, misel, up Že cvetijo kakor roža In vse te pojave skup Se njena pridna roka boža. Nič ne bo se spremenilo, In če se, bo tudi prav, Ko bo vsak reči obilo Obilno v sebi poiskal. Vrlo teče čista reka In človek še Šterna človeka. Ena ptička prileti, Rajsko vižo zgostoli: Išče tošelček, denar, Ko gre vsaka vest v nem ar In se v nepovrat zgubi. Esperanto govorijo Resni, čislani ljudje In žgolijo melodijo, Kadar sonce doli gre In se vrane jim smeje. Ena punca — rajski cvet Rada liže sladoled. In če sladoled ni, Kavica ji zadiši — In vesela je kot pred! Ena domovinska Eksajo Jugoslovani Roso. vino pa pustijo In so skozinskoz usrani, Ker jim nežno melodijo Afrika prišepetava. Komaj da še rase trava, Rosa rast ji zagreni. In v vesolje se zagrize. Še sedimo okrog mize. Nimamo mesa ne vina In je revna domovina, Ker so vse zapravili Komunisti žalostni. Oj, kako bo še lepo, Lepši kot je kdaj bilo. Še bo teklo ruj no vino Enkrat v hrib, enkrat v dolino, Ko vrag vzame domovino. Naslovljen ki n komentar: Naslov je moj, dan grafomaniji že takrat na tisti (seminarski) seji enkrat konec junija leta 1990 (se mi zdi), čas je bil pesmi primeren. — Zadnja pesem na tej strani meri na Petra Kolška (op. ur.). Ekvinokcij svet obrne, Rit pa glavo zamori In zato noči so črne, Kadar sonce dan zlati In ga vrže v dno noči. Ena rožica cvete, Roža tista je le-ta In lahkotno trepeta, Ko že dan k večeru gre In se romarji smeje. Pes v svetal polmesec laja, Ena misel pa razgraja. To je čuden limerik Revnih misli in oblik, Ustna nepoetska vaja. Ena lepa pesem — najlepšcjša Ena ptičica veselo Rožico uspava velo. In ji poje pesmice, Ko že sonce doli gre. Ampak ali rožo velo K cvetu spravi naše delo? Roža, ki ves čas cveti, Žeje nikdar ne ugasi. In ta roža pije, pije, Snops in pivo in pomije. Nikdar se ne oživi In pijana le medli. Kdaj se martra ta konča? Kdaj bo roža rožica? Onstran ptičica leti, Lepo pesem žvrgoli. Snops in pivo in pomije Ena roža pije, pije, Ko se pesmica izlije. Ena ptica prileti. Rep prekrasen izgubi. In to ni le ptičica, Ki po zraku frfota. In to ni le pisan rep, Kar letelo je skoz zrak, & to ni ne prazen žep, Ki ga s sabo nosi vsak. Komur je sreče dar bila klofut a, Odrasel bo v pokončnega moža, Ljubezen bo čez mero mu nasuta, Se čutil več ne bo njenih solza. En glaž ga zvrne, ker je stvarnost kruta, Komur je sreče dar bila klofuta, Odrasel bo v pokončnega moža. Moj grafograf naj tukaj se konča. Datum na. razglednici iz Varšave: 17. 12. 1987; podpisana Tone in Aška. Sonet ni v modi, v modi so tercine. To potrjuje s knjigo pesnik Veno, A sindikat vse sine domovine Nas sodi.... v novih časov moč jekleno. Osvobodila nas bo vse neznosne reve Vodilna stranka, ki ji vupat.... smemo. A kaj da zrno je in kaj so pleve, Ne vejo še neuki državljani — Jugoslovanov trume desne, leve, Up v srcu hranijo mohamedani, Koran bero ob tihcenih večerih, Obujajo vse dneve neugnani Ljubezen v marsikaki Eve hčeri. Segav je čas, ki danes ga živimo: Enkrat nam prija, drugič izneveri, Ko tega se zavemo, je že mimo. Ena Erika je bleda, Resno jo požira Breda. In živeti ji ne da, Ko bi živa rada b’la, In se tega ne zaveda (Breda) Kot bi mignil, je minilo, Ostal morda bo lep spomin: Lep in kot izšivan s svilo, Kot kupček kruhovih drobtin, Se vedno močno, a drobljivo. Ostalo vse bo kakor v kinu. Vsak svojo vlogo bo igral In se do solz okopal v vinu: Magister dohtarje postal. Datum na razglednici je 26. februar 1988 — to je rojstni dan Mice Kolšek, a Tone tega verjetno ni vedel. Kdo je magister, ki je tedaj postal dohtar, bi tudi naslovljenko zanimalo. Sreča hodi k Silviji Srce ne vpraša za denar In je zato tembolj srce. Ljubezni je ljubezen mar Voda ni voda brez vode. Izginjajo v oblaku hlapi Jeza jeze ne požre In Gorenjci so bedaki. Zapoje pesem ne gnev, a ljubezen: Ažurno zimska krajina zaniha. Že ni mračnjaštva, ki v oblasti diha. Enkrat v življenju ni nobeden jezen. Ni ga med nami, ki ostal bi trezen In mrzlih misli, saj popevka tiha Trenutnih muk nadležnost vso pogliha O! in prostosti, smelosti ni jeza! Vidva v življenje skupaj zaveslajta! A z vesli, ki premagajo vsa morja. Naj ravnodušja se razpoči skorja, Jezersko dno naj biserno se sveti, Celo oblake v jasni sij ravnajta, Ej, in bodita mlada še po letih...! 7. januarja 1984 SRECa hodi k Silviji In se ji na glas smeji. Išče duhu srednjo pot, Jasnost iz temačnih zmot — In si je s človekom bot! O božiču 1984 Lirika pa izpove Vse, kaKO človeku gre Seminar bo dež zalil In bo svet kot iz kopriv. Lačni bomo na livadi Vriskali kot Kranjci mladi. In bo svet kot iz kopriv, Jezne nas bo dež zalil. Iskri duh imamo radi. Naslovljenka: Prva grafomanija je stara toliko kot moj zakon. Velikanski vpliv nanjo je imel koroški šnops. Nastala je v celem tropu različnih udov vesele družbe, bivših študentov, tudi slavistov. Peti verz pa dovolj jasno priča o tem, kako se je oddogajala ta velikanska prememba v mojem življenju. — 2. grafomanija. Vem le to, da sem nepovabljena prišla v Tonetov kabinet, kjer se je ravnokar odvijal neki sestanek, o katerem pa tudi ne vem nič drugega kot to, da je na njem govoril in govoril profesor Skaza, ne da bi mu bilo kaj mar svetega večera... Tone je pesmico napisal na nekakšen kopirni papir in tako je po naključju ohranjena v treh izvodih. Podčrtani S reč-ko pa je moj mož. — V 3. grafomaniji gre za SSJLK. Na spoznavnem popoldnevu smo sestradane! kar predolgo čakali na kosilo. Žvečili in požvečili smo (sprva sramežljivo na skrivaj, potem pa kar vsem na očeh) ves kruh, ki je bil za ta slavnostni vzpre-jem nastavljen po mizah, pridno pa smo pili tudi kompot (= šnops s slivo in zobotrebcem). Ker papirnate servete ni bilo za kaj uporabiti, jo je vsaj Tone s pridom izkoristil — za pesmico. Pri Karmen zdaj sedim v predzadnji klopi Ko se k nam pomlad pripelje, Aškerčeva osami, Rajske vabijo nas želje Med cvetice in zveri. Eno čustvo nas prebode Noter v živo srž svobode. Knjiga je za Karmen Kenda, Ampak sama zase ni. »Res« je nekaj več kot »menda«. Modus slovnica uči. se. Karmen, ki je lepo o meni pisala, s prisrčno zahvalo. Na Nebotičniku, v torek 1983 Ena muha pajka žre Nič ne de, če motim Posvetilo v knjigi prevodov I. Cankarja VVidok z pridelka i in ne opovviadania. Ceste vodijo čez gore, Alpski svet odpira se; Razvrščen je med zapore Majsko-rajske dežele. Eni po arestih mro. Ne odreši jih nikdo. Kar na ta papir se piše, Absolutno ne drži. Raje bolj se drži hiše, Manj se brigaj za ljudi. Eni naj oblast imajo. Naj se z njo zastonj igrajo. Pri Karmen zdaj sedim v predzadnji klopi. Rešujem akrostišni anagram. In kar je zunaj njega, rad priznam, Kaj prida me ne mika. Zdaj potopil Akrostih bi kot sidro, da poškropil Reči bi in oživil tu in tam Malenkosti, ki silijo drugam (Enkrat morda začuden bom zastopil Nesrečneže, ki vedno vse vedo!) Kot želel človek bi in hotel Bog. Emanuel mu Židje pravijo. Ne smeš brez cilja bloditi okrog. Da cilj imamo, so nekoč s krvjo Antifašisti pognojili log. Spremljava bilje pri pisanju glas o Grudnu taborišč in gozdnih jas. Na nekem zagovoru diplomske naloge v seminarju prof. Paternuja 1. 1984. Koza je na drugi strani, Ampak tam ne meketa Raz-uz-danosti se brani Malomestna množica. Eksajo samo pogani, Nam pa »družba« več ne da! En »s« lahko odspredpripišeš, kamor hočeš! Se toži po tebi namestnima učiteljema Tonetu in Miranu 23. prosinca 84 Naslovljeno na >Made-moi-s’-elle« Carmen Kenda. Na kartici z gamsom. V' konceptu se tretji verz glasi: Rezgetavosti se brani in peti verz: Ena bi vse po postavi. Kar meni Schopenhauer, reče Nietzsche, A vendar Nietzsche Schopenhauer ni. Resničnost ena pa po drugi kliče, Mladost se ena v drugi pomladi. Enkrat na leto pa se nasloji Na eno knjigo druga prejšnjih dni. O božiču 1985 Posvetilo v knjigi, v kateri se med platnicama Schopenhauerjevega Sveta kot volje in predstave skriva Nietzschejeva Vesela znanost. Kadar sonet na bel papir se piše Ali ko srka bel papir sonet, Razlega droben vrisk se v širni svet, Mrak pa zaziblje v sen človeške hiše. Enkrat sonet se piše, drugič briše, Nobena ne zgubi za njim se sled. Ko Grafoman bi rad ga pisal spet, En sam migljaj — in že sonet se piše. Naj Karmen svinčnik zmeraj lahko teče, Da znanstveno blago se ubogati -Ampak do konca naj vsega ne izreče: Je namreč vse — in hkrati vsega ni! Eno reč vošči ti lahko srce: Življenje vse do konca naj pove! 24. marca 1988 Ob zagovoru diplomske naloge v seminarju prof. Paternuja. Kam so rožice odšle, Angelci, kam so zletele Rajske mile ptičice, Mar vse pesmi so odpele? En odpre, drugi zapre Nežnost v drobceno srce. Kaj ti mar, je zdaj vprašanje, Ampak ni odgovora. Rad zradiral bi nekdanje Mrve večnega dolga. Ekvivalenti so ustrezni, Narodi nesramno trezni. Kost se gloda in ogloda, Amen zmeraj je na koncu, Rakev zadnja je posoda, Milost pa se kuha v loncu. Establišment je zmeraj večji, Nesreča pa se ponesreči. Kdor hoče nekaj narediti, Ampak tega ne stori. Raztepi ga po nagi riti, Mečkaj in zdrobi mu kosti! Ena reč je krvoločna, Nobena pa ni vsemogočna. Komaj v vrtu zacvete Astra, že se cvet ospe. Rasi, rasi, rožica, Milost božjega srca! Ena zrase, druga zvene, Nihče pa ne ve nje cene. Pisemce s sestanka oddelka 1. 