278
Politične  stvari.
Dvojna pošast,
s katero Magjari skušajo vzdržati gospodstvo svoje v Avstrijski državi.
Dve pošasti je preteklih 10 let lahko zapazil vsak, kdor opazuje taktiko Magjarsko. Magjari spuščajo te pošasti, kedar se jim treba zdi, v politiško podnebje, da strašijo Dunaj in može, ki vladno krmilo v rokah drže.
Ena teh pošasti je natolcevanje Slovanov, da so panslaviti in Habsburški hiši sovražni, druga pa je njihovo očitno žuganje z Magjarsko revolucijo. Kakor jim kaže, uganjajo to ali ono brez vsega ozira na resnico ali laž.
Da se je dognala Beustova pogodba leta 1867., morala sta Klapka in revolucija pomagati; da se je razrušila Hohenwartova pogodba, potisnili so panslavistiČnega straha naprej in menda tudi sprožili Rakoviško ustajo. Po dogodbah na vztoku, ki se vrše srečno za Slovane, postalo pa je nemoralno gospodstvo
Magjarskih prevzetnežev zopet dvemljivo, in zopet so se Peštanski samo vladarji jeli posluževati onih izkušenih pripomočkov.
Turkoljubni tabori po Magjarski deželi poveličevanje puntarskega junaka Klapke in pa poskusi Poljake pripraviti na noge — vse to naj bi pritiskalo na veljavne kroge Dunajske. Pri tem pa junaški po« bratimi Turških soft nikakor ne mislijo resnično na vojsko z Rusijo, ampak s pošastjo Polj s ko -m a-gjarske ustaje hočejo le strašiti Avstrijsko vlado zato, da bi svojo krivično Magjarsko gospodstvo rešilL
Al podoba je, da zdaj to sredstvo žuganja nima več zaželenih vspehov. Upiranje Slovanov, demonstracije na Hrvaškem, v vojni Granici in Ljubljani in v prvi vrsti vedenje barona Moliinarya prižiga oslepljenim Magjarom luč, da se Dunaju pošast Magjarsko poljske revolucije ne zdi tako strašna, da bi zavoljo strahu pred njo žrtvovali pogoje obstoja Avstrijskega cesarstva. Misliti je tedaj, da bodo Magjari poskusili zdaj drugo svoje sredstvo: kompromitiranje Jugoslovanov s panslavističnimi težnjami.
Rakoviški punt je pomagal vreči Hohenwarta; kak punt — si mislijo — v Sirmiji bi utegnil kaj takega narediti Mollinaryu. Agenti vladajoče Magjarsko stranke so podpirali že prej prismojene komuniste na Srbskem; zdaj bodo rabili jih najbrže za to, da bi očrnili Avstrijske Jugoslovane, posebno Graničarje.
Že več časa je očitno videti hudo spridene ljudi te stranke, prismojene fanatikarje , ljudi brez časti in domoljubja, ki hodijo po Sirmskih in Bačkih pokrajinah in uganjajo reči, ki so več ko sumljive. Magjar-ska policija, ki je sicer zoper vsako, če tudi postavno Srbsko agitacijo prav občutljiva bila in se ne boji ni-kakega preloma postave, da bi jo zatrla, kaže proti Srbskim komunistom prečudno potrpežljivost.
Nehote si morajo toraj Hrvatje misliti, da bi bil kak nov Rakoviški punt vladajoči Magjarski stranki prav po volji, da bi očrnila pri cesarju Jugoslovane, sebe pa poslavila kakor rešiteljico Avstrije.
Zato se nam zdi domoljubna dolžaost, opozoriti na te najnovejše ^oskušnje Magjarske politike in svariti Jugoslovane, posebno Srbe, naj se ne vsedejo na lima-nice Magjarske. Prav zato, ker se dela na Ogerskem vladajoča stranka tako, kakor da bi hotela vkreniti na revolucijsko pot, veli politična previdnost Jugoslovanom, da se trdno drže s starodavno zvestobo dinastije in Avstrije ter s tem pokažejo, da niso rovarji, ampak zanesljivi stebri Avstrijske monarhije , od katere na postavni poti  zahtevajo   vsem narodom ravnopravnost.