Dante i\lighieri: La Divina Commedia, Prevel in razložil dr. Jo s. Debevec. Uvod. fpomladi 1. 1300. je bilo nenavadno živahno vrvenje v Rimu in po potih, vodečih v Rim. Tedaj vladajoči papež Bonifacij VIII. je bil dal namreč oklicati in razglasiti „urbi et orbi" prvo sveto leto, ki naj bi se odslej obhajalo vsakih sto let enkrat. Kaj čuda, če so globokoverni narodi srednjega veka hiteli v Rim udeležit se izrednih milosti in velikih slovesnosti? In ni dvoma, da so takrat prispele v Rim tudi trume Slovencev, kot bližnjih sosedov Italije. Pridružimo se v duhu eni taki skupini, ki gre za svojim vojvodom, nosečim morda križ. Povsod na daljni poti veselo pozdravljanje, prijazni obrazi; po mestih in vaseh Italije zvone zvonovi in pred kratkim ustanovljena samostanska redova, frančiškanski in dominikanski, pošiljata na prižnice svoje najboljše sinove, oznanjat pokoro in mir, mir z Bogom, mir z ljudmi, mir z vestjo. Glej, bližamo se Florenci, ki se zove „lepa", „la Bella". Najbogatejše mesto italijansko v srednjem veku je, z najbolj cvetočo trgovino, obrtnijo in umetnostmi. Že delujejo v mestu slikarji Andrea Pisano, Giotto in Cimabue kot prvi znanilci nove dobe. A kdo je umetnik v črnem talarju in z republikansko črno čepico na glavi ter z rokopisom Vergilijevim v roki, ki se izprehaja pred zidanimi mestnimi vratmi ter bistro ogleduje pestrobarvne trume romarjev, ki hite od severa dol skozi njegovo rojstno mesto dalje v Rim? Kako ga zanimajo tuji ljudje! Kako, lepi, mladi mož, aH veš, odkod smo mi, ki gremo mimo tebe ? ali veš za Sočo, Savo in Dravo in za Slovence? ali slutiš, da bomo čez 600 let tudi mi čitali tvojo nesmrtno pesnitev v svojem jeziku? Pa zakaj si tako zamišljen? Zakaj žalosten, dočim je vse okrog tebe veselo, razposajeno, glasno? Glej, bliža se veliki teden in Velika noč, čas veselja, čas miru! — Zakaj se ne veseliš tudi ti? — Vidi se: mladi mož je utrjen v molčanju; brez odgovora gremo naprej, a umetnik ostane. „Dante Alighieri!" nam zašepne nekdo. Dvojno težko rano je nosil Dante v srcu malone vse svoje življenje. Kot devetleten deček (roj. 1. 1265. v Florenci) je prvič videl Beatriko Portinari, ki je bila eno leto mlajša od njega; njen obraz mu ni izginil več iz spomina. V svojem prvem spisu „Izza mladih let" (Vita nuova) pripoveduje to-le o njej: „Kadar je šla po ulicah, so ljudje hiteli, da bi jo videli in meni je to neizmerno dobro delo. In kadar je bila v bližini kakega človeka, ga je navdala s tako sramežljivostjo, da si ni upal dvigniti oči, niti ji odzdraviti... Ovenčana s ponižnostjo in nikdar ne ošabna radi tega, kar je videla in slišala o sebi, tako je šla skozi življenje. Ko je bila odšla (iz življenja), so rekli mnogi: — To ni bila ženska, ampak eden izmed najlepših angelov božjih. Ni ga bilo, ki ne bi bil vzdihoval, če jo je videl le enkrat" V 24. letu je Beatrika (ital. Beatrice) umrla kot žena Simona dei Bardi. Zelo mnogo se je pisalo o tem, kako je umeti Dantejevo čuvstvo do Beatrike; sedaj se večina razlagalcev strinja, da je to čuvstvo pesnikovo bilo najprej čista in resnična ljubezen in šele polagoma mu je postala Beatrika podoba (simbol) razodete vede. Kot taka nastopa v njegovi „bo-žanstveni komediji", kjer jo je ovekovečil. — Ože-nivši se čez eno leto po Beatričini smrti z Gemmo iz rodovine Donati, je sklenil Dante domovini posvetiti svoje znanje. Toda politika mu ni rodila sreče. Res da so v Florenci vladali od leta 1267. samo gvelfi (republikanci, pristaši papeža in Francije), odkar so bili izgnani gibelini (pristaši cesarjevi), vendar vroča florentinska kri ni mirovala, kajti kmalu so se gvelfi začeli med seboj prepirati in cepiti; polagoma sta nastali med njimi dve stranki, ki sta se smrtno sovražili: stranka aristokratov (sami so se imenovali ,,črni" — „Neri") in demokratov („beli" — „Bianchi"). Na nekem sijajnem plesu 1. 1299. je že prišlo med obojimi do pestenja in prelivanja krvi. Ko je naslednjega leta 1300. prišel Dante v mestno zastopstvo („signoria") kot občinski svetnik („prior"), je mislil, da vrnejo svojemu ljubljenemu mestu mir, ki je bil vedno cilj njegove politike, s tem, če pošljejo v prognanstvo glave obeh strank. To se je res zgodilo. R miru — in to je bila druga rana njegovemu srcu — ni bilo. Takoj so se „črni" obrnili za pomoč v Rim do papeža in Francije, jo tudi dobili, a tudi neusmiljeno izkoristili; precej so morali vsi „beli" v prognanstvo, med njimi tudi Dante. Nič več ni videl žene, ni domovine. Dvajset let se je potikal po raznih dvorih Italije, proseč zavetja. Enkrat — se je zdelo — je bila rešitev čisto blizu. Ko je namreč nemški kralj Henrik VII. 1. 1310. prekoračil Alpe, da sprejme v Rimu krono nemškega cesarja, so zavriskali vsi gibelini v Italiji od veselja in tudi Dante ga je pozdravljal skoro kot „zveličarja sveta", češ, cesar naj vlada nad vsemi kralji in knezi v svetovnih stvareh, papež pa v duhovnih, in temu bodi oni v duhovnih rečeh kot sin pokoren, pa bo na svetu vladal ljubi mir in blaženost. Toda že 1. 1313. so se podrle tudi te lepe nade: Henrik je pri obleganju Florence umrl, ne da bi si bil osvojil Italijo. Odslej se je Dante v svojih upih najbolj oklenil mladega vojvoda Can Grande v Veroni, ki je bil glava gibelinov v Lombardiji, gospodujoč od Feltra blizu Treviza (v Gor. Italiji) noter do Montefeltra (južno od S. Marina). Rad je prebival pri njem v Veroni, vendar rešitve ni učakal; pomudivši se nekaj časa celo na gradu v Tolminu je truden od svojega zem-skega potovanja zatisnil oči v Raveni pri svojem prijatelju G vidu Novello de Polenta dne 14. septembra, na dan povišanja sv. Križa 1.1321. V Raveni počiva njegovo truplo. Zapustil je dva sinova, Petra in Jakopa, ki sta prva pojasnjevala bolj temna mesta „božanstvene komedije", ter dve hčeri, Antonijo in pa Beatriko, ki je umrla v Raveni kot redovnica.1 Videč, da svetovnemu cesarstvu ni pomagati in torej po tej poti ni mogoče dati človeški družbi miru in blaženosti, je Dante obrnil pogled v človeka samega: najprej se mora izpreobrniti in n r a v n o poboljšati posameznik, potem se bo tudi vsa družba. Da se pa človek poboljša, mora spoznati nesrečo smrtnega greha, zbog katerega trpe pogubljeni v peklu, in očistiti se mora tudi malih grehov in nagnenj do njih, zbog katerih trpe duše v vicah, šele potem postane popoln in je duša človekova združena z Bogom v gledanju božjih popolnosti. In tako je zasnoval veličastno duševno dramo: V prikazni vidi svoje potovanje skozi pekel (Interno) na goro očiščevanja (Purgatorio) in odtod v raj (Pa-radiso). Skozi pekel in pa do vrha gore očiščevanja ga vodi rimski pesnik Vergilij, skozi raj Beatrika. Potovanje se vrši veliki in velikonočni teden 1.1300. (ali 1301.). Da bo dospel Dante do zveličanja, do ljubljene Beatrike, mu kaže Vergilij grozote pekla: v deveterih, boljinbolj se zožujočih krogih peklenskega brezdna vidi duše pogubljenih, ki bivajo v tem večji globočini, čim večja je njih krivda. Prav na dnu, v središču zemlje, tiči Lucifer. — Nato pelje 1 Kdo se ne spomni ob čitanju življenja Dantejevega Prešernove glose: Drugih pevcev zgodbe beri: Nam spričuje Hlighieri, kako sreča pevce vdarja. Vergilij našega pesnika skozi temen rov na drugo poluto naše zemlje, kjer stoji sredi samega morja otok in na njem gora očiščevanja z devetimi krogi, koder se očiščujejo duše onih, ki trpe časne kazni za greh, a pridejo