1990 ali 1991 je bilo naslovljeno »Spoštovana gospa Karmen Kenda Jež, po pošti, brez znamke«. Roža naj ne bo zaman Melodija kar nastaja, Orosi jo sveža sapa. Je vlak, je peron, postaja. Cesta je, na cesti trapa. In ta trapa nisi ti. Sonce sem vagon pripelje, En pozdrav s cvetočih njiv. Ljudožercem ni mar zelje In za ljudi ni človek kriv, Se manj pa za nor planet, Ki se kar naprej vrti. Ampak če kdaj obstoji, Raj je raj, in svet je svet. Miglja svetla zvezdica s svoda neba, Ozre zapeljivo se v zemeljska tla. Jo znalo ugledati bo Celo revno človeško oko Ali bo migljala kar sebi z neba. Mojci za rojstni dan, katerega število se bere enako 29. listopada 1991 Misli modre tvoja roka piše, Angelske jim kdaj doda peroti, Raziskri in jih ziskri kar sproti, Take Kranjci stavimo si hiše In opremljamo prebivališče, Pospravimo reči, ki so napoti In da v veselju nas nič več ne moti, Razkošno uredimo si stranišče Notri prebiramo učene knjige, Angleške, srbske pesmi pojemo. Tako nam fletno urice teko Onstran pa južni brat moli nam fige. Vrniti se ne smejo davni časi In klasik je vsakdo, če le kaj kvasi. z obeh strani Zvonka Tone Marsikdaj je rojstni dan, Ampak samo enkrat Tvoj. Roža naj ne bo zaman. Tvojih misli sveži roj Išče naj poti na dan! Pod rožo, 1. 2. 1984 (ali dva dni prej) Mljet požira Boršnik Marjo, Alpe pa Zaplotnika, Raj je ovenčan z zlato zarjo, Tone pa je grafoman In napiše eno stran. Malo časa še imamo, A dovolj ga je za kavo. Rada bi, da greš za nama Tja v Mrakovo trdnjavo, In boš zvedela o jurju. 10. 12. 1983 Albinca in Tonček Vesna reče se pomladi, Ene kipe imamo radi: So zato, da zvesele Našo dušo in srce In nas vračajo k pomladi. Vrč je stvar, ki se razbije, Emaus biblijski je kraj, Srček za drug srček bije, Nič ne vrne se nazaj In je večni direndaj. Vesna Požgaj-Hadži. Hodili pevci so po zemlji naši. Enkrat v življenju so zapeli delo: Resnobno z njimi ljudstvo je zapelo, Molče za njimi šlo je k prvi maši. In naj Te, Minca, prosim, ne preplaši Nepočesanih misli teh krdelo In teh besed satje, ki je privrelo Kot vode vir na sočni paši. Raj je ljudem na Zemlji Bog obljubil, A je pozabil na obljube svoje. Naj pevec v naših dneh, kot hoče, poje, Je vse zaman. V tej splošni zgubi Enakonočje pa naj vsem zasije Cankarjanske medle melodije. Tržič, 30. 12. 1983 Na razglednici. Marsikteri romar jo od tod pobriše, Iztrebi ped prostora, časa, kose, Na limanice ujame mlade kose, Ceste pripelje do domače hiše. In kdaj pa kdaj ga dober glas obiše, Jasni mu misli slečene in bose, Umiva s srebrom jutranje ga rose, Ga v nji okoplje, in ga iz nje obriše. Ko smo Šetincu strog sonet pisali, Res morali v ime smo črko vdeti, A tukaj črko moramo odvzeti, Na žalost, to dogaja se s soneti, Jih razgibava s kriki, joki, vzdihi, Cilj pa, kot vsi vemo — so: akrostihi. Minci, ki sva jo pobrisala s predavanja, in Marjetki za dokaz grafomanovega nasilja nad akrostihirancem. 22. 5. 1984 Klara, Tatjana, Mateja Kot sonček zlato detece Ljubezen sije nam v srce. A če megle nebo Res kdaj zakrijejo, Iskre ga očke razsvetle. Take so pri nas reči: Angel zlodeja umori. Truplo vrže v gnojno jamo, Jezno pljune si čez ramo Angel in hudič postane, Nove zmisli si ukane In zabode grafomane. Trga rožice dekle; Asparagus, nageljne. Trga jih za dragega; Ji vzame revolucija Asparagus in bel cvet Nageljnov in fantiča! In ga videla bo spet? Mlada punca iz naselja Aspekt je našega veselja. Tole zdaj se zanjo piše: Ena radost jo obiše, Ji želi za rojstni dan Igre, kruh in cvetno plan. Nastalo menda na neki vinski poti po Vipavski dolini (ali pa pred njo/po njej v študentskem naselju). Klara je namreč od Mateje punčka, Mateja od Aleša sošolka, Tatjana je Tatjana Možina, zdaj poročena Božič, razkropljena pa so dekleta med Podrago in Dobravljami, kjer smo svojčas kupovali vino. Poetje Kranjski Lahinjam pisali Akrostihone večkrat so na čast. Torej začnimo: daleč na obali Rasejo mesta, ki so tuja last. In vodijo iz njih čez svet poti. Zori danica se, cveti oblast. In nas pri srcu ostro zaskeli In nam oči solza potok oblije! Razstati se trenutek nam veli Ampak morda še kdaj nam vsem zarije Velika sreča, da se srečamo. En glažek ga takrat spet vsak izpije. Gore obžarja grudnovo nebo. Gore obzorja nove domačije In solze se v očeh leskečejo. Ob odhodu Patrizzie Raveggi iz Ljubljane. 156 Že cvetijo kakor roža Miran, mi smo te zaman čakali in smo šli Pod Z zasneženih dol gora Te pozdravlja vnukinja, in vsi, ki so tukaj z njo, Vas pozdravljajo srčno! Na Kofcah, 10. 1. 1983 Jožetu Hladniku. Podpisani še Mimica, Mira, Slavko, Mojca. Hodi tukaj zgodovina, Let je tristo že minilo — Ampak ni se pozabilo, Daje v Donavi obilo Nekristjanov potonilo. In zato nam v razvedrilo Krakow Jana in Marylo Oživlja z dražestno idilo! Manjka le kozarec vina... Midva sva še zmeraj na dopustu! En lep zgodovinski pozdrav Alicija in Tone Krakov, 10. 9. 1983 Dragi Miran & Co., lepo zahvaljen za pomoč in pismo in ker si dal vnesti v Boženino razpravo popravek, srčno od mene tolažen, ker sta Ti zakuhala tisto reč z A in B: resnica in prav je na vsaki strani, delavec pa dobi po glavi. Skoda, daje bila prav Tvoja glava rabljena v ta namen. Ker sem že ravno pri glavi, naj Ti navedem lastni prevod Govornika iz trebuha pred kakimi dnevi v Bogu umrlega Mie-czyslawa Jastruna: V lase dostojno siv, v obraz rdeč od napuha resnice je postal žandar, ki je ni skusil, in s tujo glavo marsikomu je odbrusil glavo, sam po brezglav govoril iz trebuha. Pesem je sicer nastala pred sedemindvajsetimi leti, je pa najbrž za vse večne čase. Na direkciji inštituta bom prosil za uradno vabilo zate in za Rajka (od 11. 3. do 20. 3.), prinesel ga bom v Ljubljano, vendar ga bo treba potrditi na Poljski ambasadi v Beogradu. Upajva, da bodo to storili v enem tednu, sicer pa je treba vprašati Nika Ježa, kako se to uredi najhitreje. Kar zadeva izlet, bi raje videl, če bi bil v petek, 1. aprila, ker imam v sredo šolo ves dan. Radoveden sem, kaj Ti je povedal Komac. Treba se bo potem z vso vnemo lotiti gradiva in ga nekako urediti. Jaz bi se mu raje dal voditi, kot pa da bi ga moral na vso silo selekcionirati. Sploh pa računam na Tvojo razsodnost. Kar zadeva poljske grafomanije, to jih bom po spominu zapisal, ko bom doma. Glasila, za katera sprašuješ, so Kanal, Horuk, Bramor itd. Z mano je marsikaj narobe, sploh se mi nič ne ljubi. Toliko prijetnih drobnih tem sem opazil, pa se jih nisem lotil, ker mi visi na glavi ta prekleta formalna reč, ki skorajda nič ne napreduje. Tukaj umirajo dobri stari literati. Z Jastrunom sem potolažil Tvoj vsiljeni glavobol. Umrla pa je tudi dvaindevetdeset-letna mladenka Kazimiera Ulakowicz6wna. O obeh sem napisal drobno notico za Razglede, o nji pa člančič za Književne liste, ne vem pa, kakšna bo usoda. Prevedel sem tudi tri pesmi Cvpriana Kamila Norvvida: Predvečer sem poslal Mohorjevi družbi, »vpisa v spominsko knjigo« pa Naši ženi. Morda bodo kaj objavili. Pred desetimi leti sem prevedel za vajo kratko ljubezensko pesem zgoraj imenovane gospe; spomnim pa se samo prve kitice: Želim, da moja roka te ubije, puščica moja umori, da bodo mogle moje elegije nad tabo mrtvim jokati. Zelo dobro »ready made« literaturo je izdal v knjigi Edvard Redlinski: notri so pritožbe, jetniška korespondenca, šoferski dnevnik, jedilni listi, natančno ljubezensko računovodstvo upokojene knjigovodkinje, kije razburilo — čeprav je branje na moč mikavno — časopisno kritiko, da jo je morala naše gore list Katka Šalamun Biedrzycka pogledno poučiti. Dobro, da so povsod po svetu Kranjci in to tako imenitni. Ko sem že pri imenitnih ljudeh, se Ti moram pohvaliti, da mi je pisal Matjaž Kmecl, s katerim sva se skoraj teden potikala po varšavskih ministrstvih in hotelih. In je bila lepa zgodba z Jolko. Odpisal sem mu z razglednico. Ko sem že pri fotografiji, se moram pohvaliti, da sem videl v kinu VVajdovega Dantona, ampak Ti moram, žal, priznati, da sem bil popoln daltonist in dami je ušla prenekatera barva iz spektra preobilnega dialoga, prebogato diferencirane igre in čudno razgibanih skupinskih prizorov. Intelektualne pretveze z zgodovino so zame najvišja matematika, zato mojemu občutenju srca ni treba vsega verjeti. Najbrž sem bil samo prstjen, zdaj pa imam za to nezaslišane pretenzije do ustvarjalca. Medena deklica bi rada Oblak z roko z neba sklatila, Jelena v mišnico ulovila, Ceste v naprstnik zapodila In svet na krožnik skotalila. 18. 3. 