David Movrin Zakopane Metamorfoze 1 T v T V • V dr. Joža Lovrencica Zgodba o Ovidijevih Metamorfozah, ki jih je v slovenščino prevedel pesnik in pisatelj dr. Joža LovrenčiC (1890-1952), se začne v Gorici leta 1944. Gorica je postala del italijanskega ozemlja šele po prvi svetovni vojni in je imela ob prikljuCitvi znatno slovensko manjšino, ki so jo avstrijski uradniki ocenjevali na dobro tretjino prebivalstva.1 V Kredu pri Kobaridu rojeni LovrenčiC, ki se je tudi sam šolal na goriški gimnaziji, je v Gradcu študiral slavistiko in latinščino, nato pa se je jeseni 1914, tik pred doseženim doktoratom, na goriško gimnazijo za kratek čas vrnil kot učitelj in je tamkajšnje razmere zelo dobro poznal.2 Po vojni, ko so italijanske oblasti slovensko gimnazijo v Gorici zaprle, se je Lovrenčič preselil v Ljubljano, kjer se je naselil na Zrinjskega ulici, nasproti cerkve svetega Jožefa, ter postal leta 1920 profesor na Prvi gimnaziji (na Poljanah), nato leta 1930 na Tretji gimnaziji (za Bežigradom), leta 1939 pa na učiteljišču na Ledini. Ko je postal ravnatelj v Gorici, je imel poleg treh desetletij izkušenj s poučevanjem za seboj tudi literarno pot epskega in ekspresionističnega pesnika, pa tudi avtorja pravljic in legend, dram in zgodovinskih romanov ter nenazadnje prevajalca, ki je med drugim poslovenil Lukijanovo delo Vera historia ter Collodijevega Storžka (kot se je s posluhom za izvirnik v slovenščini sprva imenoval italijanski Pinocchio).3 1 Branko Marušič, »Ljudsko štetje 31. decembra leta 1910 na Goriškem«, v: Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v Avstrijskem primorju 1910: jezik, narodnost, meja, ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. (Ljubljana: ZRC, 2012), 83. 2 Podroben vpogled v to ustanovo, ki je bila za zasebnimi Škofovimi zavodi v Šentvidu dejansko prva slovenska javna gimnazija, ponuja Prvo izvestje c. kr. slovenske državne gimnazije 1913/1914 (Gorica: C. kr. Slovenska državna gimnazija v Gorici, 1914), iz katerega je razvidno, da je na gimnaziji nekaj časa učil tudi »Anton Sovre, poročnik v rezervi«, preden ga je vojna odnesla na fronto. - Goriška Mohorjeva je ob stoletnici šole leta 2013 izvestje izdala v faksimilirani izdaji. 3 Biografske podrobnosti navaja njegov vnuk Andrej Vovko (1947-2015), »Knjiga s sedmimi pečati: O življenju in delu dr. Jože Lovrenčiča«, Goriški letnik 18 (1991). Podrobno bibliografijo je zbral Marijan Brecelj, »Lovrenčičeva bibliografija«, Goriški letnik 18 (1991). 66 David Movrin Po italijanski kapitulaciji je slovenska gimnazija v Gorici spet prišla v domeno možnega. Nemci, ki so tedaj prevzeli oblast v mestu, so se do slovenskega prebivalstva obnašali precej bolj popustljivo kot denimo leta 1941 na Štajerskem;4 na Primorskem se je lahko »začel neke vrste narodni preporod«5 in goriški izobraženci, ki jih je vodil dr. Anton Kacin, so se poleti 1944 obrnili na Lovrenčiča, da bi jim pomagal s ponovno ustanovitvijo gimnazije. Lovrenčič je nekaj časa okleval, menda tudi zaradi nasprotovanja žene in otrok, ki so bili proti temu, da bi odšel v tako neurejene in negotove razmere: »Nisem se takoj odločil za to mesto. Ker pa sem mislil, da bom svojemu narodu, ki je bil 25 let brez vsake srednje šole, koristil in sem ves čas v Jugoslaviji deloval zanj, sem se nato odločil. Pri vsem tem me je vodilo samo to, ne pa kakšni politični nameni. Koncem oktobra 1944 sem potem odšel v Gorico. Pri prevzemu poslov sem jaz poudaril, da je naša dolžnost, da vzgajamo dijaštvo v slovenskem in jugoslovanskem smislu, in se pri pouku ni zavzelo niti odklonilno stališče do Osvobodilne fronte niti stališče sodelovanja z domobranstvom. - V vseh tridesetih letih svojega javnega delovanja sem delal v nacionalnem smislu in mi je bilo pred očmi vedno le to, da se bi tudi Goriška združila z ostalo Jugoslavijo. V tem smislu sem vzgajal vseskozi dijake, ki sem jih učil, nisem pa nikdar vršil propagande, da bi postali člani kakšne politične organizacije.«6 Ljubljano je po lastnih besedah zapustil predvsem iz občutka dolžnosti: »Mislil sem si: Ako ne greš v teh težkih časih, ako se zdaj ne žrtvuješ, ti bodo pozneje, ko bo vse lepo urejeno, lahko po pravici očitali, da si imel vseh trideset let za rojake le lepe besede, ko bi moral pa v dejanju pokazati, si lepo obtičal v Ljubljani!