prejalislej v nebesa. Vrh te gore je zemeljski raj. Tu zapusti Vergilij Danteja, prikaže pa se mu Beatrika, ki ga vodi skozi devetera nebesa, kjer gleda Dante svetnike božje po njih raznem zasluženju, dokler ne dospeta slednjič v deseto, najvišje nebo (empireum), pred sedež Boga samega, ki ga izvoljenci božji obdajajo v obliki kot solnce svetle rože; tu premišljuje pesnik, poslušajoč razlago sv. Bernarda in Device Marije, skrivnost presv. Trojice in včlovečenja Sinu božjega. Vnoči med 24.in 25.marcem (pred praznikom Marijinega oznanjenja) se torej prikazen in potovanje prične in s premišljevanjem skrivnosti včlovečenja se konča vsa prikazen in pesnitev. Kako čudovito je vse zaokroženo, urejeno, porazdeljeno! Deli se, kakor že omenjeno, vsa pesem na tri dele: Pekel — Vice — Raj, in vsak izmed teh šteje 33 spevov, torej je vseh spevov 99, in en spev kot uvod; spevi sami imajo navadno po 115—151 verzov v italijanskih tercinah. Dante sam je to vzvišeno pesnitev imenoval „Commedia"; takrat so namreč pesnitve z veselim začetkom, a žalostnim koncem zvali „tragedije", pesnitve z žalostnim začetkom, a z veselim koncem pa „komedije". Te vrstice naj bodo za najpotrebniši uvod v veličastno zgradbo.1 Kar umevanje „D. C." najbolj otežuje, je dvojni pomen, ki ga ima umotvor: prvi, pobesedni, ni težak; a za tem tiči drugi, skriti, alegorični, kakor pravimo. In prav v tem tiči vzrok, da tudi največji nasprotniki katoliške Cerkve zahtevajo Danteja, ki je vendar skozinskozi veren in katoliški Cerkvi vdan pesnik, zase, kot svojega sobojevnika; nočejo namreč videti njegovega trdnega dogmatičnega temelja, temveč poudarjajo predvsem ona mesta, kjer biča simonijo, nepotizem in druge človeške strani v Cerkvi. Končno še dve, tri besede pro domo sua. Utegnil bi kdo reči: Ali nam ni Dante pretuj, predaleč od nas? Kdo ga bo umel v naših modernih časih? Na to odgovarjam: Isti duh, čigar dela vidimo po gričih in gorah naše domovine, isti duh veje v Dantejevem umotvoru; kakor se je zdela našim dedom v srednjem veku lepa zelena gora, zeleni grič, a še lepši, če je imel na vrhu cerkev, posvečeno Bogu, tako je bilo tudi svetovno naziranje srednjega veka (in Danteja, kot njega največjega zastopnika v pesništvu): lepo je naravno modroslovje, človeška veda, 1 Ko izide po treh letih, če Bog da, ves prevod v obliki knjige, se bo tudi uvod razširil in poglobil. pridobljena z naravnim razumom, vendar ji še nekaj manjka — razodete vede; ta je nje krona. Zato vidimo, da skozi pekel in vice vodi Vergilij, kot zastopnik čisto človeške modrosti, a dovrši potovanje Beatrika, ki pomenja razodetje, bogoslovje. Tako se torej lepo ujemata preprosto versko čuvstvo naših prednikov v naši slovenski domovini in globoka špekulacija pesnikov in teologov ob Tiberi in Arnu. — Da nam je prevod „D. C." potreben, je razvidno iz tega, da ga imajo že vsi kulturni narodi, tudi slovanski; Nemci n. pr. imajo že 20 celotnih prevodov! Mi imamo doslej edino Koseškega „Pakl", ki je pa brez dvoma zastarelo. Kdo ga je sploh čital? A pesnika naj bi prevajal pesnik! „Smo dolgo upali in se bali," a ni se lotil prevoda noben pesnik; zato ne preostaja — če nočemo še čakati! — drugega, kakor da vzame nase to ogromno delo kak suhoparen filolog. Bodo vsaj zanamci imeli kaj za nami popravljati!1 Žal bi nam bilo, ako bi našlo to delo — le malo čitateljev. Priporočal bi onim, ki znajo vsaj nekoliko laško aH pa le latinsko, naj si kupijo izvirnik2 ter naj primerjajo prevod z izvirnikom; tako bodo v treh letih temeljito prečitali eno izmed najslavnejših del svetovnega slovstva. In to jim bo — zlasti mladini — velike koristi. Unius libri lectorem timeo — je rekel sv. Avguštin. — Sedaj pa naj govori pesnik! 1 Sicer pa je največ kriv — ali pa nekriv, kakor hočete! — da se je bas sedanji prevajalec lotil dela, njegov dragi gospod kolega v Kranju, profesor dr. Fr. Perne, sam odličen poznavalec in ljubitelj Danteja, ki podpisanega že deset let naganja k temu delu in mu daje pogum. 2 N. pr. Ulrico Hoepli, Milano, se dobi za eno liro; s komentarjem (Scartazzini) istotam, za L 450. Prvi del. PEKEL. I. spev. V temni loži. — Bojazen. — Ob vznožju griča. — Troje zveri. — Pesnik Vergilij. — Prerokovanje o hrtu. — Nastop potovanja. Vtem uvodnem spevu nam pesnik najprej pripoveduje, Kako se je pričela usodepolna prikazen, trajajoča deset dni, ki je y njej dovršil potovanje skozi trojno kraljestvo pekla, vic in raja, da je namreč na čuden način globoko zaspal (v. 11); in pa kdaj jo je imel: ko je bil star 35 let (povprečno traja človeško življenje — po izreku svetega pisma — 70 let, zato govori o polovici naših dni) in še natančneje, da je to bilo v prvi pomladi — solnce je bilo stopilo v znamenje ovna (v. 38), in sicer v noči med 24. in 25. marcem, ki je bil tisto leto veliki petek. V prikazni se vidi pesnik sredi temne, goste lože (prim. Trdinovo bajko „Gluha loža na Gorjancih"), ki pomeni zmote mladih dni; hoče se izkopati ter nastopiti pot v goro (v. 13), ki pomeni krepost; toda lepo pisan in gibčen ris (mladostna čutnost), lev (napuh) in volkulja (lakomnost) mu zastavijo pot, tako da že misli bežati nazaj v gozd. Kar zagleda duha svojega najljubšega pesnika Vergilij a! Dante ga prosi pomoči. Vergilij ga sicer pred zvermi ne more braniti, posebno ne pred volkuljo, vendar pa se mu ponudi, da ga hoče spremljati skoz pekel in do vrha gore očiščevanja, odtod skoz raj pa ga bo vodila vrednejša duša (Beatrika). Nato nastopita pesnika potovanje. Dni naših polovica je za mano bila: tu znašel sem se v temni loži — zgrešena prava pot in vse neznano! 4 Bila tako je gosta skozinskozi ta loža, pa zaraščena in silna, da v mislih nanjo že se zdrznem v grozi. 7 Bridkost iz nje izvira mi obilna; a tudi sreče vir se mi je javil ondi in druga čuda neštevilna. 10 Ne vem, kako da sem se tja napravil; bilo gotovo v spanju je globokem, ko pravo, desno pot sem bil ostavil. 13 Stojim ob griču slednjič nevisokem: bil konec tam je lože in doline, ki v strahu že pred njo sem bil žestokem. 16 Pogledam kvišku: griča so hrbtine zlatili žarki onega planeta, ki vsakega prav vodi skozi tmine. 19 Bila mi zdaj bojazen je odvzeta, ki v srca dnu mi je sedela bleda vso noč, ki sem prebil jo poln trepeta. 22 Kakor se oni, ki valov ga zmeda zaloti, pa hropeč priplava k bregu, obrne ter v valove gleda, gleda — 25 tako se je moj duh, ker še na begu, ozrl nazaj, pa meril je goščavo, ki ni je poti prave v nje obsegu. 28 Za hip izmučen padem tja na travo; a brž na pot in v reber osamljeno! Krepko sem se prestopal na višavo. 31 Pa glej! kjer jamem dvigati koleno, preži mi gibčen ris — razdalja mala! — imel je dlako s pegami škropljeno. 34 In ni se me zverina le ne bala, ampak mi drzna pot celo zastavi, tako da bežati me je že volja gnala. 37 Bilo je jutro v vsej pomladnji slavi in vzhajalo je solnce v znamnju ovna, ki v njem je stalo, ko je Bog v ljubavi 40 telesna bitja stvoril in duhovna. Že upal sem, da name nima gneva ta zver, veselopisana, čarovna, 43 zbog letne dobe in zbog ure dneva. Prezgodnji up se je slabo obnesel: ker koj prestraši me prikazen leva, 39 46 ki glavo je pokonci, zdi se, nesel in zrl sestradan vame je tak jezno, da zrak pred njim, se zdi, je tresel. 49 Privleče še volkulja se oprezno, vsa mršava in suha od pohlepa, ki mnoge je pahnila v bede brezno; 52 strahota nje oči je bila srepa tako, da sem zaklical iz obupa : „Tja gor na vrh najbrž ne pridem zlepa!" 