1983. To je grafomanija za Mojco. Zdaj pa še za Miro Mesto ne odteka z Vislo In z letali ne potuje: Radostno je zdaj, zdaj kislo Imenitno mesto tuje. Ker je treba paziti tudi na obliko, bo grafomanija za Mirana na drugi strani. Na tej strani pa bodi informacija, da tu razsaja trebušna gripa, ki seje lotila celo malega Krištofa. Meni pa so zaradi odjuge otekle dlesni in sem odpravil otekline z grgranjem žajblna. Mizerija — to je solata Iz svežih kumar s smetano, Revnemu je jed bogata, Aristokrat pa viha nos. Nauk tak je: da lopata Učenemu ni nikdar kos. Pozabil sem se zahvaliti za razglednico, informacijo na nji in za pozdrave, ki so bili na nji od Mirana neposredno, posredno pa tudi od njegovih gospa. Metulji so nebo prekrili In okitili oblake. Mir v ljudi so naselili In jih skrbi rešili vsake. Ceste v senco so zavili In dolge krajšali korake. To je za Mimico, ki je bila z rdečo kulico vpisana v pismo. Zanima me še, zakaj nismo dobili zadnje številke lanskega letnika Slavistične revije. Sprašujem po naročilu gospe knjižničarke, ki pripravlja periodiko za vezavo. Zdaj pa še lepi pozdravi za vse pri hiši in vse v šoli. Tone V Krakovu, 3. marca 1983 Mašina Melje Zrno, melje pleVe. Izjema je praviLo brez pravi L. Res smo v evropi Zadnje Sleve — Ampak zavijmO svet v poLiviniL. Ne bomo med evropci Zadnje Reve — Up nam ne Bo zavezaL srčnih žiL! Za Rojstni dan in Božič in Novo leto in za Celo Tvojo Obitelj! 25. 12. 1984 Poleg Toneta so podpisani še Vlado, Silvija in Tone (Perčič) s sentenco Fuck You! (But gently). Hladnokrvno v nove čase Ljudstvo kranjsko se peha. Amerikancem perje rase, Druge pa sesa megla. Noter v črno Turčijo Iskre bele krešejo. Komaj ogenj se prižge, Ognja skoraj konec je. Mi smo z Vami večne čase: Tone, Aška, Zvonka, Miha, Rajko in Rajkova mama. Hladnikom v Lavvrence, USA iz Lesc, 5. 11. 84. Komentar Rajka Korošca: Odposlano Hladnikom v Ameriko 6. 10. 1984 z Alpske ceste v Lescah. Komentar urednika: Na kartici je datum 5. 11. 84. Kdo je zadrževal grafomanijo cel mesec, preden je na kartico prilepil znamko, lahko le sumimo. Milo sonce skozi šipe Išče pot na bel papir. Rajske zacvetijo lipe, A v srce vzleti nemir. Niso to .prezgodnje ure Ustno-pismene nature? Hudiči so se naselili Ljudem pod kožo in v srce. Ampak po domovini mili Duh z duhom ne izganja se. Notri pod kožo nam sedijo In jim je skoz in skoz toplo, Kolovrate z nogo vrtijo, Osladno prejo predejo. Vreteno se vrti, vrti In niti videti več ni. Morda hudiči so odšli. V Tržiču, na Jožefovo 1985 Naj sonet morje preplava, A ne zmoči si peroti. Se »za« mi smo zmeraj »proti«! Imenitna ta zabava Marsikdaj srce uspava. Hodimo po ravni poti. Les ravna hrbet nam sproti! A les je arcnija prava. Dan se v temno noč izlije, Naša družba pa še pije In ji kaplje škoda ni. Ko na Krakov sonce sije, Okna zlata luč oblije, Misel v Lavvrence pohiti. Če hočeš imeti prijatelje, moraš biti sam prijatelj, je rekla televizija in grafoman je misel prepisal. Lep pozdrav iz daljav! Pesem je pripisal Tone pismu, ki ga je Zdzich Darasz 8. maja 1985 naslovil iz Krakova v Lavvrence. Hoče pesem svoj program, Ljudstvo hoče svojo pesem. A ko pesnik rase sam, Dan mu je prostorček tesen. Ni ne človek ne drevo In ne duša ne telo. Kdor ga hoče dati v red, Oslepi za drugi svet. Mu besede v grlu mro. Na separatu Pretnarjeve razprave o Podbevškovem verzu v zborniku Obdobja 5 (Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi), 1984. Hrčke tu prodajajo na cesti, Led pa ceste čisto je prikril. Adventne se dogajajo povesti, Daleč je up in strah goljfiv. Nič težjega ni kakor domovina In lažjega kakor na njo spomin. Ko srkam glažek bledga vina, Ostajam sam in zmeraj z njim: Mi nismo steklo, mi smo res — kovina! Lep pozdrav, Tone, Aška Varšava, 17. 12. 1987 Toneta Pretnarja GRAFOM ANI jE Miranu Hladniku (z dodatkom) Kranj 1987 Pričujoči zvezek je tretji del Pretnarjevih Zbranih Grafomanij, tokrat tematsko in ne kronološko urejenih. Izhaja za srečno novo leto 1988 in v spodbudo vsem znanim in neznanim hranilcem rokopisnih grafomanij, naj se ne boje taistih poslati na Pot v Bitnje 16, Kranj. Naklada: 50 izvodov. Nekatere grafomanije iz omenjene izdaje so bile medtem potaknjene v druge razdelke in se tu ne ponatiskujejo. Mlad je ta fant in ljubi gore In včasih jih celo izziva Raj v njih in v njih pekel odkriva, A čisto odkriti ju ne more. Ne jenja delati zaman pokore Up zanj steza je in je voda živa Hladi mu misel, čustvo mu umiva Lepota, ki ljudem dajo jo gore. Alpe spoznava s konca sončnega, Dokler poti in steze so prehodne, Nikoli se prestrašiti ne da Išče navdih in najde misli plodne. Komaj v papir zareže mu pero, Uznesene misli zrak napolnijo. V prvi, nedokončani verziji, je imela grafomanija takole podobo: Mlad je in ljubi gore / In včasih jih izziva, / Raj in pekel odkriva, / A odkriti ju ne more. // Ne brigajo ga more, / Up rase kot kopriva, / Hrib v njem, on hrib uživa // Lep referat napiše, / A lepšega še bo, / Da bo ime od hiše //Na svet vesoljni šlo. / In. Zadnji verz se v varianti glasi: Usodne misli zrak napolnijo. Mi pa mislimo naprej In gradimo nove čase. Regrat med zelenjem zrase, Up še naš prijatelj je. Arniko pa sredi vej Naše žrelo ne požre Misel se kot miška ujame In iz mišnice ne gre. Raj je zmeraj onstran jame, Ampak onostranski je. Notri pa žive svetniki, Umetniki in drugi liki. Na separatu članka Poistenje ali vzporednost, 6. 5. 87. Marskteri romar gre v cesarski Dunaj In tam gre gledat novo opereto, Riž je, konzerve, dvakrat jed pogreto, A trebuh moral je pustiti zunaj. Naj že Balkan nam enkrat zjeba Dunaj, Užene že Evropo to prekleto, Hladi nam rano spet in spet načeto, Le da ostali bomo zmeraj zunaj. Ampak čez tedne bo že spet poletje, Dežja ne bo in solnce bo sijalo, Naravnost gor v nebo bo gnalo cvetje In ti boš rekel, da gaje premalo. Kdor med nesmrtnike kdaj že bil vzet je, Usmrti ga ne zemlje pokrivalo. Piknik Slava, 2. junij 87 Hladen tuš bi prav prišel, Lepa pod večer kopel Ampak vode v pipi ni, Da gremo spat umazani. Nismo pa preveč natančni In si las ne pulimo, Kadar na dopustu smo. Razglednica iz Umaga z dne 22. julija 1987; naslov: Obitelj Hladnik! Možu in ženi iz Kranja Isker cel požar se sanja. Roža iz isker zacvete, Ampak cveta ne prežge. Niso sanje, kar se sanja. Midva ti piševa vsak pol soneta In zlagava vsak pol ti akrostiha. Resnična že pomlad skoz okno diha, A njena prava moč ni razodeta. Na koncu pesem je šele začeta; Upa prepolna in v veselju tiha Hotela bi se oprostiti stiha, Leteti živa, kakor ptica leta. Astralni red premnog nered obeta: Dani se že, ko se ni prav znočilo. Naj vzcveta roža ali naj odcveta, Ime, bi rekel Eco, nje je milo. Kdaj bolečina iz hrbta bo vzeta? Up vendarle najboljše je zdravilo! BARBKA + Tone na seminarju pri mojstru Paternuju Barbka je Barbara Suša. Hrabra misel svet poganja, Lepo čustvo ga vrti, Angel o vstajenju sanja, Dan se v zvezdno noč zgubi. Notri čas pretaka ure In prešteva slepe kure. Kadar kure vse prešteje, Opraviči svoje delo, Milozvočno in veselo. Mare, Tone, Aška na razglednici z dne 28. 2. 86 iz Varšave. Razjasnimo dvome: Tekstologija za nepedagoge prvega letnika je v petek od 11. do 12. ure v sobi 210. Vstop prost. T. Pretnar 1. r. M. Hladnik 1. r. V Ljubljani, 8. novembra 1985 Hladno tukaj je ponoči. Luč poti nam razsvetli. Ampak dnevi so še vroči, Da prehlad še ne grozi. Notri v Visli plava riba In turistom se reži; Ko čez luže avto šiba, Obleke damam oškropi. Mlad zamurc se pa reži. Tone, Aška 1. 10. 1985 obitelji Hladnik iz Varšave. Hladno tukaj je le v senci, Lovor hladno senco da, A zato smo tu Slovenci, Da se glava ovenča! Ni ne mlaja niti sonca In oblak ju zatemni, Ko potuje prav do konca Onostranske večnosti. Mi ostanemo le mi! Tone 17. 7. 1986 iz Dubrovnika »cenjeni obitelji« Hladnik. Mlad fant naš svet bo uravnal In zadnjo mu podobo dal. Rasel navzgor bo kot drevo, A črpal vase vso zemljo, Nikoli se ne bo ugnal. Na 3 cm ozkem listku z računom za zapitek, ki je znašal 800 + 240 + 1200 = 2240 din. Marksu bodi zmeraj zvest In po Engelsu se špeglaj, Rodu v dar daj čisto vest. Ampak, če ti zmanjka cest Noter v krtovo deželo, Ukaj v beli dan veselo. 23. vinotok 1985 Misticizem je nevaren, Igre z njim nevarnejše, Raj je kot. pekel soparen: Angelom peruti cvre. Naj se ta grafomanija Ustom, sluhu dopade, H koprnenju naj pribija Ljubice prav cartkane. Alkohol naj jih požegna, Dostojanstvo poživi, Naj njih dražna, mehka stegna Iskra čutov razplamti. Kar se tamkaj bo začelo, Up vrnilo bo v deželo. Prvotna varianta zadnjega verza se je glasila: Uzakoni naše delo. Mikrobi jejo mikroanalize In se tako prepuščajo orgazmom, Razumskim in zavoženim fantazmom, Algoneritme pa požrejo krize. Nismo predmeti psihoanalize, Usmerjene v začasne protoplazme, Hladimo z Luthrom zmedene Erazme, Ljudem pogrinjamo obhajilne mize. Ako ni komu ta sonet p o všeč i, Doda naj sam, kar bi ga zveselilo, Naj zmagajo v vesoljski tej nesreči In svet nam naj preuredijo s silo Krvi sestradani in kri trpeči Uničevalci, ultradesno krilo! Hitro minevajo dnevi, Leto bo skoraj okrog, A če na desni, na levi Dano nam bo, ve le Bog. Notranjec sploh ne počiva In se vse dneve poti, Ko bo pognojena njiva, Oves bo bolje rodil. Misli bo v klase poskril. Lep pozdrav! V Varšavi, 25. septembra 1988 Marskter sonet se Miranu zapiše In niarsikakega liudič ukrade. Radost naj spleta ti cvetlične nade, A nada naj bo prag domače hiše. Narod pod škornji tujimi ne diše. Up zdaj se vzdigne, zdaj pa zopet pade. Hlad je, ki ni, in je, ki ne da, de Lahko vetrič čez divjo stepo diše! Ampak to naj bila bi le zdravica, Da se povrnejo neštete leta, Naravnost noter v nos, obraz in lica. In leta naj ti ne bojo šteta, Ko laž se razbohoti kot pravica Unstran ljubezni in sveta in sveta. Na hrbtni strani vabila na sejo SSJLK 18. 