«7 Njegovo rezoniranje ni bilo brez stvarne opore, slovensko gimnazijo, ki jo je pomagal ustanoviti, so povojne zavezniške oblasti potrdile kot del šolskega stanja, na katero so naletele, in se je dejansko ohranila vse do danes; šola je še vedno eden glavnih stebrov slovenske manjšine v Italiji.8 4 Prim. Boris Mlakar, »Vloga in pomen Primorske v delovanju protirevolucionarnega tabora v Sloveniji«, v: Vojna in mir na Primorskem: od kapitulacije Italije leta 1943 do londonskega memoranduma leta 1954, ur. Jože Pirjevec et al. (Koper: Annales, 2005), 101-112. 5 Boris Mlakar, »Dr. Joža Lovrenčič in mimohod revolucije«, Goriški letnik 18 (1991): 29. 6 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, Ko 92/46, »Zaslišanje obdolženca - dr. Lovrenčič Jože«, 28. oktober 1945, ter »Obrazložitev in zagovor dr. Jože Lovrenčiča«. 7 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, Ko 92/46, »Obrazložitev in zagovor dr. Jože Lovrenčiča«. 8 Vovko, »Knjiga s sedmimi pečati«, 17. Zakopane Metamorfoze dr. Joža Lovrenčiča 67 Slika 1: Predvojno omizje sodelavcev revije Dom in svet: Janez Jalen, Alojzij Remec, Joža Lovrenčič, France Bevk, Ivan Čargo, Narte Velikonja in France Koblar. To in še vrsto drugih fotografij iz družinskega arhiva je ob stoletnici njegovega rojstva objavil »Lovrenčičev zbornik«, ki je izšel kot posebna številka Goriškega letnika (Nova Gorica: Goriški muzej, 1991). Delo na pogorišču, ki sta ga za seboj pustili več kot dve desetletji Mussolinijevega nasilnega poitaljančevanja, je bilo vse prej kot lahko, vendar ne čisto brez rezultatov: »Kako je vplival pouk na mladino, so pričale njene izjave, da ne bi šli ne učenci ne učenke za nobeno ceno več v italijanske šole, kamor so jih njih bivši italijanski profesorji in direkcije vabili in klicali tudi z grožnjami. Delo goriške slovenske gimnazije je tedaj bilo vse prej kot podpiranje okupatorja. Da je bil pouk stvaren in uspešen, je pokazalo redovanje ob zaključku semestra. Da je bila slovenska gimnazija v Gorici potrebna, smo občutili zlasti prva dva meseca, ko je bilo treba premagati velike jezikovne težkoče, preden so se dijaki - zlasti nižjih razredov - vživeli v književno slovenščino.«9 Število vpisanih dijakov je doseglo skoraj dvesto; najštevilnejši je bil prvi razred, v sedmega in osmega niso vpisovali. Profesorjev je bilo 18, poleg ravnatelja Lovrenčiča, ki je občasno poučeval, so bili med njimi Rado Bednarik, dr. Anton Kacin, dr. Alfonz Čuk, Emil Komel, Hubert Močnik, Oton Muhr, Franc Pengov, Karl Rakovec, Marija Tušar, Slavko Vuga in drugi.10 Fašističnega zastraševanja s kapitulacijo režima seveda še ni bilo konec: »Slovenska gimnazija pa je bila fašistom in drugim italijanskim šovinistom trn v peti, kar so pokazali ob raznih prilikah s sramotilnimi napisi na gimnazijskih zidovih, kot na primer: Abasso i Sciavi! - Morte ai Sciavi! - W Gorizia Italiana! - Ko so prišli v decembru italijanski »masovci« (Decima MAS) v Gorico in divjali kot fašisti v najhujših časih, so ustavljali naše učence in učenke, vprašujoč jih, kam hodijo v šolo. Ko so izvedeli, so jih dejansko napadali: 9 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, Ko 92/46, »Obrazložitev in zagovor dr. Jože Lovrenčiča«. 10 Mlakar, »Lovrenčič in mimohod revolucije«, 32. 68 David Movrin brcali so jih, pretepali, jim izbijali zobe itd. Tudi v svojem glasilu - če se prav spominjam, Italia Giovine - so napadali našo gimnazijo in mene, norčujoč se iz naše kulture.«11 Toda napad, ki ga Lovrenčič ni pričakoval, je prišel od njegovega literarnega prijatelja, celo krstnega botra njegove hčere, sodelavca pri katoliški reviji Dom in svet Franceta Bevka. Ta je z nemajhno dialektično veščino gimnazijo, ki so jo fašisti sami napadali, označil za »fašistični strup«, pač po doktrini Osvobodilne fronte, ki je zahtevala »popolno diferenciacijo« in je prepovedala ustanavljanje in obiskovanje slovenskih šol pod patronatom nemških okupacijskih oblasti:12 Vsi, ki so tej zastrupljevalnici slovenskih otrok, katere vodi reakcionar Natlačen-Ehrlichovega kova Joža Lovrenčič, pomagali v življenje, so krivi narodnega izdajstva. Starši, ki pošiljajo svoje otroke v to šolo, pa so oportunisti najgrše vrste, na najboljši poti, da zdrknejo v vrste narodnih izdajalcev. [...] Grmadite sramoto, podrepujte okupatorju, zalagajte se s tujo, strupeno, izdajalsko učenostjo, medtem ko le nekaj kilometrov proč umirajo naši borci v snegu in mrazu! [...] O hlapčičih tujih gospodarjev - profesorskih prodancih, ki za svoje izdajalsko