55 Kot on, ki novce grabi, kup vrh kupa, če času zljubi se, mu kup podreti, trpinči svojo dušo in jo trupa — 58 tak zveri se posreči, mir mi vzeti in, bližajoč se mi, me je počasi tja rinila, kjer solnca luč ne sveti. 61 A ko nizdol umikam se po jasi, se mi prikaže nekdo ter v daljavi se hripavo — bil dolg je molk — oglasi. 64 Brž ko uzrem ga v veliki puščavi — „Usmiljenje z menoj!" zakličem milo, „kdor si, le senca ali človek pravi!" 67 Odvrne mi: „Ne človek, to je bilo; v Lombardiji so starši mi živeli, ju mesto Mantova bilo rodilo; 70 zagledal sem za Julija dan beli, oj pozno! V Rimu živel za Avgusta, ko v templjih so maliki še sloveli. 73 Bil pesnik sem; slavila moja usta Eneja so, ki je priplul iz Troje, ko po požaru je postala pusta. 76 A ti? zakaj nazaj med temne hoje? zakaj na goro ne le-to veselo, ki vir in vzrok je vse radosti moje" — 79 „Vergilij ti si, ono slavno vrelo, ki sloga širno reko nam napaja?" To rekšemu mi čelo je zardelo. 82 „Oj cvet najlepši pesniškega gaja, naj sad rodi mi dolgih let učenje, ki k njemu tvoja knjiga me navaja. 85 Ti moj učitelj, moje hrepenenje, od tebe slog in pesniška pravila in čast imam — in — slutim že — slavljenje. 88 Poglej to zver, ki me je zavrnila! Oj reši nje me, modrec ti sloveči, pred njo se sleherna mi trese žila." 91 „Če hčeš, da priti vun se ti posreči," mi de, ko solza lice mi zalije, „se k poti drugi treba bo zateči. 94 Ker vedi: zver, ki glas pred njo tvoj vpije, skrbno vsa pota svoja straži mračna: kdor zajde tja, ga prejalslej ubije. 97 Nrav ji tako je sprijena, napačna, da poželjivost nje ni nikdar sita, in ko nažre se, bolj ko prej je lačna. 100 Z nebroj živalmi rod plodi in pita. A hrt se več ne bode dolgo skrival — in zgrudila se bo, s krvjo oblita. 103 Le-ta zemlje, zlata ne bo užival, modrost, ljubav, krepost mu bodo hrana, mu rod med dvojnim Feltrom bo prebival. 106 O da po njem Italiji se sceli rana, ki zanjo je mladost Kamila dala in kri junakov bila žrtvovana! 109 Pred njim bo zver skoz mesto, vas bežala, dokler ne trešči je v pekla globine, odkjer jo prva je zavist poslala. 112 Zato poslušaj moje opomine: za mano pojdi v kraje, ki te vanje popeljem, kjer so večne bolečine; 115 tam bodeš čul obupno zob škripanje, in prišel v davnih boš duhov okrožje, ki smrt jim druga v večno je jokanje; 118 nato boš videl nje, ki v ognju ložje trpe in radi, v nadi, da prišteti prej slej kdaj bodo med svetnike božje. 121 Če pa boš hotel prav do teh dospeti, te spremi duša, ki se odlikuje od mene bolj; modri so njeni sveti; 124 ker meni Kralj, ki gori tam kraljuje, ker sem mu bil uporen, vreden graje, voditi v mesto gor ne dovoljuje. 127 Povsod vse vlada, tam se vživat daje, tam mesto je, tam zlati njemu sedež; o blaženi, ki pridejo v te kraje!" 130 In jaz nato: „Oj vse modrosti vedež, za Boga, ki spoznal ga tukaj nisi, te prosim, da me res na kraj povedeš, kjer se dobe le žalosti utisi, do tja, kjer sveti Peter sam vratari; od poti te zveličanje zavisi." Molče vodnik pred mano ide stari. 133 136 Opombe: V. 17: t. j. solnca (Kristus!). — V. 29: osamljeno, ker jih le malo hodi to pot. — V. 37—40: v srednjem veku so menili, da je Bog ustvaril svet spomladi. —V. 63: se hripavo oglasi itd: Vergilij je molčal že dolgo, kajti rojen 1. 70. predKristom v Andih blizu Mantove, je umrl 1. 19. pred Kristom, torej pred dobrimi 1300 leti! Šele 26 let je bil star (namreč Vergilij), ko so zarotniki umorili Julija Cezarja, ki bi ga bil tako rad poznal in slavil, zato pravi v. 71: Oj pozno! Opeval je v junaški pesmi „Eneidi" slavne čine junaka Eneja, ki je ostavil nesrečno rojstno mesto Trojo ter priplul z mnogimi junaki v Italijo, kjer je v hudem boju porazil domačine (n. pr. mlado junakinjo Kamilo iz rodu Volskov) ter položil temelje za slavni Rim. — V. 101: tu napoveduje V., da bo prišla Italiji rešitev iz Verone od mladega viteza Can Grande (cane-pes!). Prim. uvod! — V. 111 t. j. satan, prvi lažnik in prvi nevoščljivec. — V. 117: druga smrt, t. j. večno pogubljenje. — V. 124—127: ker sem bil pogan. — (Dalje.) 76 Ponatis prepovedan g TRETjE SLOVENSKE UMETNIŠKE RAZSTAVE V LJUBLJANI L. 1909. F0T' FR' VESEL Dante /Highieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil dr. Jo s. Debevec. (Dalje.) II. spev. Pripoved o priprošnji v nebesih. — Tri svete žene. — Vergilijevo poslanstvo. * Od jutra (dne 25- marca) do večera že hodita pesnika, da bi dospela do vhoda v pekel; proti večeru sta že čisto 7 blizu, a v zadnjem hipu se hoče Dante skesati, češ: iz starih časov se bere samo o Ene ju, da je šel kot živo bitje v pekel poizvedovat svojo bodočnost; v raj pa je 10 bil zamaknjen tudi le eden, sv. Pavel; on (Dante) da se s tema dvema ne more primerjati in torej ni vreden, da bi naredil to silno resno pot (v. 1 — 42). A Vergilij ga tolaži; 13 razodene mu, da je božja volja, božji sklep, da to pot nastopi in dovrši; pove mu, da so tri svete žene v nebesih prosile zanj, in sicer da je neka vzvišena gospa (Ma- 16 rija) pozvala sveto Lucijo, ki se ji je Dante rad priporočal v molitvi, naj kaj stori za svojega služabnika, in da se je ta (sv. Lucija) takoj obrnila s prošnjo doBeatrike, 19 naj pomaga onemu, ki jo je ljubil v življenju; Beatrika pa da je takoj prispela v predpekel, ne da bi se kaj bala tega temnega kraja, ter naprosila njega (Vergilija) kot za- 22 veznika pri tem rešilnem podjetju; in on da je to častno nalogo sprejel z veseljem ter takoj prišel (v. 43—127). „Rešil sem te volkulje, zaupaj mi še dalje!" Tako ga osrčuje 25 Vergilij prijazno. Dante je po teh besedah zopet ves pogumen. ,,S teboj grem, naj velja, kar hoče!" zakliče svojemu kažipotu. In tako dospeta pred vrata pekla (v. 128 — 142). 28 To svoje omahovanje popisuje Dante v II. spevu; preden pa prične pripovedovati, pokliče v pomoč (po stari navadi pesnikov, Muze, modrice petja, ter svoj zvesti spomin („ki 31 ne blodi") katerega da čaka velik napor, a tudi velika čast (v. 7, 8 in 9) Nagibal se je dan; že mrak dremotni je bitjem vsem, kar jih po zemlji hodi, jemal bremena težka z ram; v samotni le jaz sem uri se pripravljal: Bodi; srca in poti sprejmem boj naporni! Naslika naj spomin ga, ki ne blodi. Pomoč, o Muze ve, in Duh ti vzorni; spomin, ki videnje si pisal moje, zdaj se pokažeš v moči neumorni! „Poet, ki vodstvo zdaj mi nudiš svoje, sem li dovolj močan za pot to resno? O tem najprej te prosim jaz presoje. Enej samo, kot poješ ti slovesno, je smel, še umrljiv, k duhovom doli; med sencami je bitje bil telesno. K kdo je bil Enej? mar kar kdorkoli? in kar je storil on, kdo ga doseže? Da mu je torej Bog bil dober toli, se z umom zdravim čisto dobro veže: Graditelj Rima naj se imenuje in carstva, ki naj celi svet prepreže; naj Rim, naj carstvo tamkaj se osnuje, — to je bilo neba povelje staro, tam Petrov naj naslednik v vek stoluje. Ta pot v duhov podzemeljsko močvaro mu je vesti prinesla preveljavne: pobedo njemu, papežu tiaro. Potem Izvoljena posoda slavne je ondi zrl reči v potrdbo veri, ki je začetek poti zveličavne. A jaz? li smem tja? v kakšni pa nameri? Sem li Enej? sem li jaz Pavel sveti? Da vreden nisem, sam vem, ve vsakteri. 