12. 86 ob 10.00 v sobi 509. Hladnik1 tu je gozd in juha, Leska2 pa je palica. Angelc v gozdu župo kuha, Da bo dobra južina. Nič na svetu nam ne manjka In kar dobro svetu gre. Ko nam vrat zadrgne zanka — Oh, saj to pravično je — Videli bomo prostore, Imenitne carske dvore, Moro, senco trotamore. 1. 10. 87, Varšava, razglednica je naslovljena »Szanovvni Panstvo«. Misel se je razplamtela In na pogorišču tli, Rana rdeča je, ne bela, Ampak se je razplamtela Noter v britof žegnani. 1 Chlodnik v sodobnem jeziku mrzla župa, še pri Druzbacki — gozd. 2 Laska drugače kot v češčini. Vse skupaj se ni preveč posrečilo. Zato naj bo pozdrav toliko bolj prisrčen! Mi kakor hunska horda smo prodrli In vam zasedli več kot pol vrtiča, Rajskih dobrot bili smo nema priča In kakor dachavci smo vse požrli. Huni nekdaj za zmeraj so umrli, Ljubezen jim razjedla je obličja, Alkoholizem jih prignal do niča, Da so se upi kar v smeti podrli. Nov človek se nekoč rodil morda bo In bo napake vse popravil stare, Kar se nam zdi, da je za nas preslabo, Odvrgel bo kot smet med stare šare, Vrtel se svet bo še naprej k zahodu In slep bo človek še prot’ vzhodu blodil. Konec leta 1987 natisnjenih Grafomanij. Hrvaško beli sneg prekriva, Lepa je zato še bolj, A rože ne rodi kopriva, Da bi bilo cvetov dovolj. Nekaj pa se zmeraj skriva In potika tu o kol’ Kakor sila zapeljiva Oli trop razbojnikov. Mi pa pojdemo domov. Osijek, 25. svečana 1988 Hladi čez dan prevajanje romana, Ljubezen nočna ne hladi srca. Anarhična je včasih tudi hrana, Drugače pa se svet kar prav ravna. Napačno sodil tisti bi, ki meni In je prepričan, da se vse poletje Krepi le znanost in učinki njeni. Onstran cveti še bolj prikupno cvetje, Valovi onkraj so še bolj vabljivi In onkraj nje se v skromni kraški njivi Medijo v vince grozdki ljubeznivi. Lepe počitniške pozdrave! Dubrovnik, 23. julija 1988 Hladijo čela nočne sapice, Lagodno pomlad stopa v poletje, A nama poljska rajža h koncu gre, Doma pa naju čaka grenko cvetje. Noter v globoko gre cesta In vanjo vleče bratska roka zvesta. Ko pa se vsi v en rod pobratimo, Oko od radosti bo prav solzno. Miru in strpnosti si voščimo! Lep pozdrav Tebi in obitelji, Tone, Zdzich, Niko, Ala V Krakovu, 10. rožnega cveta 1989 Razglednica Wawelske katedrale naslovljencem v Gottingen. Že ob šestih je tema, kot oktobru se poda. Bodite veseli, zdravi, mi pa taki smo v Varšavi. V Varšavi, 1. vinotoka 1990 Hladnikom. Podpisana tudi Aška Pomorska. 172 Miran, mi smo te zaman čakali in smo šli Pod Lipico Čast, ki pa imenu kdaj pa kdaj preseda Prosim, nič več korektur Poti razhajajo se do obzorja. Eskimi zunaj so asfaltnih cest. Tenor prebija se do svetlih zvezd. Enakoumnika prerašča skorja. Rasi V na nima basa ne tenorja. Wallenrod v dolgi pesmi stiska pest. Erjavec je prirodoslovna vest. In Knoblehar osvaja južna morja. Se liči, šminka mlad ljubljanski rod. Slovenija se Laibachu umika. Kultura, leporečje in omika Izpolnili so v vsem se in povsod. Ječi pod svinčnikom grafomanija. Enjambement nesmisle ji izbija. 6. 6. 1984 Komentar Petra \Veissa: Grafomanija je bila zapisana na list, ta pa dan v škatlo z naslovom A. Pretnarjevih Zbranih grafomanij 2. zvezčič, ki je navedenega dne postala last akrostihiranega. KI JE se bržčas nanaša na istega, ki je, kajti je kot očitek domala ne pride v poštev glede na strogo dieto, ki naj bi se je držal v akrostihu navedeni. Ali pač? — Urednikov komentar: v konceptu se 7. verz glasi: Erjavec sinonim je za povest, v 11. verzu je namesto leporečja lepa čednost, v zadnjem verzu pa so namesto nesmislov nosniki. Vse nadaljnje stihe Petru Weissu komentira naslovljenec sam. Prosim, nič več korektur! Ena je bila zadosti. Tisk izvir je hudih ur, Ruši zadnji zid prostosti. Unkraj je samo megla. Wien požira Donava. Ena plahta mokra je, In je suša ne požre. Sem prihajajo ljudje Se učit semantike. Uk pa v prazen klas jim gre. Na hrbtni strani kataložnega listka formata A6 je zapisan datum >8. 10. 1986« in še »pri Hladnkpju« (tj. v kabinetu Mirana Hladnika na filozofski fakulteti), korekture pa so bile najbrž opravljane za kako knjigo iz zbirke Obdobja (česar datum ne izpričuje zagotovo), pri kateri je T. P. velikokrat izdatno garal. O treh govoricah ljubkosti naj spregovorim ob novi knjigi z istim naslovom, ki bi jo rad tako pomembnega dne, kot je današnji, priporočil v branje tako izbranemu občestvu, kot je to, pred katerim po konvenciji tiskovnih konferenc stojim trepetajoč, da se ne bi kot kritik, ki mu današnja sodobnost zlahka odreče kompetenco, zmotil preveč. In o katerih in kakšnih govoricah in umetnostih mi je govoriti? O pesniški Petra VVeissa, likovni Jožefa Muhoviča ter uredniški in kritiški Frančiške Buttolo. V knjigi se namreč prepletajo, se medsebojno organizirajo ali pojasnjujejo ali pa so v kakšnem drugačnem umetniško-pojasnjevalno-ustvarjalnem razmerju, in to na način, daje knjiga, kije vseskoz odprta navzven in navznoter, tudi koherentna, se pravi taka, da se jo da brati kot zgodbo in biti potem, ko je knjiga prebrana, obogaten za trojno skušnjo. V trojno skušnjo vstopimo skozi ikonično groteskno izpovedano naslovno vrednoto in skozi črn prostor, ki se odpre kontrastu med belim (osnova) in črnim (poudarjen letrizem v notranjem naslovnem polju), med afirmativnim pristopom in zabrisanim neafirmativnim nasledkom, kar oboje oblikuje avtomatsko stisko tako lirskega kot likovnega subjekta (kritiški je bržčas nekje v ozadju kot spreten režiser) v temle programskem sporočilu: Nadpis / te pesmice bi / angelci prebirali / ko bi želodce in / usta imeli da bi lahko / bru(hali). Okoli pogoj n iške členice bi se torej vrti pesniški svet. Ta pa je tak, da ga je treba, če si njegov konzument, živeti in izživeti. In avantgardizem tukaj rase iz solidnih osnov tradicionalne mističnokozmične metaforike o dobrem okusu. Kon-zumenta priveže na eksperiment in mu hkrati ponudi nepreklicno možnost uživati v neminljivi moči naše folklore. Tisti, ki bi jih prebesedenje zunajpesmško ali kako drugače vrglo iz tira, niso, po mojem mnenju, dobre in prave misli. Iz domačnosti in vseobsežnosti narodovega izročila nas zgodbe o očeh popeljejo na lasten konec »na Islandiji«, kjer »v vasi akranes stoji cerkev ki ima s prtom pokrit oltar« in je za tem prtom »punčka brez oči«, upanje je sicer, da se bodo oči vrnile in gledale, »nihče pa ne ve h komu in kdaj in koga in kaj«, eksotika se tu steka v popevko, o janezu Orešniku in njegovi islandski slavi pa nič. Temveč nasprotno: zvemo, kako srečno skuhati ženo »nalašč za črnohumorne sladokusce, polocija ima drugačen okus«. Pozdraviti je treba to relativizacijo, in to iz dveh razlogov: iz vstopne ljudske apologije dobrega okusa in iz opravičila, da prijateljici namenjena občudovalna pesem ne more nastati, kajti vloge so se zamenjale, ne pustijo se več nagovarjati kot majhne deklice. Potem sledi zgodba o tem, kaj se dogaja po poljubu: naš maček crkne in nasprotje med črnim in belim se na ikonični ravni zabriše. Izkaže se, da je zabrisovanje tega nasprotja funkcionalno in služi temu, da bi bilo poimenovanje ti svinčnik jaz papir bolj nazorno in bolj skrivnostna naravnost usmerjena beseda o francoski postelji in o božati nago ritko, ki doživlja na ikonični ravni dokaj prvinsko udejanjenje. Naprej gre pa vse kot v privatnem življenju: moja postelja je moja trdnjava, nit življenja in ljubiti abstrakta, kar kvadrat spreminja v krog in naseljuje dogajanje v daljno šanghajsko psihiatrično bolnico. Potem spet konkretna črnina in verbalni zeleni okvir, pa narisana in napisana diabetična čaša in vodoravna struktura lirske izpovedi, ki se ji je umaknila navpična, pa navodila, da se »ob branju pesmi in potem ne smej«, ki ga ilustrirajo rahlo zaviti, skoraj roladasti vektorji navznoter. Temu sledijo avtotematske pesmi o pesmi in njihovem nastajanju »svinčnik je bil, papir je bil in zapisal sem jo zdaj je«, seli se v pisalni stroj in postaja delo, ki osvobaja. Osvobajalnemu delu ustreza likovna belina in se odpira zgodovini bivanja in ustvarjanja. Tam se marsikaj besednega in likovnega dopadljivo citira, parafrazira in aludira: je rekel en gospod, da oživlja. Škoda, da ni tukaj Marka Juvana. On bi že znal vse razložiti. Jaz samo ponujam v uživanje in razmislek. Podobno kot ponuja v razmislek celo reč Apologija Frančiške Buttolo, ki naj jo ob sklepu tako kot ikonske in verbalne znake izredno in nikoli dovolj ustrezno pohvalim. P. Weiss: Besedilo je T. P. prebral na predstavitvi moje zbirke pesmic (z likovno opremo Jožeta Muhoviča) Ljubkosti 1. aprila 1986; svoje je prebral tudi Miran Hladnik. Nekaj malega je o tem napisano tudi v Slavi v Tončkov spomin. — Popravki izvirnega besedila: razmerju, in to <— razmerju in to členice bi <— členice bi pobesedenje zunajpesniško <— pobesedenje zunaj pesniško ljudske apologije <— ljudke apologije je«, seli «— je.