delo na ukaz Nemcev prejemajo Judeževe groše od fašističnih oblasti, in o članih šolskega odbora, ki se je ustanovil, da bi zakril švabsko očetovstvo te »slovenske šole«, pa se ne izplača izgubljati besed. Sami so se izločili iz našega narodnega občestva. Odgovarjali bodo za to, da so našo mladino zavajali v narodno izdajstvo v najusodnejših dneh naše zgodovine. Zadela jih bo ista usoda, kot je zadela njim enake v ostalih predelih dokončno osvobojene Jugoslavije: odžagani bodo kot suhe veje z našega drevesa in vrženi v ogenj.13 Ne glede na namene in rezultate Lovrenčičeve zbornice je bila ta logika razorožujoče preprosta: slovenske šole, ki jih je ustanavljala partizanska stran, so bile hvalevredno početje, tiste, ki jih je ustanavljal kdorkoli drug, so bile izdajalske. Bevkov članek je 23. januarja 1945 izšel v Partizanskem dnevniku, nato pa ga je nekdo razmnožil in s podpisom »Osvobodilna fronta« raztresel še pred gimnazijo in po goriških ulicah; jasno je bilo, da gre za več kot za pisateljsko obsodbo drugega pisatelja in da tekst ne prinaša ničesar dobrega.14 Lovrenčič je bil šokiran: »Začudil pa sem se, ko je nekako sredi januarja 1945 Partizanski dnevnik napadel našo gimnazijo, mene in profesorski zbor v uvodnem članku, češ da smo v službi okupatorja. Članek je napisal France Bevk, moj prijatelj že iz študentskih let. Dotlej nisem vedel, da bi bila OF proti slovenskemu šolstvu v Gorici, zlasti ko je sama na osvobojenem ozemlju vneto skrbela za ljudsko šolstvo. V Gorici sami - občeval sem s pristaši vseh slovenskih struj - so vsi odobravali delo naše gimnazije. Ko sem prebral 11 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, Ko 92/46, »Obrazložitev in zagovor dr. Jože Lovrenčiča«. 12 Mlakar, »Lovrenčič in mimohod revolucije«, 34. 13 France Bevk, »Fašistični strup«, Partizanski dnevnik 23. januarja 1945. 14 Ibid. Zakopane Metamorfoze dr. Joža Lovrenčiča 69 GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA PRIMORSKO IN OORBNJSKO Številka illo skoku zavzeto zgodovinsko jnesto Tli- Miasto ter nad 450 drugih krajev. Zaplenjen je bil ogromen vo|nl plen. Čete I- ukrajinske fronte so nadalju- sovjetske čete velike zmage In pro- Szadek, Zdunska Wola ter nad 600 j.i. rf.i:» r.r<-.(i m»;i iisn ifm Tnharf. drugih krajev in II železniških postaj v zapadncin delu Poljske. ________ _____ _______ . ______Zapadno od mesta Čenstohova s o u a , ______ mesto Kolo, na levem brega Visle pa sovjetski tanki, motorizirane in pehotne neke obkoljene skupine je bilo pobi....... "—" .....-"-'-------*■----*'" —tih 3200 hitlerjevcev, 4000 pa Je bilo drle dalje proti meji. 160 km zapadno od Varšave so sovjetske čete prekoračile reko Warto In osvobodile ske čete zavzele na poljskem ozemlju nad 200 krajev In 6 železniških postaj. Ta velika zmag« čet 1. ukrajinske fronte je bila naznanjena z 20 salvami lz 224 topov. Jugovzhodno od Krakova so osvobodile sovjetske čete nad 60 krajev. Na t»m odseku je Imel sovražnik ogromne izgube. Samo prt likvidaciji mesta Wioclawek, Brzešč Kujawskl, edinice prodrle preko nemške meje Oombin in preko 1.000 drugih krajev, na 90 km široki fronti 30 km globoko Moskva'22. jan.: Čete III. beloruske fronte so nadaljevale ofenzivo v smeri Kroti glavnemu mestu Vzhodne Prusije, 6nigsbergu In so na juriš zavzele mesto Oumbinen. Borbe za Oumbi-nen so bile nad vse hude. Nemci so ujetih. Ofenzivni boji naše vojske RSJ 22. jan.: Vrhovni štab NOV in POJ je objavil sledeče vojno poročilo. V Podravini so naše čete nadaljevale uspešne ofenzivne operacije. Zavzetih ______________je nekaj močno utrjenih sovražnih oporišč. Sovražnik se mora umikati proti spremenili prav vsako hišo v obramb- Djurdjevcu in Bjilovaru. V zadnjih dveh dneh je bilo vrženih Iz stroja 1700, t,p,nih nl"n ilrI»- ujetih pa je bilo 120 sovražnih vojakov. Zaplenjena je bila cela komora 25 vozov z orožjem In drugim vojaškim materialom. ,—........., . „ . Na področju Našice - Djakovo vrše naše edinice ofenzivne akcije na so- lz topovskih baterij zavzele mesto v vražna oporišča. Na cesti Brod - Vinkovci je diverzantska skupina uničila 1 naskoku in pobile v enem samem u,nk in 2 kamiona, moštvo pa pobila. '"*"■ —*"* V Sremu naše čete napadajo sovražnika na celi fronti. Na nekem odseku so naše čete vrgle sovražnika nazaj in znatno napredovale. Inicijatlvi je v rokah naših čet. no točko In Iz kletnih oken so štrlele topovske Irr strojniške