77 Zato, če za teboj se drznem speti, bojim se, da bom kriv s tem bedastoče; kot modrecu ti laže je umeti." In kakor on, ki hoče in spet noče, pa se premisli, spet zavrže sklepe, da nikdar mu začeti ni mogoče: tako sem jaz bil sredi tmine slepe ; kar v hipu z mislimi sem bil pri kraji, ki so bile v začetku tako lepe. ,,Če prav razumem ta pogovor naji," de duh mi plemeniti, ,,dušo plaši bojazen tebi; šel nazaj bi raji. Bojazen mu izhode vse zamaši, pa pustil človek delo bo začeto: tako žival se v trni privida vstraši. A da srce ti bo strahu oteto, čuj reč, ki se o tebi tam je dela, ko v žali je bilo srce prevzeto. Med dvomi duša moja je visela; kar me zakliče tak prekrasna žena, da koj me je za službo svojo vnela. Očesa žar, kot zvezda ne nobena, me miloglasno je nagovorila — bila je angelska beseda njena: Oj duša draga pesnika Vergila, ki hrani ti še zdaj ime sloveče in bo vse dni ti zemlja ga hranila; prijatelj moj, pa ne prijatelj sreče, ne more kvišku v goro osamljeno, tako da se umika že boječe; bojim se, da že hodi pot zgrešeno, ker sem v pomoč prepozno prihitela, po tem, kar je bilo tam gor rečeno. Zdaj brž! Z besedo, ki srce bo vnela, pomagaj z vsem, kar se rešitve tiče, da duša mi v tolažbi bo vesela. Ki te pošiljam, jaz sem — Beatriče; vrniti se domov je želja moja; ljubezen je, ki na pomoč te kliče. Pri srcu cesto bo mi hvala tvoja, ko stala bodem gori pred Gospodom. — Utihne; jaz sem vzkliknil: O gospoja! Kreposti žena, med človeškim rodom edina ti, ki ločiš ga najdelje od bitij vseh pod tem nebesnim svodom — tako mi drago tvoje je povelje, da precej iti že mi je zamuda; nič več ponavljati ni treba želje. A le kako, da brez strahu, brez studa prikažeš se tu v temne zemlje sredi z višav, ki njih želiš spet gledat čuda? — Nakratko, ker si take radovedi, mi reče, čuj, kaj mislim o tej stvari; zakaj med vas se ne bojim, izvedi: Stvari le, ki nam morejo kaj kvari storiti, teh samo se treba bati; pred drugimi strahu nam nič ni mari. Oklep imam — Bogu mi čast je dati! — da me nesreča vaša ne doseže in ogenj vaš da me ne more žgati. Gospe preblagi gori v srce reže njega zapreka, h komur ti iti je, in prosi, da rek trdi Bog razveže. Obrne s prošnjo brž se do Lucije: Častilec tvoj, glej! moli k tebi vrelo; 99 naj, prosim, varstvo tvoje zdaj ga krije. Lucija pa, — ki črti kruto delo, do mene brž, kjer sva se radovali 102 s pobožno veka starega Rahelo. De: Beatriče, vdana božji hvali, tako pustiš ga v stiski ti njegovi, 105 ki, tebe je ljubeč, šel od druhali? So ti njegovega joku glasovi neznani ? in ne veš, da smrt napada 108 z najhujšimi življenja ga valovi? — Na svetu je skrbel, to je navada od nekdaj, hitro vsak in rad le zase: 111 hitreje jaz sem zanj in pa bolj rada. Na sedež svoj sem pozabila, nase; v tvoj govor upam — vreden časti vsake — 114 v čast je i njim, ki slušajo mu glase. Ko je bila besede rekla take, s solzami se v očeh je obrnila; 117 jaz pa pospešil k tebi sem korake. Prišel sem, kot je ona odločila: iztrgal sem te oni ljuti zveri, 120 ki v hrib ti bližnjico je ugrabila. A zdaj ? nazaj oko stezo ti meri? kaj treba v srcu takega trepeta, 123 kaj se obraz ti bojazljivo cmeri, ko takih žen zate trojica sveta se trudi vzpričo vse nebes dvorane 126 in jezik moj ti dobro vse obeta?" Zapro se cvetke v času nočne slane, a spet odpro in dvignejo glavice, 129 če so od solnca zjutraj obsijane: tako se meni je zjasnilo lice in zopet glava se mi je vzravnala 132 in sem dejal odločen mož pravice: „0 blago srce nje, ki mi poslala pomoč je! Ki besedi nje pravotni 135 si koj poslušen bil, i tebi hvala! Da, grem s teboj tja doli v kraj temotni; navdušil si za pot mi srce vroče; 138 sedaj spet trden je moj sklep prvotni. Naprej! Kar ti, i tvoj tovariš hoče; ti uči me, ti vodi pot me pravo!" 141 To sem dejal. — On gre naprej kot oče, in šla je pot nizdol, v temo, goščavo. Opombe: V. 5 —6: t. j. pesnika je čakal dvojni naporni boj: težavna pot in pa premagovanje sočutja z zavrženimi v peklu. — V. 13: kot poješ ti slovesno — o poti Ene-jevi v pekel ali Had, kakor so rekli stari Grki, pripoveduje Vergilij v šestem spevu svoje veličastne Eneide (prim. opombo k I. spevu, str. 39, k vrstici 63 nsl.). —V. 15: med sencami — stari Grki in Rimljani so menili, da po smrti človekova duša živi v podzemeljskem kraljestvu, kakor nekakšna nevidna senca, ki ima vse poteze rajnika; so pa brez razuma in brez krvi; če zaduhajo človeško kri, prihite jo vse lokat. — V 17: kdo ga doseže? Dante je ves navdušen za Eneja, kajti bil je (kakor že omenjeno v op. v. 63 k I. spevu) posredni ustanovitelj Rima in rimskega cesarstva; rimsko cesarstvo pa je bilo politični ideal Dantejev. (Prim. Uvod, str. 37.) — V. 27: pobedo njemu, papežu tiaro — t. j. v podzemlju je Enej izvedel, da bo srečno premagal vse sovražnike ter ustanovil Rim, ki je sedaj — meni pesnik Dante — sedež rimskega papeža, čigar glavo diči tiara. — V. 28: Potem Izvoljena posoda — t. j. sv. Pavel, ki ga sv. pismo tako imenuje (Dj. apost. IX. 15); v drugem listu 78 do Korinčanov (XII. pogl. v. 2 nsl.) sv. Pavel sam pravi, da je bil zamaknjen v tretje nebo. — V. 52: Med dvomi duša moja je visela — t. j. bival sem v predpeklu z mnogimi pravičnimi pogani vred, brez čutnih kazni, a tudi brez gledanja božjega. — V. 76 nsl: Kreposti že na, ki človeški rod ločiš (odlikuješ) od vseh bitij, to velja Beatriki, a razvidno je, da predstavlja Beatrika tukaj kot simbol neko drugo ženo: učečo Cerkev ali, kakor nekateri mislijo, sveto bogoslovno vedo. —V. 78: pod tem nebesnim svodom — Dante (in pred njim stari vek) je mislil, da se suče okrog zemlje kot središča devet nebesov ali nebesnih svodov, drug vrh drugega, in sicer zemlji najbližji in najožji, mesečni svod z najmanjšim premerom, potem svod šestero planetov: Merkurja, Venere, solnca, Marsa, Jupitra in Saturna; nad vsemi temi se vrti nebes nepremičnic in kot deveti in skrajnji kristalni nebes, primum mobile, kakor so ga zvali stari zvezdoslovci, ki od njega izvira vse gibanje; potemtakem pomeni ta verz: od vseh bitij, kar jih je pod mesecem, t. j. na zemlji; o drugih noče tega trditi. — V. 94: Gospe preblagi gori, t. j. Marija. — V. 96: trdi rek — izrek božje pravice nad grešnikom, tukaj nad Dantejem. — V. 97: do Lucije; Danteja so v mladosti rade oči bolele in zato je posebno častil sv. Lucijo. (Tako je pripomnil Dantejev sin v razlagi pesnitve.) — V. 105: tebe je ljubeč šel oddruhali — Dante se je ločil od družbe in se posvetil učenju, da bi mogel, „ako bi bila volja božja, o Beatriki povedati, kar še ni bilo povedano o nobeni." (Vita nuova, pogl. 42.) — V. 114: v čast je i njim, ki slušajo mu glase — kdor se je učil od Vergilija, je dosegel lep slog, ki mu je bil v čast. — V. 120: bližnjico— krajša pot v nebo je pot neomadeževanega življenja; prim. Psalm. 23, 3. 4; pot pokore pa je daljša. III. spev. Predjama. — Bojazljivci, neodločneži in nadstrankarji, preganjani od komarjev in os. — Brodnik Haron. — Potres. Pesnika dospeta do vrat, ki vodijo v pekel in imajo skrivnostni napis (v. 1—18).1 Vstopita. Nekak obokan prostor se jima odpre, teman, brez zvezd, iz daljave šumi reka Aheront. Ta prostor še ni pekel, ampak šele nekakšna predjama.2 Cujeta jok in tuljenje. V ta prostor so obsojeni vsi tisti, ki jih ne more ne nebo in ne pekel: to so najprej oni na dst rankars ki angeli, ki se niso hoteli odločiti ne za Boga, ne za Luciferja, potem pa vsi piškurji, strahopetci, ki se iz same zložnosti, da si ne bi pokvarili ljubega počitka, niso odločili za nobeno stranko, pa tudi za nobeno častno ali nečastno delo. Ker so v življenju hoteli le počivati, morajo v tej temni peklenski predjami, pikani od komarjev 1 Naj tukaj omenim, da so stari Grki in Rimljani na raznih krajih iskali vhoda v podzemeljski svet, v Had, kakor so rekli; posebno, kjer je kakšna reka ponicala, kakor n. pr. Aheront na Grškem, ali v kakšnem močvirju, kakor je Avernsko jezero pri Neaplju; ako bi bili poznali Škocijanske jame pri Rakeku ali pri Divači, ali pa Postojnsko jamo, bi bila živa domišljija starodavnikov gotovo vanje prestavila vhod v pekel. 