« seli Wesele tyh Modriz f onet osnani En vvezhne Leben vfim Modrizam dey! In en trenotik nay na vekomey Serza nedolshno f t in f traj ti ohrani. So vupali v verige sakovani, Up hranio /h e v ketnah J a naprey! Morda nam kdey politikar povey: Ud zhe f a to ie, de Jmo v fi fkej ani. Hiteti nam je v shidano bodozhno f t, O teti i f pod hudih kremplou zha f, Verniti potencjalno f ti mogozhno J t In Krajnzam f Jhminko lizhiti obras. Ce bo obrasu fhe obras o J tal, Upeymo v Ji, de Kraynzain v Je bo pran. O rojstvu te grafomanije je napisano v Slavi v Tončkov spomin. MIDVA SVA LETOS PRAV TRDNO SKLENILA AVGUSTA SE ZA P R E Č I V EN SAM JAREM: NA VELIKO GOSPO — NA SVE TI ŠMAREN CESTE BO NAJINE V EN TIR VEZ MILA, A TRDNA SVETEGA ZAKONA TRAJNO ZLILA. PRIJATELJ, TOLE MILO' NAZNANILO EN PTIČEK P I S AN NAJ ZAGOSTOLI: T A K O SE JE NEKOČ P R I NAS ŽENILO ENAKO ŽENIMO CELO SE MI: RESNIČNO ENKRAT Z A VSE ŽIVE DNI! Tudi nastanek naslednjih grafomanij je popisan v Slavi v Tončkov spomin. S piščevim dovoljenjem je bilo besedilo v eni od variant natisa (izmed dveh) opremljeno z naglasnimi znamenji. Zadnja pesem je bila napisana po pepelnici leta 1989, ki je bila tedaj menda 8. februarja. Zaplavaj, pesmica, v Ljubljano belo Ali poleti tja kot ptičica: Moži se danes s Petrom Manica — Angelsko mora biti tam veselo! Njun pot življenja naj bi sonce grelo Celo skozi meglo, prav iz srca — O, še natančneje: prav s srca dna Iskreno grafomanu je privrelo. Naj se jima še v ščipu lesketa Polarna zvezda in luč meščeva — En sam in večen zemski raj ljubezni! Težav, bridkosti jima Bog ne daj, Razveseli ju smeh potomcev naj, A umaknejo naj se uroki jezni. O Velikem Šmarnu 1987 Tako gradili božje hrame nekoč so naši predniki, da nam še zmeraj mir prevzame srce, ko molimo v njih mi. Manci in Petru, da bi kdaj prišla V Ljubljani, po pepelnici 1989 Raj pa se ljudem izmika Rastlinje že oblači se v zeleno, Angina pri ljudeh že pojenjava, Jasnost v ljudeh je in v kozarcih slava. Kar je narobe, je že pozabljeno. Obujamo vsevprek resnico eno: To je en drek, to res ni več država, Usrančeva premnoga prazna glava Kriči, roti nas, da ni vse zgubljeno. Obstajamo v sonetih, na papirjih, Rastlinje pa v zeleno se oblači, Obstajamo kot tisti netopirji Se vedno in nikdar ne bo drugače. Cekin je eden manj, kot da so štirje, Up, da je več, pa res nam prav domač je. Zvesto srce in delavno rožico, A doto ji bržčas država vzame. Razvoj pa obteži ponižne rame Aparatčikov s pravšnjo govorico. Jasni se kinč nebeški pod Golico, Kasna so in brez klasov zlate slame, A nova se ob pravem času vname, Ko položijo v rani grob koščico. Obljubljamo I i mesto prezidenta, Rast oblasti, po smrti lovor venec, Obljubljamo ti vsake vrste šmenta, Šetinc bo proti tebi le kremenec, Ceste bo ribal duhamoren šemec, Upor bo tvoj adut, ker si Slovenec. Na hrbtni strani vabila na razgovor s predsednikom slovenskih sindikatov tov. Marjanom Orožnom 13. 3. 1986. Raj pa se ljudem odmika, Akademik poln je krika. Jezero pa se blešči Komaj kdaj izza noči. Upa upati ne mika. Rekruta kliče domovina, Armada kliče te v naročje. Je še v rezervi glažek vina, Ki spraznil ga boš po otročje. Up tvoj za nas je zgodovina. 6. 10. 1984 Podpisi: Tone, Zvonka, Aška. Zapisano v knjigi Marie J anion Odna Wianie znaczen, ki so jo podpisani (Tone, Zvonka, Aška) podarili rekrutu Rajku Korošcu. V zgornji desni kot prve strani so zabodli in prilepili tudi zelo lep obesek s Terezijo deteta Jezusa. Misleči modreci po svetu A znani nebes slačijo. Rad ujej o se, pačijo, Janke kradejo dekletu. Arabkinje, ki kdaj spočete Na jutrovih obzorjih so, Upa jim dodajajo, Dolge misli za sonete. Oče bog skoz lino zre, Laskajo se mu zemljani, Grajske zrejo kumarce, Ali srkajo sok neslani. Niso to le rožice, Usta stvarnost govore. Mično imel boš stanovanjce, Okna štiri in pet vrat. Notri boš popival žganjce In poljubljal ljubci vrat. Srčne želje, večne sanje Ti izpolni stanovanje. Up zakleni skrbno vanj (e)! O Božiču 1983 Sad telesa čiste deve Ti želijo Kranjske reve: Tone, Marko, Karmen, Miran Marjanu Dolganu, ko se je ta preselil na Brilejevo ulico v Šiški. Zraven grafo-manije je prišel še čajni servis in firbčna želja, videti to stanovanje. Do obiska vendar nikoli ni prišlo in Tone je to dejstvo rad jemal v spomin. Ep za Marjana Dolgana po naročilu Prazen ep si vtakni v prazen žep. Izmakni jedru sklep! Za nameček še podatek: Kadar ep, je res lep, je mikaven in je kratek. Tale tekst je res okorn, kot bi ga napisal Zorn. Ampak hkrati je nadziran: nadzira ga urednik Miran. Monistova opomba: ljubka umotvora sta bila vtaknjena v kuverto, na kateri je pisalo: Marjanu D. v Novo stanovanj E! Namesto znamke pa je bila vinjeta s Triglavom in tremi kralji. Za en sonet papir je treba vzeti Igra se z mislijo pijača, Z nemislijo pa dolg izpit. Po vodi se boš k misli vračal Izmozgan, moker in izpit. Trpežno naše je življenje. (Inteligentno potrpljenje.) Igra s pijačo se mišljenje Za stare dni kopiči znanje. Poglobi ga v časti brezdanje In izpite suni v rit. Treba bo vse to zapit! (Eks za nov izpit izpit!) Ko je Kos (= Janko, op. naslovnika diplomanije, M. J.) rekel hvala in Miran (= Hladnik, op. M. J.) ni vedel, kaj bo pil. 19. rožniga cveta letos (= 1984) Komentar Marka Juvana: Pri treh pesmih na moj račun gre za diplomanijo (= zvrst grafomanije, snovno-motivno določena z naslovnikovimi diplomskimi opravki, se pravi izpiti oziroma nalogami, ko so že pivskega veselja vredna preteklost). Besedilo je subjekt literarnih dejavnosti Tonček izvorno fiksiral na zadnjo stran Kosovega Pregleda svetovne književnosti, kar je eden lepih zgledov pomenotvorne funkcije nosilca in oblike zapisa književnega dela. Okoliščine nastanka: po naslovnikovem diplomskem izpitu, na vrtu gostilne Mrak, prisotni pa so bili poleg naslovljevalca in naslovnika /pač obvezna subjekta sleherne grafomanije/ še Miran, če me spomin ne vara, pa še Rajko, Karmen in še kakšno lepo dekle. Za vsako povele mam židano volo: An glažek ga rukni, pobožaj dekle. Mindi so časi za britof in šolo, Aspekt se pripravlja, da čase požre. Recimo, da danes obstaja še svet, Ker se mi med verze vpisuje dekret: An glažek ga rukni, objemi dekle! Naslovnikov komentar: Diplomanija je nastala v gostilni Mrak (le-ta je postala okoliščinski topos pisanja grafomanij) po prvem delu naslovnikovega zagovora diplomske naloge, 14. marca 1985 v večernih urah. Za omizjem so bili še pesnica in knjigotržka Meta Kušar, lektorica SMG Mateja Dermelj, njena kolegica (tudi naslovnikova) Martina, iz stalnejše druščine pa Novakova Irena, Javornikov Miha, Kendova Karmen, Pavičevičev Deni. Za en sonet papir je treba vzeti, A-4 je za to format najbolji: Maskira se po njem po mili volji Akrostihon in »pesem trikrat petič. Razšli so se poetje za soneti, En šriba jih, drug poje, tretji moli, Tako so se razpasli naokoli, d A ust brez njih ne moreš več odpreti: Jih zbral si in uvrstil med citate, Usmeril jih v razvojnost poezije: Vonja zdaj prvi, drugi s srcem bije, d A forme njih zato so bolj bogate. Natisniti jih dal boš v časopisu, d A pevec vsak bo zdaj citate pisal. 21.3. 1985 Naslovnikov komentar: Ta mojstrski diplomanski /ne diplomatski/ sonet je bil zapisan na istem mestu, teden dni kasneje, po drugem delu zagovora diplomske naloge pri profesorju Paternuju. V resnici je zapisan na manjši format, kar tematizira razdaljo med idealom /= A4/ in stvarnostjo /— manj kot pol ideala/. Mimo tega pa besedilo s svojo motiviko, obliko in slogovnimi prijemi aludira na naslovnikovo diplomsko nalogo o književnih odnosnicah — citatih, citatih struktur, stilizacijah, aluzijah in podobnih zadevah. Posebnosti rimanja parodično namigujejo na verzne prestope, ki so v Tauferjevih kolažnih sonetih marsikatero besedo na verznem koncu prelomili. Prvobitno občinstvo diplo-manije /ki je pomembno za nastanek te častivredne vrste bolj kot drugotno, kamor sodi/š/ tudi bralec teh vrstic /je bilo nekoliko manjše in pa drugačno kot pri prejšnjem tekstu: od prej so vztrajali Karmen, Irena, Deni — poleg pisca in naslovnika —, nova pa sta bila Albinca Lipovec in Niko Jež. Merila merijo blago, A ga nikdar ne zmerijo. Resnica tehtati se da, Ko je natančna tehtnica. Utež pa meri in teži. Ječi skodelica, ječi. Uteži smo in smo merila. Večna je spomina sila. Ampak spomin se ne konča, Nikdar ne prideš mu do dna. Utež teži in snov ravna. 