cevi. Sovjetske čete so podprte z ognjeno točo dnevu nad 3.000 nemških vojakov. Poleg tega so čete lil. beloruske fronte zavzele v smeri proti KOnigsbergu še nad 200 krajev In 3 železniške postaje. Eno uro potem, ko so topovske salve v Moskvi proslavile zavzetje mesta Oumbinen, je že drugo dnevno povelje naznanilo, da so čete maršala Rokosov- V bojih na področju Bijeline je bilo pobitih 00 Nemcev. Nov velik: uspeh naših najboljših 16. L m. je naša udarna Čela XXXI. ..........., divizije, ki je štela 90 mož, napadla skega od juga prodrle v Vzhodno pri vasi Lipa na Krasu nemško SS so pustili mnogo dragocenega materiala in se razpršili na vse vetrove. So-vraž'lik je imel 40 mrtvili in 30 ranjenih ter je izgubil 15 konj In mul. Naši borci pa so zaplenili en težki in dva lahka minometa, 1 šarca, 3 |x«d-stavke za strojnice, 7 pušk, 65.000 nabojev, večjo količino min, 1 kuhinjo, 70 nahrbtnikov z opremo, 70 odej, 2 voza raznega blaga in hrane ter 5 konj. Prav isti borci so nedavno s svojim vpadom v Dolomite prestraSill vse so povsod odločno manifestira svojo pre- vražne postojanke na tem odseku. Za _________________^ _ danost m zvestobo AVNOJ-u. Tako se časa deccmbrske sovražne ofenzive je vzkipelo v ogorčenju, ko jč zvedelo je vršilo veliko manifestacijsko zboro- so razbili sovražno kolono v Otalcžu Prusijo na 80 km dolgi fronti in zav- kolono, močno 350 mož. Ko so naši zele 4 mesta v Vzhodni Prusiji, med udarniki bliskovito napadli sovražnika, njimi Tannenberg, znan Iz bojev preji- je bil vsak njegov odpor brezkori- nje vojne, važno prometno križišče M»H n«m«ti>"i «litnlmi vniiU ;« Neldenburg in nad 150 drugih krajev. Ogorčenje Gorenjske proti rušllcem naše narodne enotnosti Prebivalstvo Oorenjske, čeprav pod peto najokrutnejšega nemškega terorja, najvišjemu predstavniku naše narodne vanje dne 18. t. m. v Železnikih na ter razpodili drugo sovražno kolono _____ r.._....... katerem se je zbralo nad 500 ljudi, ki po Šentviški planoti tako, da se nI vet oblasti. Za novo demokratično domo- se je sprevrglo v ogorčeno demonstra- pojavila. vino je padlo stotine talcev po gorenj- cijo proti kralju in pobegli reakciji ka- Niti mesec dni ni poteklo, odkar je sklli mestih In vaseh. Za tako domovi- tera skuša s svojim pogubonosnim, bila ustanovljena ta naša mala, toda razbljalnim delovanjem uničiti z žrtva- elitna edinica, a že se je ovenčala s mi priborjeno in s krvjo posvečeno slavo in dosegla pomembne uipehe. sklli mestih in ------ no sc niso strašili Oorenjcl niti najokrutnejšega gestapovskega terorja, Vse to so Oorenjcl zavestno, rade volje Ko je govornik omenil izjavo kralja žrtvovali In žrtvujejo za novo, lepšo in Petra proti AVNOJ-u, je ljudstvo * mučilnice v Begunjah in strašnih tabo- bratstvo, edinost in enotnost jugoslo- Njeni borci so pokazali nacistični dr rtič v Nemčiji, iz katerih ni povratka. vanskih narodov, utelešeno v A VNOj-u. hali mojslerstvo, s katerim se borijo .. .---n-nibmilt» lin i» onvnrnllr nmenil Irlavn Irr»lii slovenski partizani. Ti mladi prostovolj- cl so polni borbenega poleta, vztrajnosti, požrtvovalnosti, dliclpline, dostojanstva in hrabrosti. Ponosni smo nanje; manjka nam besed, s kstenml bi jim mogli dati zasluženo priznanje. To našo edinico sijajno vodi prekaljeni veteran, poročnik tov. Ivan Uc • ban. Zanj in za njegovo majhno, t» da hrabro čelo ni previsokega hrib?, ni pregloboke grape, ni predolgega pohoda, ni sovražnika, ki bi bil v premoči. Zanj in za njegovo četo ni nič nemogočega. Vojska, katera ima boljšo demokratično Jugoslavijo, v ka terl bo prišla do izraia res prava, svobodna volja ljudstva. Jamstvo tega vidijo v AVNOJ-u, najvišjem predstavniku naše narodne oblasti, ki je zra-stla v tri In poletni težki borbi. Oorenjsko prebivalstvo te dni vse- nepretrganlm vzklikanjem pokazalo svoj globoki srd nad tako politiko pobeglega kralja. Zbrana množica je poslala resolucijo Predsedstvu AVNOJa ki jo je izglasovala z viharnifti odobravanjem. Debata o Grčiji v britanskem parlamentu REUTER poroča o debati, ki se Je vršila v angleškem parlamentu o položaju v Orčiji. Debato je začel lilie-ralec Sir Pcrcy Harris, ki je dejal, da morala pasti na nas, ker smo jim pošiljali orožje in vojni material,« je dejal govornik. Poslanec delavske stranke Seymour take borce, mora zmagati. Narod, ki Cock je izjavil^ da so čele^ ELAS^a ima tako vojsko, mora biti nanjo po- svojo aktivnostjo vezale 10 nemških nosen, ker je siguren varuh niegove „¡.