2 Kdor je bil v Postojnski jami, si bo v svoji domišljiji lahko predstavljal to predjamo; spominjal se bo, da se gre od vhoda najprej precej časa skozi neki nizek hodnik; kar naenkrat se začuje v globočini šumenje Pivke, pa tudi jama se razširi in vidi se dol v prepad. in os, neprenehoma besno dirjati za nekim plapolajočim banderom. Med njimi spozna Dante tudi papeža Celestina V. (v. 19 — 69). Na koncu tega visokega in dolgega hodnika dospeta do podzemeljske reke, ki se zove Aheront. [Grško ime, najbrže v zvezi z medmetom „ah!"] Na bregu vidita vse polno duš, ki čakajo brodarja Haron a, da jih prepelje na drugi breg. Danteja, ker je živo bitje, čmerni brodar noče vzeti v čoln, toda Vergilij ga pomiri (v. 70—129.) V tem hipu nastane silen potres, piš in blisk; Dante omedli (v. 130—136). TA VRATA VODIJO NA ZALO CESTO, KI LJUDSTVA HODIJO PO NJEJ NESREČNA V BREZKONČNO BOL, V TRPLJENJA VEČNO MESTO. ZAHTEVALA PRAVICA NEIZREČNA, UKAZ MOČI JIH STVORIL PRVOBITE, MODROST NAJVIŠJA IN LJUBEZEN VEČNA. PRED NJIMI LE STVARI SO VEKOVITE, IN ONA STALA BODO BREZ NEHANJA. O VI, KI VSTOPITE, VSAK UP PUSTITE! Ustrašil sem se mračnega pisanja, ki sem zagledal ga nad temi vrati: „Kaj naj," sem vprašal, „ta napis naznanja?" 13 Kot tak, ki ve odgovor pravi dati, mi de: ,,Zdaj pusti vsakršno dvomljenje; ne gre, tu malodušnosti se vdati. 16 Zdaj greva v kraj, kjer gledal boš trpljenje nesrečnih, ki so Njega izgubili, ki je razuma večno hrepenenje." 19 Prijel me je za roko; pogled mili njegov me je osrčil; v kraj skrivnosti stopila sva med tiste, ki so bili. 22 Tu vzdihov, joka, krikov žalnih dosti odmevalo v brezzvezdnatem je vzduhi, tak da sem jokati jel od bridkosti. 25 Jezikov zmes in jeze vmes izbruhi, kletvinj izrazi hripavi in jari, pesti udarci in pa kriki gluhi, 28 in bil je šum, ki večno kolobari v tem mraku vednem, kot vrtinec prašni, kadar po cestah veter gospodari. 31 In vprl sem v pesnika pogled svoj plašni, rekoč: „Kdo, učenik, tako lomasti? Kdo so, ki se pode v bolesti strašni?" 34 In on mi de: „Na ta način vihrasti trpe ničvredne duše, ki so gori bile i brez časti i brez nečasti. 37 Zdaj vmes med mlačnih angelov so kori, ki vdali ne in niso se uprli, Nad strankami! zvenelo je v njih zbori. 40 Kot madež grd so angeli jih vrli izgnali; ne odpro pekla jim ključi: uporni bi na nje zlorado zrli." 43 ,,Kaj," pravim, ,,učenik, tako jih muči? nad ktero tarnajo tako nezgodo?" In on: ,.Odgovor kratki te pouči: 46 Ni upa jim, da kdaj umrli bodo; mišljenje njih je zmeraj tak nizkotno, da vsakemu zavidajo usodo. 49 Pozabljeno njih žitje je sramotno; nebo, pekel celo jih ceni malo. Dovolj o njih! Poglej jih, a trenotno!" 52 Pogledam: v zraku, glej! je plapolalo bandero, šlo naprej in se vrtelo kot blisk in ni za hip miru si dalo; 79 55 za njim hodilo je ljudi krdelo; nikdar se nisem prej tega zavedal, da toliko ima jih smrti žrelo. 58 Med njimi znancev nekaj sem zagledal; spoznal plašljivo njega sem podobo, ki se je višnji službi odpovedal. 61 Razvidel sem takoj z duha svetlobo, da je to tolpa mevž in šlev boječih, ki so pred Bogom stud in pred hudobo. 64 Ni dičil jih na svetu znak živečih; zdaj so nagi in v divji beg jih drvi komarjev lačnih roj in os bodečih. 67 Opikan bednim je obraz do krvi, ki jo, pomešano z le-teh solzami, pij 6 na tleh gomzeči gnusni črvi. 70 Ko se naprej ozrem v visoki jami, uzrem breg reke in ljudi v števili velikem tam; srce miru ne da mi, 73 povprašam: ,,Kdo so ti in kaj jih sili, kateri zakon, da vse v čoln se gnete: V tem mraku hrepenim po pojasnili." 76 In on : ,,Reči ti bodo razodete, ko stopiva na breg in bode pusti ti segal Aheron do tvoje pete." 79 Povesil sem oči; moj govor grusti — sem bal se — in težko morda mu dene? Do reke nisem nič več mrdnil z usti. 82 V tem hipu proti nam svoj čoln prižene odonstran starec, belih las, ter zine in zakriči: ,,He, duše izgubljene, 85 slovo vzemite od neba modrine; na drugo stran vas hočem prepeljati, kjer krop in led in večne so temine. 88 A tebi, ki živiš, to ne velja ti; ti pa so mrtvi, z njimi mi ne hodi!" Pa nisem dal od čolna se odgnati. 91 Zato mi de: ,.Drugod, po drugi vodi, dospeš na breg, ne tod; in čolnič laži te vozil bo nekoč po onem brodi." 94 ,,Le Haron," de Vergil, „se potolaži; tam to hote, kjer i mogo to hkrati. Delj svoje radovednosti ne kaži!" 97 Zdaj se umiril je obraz kosmati in manj oči plamena so žarela brodarju na bledo-močvirnem blati. 100 A vboge duše, trudne, brez odela, so prebledele, v strahu vztrepetale — tak jih beseda trda je zadela. 103 Boga so, starše svoje preklinjale, človeštvo, rojstva kraj in čas in seme, ki s starši vred so iz njega pognale. 106 Zbežale so, hudo plačoč, na sleme obrežja divje-pustega, ki čaka sovražnike Boga vse brez izjeme. 109 A Haron — ogelj tli v očeh besjaka! — le migne, in že vse se pokorava; če ne, udari z veslom počasnjaka. 112 Kot listje se jeseni obletava, za listom list, in veja vzre pod sabo, da je na tleh nje praznična oprava; 115 tak vsiplje se Adama seme slabo z obrežja v čoln, na migljaj le brodnika, kot ptiči se love na svojo vabo. 118 Čoln ž njimi v temni vodi se premika, a preden so na drugo stran dospele, že nova truma čaka spet voznika. 121 Besede učenik mi reče te-le: ,,Vsak, kdor umrje v stanu božje jeze, vsi se snido iz vsake tu dežele 124 in si žele, da čoln jih prek odveze; tako pravica božja jih vzpodbada, da hrepenenja strah dobi poteze. 127 Duš dobrih Haron v barko ne naklada; če torej bes se krega, nate vpije, lahko umeš pomen tega napada." Z RAZSTAVE HRVAŠKEGA UMETNIŠKEGA DRUŠTVA „MEDULIČ": UMETNIKI PRED JAKOPIČEVEM PAVILJONOM 130 V tem hipu strese temne prostorije potres moči presilne in okrutne; če spomnim se, me mrzel pot oblije. 133 Iz solznih tal obenem vihra butne, vse križem rdeče bliskati se jame; postale misli moje so brezčutne 136 in zgrudim se — globok me sen objame. Opombe. V. 4—7 naznanjajo sv. Trojico. — V. 18: ki je razuma večno hrepenenje, t. j. Bog; saj je rekel: Jaz sem pot, res niča in življenje — V. 21: ki so bi 1 i, t. j. v kraljestvu umrlih. — V. 42 : u p orni bi nanje zlora do zrli, t. j. uporni angeli bi se primerjali z mlačnimi in bi imeli neko zadoščenje, neki ponos, češ da so bili boljši od teh; to pa bi bil že košček veselja in zato — nadstrankarji ne smejo mednje. — V. 47: da vsakemu zavidajo usodo, t. j. taki leni zložneži imajo čas opazovati usodo ljudi in mislijo, da je vsak srečnejši od njih. — V. 51: P ogle j, a le trenotno! — v izvirniku: „guarda e passa" — je že v pregovoru. — V. 60: ki se jevišnjislužbi odpovedal — najbrže misli Dante tukaj papeža Ce lest i na V., ki se je leta 1294. na prigovarjanje nekaterih kardinalov, med temi morda tudi kardinala Gaetanija, naslednjega papeža Bonifacija VIII. (1294—1303), odpovedal najvišji službi sv. Cerkve; storil je to z ozirom na svojo visoko starost in ker