19. januarja 1990, ko si postal magister Naslovnikov komentar: Ti enigmatično-simbolični verzi so zapisani za posvetilo v mali adresar, ki ga je adresatu — podobno kakor drugim bližnjikom, prijateljem/-icam in kolegom/-icam — podaril podpisani pesnik kot znamenje svoje pozornosti ob veseli priložnosti. Rja pa požre nam jeklenine mnoge teče, L,uc pa se prižiga rdeče, Ena lučka partijska. Velemir Gjurin. Muhe not se parijo In komarji gonijo. Hira žlahtno besedišče. Upa Bog več ne obišče. junija 1984 V drugi zvežčič Grafomanij Mihu Mohorju. Milost zanje je ljubezen, Iskre vžiga, da gore. Hodil sem po svetu jezen, Ustom rekel, naj molče. 6. 4. 84 Mihu Mohorju ali Mihu Bregantu? Rja pa požre nam jeklenine mnoge 185 Zastavil si si pot, ki bi peljala, A če peljala bo, sploh nisi vedel, Mad množico ustaljenih obredov, Imen, ki jih je nova oblast izbrala, H koristi, ki lahko bi obveljala. A red se sploh še ni približal redu: Bolj ko je hotel, bolj se je seveda Raztapljala resničnost v novem valu. Enaka med enakimi, vsi vemo, Gre le navzgor, nikoli v drugi smeri. Ažurno meri z vnemo novo vnemo, Nikoli pravšnjosti se ne z ne veri. Taka, kot je, velja naj za izjemo? A če je res, jo bo že čas izmeril. V Tržiču, 25. avgusta 1992 Naslovnik grafomanije na zlato obrobljenem pisemskem listu s sličico javorjeve veje v pisanih jesenskih barvah v levem zgornjem kotu ni posredoval uredniku. Je avtor še ni utegnil pretipkati in odposlati? Bodi ti v prijetno branje Onečaščeno pisanje, Res ni vredno, da bi snažil In s tem divje bike dražil, Saj na koncu bo za vse Upanje — en lep pogreb! Borisu Kryštufku? Ali je ljubezen greh, Ljubka misel in nasmeh? Enkrat je in enkrat ni, Se od daleč se smeji. Usta pa posrka smeh. Aleš Bjelčevič. Osmina rase v nedeljive kroge. Marskteri romar za to rast ne ve. Arcnije se po kapljicah pije. Rja pa požre nam jeklenine mnoge. Tir so sestavili v dvotirne proge In po dveh tirih laže pride se Naprej med najbolj svetle zvezdice Brez truda in brez vsake martre stroge. Enkrat o postu smo na Mirju pili Najboljšo kapljo, ki jo kras rodi, Elementarne misli uredili Do kraja in še zmanjkalo jih ni. In to pero, ki se z besedo sili, Konča sonet naj pičico na i. Ljubezen s slovnico se spaja. Astralno rase ji telo. Dokler de ne doseže kraja Unstranske glorje, še ne bo Nastala čustvu dobra skleda, Astralno-kvadrasta beseda Razjasnila ne bo sistema. Tako godi se tema dvema Nasprotujočima srcema. In seže preko s smrtnim mečem, Kdor bo razumel, če mu rečem, Ustvarjaj zmeraj le lepo. Zahvalo so mi naročili peti Francu Zadravcu zdaj sonet se piše: Rad bi zapel sladko, zagodel slaje, A revno liro strah in sapa daje, Napol samo igra in zmeraj tiše. Ceste v svet njemu vsak poet poišče, Užitek mu književnost zmeraj daje, Zapelje duh ga včasih v tuje kraje, A nikdar ne pozabi rodne hiše. Dežela cela mu na zdravje pije, Rad uje vsako mesto se, vasica, Akademija dala mu časti je — Vzkalila mu je iz srca cvetica: Cvete in s svojim vonjem nas opaja, Up v srcih nam lepe dni poraja. Na hrbtni strani zapisnika pripravljalnega odbora za XXI. SSJLK 30. 9. 1985. Koncept soneta je na hrbtni strani vabila na predavanje Josepha Schiitza iz Erlangna z datumom 17. X. 1985, torej je pesem lahko nastala le po tem datumu, najverjetneje kar na predavanju 23. X. 1985 ob 10.30. v predavalnici štev. 2 na FF. Francetu zopet se sonet zapiše, Rad Kidričevo bi slavil nagrado, A hkrati z njo naj rase ljudstvo mlado Na trdnih temeljih domače hiše. Ceste in cilje um, umetnost išče, Up klije iz obupa, v novo nado Za ideale bi zgorelo rado Apolona srce, ki v pesmi diše. Dokler viharji jezne domačije Rjove, uničujejo, se ne vmirijo, A zmeraj novo tkejo poezijo, Vizija nas krepi, iz nje moč klije. Ceste in cilje um, umetnost išče. Up nov sonet za nagrajenca piše. Tujka je vsaka skozinskoz prekleta Od JOŽETA nesmrtnega spomina. Pa bodi torej tričetrt soneta Osnova temle laškim trem tercinam: Resnica ni počiščena beseda In ni ponarejena ljudska skrinja, Šomasterska in katehetska kreda, Ime, ki naj človeka vekoveči, Čast, ki imenu kdaj pa kdaj preseda Up je, da priti kdaj se k nji posreči! Na Jožefovo 1986 Adrijaje naš Dokler so še v njem Anima je Misel gr Breza v Otok pa v Hoče v Orje Raj se v Išče cilje, Če se Up Jadran. Otoki. Živa stvar. E iz srca po roki. Topol se zarašča. Oazo rase. Poezijo kašča. Osman zlate klase. Raj kar sam obrača. Išče pota. Španec z morja vrača, Igla mu klobuk prebode, Črna igla in pomota. Uspavanka nam bode. Poluglasnik je kot i, tolsti / pa brez masti. Bohorič je nepregleden, in preveč gostobeseden! Na hrbtni strani programa za XX. SSJLK. Zavriskajmo, Rosana, Jože, Tone, A vriska z nami naj še marsikdo. Je spet okoli leto dni prišlo; Ožarja sonce cerkve in kanone. Želje, da bi premagal prav vse spone; En sam trenutek, pa bo vse lepo. Tako Ti tukaj zbrani voščimo, A sonce rano vzhaja, pozno tone. Ker smo rodili se pod znakom leva, Oblast nam že do dna ne bo prišla, Resnica bo bolj prava, če bo leva, Ublast bo pa še kar levičarska. Zdravica pa se je bo kar ognila — Ozdravila bo rane, zacelila! Zahvalo naročili so mi peti, A se pero boji, daje ne zmore. Kako se trudil je od jasne zore O tem, kar se godi v dramatskem sveti Razlagati in ves plevel opleti, Uk v red postaviti in ... duha napore Zakone izostriti v sklep, ne more Opeti grafoman v pičlem soneti. Je bolje po domače več zaviti, Ostati zvest gorenjskim šegam starim. Življenje nas uči, da zahvaliti Enkrat samo za vse, je res premalo. Tako, da vsega skupaj ne pokvarim, Akrostih naj končam z »iskreno hvalo<. Človeško pleme svet je naselilo, A dolga leta tavalo v temi je, Sejala brata sta grafomanije, Tako je znanje pleme razsvetlilo. Jug severu podaja uka silo, Azbuka se skoz besedila vije, Nobena zla premoč ne ukroti je. Enakomerno ji srce bo bilo: Za rod, ljubezen in ideje svete Ustvarja pisana beseda čuda! Za tako stvar si ne odreci truda, O, Janez, in izpolni nam obete. Razišči luč, ki se v papirjih skriva, Uberi jo v sozvočja večno živa! In se toži nam za tabo Brezov gaj cveti, cveti, Otok bistri val objema, Ze toplo je njima dvema, Enkrat le se tu živi. Ni navadna voda kri In ni vsak dogodek tema. Car ni le Nivea krema In slogan resnica ni. Notri v meni ni nobene Nore pesmice ostalo. Kar jih vreme ni pobralo, Oglene med ogledali; Led povsod, kamor okrene Eksel se, smo preorali. Fantom je bitje, ljudstvu kri pijoče, Razdira duše, jih v kozarce zbira, A kdor ni vajen srda in prezira, Ne ve prav, kaj fantom na svetu hoče. Človeštvu od boga so nevmrjoče Kosmate dane duše in nemira Up v njih razjeda duh in ga požira, Da v kotu okrvavljen bridko joče. Resnica pa prezira gladka pota, Ogiblje blesku se in vsaki laži, Ljudi uči, kaj je prevara, zmota. Če sramote te, jezik jim pokaži, Ker kdor to ve, pričuje se v kavarni, Up sreče onkraj časa v prsih hrani. Franc Drolc, knjižničar v Kranju, prej tudi lektor v Krakovu in v Celovcu. Azbučili so Praslovani, Neslan krop Naum jedel je. In ko pomrejo Italijani, Cel svet cirilica poje. In Kranjci so iz raja izgnani, Celijo rane z oljem si. Enkrat jih zjebajo Cigani, Drugič jih zjebajo uši. In so kakor mohamedani, Ledeni, zgrbljeni možje, Nikomur niso slepo vdani In se nikogar ne boje, Kadar pomrejo Italijani. Delamo kakor mašina, Enkrat dobro, enkrat slabo, Nimamo v kozarcih vina In se toži nam za Tabo! Mladen Pavičevič. Poslušajo te množice zgubljene Brž ko knjiga se zloži, En gospod je žalosten. Reč reči ne zadosti, Niti časa mož jeklen. In vse to se ponovi, Kakor bi te mahnil dren, Ura v stolpu pa zvoni! Jezike vse Evrope si učene Opajal s svojo bistro mislijo. Si vsi Slovenci s tabo glavo venčajo In brez tebe ni glorije nobene. Poslušajo te množice zgubljene, Up tvoje jim besede vžigajo V prihodnost za teboj bo krenil In plemenitil naše slovstvo bo. Danes za te zdravice pijemo Mi — stare bajte — tu pri Kopru zbrane. A kadar misel novo misel zgane, Roke spet po kozarcih sežejo. Jeruzalemčan poživi nam kri, Ukaj mladost: Naš Vidmar naj živi! 14. 10. ob 15h 1985 — ob cvičku (ne jeruzalemčanu), kjer so ob kulturnem prazniku in Albinčinem slovesu v slovanski svet — použivali južino: A. L, J. D., N. J., T. P. 194 Čast, ki pa imenu kdaj pa kdaj preseda Blestijo iskre pesniške ideje Prepozni soneti I. Prepričan sem, da križanko sestavljam, Rešujem z njo prastari anagram Estetski rebus, ki morda se reši sam Pod belo pernico zasanjanega zglavja. Odkrito, ljubi bravec, zagotavljam: Zadelj anahronizma me ni sram. Noben poet, čeprav pozabljen, pisal ni zaman. In nihče v pesmi svoje slave ni oznanjal. So pa imena, ki jih gluho čas prekriva: Onkraj so — kakor pevca umrlega telo. Neznana so. Za križanko morda še zanimiva. Enkrat bila so, pa umrla so. Trenutek svetel kdaj pa kdaj z njih prah obriše In neokretna roka slabe verze o poetih piše. Občutenje srca nad pesmijo II. Oči zagledanih v blešču privid Lenore, Četudi je zaprt v temačen samostan, En sam neskončni hip doživlja svet prostran Dejanj in sanj, ki le lepota ustvarjati jih more. Akacij temni drevored zarasel je prostore. Mladosti in osamil svetli hudournik sanj, A kdo je z njim priplul v modrosti temni ocean, Srce s svetlobo dvojno mu odseva nepoznano morje. Cenili bodo njegov naplavljeni zaklad umel Enak mu mož, ki je nenehoma Na krilih pegazovih meril moč duha. Dokler ni od njegove strašne luči onemel. Enkraten se tedaj mu razodel je svet, V tem hipu se iz njega je rodil poet. Kako bi neki sladke pel Lesničnjek III. Iz večno mladega naročja tisočletna lipa Grozljivo kot privid rojeva belo deklico Na zlih bojiščih zanjo mladci umirajo, A še umirajočim zanjo jim srce utripa. Cest brez števila in poti jim svetli cilj odmika. Hoditi k cilju, vejo, pa je prava pot: Osamljeni zato v vse ožjem krogu hodijo Loveč se za zdrobljena kopja lastnega umika. Zazrt v slovenstva nepopačeno podobo, A v srcu strt, jo neizprosno je iskal. Pesem njegovo mlado je zatrl naval Farških obrekovanj, začinjen z nečloveško zlobo En sam migljaj in vse se v nič odmika Le pesem ne: čeprav ni žlahten sadež, je lesnika. Avtorjeve opombe: 1 Četrti sonet tega cikla je sonet ljudskemu pevcu z akrostihom Vojtehu Kurniku, objavljen v novembrski številki Tržiškega tekstilca kot spominski tekst ob 85. obletnici Kurnikove smrti. Prepozni soneti 197 2 Naslov soneta je skrajšani naslov devove pesmi Obzhutenje tiga serza nad pesmijo od Lenore, ker si sonet prizadeva razkriti Devovo pesniško resnico prav ob tem tekstu. 