¡i Mouaial U k.»J« F/f.nr. Ir! ____I___I. l_ _l___.Jt._____' e po njegovih informacijah gibanje divizij. Navajal je besede Edena, ki svobode in njegovih pravic. ELAS-a popularno, ker je sestavljeno «•■»«'»i h. mnnin nr»ui»miM F4M.« ..... iz vseh slojev in strank. Nadalje jr M.RilčevIč. iz Črčije. »Pojiolnoma upravičeno je, če zahteva to gibanje priznanje, da predstavlja nijširie sloje mroda. pomagači kaznovan in izgnan Iz Or- in grškim narodom. Mnenja je, da čije. Cock vprašuje vlado, kaj namerava predsednik vlade nima* pravice reči, napraviti s temi tipi, ki jih je ona da ni britanska vlada nikoli nameravala- t>i bila to samo skupina neodgovornih sama postavila. Če bodo Britanci po- postaviti grške monarhije. (Radia Dtem bi odgovornost migali Piastirasu in njegovi politiki, London.) ŽIVEL AV N O jI pustolovcev, potem bi odgovornost Slika 2: Partizanski dnevnik z uvodnikom »Fašistični strup«, v katerem je Lovrenčičev predvojni prijatelj France Bevk 23. januarja 1945 napadel projekt obnovljene slovenske gimnazije v Gorici. 70 David Movrin ta članek, sem seveda zgubil veselje za nadaljnje delo, ki sem se ga lotil z vsem ognjem ljubezni do svojih rojakov in svoje ožje domovine, ki je 25 let tako mučeniško trpela pod fašizmom. Kljub izgubi veselja do dela sem pa le vztrajal do konca semestra. Ko mi je tedaj potekel dopust, sem se vrnil v Ljubljano.«15 Lovrenčič je zbolel in je v Ljubljani ostal dlje, kot je mislil - vendar mu je spomladanski virus bržkone rešil življenje, med zavezniškim bombardiranjem na belo nedeljo, 8. aprila 1945, je bilo njegovo stanovanje v Gorici uničeno. »Če bi bil v Gorici, bi bil verjetno tedaj v stanovanju in danes bi me - ne bilo več.«16 Sledila je vsesplošna zmešnjava ob koncu vojne, v kateri so se Lovrenčičevi zatekli »na Brezje, kjer smo se mislili ustaviti, a ob umiku domobranske posadke je zajela psihoza - panika ženo in hčerke, da niso hotele ostati. Ni mi preostalo drugega, kot da sem šel z njimi čez Ljubelj, misleč, da bom v osvobojenem Celovcu dobil dovoljenje za potovanje v Gorico ali preko Predila ali čez Pontebbo na Videm in od tam v Gorico. Res sem potem pri Angležih prosil za dovoljenje, a mi je neki major rekel, da momentano ne morem potovati, naj počakam do zime! S tako obljubo mi seveda ni bilo ustreženo in zato sem se kot civilist - tedaj prvi in edini - prostovoljno vrnil z ženo in eno hčerko - rad bi bil vzel s seboj tudi druge tri, a ni bilo prostora. Vedel sem, da se peljemo v Jugoslavijo, in bil zadovoljen, ker si nisem imel nič očitati, kar bi bilo nečastno. Tako sem prišel v Kranj, kjer sem bil interniran.«17 Dejansko se je Lovrenčič v Slovenijo vrnil z enim od transportov, ki so s Koroške vozili slovenske domobrance, in se že na Jesenicah znašel v nevarnosti, saj bi moral z domobranci v smrt; družini je kasneje povedal, da ga je rešil nekdanji dijak, partizanski častnik, ki ga je prepoznal in mu ukazal, naj gre ven iz vrste, v kateri je čakal. Od 27. maja 1945 dalje je bil nato interniran in priprt.18 Proces, ki je sledil, je temeljito razkrinkal vse njegove zločine. Lovrenčič se je pred sodiščem znašel v družbi še treh šolnikov, dr. Maksa Wrabra, dr. Karla Capudra in Josipa Vidra, pač po tedanji propagandistični navadi, da so pošiljali pred sodišče obtožence s primerljivimi usodami v paketih; ta proces je bil mišljen kot proces »proti pedagoškemu kadru, ki naj bi se med vojno pregrešil«.19 Tožilec propagandistične narave celotnega procesa dejansko sploh ni skrival: »Proces proti organizatorjem narodnega izdajstva je pokazal delo klerofašističnih društev in njihovih članov za časa okupacije. Vse njihovo delo je bilo polno izdajstva [...] Ko se je slovenski narod z golimi rokami dvignil proti nasilju okupatorja, so okupatorja obdolženi s svojim delom podprli. Bili so to vsi inteligentje, ki so se morali v polni meri zavedati svojega 15 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, Ko 92/46, »Obrazložitev in zagovor dr. Jože Lovrenčiča«. 16 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, Ko 92/46, »Obrazložitev in zagovor dr. Jože Lovrenčiča«. 17 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, Ko 92/46, »Obrazložitev in zagovor dr. Jože Lovrenčiča«. 18 Mlakar, »Lovrenčič in mimohod revolucije«, 35; podrobnosti družinskega izročila je opisal tudi Lovrenčičev vnuk Andrej Vovko v pogovoru z avtorjem. 