se ni smatral za sposobnega; Dante pa je imel to za bojazljivost, češ da treba kupčevati tudi z enim talentom, ne pa ga zakopati. Posebno pa je zato zameril papežu Celestinu V, ker je s svojim odstopom omogočil nasledstvo Bonifaciju VIII., katerega je Dante iz političnih vzrokov sovražil. (Bonifacij VIII. je namreč podpiral stranko „črnih", aristokratov, v Floren-ciji, prim. Uvod!) Celestina V. časti katoliška Cerkev kot svetnika. — V. 6*: znak živečih, t. j. delavnost. — V. 92: in čolnič laži itd. meri na vožnjo do otoka in gore očiščevanja (Vice II.) — V. 85: slovo vzemite od neba modrine! Kaj so zvezde našim očem, občutimo, ako jih dalj časa nismo videli. Tudi Dante vzame pri vhodu v pekel slovo od njih: zato pa prišedši iz pekla in na drugi poluti zemlje zopet zagledavši zvezdnato nebo, veselo vzklikne: Zvezde! („stelle!u) kar je zadnja beseda „Pekla". — V 95, 96 je nekak čarodejski zagovor. — V. 109: v očeh besjaka — starim Grkom je bil Haron nekakšno božanstveno bitje; Dante mu je prisodil sicer isto vlogo, a naredil ga je kot krščanski pesnik za besjaka ali hudiča. (V tem opisu podzemeljske reke in Harona posnema Dante svojega vzornika Vergilija po Eneidi, 6. spev, v. 387 nsl.) — V. 126 = strah se izpremeni v hrepenenje. •* IV. spev. Prvi krog. — Predpekel (Jimbus"). krščeni otroci. Homer; ne- Ko -se pesnik iz omotice zopet vzdrami, je že onkraj flheronta. Predjama, ki je bila (v III. sp.) morda bolj nizka in podolgovata, se zdaj naenkrat ogromno razširi, poviša in poglobi: nad brezdanjo, temno globeljo visi brezzvezdnat svod. Globel se proti dnu — noter do središča zemlje! — enakomerno zožuje, in sicer v deveterih krogih ali pasovih (galerijah), ki je njih vsak nekoliko ožji. [Spomnimo se rimskih amfiteatrov!] V vsakem krogu je svoja vrsta prebivalcev. Pesnika ne obhodita nikjer vsega kroga, ampak vsakega le devetino, idoča ves čas na levo (dočim pojdeta po deveterih pasovih gore očiščevanja na desno!). Vstopita v prvi krog, ki je najširši (predpekel, preddvor). Tu ni slišati ne joka, ne škripanja z zobmi, ker prebivalci ne trpe nikakršnih telesnih muk; slišita le vzdihe hrepenenja po Bogu, ki ga ne vidijo (v. 1—27). Tu notri bivajo duše otrok, ki so umrli brez sv. krsta; tu so zbrani duhovi onih poganov in judov, ki so pravično in krepostno živeli na zemlji; bilo jih je še več, a mnogo jih je vzel s seboj Kristus, ki se je bil po svoji smrti prikazal v predpeklu (v. 28—74). Naproti jima pridejo štirje slavni pesniki (Homer, Horacij, Ovidij in Lukan); na trati sredi lepega gradiča vidita slavne modrijane starega veka, junake, ki so pomagali ustanoviti Rim, in nekatere slavne žene (Pentezilejo, Lavinijo in Lukrecijo). Vergilij mu jih imenuje. Prijetno bi bilo še dalje občevati z duhovi tega kroga, a treba je hiteti dalje (v. 75-151). Vzbudim se: hrušč mi bije na ušesa iz strašnih globočin, da kvišku planem, kot človek, ki vzbudi ga strah potresa. 4 Vzravnam se in oči si v čudu manem, pogled prodreti tmo si prizadeva, da vendar, kje nahajam se, uganem. 7 In videl sem : prepad nasproti zeva, — na robu stal sem mu — globel brezdanja, iz nje brezkončen jok in stok odmeva. 10 Nad njo se dim in mrak in noč preganja, da, naj oko še bolj pogled upira, ne vidi z roba dol se stvar najmanja. 13 „V slepote kraj se nama pot odpira," de pesnik, — lice mu bilo je bledo — „za mano pot naj noga ti ubira." 16 A jaz, videč mu v licu smrt in zmedo, odvrnem: „Jaz naj grem, ko ti oklevaš, ki si doslej pogum dajal z besedo?" 19 In on: „Napak obraz ti moj umevaš: z njega sočutje moje le odseva s trpini, kar pa ti kot strah domnevaš. 22 A pot je dolga; čas je, da že greva!" In šla sva — prvo me je zdaj sprejelo okrožje, ki le-to globel odeva. 25 Na glas ni jokal nihče ondi; vjelo uho mi je le vzdihe pretresljive, da trepetalo je ozračje celo; 28 le žal trpe, ne muke občutljive, te trume velike in vzdihujoče i mož i žen in dece ljubeznive. 31 Vodnik mi dobri de: „Tvoj jezik noče za duše vprašati, v ta krog zaklete? Izvedi vendar, preden greš globoče : 34 Brez grehov so; zasluge pa neštete dovolj še niso brez krsta oblitja, ki člen je vere tvoje razodete. 37 Bili pred časom Kristovega žitja so eni; vendar niso prav molili Boga; jaz sam pripadam med ta bitja. 40 Brez drugih krivd smo Njega izgubili; v pogubi smo, le-to samo trpeči: brez upa bomo vvek po Njem težili." 43 Bil tužen sem, ko slišal sem to reči: veljaki so obsojeni v te kote, med dvomi v predpeklu le-tem viseči. 46 »Povej mi, mojster, prosim prav lepo te," sem del, želeč si jasnost istinito o veri, ki je prosta vsake zmote, 49 „se li povzpel že z dobrih del zaščito je svojih, tujih kdo odtod v višave?" Umel je koj vprašanje moje skrito. 52 „Bil sem novinec v zboru te države," mi de, „ko se pri nas veljak pojavi, ves zmagovit, ovenčan z vencem slave. 55 Sledil praotec je njega zastavi in Abelj sin, duh Noeta očaka, in Mojzes, ki ves služil je postavi; 58 in Abraham in David, vzor junaka, in Izrael z očetom in sinovi, z Rahelo, ki bila mu žrtev taka, 61 in drugi zdaj so, blaženi duhovi. In vedi: pred ni bilo z Bogom sprave; ti prvi so šli v raj v postavi novi." 64 Obstala nisva v času te razprave, no šla naprej skoz gozd, duhov gozd, menim, ker jih bilo je kakor listja, trave. 81 67 Bila še nisva daleč, kakor cenim, od vrha — kar je nekaj zableščalo, bil svod ožarjen s svitom je ognjenim. 70 Oddaljena bila sva še nemalo, vendar je videti že bilo moči, da je duhov tam neko plemstvo stalo. 73 „Oj ti, ki v čast si vedi najgloboči in pesmi, kdo so ti, odkod jim vrednost tako velika, ki od vseh jih loči?" 76 Odvrne: „Njih ime, naravna čednost, ki nje spomin na svetu ne izgine, ta jim pred Bogom daje tako prednost." 79 Kar se oglasi nekdo iz tišine: „Pred slavnim pevcem priklonite čelo, njega se vrača senca iz tujine!" 82 Ko klicanje le-to je izzvenelo, glej! senc četvero videl sem, prihaja; ni lice mračno jim in ne veselo. 85 Tu dobri moj vodnik prične in baja: „Poglej tam onega, ki z mečem v roki kot knez najprej sem stopa iz sijaja: 88 to je H o m e r, vseh pevcev kralj visoki; Horac za njim, ki kot satirik slove, potem Ovid, Lukan je zadnji, sloki. 91 Ker vsak med njimi kakor jaz se zove — ime si čul pravkar in ni ti tuje —, časti me; to časti pa njih umove." 94 Tak videl sem, kako svoj zbor zboruje ta divna šola pesniškega zvanja, ki druge vse kot orel nadkriljuje. 97 Ko so mu tiho stavili vprašanja, so se mi vsi spoštljivo priklonili; vesel je bil moj mojster njih priznanja. 100 R večjo čast še s tem so mi storili, da so sprejeli me v svoj zbor čestiti, da šesti bil sem v takih mož števili. 103 In bliže šli smo k luči čudoviti; pogovor zamolčim — tak prav je v veke, premda je tam prav bilo govoriti. 106 Do vznožja smo prišli trdnjave neke; zidov sedmero ji visoke stene so v bran, okoli voda lepe reke. 109 Kakor po suhem smo prek struge njene; skoz vrat sedmero šel sem z modrijani; do trate sveže smo prišli zelene. ',. 112 Ljudi obrazi so bili svečani ondi; globoki, resni njih pogledi; izreki redki in krotkoubrani. 115 Zavili smo jo v stran z dozdanje sledi na kraj odprt, v leščeči se višavi; lepo smo videli jih spodaj v sredi. 118 Tam, prav nasproti, na smaragdni travi, -mi zbrane je pokazal velduhove; še zdaj moj duh vesel se ž njimi bavi. 121 Elektro videl sem in nje rodove; med njimi Hektor in Enej sta bila; zrl Cezarja, oči njega orlove. 