3 Naslov soneta je prvi del Prešernovega epigrama Lesničnjeku in Levičnjeku, zakaj sonet poskuša najti Holzapflov pesniški utrip prav v tem Prešernovem tekstu in ga osvetliti s Holzapflovo mladeniško ustvarjalnostjo. Tržiški tekstilec 1971, št. 12, str. 401. Večerno sonce pozibava temna reka. Ob nji udarja kladivo prešerno pesem. Jez sanja pes valov in daljno tesen. Trepetajoč narava seli se v človeka. Enakomerno kakor tok valov mu čas poteka: Hrast se odene v pisan plašč na jesen, Ugrabi jutro biser v nebu zvezdnem, Kote bela deklica zasije v gori smreka. Ukanil pevec je človeka in naravo: Razdrl in spet sestavil je mogočno pesem kladiv. Na gankih in vrtovih je slapove nageljnov posadil In vsaki reči poiskal besedo pravo. Ker reč človeku vrača, kar ji človek da, Uspavanko poetu temna reka šepeta. Tržiški tekstilec 1971, št. 11, str. 374. Ker so deželo pesmi bogatili Za Milo Kačič se sonet napiše: Akrostih v posvetilo ga spoji. Milo naj spomni se tržiških dni In spominjaj se sive stare hiše! Lahno obrise luč na steno riše Od zunaj skozi okna se noči. Ko pa zor jutranji prižge luči, Angel spomina naj iz glav ne zbriše. Čas tu poteka malo bolj počasi In bolj poredko tu se iskra vžge. Čeprav bili so še bolj revni časi, En up na spremlja, da bo boljše vse. V Tržiču, kamor ste nocoj prišli, Ostanejo samo prijatelji. 7. 11. 1986 Ob 25-letnici Tržiške knjižnice po literarnem večeru z Milo Kačičevo. Inercija sonet v akrostih kuje, V njem se razvrščajo samo imena, Ostajajo pa usta suha, nema: Tostran je smisel in nesmisel tu je. Uganka širi svet in ga zožuje, Sonet pa ga prikriva kakor pena, Trosi kali in pogubi semena, Rase navzven, navznoter grenko/(gluho?) kljuje. Ostanek v drugo zlije se osebo, Posrka jo in se rodi dvojina — Nujna za bol in pičla za potrebo. In ko smo že čisto na dnu spomina, Krik ne boli več in molk več ne zebe, Upor zapeče v jezik kot ščepec pelina. Za lep večer! 16. 10. 1991 Ob predstavitvi pesniške zbirke Podtalnica Iva Stropnika, ki ji je bil Tone Pretnar recenzent, na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Akrostihoni spet so muzam mili. Lansirajo jih Borisi Novaki. Endekasilabo v sonetni tlaki Naj tu še en akrostihon zašpili. Ker so deželo pesmi bogatili In presvetlili najini rojalci. Bo prav, da se v maniri njim enaki Opiše, kar za Kranjce ste storili. Lepota španskih Muz bila bi znana Edino redkim kranjskim poliglotom. Tako pa plan latinskega romana Obdana ni nič več z jezika plotom. Vanjo je Vaša žlahtna misel vtkana In kažipot naj bo bodočim potom. Za gorenjsko Prešernovo nagrado in v lep spomin V Tržiču, 31. januarja 1986 Da bi dolgo še živeli, Okrogle pesmice nam peli, Radost sevali v srce Celo noč in .... dne In bili mladi in veseli. 10. 3. 1987, ob predstavitvi številke šolskega lista Stezice, ki je bila posvečena ljudski pesnici Dorci Kraljevi. Bližina se z utripom meri, En nas zbliža, en izmeri, Res je zmerja nekaj vmes, Tako čudna je tu zmes Igre, ki ves svet premeri. Berti Golobovi 10. 3. 1987. Ko se nad mestom je prižgala zvezda, Lahno bi poletele modre ptice — A kriva, temna pot je do resnice — Rade v zaprta zmeraj druga gnezda. In vendar zdi se vsaka vez pretesna, Se v gnezdo naselile kukavice In slišati je le zamolkle lice — Ne najde smisla v njih divjad peresna. A pesem bi se rada v pesem stkala, Postala kakor ptica bi svobodna, Enkrat vihar, enkrat bi misel gnala S seboj lahkotno jo čez polja plodna. Enkrat v srce, enkrat v razum priplava Morda zlagana, morda pesem prava. Klarisi Jovanovič ob predstavitvi Novogrške književnosti v Tržiški knjižnici 10. 3. 1989. Zastalo je pero, ni več besed, A volja je, da karta se napiše, Da se besede vzdignejo vse više, Endekasilabo da lep sonet. Notri v teh krajih vlada zgleden red In vsaka duša v prosto vzdušje diše, Samevajo ob progi kmečke hiše, A radio prinaša vanje svet. Pošiljava jesenske ti pozdrave. Oblake je razjasnil sonca sij, Nebo kristalno boža zdaj dobrave In reke. Vendar harmonije ni. Življenje se bo dalo preživeti! Asketsko nam jesensko sonce sveti. Ker rada bi ti lep sonet poslala, A lep je po pravilu vsak sonet, Razgalja in prikriva čutni svet, Ob teži akrostiha sva obstala. Lastnost ta lepa nama je ukazala Uvesti pest arhaičnih besed: Jasnost bo v formi in vsebini red, A le v imenu se bo sled poznala. Naj lep pozdrav vsebina bo soneta! Čeravno tema forme vredna ni, A vendar vsaj zabavo nam obeta. Radostno stopaj v nove jasne dni, Jeza in strah naj bosta ti neznana, Ugnal tako boš vsakega tirana. Književnost, ki sprejema od drugod, je rada revnejša od tiste, kiji daje, zato otroci radi spuščajo povsod papirnate, polivinilne zmaje. Da Puškina bi kdo prevedel v češčino, je moral Macha napisati Maj, potem prevodi zacveteli so, da bil je pisan češki prevajalski gaj. Tu v zgodbo se že realizem vplete. Z njim stopimo na magistralno cesto. Odpelje se junak v tujino po nevesto, Otrokom z njo priženil bo devizne tete. Tako se manjša svet, morje stoletje in že na pragu smo moderne dobe, že v najlon delavec in kmet odet je, že aircondition nam ohlaja sobe; in v najlon in hladu, če nam zdi se, prebiramo učene časopise — v njih jasno višnji nas uči gospod, da slovstvo, ki sprejema od drugod, je rado revnejše, kot tisto, ki mu daje. Podobna je usoda gledališča. Ubožen fant bogato punco išče. Poda se ponjo v daljne tuje kraje, spozna, da gledališče, ki se drugim daje, je rado bogatejše kakor tisto, ki sprejema, zato njegova usta so vse bolj tiha, nema. Zavzeti se za dobro, pravo delo, A hkrati z delom sam se veseliti, Metaforo v diskurz berljiv preliti In se skoz kritiko prebiti smelo, Rešiti tu in tam vez zarjavelo, A hkrati z reševanjem se vtopiti Na dno umetnosti, kjer morebiti Ars še živi, kot se je davnim zdelo. Ko se loteva človek umetnine, Ostaja misel rada nezrečena, Široko sicer orje brazda njena, Usmerja čute iz srca v spomine. Tam misel nikdar z mislijo ne zgine, Ostaja sama vase zagozdena. Kristjane nekdaj so mohamedani Mučili na mogoče vse načine, A komaj bol se vname, sama mine. Tako bili so bratje Bogu vdani. Jih gleda marsikdo iz neba postrani, A nič ne de, saj pota zgodovine Ze od začetka polna so temine, Upa po sreči pa nihče ne vbrani. Krivice delajo se vsak dan nove. Mrliču Bog nič več ne odgovarja: Enkrat samo mu je namenil dnove. Ceste prepredla bo večerna zarja. Ljudje bodo v njej vse bolj plemeniti: Uzrejo sebe v sebi morebiti. Včasih jutro Kranjcem nam zvedri vremena In že svinčnik par tercin zapiše. Tisto, kar bilo je muka, naj bo vnema In naj nekaj smisla v slovnici poišče. Žarki niso še predrli skoz megline, Eden pa je že zažgal ognjišče, Rad ga čas sprejel bo med spomine. Jasen dan bo zdržal do večera. Alpe blisk — ne daj Bog: grom — prešine, Letos Viti je že dana mera Odličnosti med Kranjskimi lingvisti! Viti zdaj naj čaša marsiktera Iskro vžge in misel vsem prečisti! 4. 12. letos Vrvež slišiš z ulice In medlo nasmehneš se. Težki konj se oddalji In ponikne sred noči. Luč, ki si jo ti prižgala Umnemu Alešovcu, Ciste cilje bo kazala, Kranjcem poznega rodu In jih bo vseskoz oprala. Jim odštela gvišen dnar. Enga bo čez rob pahnila, Noter v črno prst vsigdar, Če ga kost bo preslepila In življenja zgubna sila, Človeka ustaviti nikar. Eden reče: kdo je mar. Vsa se mladež je zganila: I no: slovenski oratar. 3. 9. 