19 Mlakar, »Lovrenčič in mimohod revolucije«, 36. SI-ZAL LJU 85 337.9.40, Ko 92/46, »Obtožnica«, 23. januar 1946. Zakopane Metamorfoze dr. Joža Lovrenčiča 71 izdajalskega delovanja [...] Zato je njihova odgovornost in krivda tem večja.« Za zagovornico je Lovrenčič pooblastil dr. Ljubo Prenner, slovito ljubljansko transspolno odvetnico, ki je med vojno s pravniško doslednostjo branila in reševala zaprte pred okupatorjem, po vojni pa pred komunisti.20 Priče so proti nesrečnemu Lovrenčiču poleg obremenilnega ravnateljevanja v Gorici navajale vse mogoče - da je kršil kulturni molk; da je bil njegov sin pri domobrancih; da je nasprotoval Osvobodilni fronti. Nekateri dokumenti se danes berejo kot burleska. Eden od pričevalcev, Ludvik Fratina, je denimo kot glavno obtožbo sodišču prenesel vtis svojega nečaka Mirka, podporočnika v NOV; ta mu je menda povedal, »da so nastale po kapitulaciji Italije na Goriškem prav neznosne razmere, ker so tedaj zanesli tja iz Slovenije domobranske ideje in navade«; zlasti po tem, ko je obtoženčev sin v Kobaridu ustanovil kulturno društvo Simon Gregorčič, se je menda tam začela »prava golgota« ...21 Zgroženo sodišče je Lovrenčiča obsodilo na »odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo dveh let« ter »na izgubo političnih in državljanskih pravic«, za nameček pa še »na zaplembo na Dobravi pri Kropi nahajajoče se zemljiške parcele«.22 Obtoženčeva krivda je bila za sodnika Jožeta Baričeviča očitna, čeprav se njegova sodba danes bere kot klasičen non sequitur: Dr. Lovrenčič Jože [je] v letu 1944 prostovoljno prevzel ravnateljstvo gimnazije v Gorici, katere namen je bil rušiti enotnost slovenskega naroda na Primorskem, in je tudi druge nagovarjal, naj vstopijo na to gimnazijo kot profesorji, torej politično sodeloval s sovražnikom in ga podpiral pri izvajanju prisilnih ukrepov zoper prebivalstvo Jugoslavije.23 Medtem ko je nekaj krajevnih odborov OF protestiralo proti prenizki kazni in zahtevalo za obsojenca tudi zaplembo njegovega premoženja (njihova pritožba brez predsodkov izpostavlja »stalno stanovanje s svojim pohištvom in stavbno parcelo na Srednji Dobravi«),24 pa se je drugim, ki so Lovrenčiča poznali, zazdelo, da je šla stvar vendarle čez mejo: »Sodba je zelo vznemirila celo partizanske kroge, saj so bili med njimi mnogi njegovi bivši učenci (Kidrič, Bebler, Kocijančič in drugi). Tudi pisatelji (Finžgar, Bevk, brata Vodnik in drugi) so se zanj zavzemali.«25 Intervencije so očitno uspele in 20 Nemci so drzno odvetnico aretirali marca 1944, vendar so jo izpustili z denarno kaznijo. Po vojni jo je čakala vse drugačna usoda, leta 1947 in nato še leta 1949 so jo spet zaprli, med drugim v koncentracijsko taborišče Ferdreng na Kočevskem. Prim. Aleš Gabrič, Polona Kekec in Brigita Rajšter, Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner: pogumna, da je bila drugačna (Ljubljana: Nova revija, 2000); ter Marjan Dolgan, »Ljuba Prenner«, Literarni atlas Ljubljane, ur. Marjan Dolgan, Jerneja Fridl in Manca Volk (Ljubljana: ZRC, 2014), 162-165, dostopno tudi na spletu. 21 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, Ko 92/46, »Javna razprava«, 22. februarja 1946; prim. tudi Mlakar, »Lovrenčič in mimohod revolucije«, 35. 22 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, »Sodba: v imenu ljudstva« 23. februarja 1946. 23 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, »Sodba: v imenu ljudstva« 23. februarja 1946. 24 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, »Javnemu tožilcu za ljubljansko okrožje«, 14. marca 1946; podpisani so člani KOFO Srednja Dobrava, KOFO Zgornja Dobrava, KOFO Lipnica in KOFO Otoče. 25 Družinsko izročilo je čez desetletja zapisal pisateljev sin Jože Lovrenčič, »Stoletnica rojstva dr. 72 David Movrin na dve leti prisilnega dela obsojenega Lovrenčiča so 17. aprila 1946 po skoraj enajstih mesecih ječe preprosto izpustili - vendar brez pravice do pokojnine, do zaposlitve in celo do imena. Njegove knjige so prišle na novoustanovljeni index librorum prohibitorum, ki ga je razvila Komisija za pregled knjižnic, in tudi objavljati ni smel več.26 V ohranjenih pismih se nekoč korpulentni pisatelj zahvaljuje svojim otrokom za poslano hrano: »Pomisli: zadnjič je tehtnica ugotovila, da nosim le še 57 kg svoje teže. Če bo še padala, ne vem, kako bo. Da bom kdaj dosegel tako linijo, pač nisem ne sanjal. Zdaj sva z mamo približno oba enako 'debela'. No, je pa tako toliko lažje hoditi po svetu! Jaz sicer malo hodim, ker se mi ne ljubi nikamor, še v mesto ne. Grem le, če moram.