124 Tik njih Pentezileja tam, ob njej Kamila; in videl ondi kralja sem Latina, Lavinja hčerka se je k njemu vila; 127 Lukrecijo, Bruta, ki izgnal Tarkvina, zrl Marcijo, Kornelije milino in Julijo; ob strani Saladina. 130 Ko bolj napel sem še oči ostrino, sem videl mojstra onih, ki kaj vejo, sedečega med modrecev družino ; 133 vsi ga časte, vsi vanj spoštljivo zrejo; tik njega Sokrata in pa Platona; za njima šele drugi stati smejo; 136 Demokrita, — slučaj sveta mu spona! — Diogena, Taleta, neptunista, Empedokla, Anaksagoro, Zenona; 139 Heraklita, ob njem pa botanista, Dioskurida; Tulija, Orfeja in Seneka ob Linu, moralista; 142 Evklida geometra, Ptolomeja, Hipokrata, Aviceno, Galiena, Averojsa, ki misli zrnje veja. 145 Kdo mogel bi našteti vseh imena? Ker toliko me čaka še gradiva, odpasti mora ta in ta omena. 148 Zdaj od šestorice se izgubiva; k njim iz zatišja, ki jih vihra muči, na drugo pot vodnik me moj poziva: 151 dospel sem v kraj, kjer ni ga žarka luči. Opombe: V. 1-8: Dante namenoma molči o tem, kako je prišel čez reko. — V.38nsl.: vendar niso prav molili Boga, t. j. verovali niso v obljubljenega Mesija, v Kristusa. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni. Jan. XII, 6. (Prim. tudi Dj. apost. IV, 12.) — V. 53: veljak, t. j. Kristus, ki je prišel v predpekel; Vergilij je bil še novinec, umrši 1. 19. pr. Kr. je bil ondi šele 19 + 33 = 52 let. — V. 67 nsl.: seje zableščalo, t. j. ondi bivajoči pogani so živeli po luči svoje naravne pameti in si zato pridobili mnogo naravnih kreposti. — V. 83: ni lice mračno jim in ne veselo, t. j. pravi modrijan je ravnodušen, nikoli nezmeren ne v veselju, ne v žalosti (prim. Horacija, flequam memento!) — V. 92: ime si čul itd., t. j. vsi so pesniki. — V. 93: to časti panjihumove, t. j. to je častno izpričevalo, da mi nismo nevoščljivi. — V. 97: stavili vprašanja— gotovo so oni štirje vprašali Vergilija, kdo je novi prišlec, in ko so izvedeli, da je Dante, so ga pozdravili kot kolega, tovariša. — V. 104: pogovor zamolčim — ker sicer bi se moral sam hvaliti. — V. 106: trdnjave neke - simbol človeške modrosti, ali morda tudi hram slave. Sedmeri zid pomeni najbrže sedmere čednosti: razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost, in pa tri spekulativne: umnost, učenost, modrost; in ljubka rečica je najbrže simbol zgovornosti, ki po njej človek pride do onih kreposti. Suhi prebredejo vodo, ker globokim umom ni treba dolgega prigovarjanja, da se urijo v krepostih. Skozi sedmero vrat gredo — to so vede Trivija in Kvadrivija: gramatika, dialektika, retorika — muzika, aritmetika, geometrija in astronomija. (Scartazzini.) — V. 116—117: kakor iz lože v kakšnem gledišču, odkoder se vidi v parter in na oder. — V. 121: Elektro in... rodove. Elektra je bila mati kralja Dardana, ustanovitelja Troje; iz enega poznejših rodov je bil Hektor, najhrabrejši borec v trojanski vojski na strani Trojancev; Enej je po nesrečni trojanski vojski odplul v Kalijo in položil temelj rimski državi; zato takoj omenja D. Cezarja. - V. 124: o Kamili — prim. sp. I., 107 ; Pentezileja je bila kot kraljica pripeljala svoje Amaconke na pomoč Tro-jancem; padla je pod mečem Ahilejevim. — V. 125 nsl.: V Italiji je vladal o prihodu Enejevem kralj Latin s hčerko Lavi ni jo, ki jo je dobil po slavni zmagi Enej za ženo. .— V. 127: Lukrecija, vzor rimske žene, krepostna soli proga Kolatinova, si je, nasilno onečaščena od enega izmed sinov ošabnega kralja Tarkvinija, sama zadala smrt z nožem vpričo očeta in moža; nato je Lucij Junij Brut izgnal ošabne Tarkvinijevce iz Rima; a ta Brut se ne sme zame-njati z Markom Junijem Brutom, morilcem Cezarjevim; ta Brut je skoro na dnu Dantejevega pekla. — V. 128: Marci j a je bil žena Katona Utičana, zadnjega pravega repu-bličana. Kornelija, vzorna mati obeh Grakhov, zastopnikov rimskega proletariata v letih 133 — 123 pr. Kr. -V.129: Julija, hčerka edinka Cezarjeva, soproga Pompejeva. — Saladin, sultan egiptovski in sirski, rojen 1. 1137. umrl 1. 1293.; slovel je po svoji plemenitosti in kreposti; ob strani sedi, ker je. kot mohamedovec osamljen. — V. 130—144: tu našteva Dante nekatere izmed najvažnejših modroslovcev in učenjakov: mojster onih, ki kaj vejo (il maestro di color che sanno) je Aristotel; Demokrit iz Abdere je trdil, da je svet slučajno nastal iz atomov in ga torej tudi slučaj veže; Diogen, sloveči cinik iz Sinope, ki je prebival v sodu'; Talet iz Mileta je učil, da je vse nastalo iz vode (Neptun — poganski bog morja); Empedokel, prirodoslovec na Siciliji, je skočil v ognjenik Etno; Ana ksa-gora je bil učitelj Periklejev; Zenon, ustanovitelj modro-slovja stoiškega; H e rak lit je trdil, da je ogenj pravir vseh stvari; Dioskurid je kot praktičen zdravnik nabiral zelišča (v I. st. pr. Kr.); Mark Tuli j Ciceron, rimski govornik (f 43 pr. Kr.); Lin in Orfej, bajeslovna pevca v Traciji (Orfeja omenja tudi Prešeren); Se neka, rimski modroslovec, je živel ob času sv. Pavla; nekateri so trdili, da sta si dopisovala. — Ptolomej je bil zvezdoslovec, čigar sestav je veljal do Kopernika ; v v. 143 so imenovani trije sloveči zdravniki: prvi je Grk, drugi Arabec, tretji je pisal latinski; Arabec Averoes je pretresal (in „vejal") ali kritiziral spise Aristotelove. — V. 149: ki jih vihra muči - grešnike naslednjega kroga, nasladneže, podi grozna vihra sem ter tja. (Dalje.) Kadar pridem v tiho vas. Zložil Silvin Sardenko. In še vedno in še vedno, kadar pridem skozi vas, izza oken me pozdravlja nagelnov rdeči kras. Nekaj se mi v srcu zgane iz skrivnostnih globočin. Morda novo hrepenenje? Morda davni moj spomin? Drzno stopil bi pred okno in odtrgal cvet rdeč, ali kaj, ko tam za oknom ni mladosti moje več. ¦^SSTHE^SOaD Zimska pesem. Zložil Alojzij Remec. Viharno polje je zamraženo — jaz pojdem vanje k zimi vasovat, ker rado srce, v slutnjah blaženo, bi šlo s pomladjo skrito še kramljat. Tako lahko jaz skoz življenje grem viharje divje, skoz nemir in boj — ker cilje svetle hrepenenja zrem kot pomlad sredi zime pred seboj. omi^u,m^iAidu Idealistu. Zložil Anton Medved. Pojdi z menoj, ki prevaran v mladosti z mano življenja nevero deliš — vrzi na veter skrbi in bridkosti, z mrzlim nasmehom zadeni svoj križ! List se odtrga z drevesa ob cesti, v vetru umre neizraženi vzdih, kdo ima srce, ki ve te bolesti, kdo ve za boli, ki umiramo v njih? Sam sebe ljubi, sam sebi toži, pa ti odpade z oči pajčolan, videl boš trn na najlepši roži, v smehu in sreči boš strog in teman! 