1984 ob poslušanju literarnega večera Lučke Jenčiče ve Večer z Jakobom Aleševcem od 20 h do skoraj 9 h brez zadnjih besedi na Švabičevi 3 v Ljubljani. Fant spiše punci svečno recenzijo, Razpre ves spekter mavričnega ščita, A v srcu ga dve rani zabolita, Noči tako v očeh nas ne bolijo. Cekini ne, besede naj zvenijo: Eni ustvarjeni so za korita, Pretesna drugim naša so kopita In pravšnja so le za grafomanijo. Blestijo iskre pesniške ideje, Enkrat se sonce kremži, enkrat smeje. Razpira spekter mavričnega ščita, Nad njim Veronika je v prt zavita. In nam pošilja mavrične signale, Ker vredna poželenja je in hvale. Pesem zre iz dialogov Ena sama dolga stran. Rešen si domačih logov, Eksodiran si v onostran. Z nama pa so birokrati — Ušivci z dvojnimi podplati. Tonetu Perčiču, ko je ravno nekaj objavil v Dialogih, akrostih se sklicuje na enega izmed nazivov, ki sijih je nadeval Perčič v pismih Hladniku ali Pretnarju. Zadnje štiri pesmi so napisane na hrbtni strani vabila na predavanje Rastka Močnika, ki je bilo 23. maja 1984 na FF. Tujci hodijo med nami, Otroke z njimi tu straše. Nam pa na sploh kar dobro gre, Ekvilibrirajo nas nebeščani. Tujci zmeraj so v gostilni zbrani, Ukrepajo in ves svet urede, Ponižno si odpirajo srce, Esenčno pa so v notranjosti sprani. Resnico tkejo tu nevidne statve, Črevo se kmalu v struno prelevi In z glasbo spravi skupaj vse ljudi, Če so plačali bogu vse dajatve. Ujemi misel, če je tukaj skrita, Uboga misel, skoz in skoz zapita. Meni, /Vi roko odtegne, A odtegniti je ne sme, Ji skoz Njega v svet pobegne Drzna gesta, Majda it Kne! Ali ki je, ali it Kne? Posvetilo pesnici v prvi snopič Grafomanij iz leta 1982. Maj dal Majdi je ime, Ajda potlej zacvete, Jo odreže ostri srp, Daje maju bridko smrt In ime je še ime. Tale limerik se je zapisal Majdi za rojstni dan. februarja 1981 Maj da nekaj mesečine, A ta luč prav hitro mine. Je na nebu črna noč, Da se vidi kot obroč In je vse kakor nekoč. Na svetega Tineta dan 1991 Kot posvetilo na separatu Pretnarjeve razprave o visokošolski aplikaciji Ku-merdcjeve metrike v simpozijskem zborniku Obdobja. Za okni vzhod krvav in strah pred vrati Za okni vzhod krvav in strah pred vrati, A breza podrhteva še v sonetu ... Ljubezen je — morje prepisovati, Up greti v srcu, da bo vero netil, Ker glas uhaja večnosti krilati, A ne zapušča ust, mir išče v svetu, Pa ga najdeva in izgublja hkrati, A vendar vedno vztraja v svojem letu. Lepota ne rojeva zgolj dobrote. Jezljivo včasih stre jo zgodovina ... Enakomerna verzov se tkanina Tedaj zatika ob usodne zmote: Ko pred očmi gori ti domovina, Angela varha ni, da pride pote ... V Tržiču, 13. januarja 1992 Za vratima strah, krvav istok cvati, A breza još treperi u sonetu ... Ljubav je •— more prepisivat znati, U srcu grijat nadu, vjeru svetu, Kad bjcži glas što vjcčnost krilom prati A ostaje na usni, mir u svijetu Pronadje pa ga izgubi pa vrati, Al’ ipak u svom ne popušta letu ... Ljepota ne zna radjat tek dobrote, Jezivo povjest katkada je smrvi ... Elegično stih po stih tka se, vrvi, Tad se zaplete u kobne grozote: Kad gori ti domaja sva n krvi, A andjel čuvar ne dolazi po te ... U Tržiču, 13. 1. 1992 Preveo Luko Paljetak Sonet je Tone Pretnar napisal Luku Paljetku, Luko Paljetak pa gaje prevedel v hrvaščino. Za okni vzhod krvav in strah pred vrati 207 Gore se kopljejo v svetlobi zlati, Ozarja sonce trave in gozdove, Soparice so vlažne; zmeraj nove Popevčice žgolijo nam skr”zati. Enkrat bilo je Judom v svet bežati, Jih vzeli so sovražniki pod krove, Potem pa so porušili zidove Antikristusi in podobni svati: Ljubezen je vse krize prebolela, Jezo pregnala in se prerodila Enkrat za vselej v bela krila Trepetajočih angelcev krdela. A ko pevec loti danes se soneta, Kljub vsemu v njem naj bo ljubezen peta. 19. malega srpana 1986 Zvezdno nebo teman oblak prekrije, Akacijo prebode nož — in rana Ljubezni, ki je nji, človeku znana, Usmeri up v žalobne poezije. Ko sonce na akacijo posije, Osenči listje roko grafomana, Pero popelje k luči moč orkana, A kar ostane tu, v grobovih gnije. Lepo v sonetih se vrste podobe, Jih spretni pevci urno razložijo: Enako prav so jim ljubezni, zlobe, Tako rojevajo v svet poezijo. Ko pa je svet jedača za mikrobe, Angelska usta pevcu obmolčijo. 19. malega srpana 1986 v Dubrovniku 208 Blestijo iskre pesniške ideje Ust pa ni za vsak bonbon Vse je čisto v kuhinji, ko se mamica smeji. In soba je pospravljena, če se mamica smehlja. Se zima zunaj je bolj bela, če je mamica vesela. In če vesela šla bo spat, vsenaokoli bo pomlad. Ce zadiši skoz okno cvetje, vseskoz nas grelo bo poletje. Če z njo bo vsak pogled iskren, vesela bo celo jesen. Vse bom lepo pospravila, da bo vesela mamica. Kitaro mlad fantič igra, Odpeva strunam fantov glas: Zgodijo v njem se tri reči — Mladost, modrost in sončni sij, A fant pa kar igra, igra. Kozini Ahačiču za lepe pesmi Limerik, ki ga je na svečani podelitvi bralnih značk napisal dr. Tone Pretnar Kozmi Ahačiču. Na svet privekal Nej ček si poleti, En sončen dan še bolj si pozlatil Jasen smehljaj se ti v očeh iskril Če ležal boš ves čas med sveti. Enakomerno so nam dnevi šteti. Tako da naš svet ni preveč igriv Up pa poji ljudi nepremagljiv — Po vrsti goljufajo jih obeti. En sončen dan naj venomer ti sije, Radost naj v tvoji zibki bo doma, Četudi sonček kdaj za oblak se skrije In nad cveticami leži megla, Četudi včasih mile elegije Up ti na srčne strune zaigra. Vacek spi, ko Mira bere, Aja tuta, nana nina. Cela srenja pa skup dere Kakor travma iz spomina Ujčka Vacka, nana nina. Junak, ki ni iz Naklega, Usta polna cukra ima. Razgrize z zobčki cuker vsak In še večji je junak, Junak, ki svet ga ne pozna. Jagnje pase se po bregu, Ura kaže pravi čas; Ročno boš drvel po snegu Enkrat, Hladnik — kranjski as. Takrat spet ti drobno pesem Urno kar domov prinesem. Na veliko soboto 1984 Juretu Hladniku ob rojstvu. V konceptu je namesto Hladnik Jure. W czasie ferii šniegu nie m a I blocista polska ziemia Tu i ovvdzie w sloricu Išni. U nas takie zwyczaie: Syn Ojczyžnie bol zadaje I Ojczyzna tonie w krvvi. Oby wreszcie zašwiecila Wiosna, co by nasza byla I jej bylibyšiny my. W dzieri Matki Boskiej Gromnicznej (na svečnico) 1983 r. Iz spominske knjige Vikija Darasza. Majhna dama spi sladko, Okrog nje svet klepeta. Ji prihaja na uho Cela zoprnost sveta. Ajaj, ajaj, deklica! Septembra 1982, ko je bila Mojca Hladnik stara dobra dva meseca. Majhna punčka iz Stražišča Očke ima polne blišča. Joče, če je žalostna, Cepteca pa ne pozna In je cvetka sred strnišča. Morje bo prišlo kar v Kranj, Ob hišna vrata butnilo: Jadra razpel bo kapitan, Cunjo vrgel bo na dno. In noben ne bo zaspan. Mojci Hladnik za 5. rojstni dan! (torej 5. julija 1987). Ali se prepirata, Nič se ne pobotata? Ali pa sta žalostna? Za Ano 22. 9. 1989 10-letni Ani Maršičevi pod sliko dveh, ki se kregata, na naslovnici podarjene knjige Metke Zobec Pogovarjamo se. Je maj končal tvoj prvi jok, Uho zaznalo zven sveta, Rad uje zemlja sc okrog In so nebesa radostna. Je maj končal tvoj prvi jok, Uho zaznalo zven sveta. Jasni nebo se naokrog: En žarek nov ga obsvetli, Že človek si, že človek si: Uho zaznava zven sveta! Ob rojstvu Jurija Ježa — 31. 5. 1988. Wiosn§ sloneczne imieniny Obchodz^ ludzie vviecznie mlodzi — Jeszce daleko jest do zimy, Traw§ mleczek Ž61ty slodzi. Kiedy w Sosnovvcu lmieniny Obchodzi Kolarz Wojtek Tokarz, Wszyscy szcz§šcia mu žyczymy I žeby zjadl žywego smoka! 23. kvvietnia 1983 r. Osijek je mesto zdravo, počepnilo je nad Dravo, pomočilo v njo noge, uredilo si lase. Zdaj pa kot nevestica čaka še na ženina. V hotelu imajo tako lep papir, da sem Ti moral nanj napisati pesmico. Lepo Te pozdravljam, Ti pa od mene pozdravi Andražka, mamico, očija, mamiko in mamo. Redek snegec naletava. Otroci pa so že doma. Kakor pocukrana je trava, Umita vsaka zvezdica. Zdaj še Rok se bo umil, »An glaž« na svoje zdravje spil. Redek snegec naletava, Otroci pa so že doma. Je pri Kiklovih zabava, Saj Rokec rojstni dan ima. Takole k mizi bomo sedli Noter v belo kuhinjo In plesali, pili, jedli, Da se hiša tresla bo. A tako je čisto prav: Naj Rok bo srečen, priden zdaj! 28. 12. 1984 na naslovnico Ingoličev« signirane knjige Rokove Zgodbice, ki je izšla z letnico 1983 pri Mladinski knjigi. Podpisana sta Zvonka in Tone. Tudi pesem iz Osijeka na prejšnji strani je bila 12. maja 1989 naslovljena na Roka. Zajokal si, Andraž, in že si tu! A vseokoli vroče je poletje, A vseokoli drobno ptičje petje. Nikjer zle misli ni, nikjer strahu. Da k nam prišel, Andraž, si v juliju, Raduje se med travo pozno cvetje; A strmi breg za hišo že požet je, Ze kmet zre v novo setev v upanju. A še sejali bodo in še želi, Ko rasel boš, sejal boš, žito žel In ko te bomo, kakor zdaj, veseli, Ker sam pri delu boš vesel. Ljubezni žar Teje podaril svetu, A Bog daj, da bo tudi Tebi svetil. 30. julija 1987 Andražu Kiklu ob rojstvu. Podpisana sta Zvonka in Tone. Lučka v srcu zagori, Jezi vso moč zastrupi. Uredi se zopet svet, Bolj je lep in bolj je svet. Išči, ljubica, povsod Cesto v tisti srečni kot Iger in brez vsakih zmot. 16. 5. 86 Pod pesmico sošolki Ljubi Jakšičevi je njen sin Jaka narisal ograjo s kahlo na kolu, dečka Miha in sonce, ki se smeje nad deževnim oblakom. Jaguar ne je solate, Arnike ne pije slon. Kače niso vse krilate, Ust pa ni za vsak bonbon. Ena pesem se zapiše V blokec in dekle poišče — Isto, ki v drug blokec riše. 29. maja 1987 J.trcu in Evi Jakšič. Kran j K SLOVENSKA KNJIŽEVNOST pesništvo PRETNAR T. Stkal GOBI55 o