«27 Njegove obupne razmere je med drugim opazil pesnik Edvard Kocbek, predvojni krščanski socialist in Lovrenčičev sodelavec pri reviji Dom in svet. Kocbek je bil za svojo dragoceno podporo partizanskemu gibanju po vojni nagrajen s funkcijo, ki je bila očitno manj vplivna, kot bi dal slutiti njen naziv. Le nekaj dni pred zgornjim pismom shujšanega Lovrenčiča je namreč kot »podpredsednik prezidija ljudske skupščine ljudske republike Slovenije« skušal pri ministru za prosveto za pisatelja vzbuditi nekaj razumevanja: Spoštovani tovariš minister, v Tvojem ministrstvu so že bili storjeni koraki, da bi dr. Joža Lovrenčič, književnik iz dominsvetovske generacije in profesor, dobil pokojnino. Lovrenčič je bil po vojni kaznovan, ker je l. 1944 prevzel ravnateljsko mesto na obnovljeni slovenski gimnaziji v Gorici. To je bil prestopek, ki smo mu ga šteli v zlo, čeprav je bilo njegovo vedenje in motiviranje vseskozi apolitično. Danes ga tlači težka bolezen, najbolj pa ga muči zavest, da ga hranijo otroci in da na svoja stara leta ne dobi od nikoder niti krajcarja. - Ali bi ga ne mogli nastaviti na nekem zavodu in ga čez kak mesec upokojiti? Drugega izhoda najbrž ne bo. Toliko je mož vseeno vreden zaradi svojega književnega dela in dolgoletnega šolskega napora, da v naši državi nazadnje ne bo umrl kot berač. Ne morem Ti namreč povedati, kako mi je hudo, ko ga srečam raztrganega, upadlega in zmedenega. - Dragi Ivan, prepričan sem, da boš svojemu rojaku uredil zadnja leta življenja.28 Joža Lovrenčiča, pesnika, pisatelja in vzgojitelja«, Meddobje25, št. 1-2 (1990): 112-113. 26 Mlakar, »Lovrenčič in mimohod revolucije«, 38; seznam sta podpisala minister Ferdo Kozak in predsednik komisije Bogomil Gerlanc, objavljen je denimo v zborniku, ki ga je uredil Drago Jančar, Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990; zbornik člankov in dokumentov (Ljubljana: Nova revija, 1998), 798 in nasl. 27 Joža Lovrenčič, Ves Vaš ljubeči očka: Pisma hčerki Nini (Celje: Mohorjeva, 2010), 127, v pismu 23. oktobra 1950. 28 SI-AS 231 161.K10/106-50, »Pismo Edvarda Kocbeka Ivanu Regentu«, 20. oktobra 1950. Alešu Gabriču se zahvaljujem, da me je opozoril na dokument in mi ga poslal v digitalni obliki. Zakopane Metamorfoze dr. Joža Lovrenčiča 73 Dokument se je ohranil v arhivu naslovnika, prosvetnega ministra Ivana Regenta, ki je bil s končano komaj osnovno šolo morda nenavadna izbira za svoj položaj,29 vendar je bil zato v svojih stališčih do rojaka z doktoratom toliko odločnejši in je problem rešil z jedrnatim pripisom na rob prošnje: »Ne!« Zdi se, da se je Regent odločil čisto pragmatično; Kocbek je bil po vojni politično odpisan, leta 1952 pa slednjič še prisilno upokojen.30 Slika 3: Pismo Edvarda Kocbeka Ivanu Regentu s prošnjo za pomoč Joži Lovrenčiču ter s kratkim ministrovim odgovorom: »Ne!« (AS 231,161, K10/106-50) 29 Prim. Dušan Kermavner, »Regent, Ivan (1884-1967)«, v: Slovenska biografija (Ljubljana: ZRC, 2013). 30 Igor Omerza, Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584 (Ljubljana: Karantanija, 2010), 32-132. 74 David Movrin »Upadli« Lovrenčič, ki je velik del svojega predvojnega opusa posvetil antiki,31 se je zdaj odločil vrniti k prevajanju klasikov. Zdi se, da ga je v notranjem izgnanstvu nagovorila usoda rimskega pesnika Ovidija, ki je svoja zadnja leta prav tako prebil v jalovih prošnjah na vladarja, naj mu iz daljnega Ponta dovoli vrnitev v prestolnico in v javnost. Njegove Metamorfoze v skoraj dvanajst tisoč heksametrih je začel Lovrenčič prevajati leta 1950 in jih dokončal konec novembra 1952, nedvomno tudi v upanju, da si bo družina tako finančno nekoliko opomogla: »Vsak dan prelijem v slovenske heksametre vsaj eno stran; prvi dve knjigi - libri - speva - sta že gotovi. V heksametre sem zdaj tako prešel, da bi se lahko kar z njimi igral. Seveda me le nekoliko ima, ko ob tem delu nič originalnega ne pišem. Je pa zanimivo in upam, da bodo založili. Ko bom imel še kak spev, bom povprašal in ponudil. Sicer pa bom le nadaljeval - nekoč bo le ta prevod potreben in pomemben. Ali ne? Saj v celoti Metamorfoze večini niso znane in nemara so redki še latinisti, ki bi vseh petnajst knjig prebrali od začetka do konca.