R. Slavič: Sentimentalne melodije.                                479
„In jutri pride smrt; kakor je bilo sojeno. Starci je že niso mogli dočakati; zaspali so, še predno je dehnila od daleč. Tudi takrat sem pobegnil, ker je bilo sojeno; čemu bi se ne povrnil zdaj v to prijazno noč? — O, da bi se bila vsaj ozrla; vsaj prijazen adijo! — Hana! Hana!"
Kakor da bi se bile prelomile, so se sključile noge, telo se je zvilo vznak, pesti so se stisnile in čuden zvok je presekal noč, pol jok, pol krohot. Na klancu se je utrgal velik črn kamen, drčal je v dolino sunkoma, skokoma, ter je utonil.
Pred hišo je stala kmetica in se je pokrižala.
Sentimentalne melodije.
i.
^v
tvojih očeh je raj, glorije večne sijaj! Ko pride mrak trepetajoč, pozdravljajo zvezde te v tiho noč, ljubica moja! V tvojih očkih gori, moja sreča se v njih blesti, v njih duša mi zgorela bo, mladost mi ovenela bo.
fr
II.
lej, žalost se je zgrnila           Draga, veš, kaj se pravi ljubiti
neskončna nad menoj,            v življenju enkrat samo,
ah, le še v sanjah vročih       ubiti živo srce,
obraz zrem sladki tvoj!          ko je prosilo tako?
Poznaš li tisto ljubezen,         Oblak bo šel po nebu
ki nič ne govori,                     srebrno bleščeč . . .
ker je globoka kot morje       moja pota bodo mračna,
in ker ji konca ni?                po njih v bridkostih duša
bo plakala se solzeč.
480
Roman Romanov: Le še spomini včasi . . .
L
III.
jubezen moja križana leži pred teboj koprneča, zdihuje ranjena zaman po tebi, sladka sreča!
Sijale so zvezde v majsko noč, akacije so dehtele, želje so vstale obupujoč in večno bodo plamtele.
IV.
jBolest srca je strašna,                   Draga, duša moja otožna
da se bojim, ko se noči:            pogubljena bo vekomaj,
iz mraka čujem glasove,             a tebi odprt bo bleščal
kot če mrliču zvoni.                    nebeški raj!
Pred milostno Madono
je lučka ugasnila,
v temo se je zavila
podoba sveta vsa.
R. Slavič.
č3^L________J^\j}
Le še spomini včasi . . .
^
2-,daj sem daleč od tebe                In le še spomini včasi
in le še spomini vedo                 poljubijo te gorko,
za tvoja mehka lica,                    tesno te stisnejo k sebi,
za tvoje modro oko.                   v naročje te toplo vzemo.
Roman Romanov.