«32 Opogumljen z dejstvom, da je nekaj njegovih pesmi v Mohorjevem koledarju leta 1952 lahko izšlo pod njegovim pravim imenom,33 je Lovrenčič sklenil za prevod, ki ga je končal novembra 1952, poiskati založnika: »Zdaj sem se kar oddahnil. Ravno dve leti me je imelo, seveda so bile vmes tudi dolge pavze. Bomo videli, kaj bo zdaj z njim. Ponudim ga Državni založbi Slovenije in upam, da ga sprejmejo, ko imajo v programu tudi antične klasike. Če ne bi šlo, naj pa čaka, saj vrednosti ne zgubi. Da bi se lotil še kdo prevajati Ovida, skoraj ne verjamem. Zadovoljen sem, da sem vztrajal in da je delo opravljeno. Seveda bi bilo treba napisati še uvod in komentar, a to za zdaj odložim, dokler ne bom gotov, če ga izdajo.«34 Lovrenčič se je obrnil na dr. Franceta Koblarja (1889-1975), literarnega zgodovinarja, ki je na Dunaju diplomiral iz slavistike in latinščine. Koblar je bil Lovrenčičev sodelavec pri reviji Dom in svet, med vojno pa je sodeloval z Osvobodilno fronto in je bil - skupaj z Antonom Sovretom - eden od štirih intelektualcev »sopotnikov«, izbranih, da na dan zmage objavijo pozdrav partizanom v Slovenskem poročevalcu.35 Zdi se, da je bistveno bolje od Lovrenčiča razumel politiko in njeno povezavo z založništvom. Tipkopisu s prevodom Metamorfoz, ki ga je Lovrenčič spravil skupaj v svojem notranjem Pontu, bi nedvomno koristil kak uredniški nasvet,36 vendar se urednik ni trudil s pripombami za izboljšavo. Pravzaprav nič ne kaže, da se je v besedilo kot tako posebej poglabljal. 31 Kajetan Gantar, »Joža Lovrenčič in antika«, Goriški letnik 18 (1991): 102-7. 32 Lovrenčič, Ves Vaš ljubeči očka, 132-133, v pismu 20. decembra 1950. 33 Mlakar, »Lovrenčič in mimohod revolucije«, 38. 34 Lovrenčič, Ves Vaš ljubeči očka, 193, v pismu 5. decembra 1952. 35 France Koblar, »Bodimo domovine vredni«, Slovenski poročevalec, 9. maj 1945, 1. 36 Gantar, »Joža Lovrenčič in antika«, 102. Zakopane Metamorfoze dr. Joža Lovrenčiča 75 KpJ r.aj hprhere ti, ljudstvi- k oheh še strpni ocerre p 50 del Je rrštevamiKjerkoli le fee J je oMJl'.der-e zemlje, vse ho n jego» ir rorje ho tudi mu sleherno slivro. i£o ho pp svetu del. i»ir,»e posvetil ho ohči blpclr¿i, í-éVo; •• ' o naj previdnejše >'aj,pl ;„n s svoji.r ho bledom V eohretsu nsrerjel in,ker prihodnost ho- mislil svojih potopoev.nkezel ho pire .rev^višere -ene imeroveti r>o sehi Iv. i»ti vladarske «u -osle, Ead- r rekoč ¡p v visoki starosti dopolr.il ho letp., v e tru'ho dofcir bivališče svCj¿oh stye Bdi sorodri. 11 i-/, teíésfl,Bpátep ?.e xvñxriSneg«,Awío zde J vr.cn} , 840 zvezdo '-¡pravi jo,de Ki pitol po j poslej,ir p? Forum vedro r ohokp visokega gledal ho ."enaki ho Julij." Kor.pj je to izgovoril,Se gredi soneta je stala Venus dobrotne,ne kdo 'p. hi vic-el jo,in iz tclesr svojega Cezarja svežo Se dv.So si vzela,fa re hi v sra-ektt razšla se,ir. nesla s sehoj na neho jo r-.ed zvezde. Ko jo jenesl? in videla,da se je vrela ir sveti, jo iz naročja spustila je.Više od lune hot. y,ver/-a zdaj se premika hlešfefa in vleSe zp. saho na poti svoje ognjene lase in,ho sinove vidi B*sluge 850 vefije od svojih,se-kar veseli,da ga sir je prekósil. Basi je te prepovedal,njegovo holj ceniti delo kakor ofetovo,vender kljub tem neustrašeno ljudstvo njemu je dajalo prednost ir v t ep mi será Vljvhpyalo.-čp.sti tako Agppernorovi se umaknil Je *r<-j, -leze J tako je Bgíjp ir. K Id j p. 7.r»agal Ajiles. Korfro.de zgled,ki podoben jo r.jira,še ta uporshic: tudi atorrvs Je manjši od ¿u> itra. Jr.riter vlada v dvorih nebesnih ir v trojnem kraljestvi', vesolja, zemlje je pe pod Avgustovir ženlon -In torej take je 860 njiju vsakteri mogočen "leder ir. pa oče dobroten. Vas š o hogovi,ki ste spremi j evel.i Šrfjp, ir umaknil mef se ir. ogenj "red vami je,vas,o bogovi domači, prosim iT' tehe,Kvit'inns,ki nage si resto i .ster.évil, tebe,Srediv,ki Kvirin.p. si rerremagljivegp oče, iiglol. šetito-Vepi-Q ' tehe,o Jupiter VzviSeni,gori v ierre*«Ver svl t.i *t<, s vg.-r.i bogovi,ki ire jih ir prav je.di peerik j:'? vli če Pozno prišel noj ta dp.r hi,po?,reje od naše str rostí , 870 koposloviv.ši Avgust od sveta Se,keteregi vlada, dvigne v reho se,odkoder prosečim naj S3 bi --aklorjer. Delo dovršil sep r > j ,ki r.e Jupitrov' srd ir ne ogerj riti ?eleiso r.e roč? starost ga ne hodo 7, trli. Ki', e.r prišel ho p:- d:'r,ki prrvino iff do t-e-3.es» samega.,in mi končal ho aea.-i« dolSiro «jrjjerjr, holj ši roj "el se za večno visoko ho dvignil rad :ve zde, moje ire pa ostalo r.r svetu 1 o Srieljivo. Ko