125 Dante Mghieri: La Divina Commedia. Prevcl in razložil dr. Jo s. Debevec. Prvi del. PEKEL. (Dalje.) V. spev.1 Drugi krog. — Sodnik Minos. — Vihra. — Pohot- niki. — Družba kraljice Didone, samomorivcev zavoljo nesrečne ljubezni. — Francesca da Rimini. Drugi krog ali kolobar je že, kakor zgoraj (spev IV.) omenjeno, nekoliko ožji od prvega, ker ima Dantejev pekel obliko lijaka ali tudi amfiteatra, ki se proti sredi vedno bolj zožuje. V prvem krogu se nahajajo, kakor smo videli (IV. spev), starodavni pesniki, modrijani in nekrščeni otroci in ne trpe še nikakršnih muk; te se začno šele zdaj, na drugi stopnji, v drugem krogu. Tu trpe pohotniki, nečistniki.2 Pri vhodu tega kroga sedi Minos, ki je bil — po grških pri-povedkah — dokler je živel, pravičen kralj na otoku Kreti, po smrti pa eden izmed treh sodnikov duš v podzemlju (Hadu); Dante je v zmislu srednjeveškega krščanskega nadziranja pretvoril grškega Minosa v hudiča z repom. Ta posluša grešnikov izpoved, presoja, potem pa pošilja vsakega toliko stopenj globoko, kolikorkrat se udari z repom. Minos najprej noče dovoliti pesnikoma, da bi vstopila, toda Vergilij ga potolaži, kakor že prej Harona (v. 1 -24). Takoj udari Danteju na uho bučanje peklenske vihre, ki mu jo je kažipot že koncem prejšnjega speva (IV., 149) napovedal. Kot škorce peruti, tako nosi vihra duhove pohotnikov semintja. Med temi pokaže Vergilij najprej kraljico Semiramido, ki je baje dovolila zakone roditeljev in otrok, samo da bi oprala in opravičila svojo .krvosramno ljubezen do sina; dalje kraljici Didono in Kleopatro; Heleno in Parida, flhileja, Tristana; posebno pa vzbujata Dantejevo pozornost dva nesrečneža 1 Zadnjič (št. 2.) je škrat, ki igra veliko vlogo v Dantejevem peklu, drugo polovico II. speva vso razmetal; do 54. vrstice je še pravilno tiskano, potem pa zamešano. Z „Očesa žar . . ." se prične nova tercina, morala bi torej vrstica biti pomaknjena nekoliko na levo in imeti spredaj številko 55; naslednja tercina se prične z vrstico 58: „Oj duša draga...", daljnje z 61, 64, 67 itd. Gotovo je, da ta tehnična napaka moti umevanje vsebine. — Spev IV., v. 61. čitaj: in drugi; zdaj itd. 2 V katekizmu se naštevajo poglavitni grehi, kakor znano, 1. napuh, 2. lakomnost itd. Dante pa je dal na prvo mesto trpinov nečistnike, na drugo požrešneže, potem la-komnike in zapravljivce itd., torej jih razvrščuje po svoje, ravnajoč se po načelu, da zasluži tem večjo kazen greh, čim bolj je storjen z umom — zato so krivoverci, goljufi, ošab-neži. . . niže doli. med njimi, namreč Francesca (izg. Frančeska, t. j. Frančiška) iz mesta Ri mini in P aolo (Pavel) Malate sta (v. 25—72). Francesca pripoveduje — medtem ko vihra nekoliko utihne — zgodbo svoje ljubezni in žalostne smrti tako ginljivo, da se Dante, prevzet sočutja, onesvesti (v. 73-142). Splošno slove ta odstavek o Frančiški iz Rimini za najlepše mesto v celi „Divini Commediji". Značilna za ta krog je vihra (la bufera infernale), ki s svojim puhom drvi grešnike semintja. Ker smo že v uvodu rekli, da ima „komedija" poleg prvotnega pomena še drugega, alegoričnega, se nemara vprašamo, kaj hoče pesnik z vihro izraziti? Odgovor ni težak: Vihra pomeni strast čutne ljubezni.1 Tak pustil krog sem prvega obsega in v drugi, ožji, zdaj mi noga plahne, kjer pa tembolj se jok in stok razlega. 4 Tu Minos je, strašno režeč, ki pahne, ko krivd pri vhodu sodba je zvršena, obsojenca, kakor pač z repom mahne. 7 Namreč tako: ko duša, v zlo rojena, njega uzre, se sama vsa obtoži, in on, ki krivd ni skrita mu nobena, 10 koj ve, kam sodi, v širši krog al oži, pa z repom tolikokrat se oplazi, kot duša naj stopnic nizdol obkroži. 13 Tu zbirajo po višjem se ukazi, k izpovedi se trumoma vrstijo; ko rek čujo, lete nizdol z obrazi. 16 „Ti, ki prišel si v tuge domačijo," se Minos je zadri, ostro gledaje, — pozabil hip je važno uradnijo — 19 „le glej, kak vstopiš! Kdo pogum ti daje? Široki vhod naj te nikar ne moti!" Vodnik pa nanj: čemu že vendar laje? 22 „Odločene mu ne oviraj poti! To tam hote, kjer i mogo to hkrati, — in dalje vpraševati se ne loti!" 25 Bolesti mi začno glasovi plati zdaj na uho; kjer so noge mi stale, zdaj pretresljivo slišal sem jokati. 1 Prim. Prešernovo pesem „Kam?": „Ko brez miru okrog divjam." In ker se je grešnik v življenju dal voditi viharju strasti, zato tudi tam trpi podobno muko, le še hujšo in večno. — Tudi sodnik Minos je alegorija za vest greš-nikovo, ki sama ve in pove, kaj je zagrešila. 126 28 Vse luči v kraju so le-tem molčale, ki tuli kot morje v viharju tudi, če vetrov vojska tepe mu obale. 31 Peklenska vihra, ki nič o zamudi ne ve, z ohlipom goni v krog duhove, vrteč in pa pesteč jih večno trudi. 34 Ce na razpoke stopijo robove, je jok in stok in kriki vmes zategli: Boga, lastnosti kolnejo njegove. 37 Spoznal sem, da to vrsto muk dosegli so v kazen svojo grešniki meseni, ki svoj razum so v strasti jarem vpregli. 40 Kot škorce v pozni nesejo jeseni peruti vzgor, in gost oblak je roja — duhovi tak trpijo pogubljeni: 43 puh semintja in gorindol jih poja; nikdar jim up pred oči ne postavi vsaj manjše kazni, če že ne pokoja. 46 In kakor žalostno kriče žerjavi, letaje v dolgi vrsti pod oblaki: tak so duhovi žalostnoječavi 49 vršali semintja v viharnem mraki. Zato sem vprašal: »Mojster, kdo so ti-le, ki poka bič nad njimi v črnem zraki?" 52 „Roke so njene, ki o njej bi bile vesti ti všeč," nato mi del je oni, „ cesarstvo mnogih narodov vodile. 55 Nečisti tak so bili nje nagoni, da je, oprati hteč sramotne dnove, pohoto uveljavila z zakoni. 58 Semiramis je to; kot v knjigi slove, zasedla tron je s smrtjo Nina, druga; dežele nje zdaj sultan svoje zove. 61 Glej, drugo gnala v smrt je srca tuga, , ki ni Siheja žari bilo verno; l in tretja je Kleopatra vlačuga." 64 Heleno videl sem, ki zla čezmerno je zakrivila; bil Ahil je veli, ki v smrt je iz ljubezni šel prešerno. 67 Tam Pariš, Tristan; — nad tisoč našteli so senc njegovi prsti z njih imeni, ki od sveta ljubeč slovo so vzeli. 70 Ko davnih mi z vrstjo vodnik omeni imena žen in vitezov slovita, se v boli mi skali pogled megleni. 73 „Tam ona, ki tak tesno sta ovita, bi nagovoril rad," dem do poeta; „kot dve peresi se mi v vetru zdita." 76 In on: „Boš videl ju, ko se s poleta približata; in pri ljubavi vdani, ki nosi ju, ju prosi, pa prispeta." 79 Ko senci sta prišli, od vetra gnani, sem del na glas: „Menita z nama ve se, oj duši trudni, če nekdo ne brani." 82 Kot dva goloba, če skrbi vzbude se za sladko gnezdo, razprostrši krila letita tja, kamor nagon ju nese: 85 tak sta Didonin krožek zapustila, hiteč do naju skozi zrak zlohotni; ljubav je moja tak odmev vzbudila. 88 „Oj živi stvor, prijazni in dobrotni, prihitel k nama si v ta zrak žareči, ki svet pojila v krvi sva životni — 91 če kralju bi sveta bila povšeči, prosila bi, da ti bi mir užival, zato ker čutiš z nama v tej nesreči. 94 Kar rad bi slušal ali kar odkrival, midva slušala bova, govorila, če bo le veter, kakor zdaj, počival. 97 Leži dežela, ki me je rodila, ondi, kjer Pad do morja steza rame, da bi otr6k družina mu počila. 100 Ljubezen, ki srce v trenutku vname, v le-tem je za lepoto mojo vzplala, mi vzeto tak, da žal ne neha zame. 103 Ljubezen, ki srce je srcu dala vsekdar še, me je zanj tak osvojila, da mi, kot vidiš, v srcu je ostala. 106 Ljubezen v smrti naju je družila, morilca čaka temno dno Kajine." To nama je dvojica govorila. 109 Prevzet od njune tožne zgodovine sem zrl zamišljen v tla; iz misli zmoti poet me. „Kaj spet misliš?" me prekine. 112 Odvrnil sem nato, pričel: »Siroti! Kaj sladkih misli in kaj koprnenja ju je privedlo do te Žale poti!" 115 Obrnem spet se, lotim govorjenja: „Ob tvojih muk, Francesca, pripovesti solziti žalno se oko ne jenja. 118 Vendar povej, kako, po čem k zavesti ljubezen je prišla iz src globine, izdala vama tajnih želj prelesti?" 121 In ona de: „Ni hujše bolečine, — to ve tvoj učenik —, kot v čas nesreče nositi v srcu srečnih dni spomine. 124 Če pa spoznati tak močno te vleče ljubezni naju korenino pravo, pa bodi! — naj v solzah besede teče. 127 Prebirala sva neki dan v zabavo, kak Lancelota je ljubav zavedla, sama, brez slutnje za oko zvedavo. 130 Večkrat od knjige sva oči povedla, da srečale so se, in sva zardela; ob nekem mestu pa sva vsa se zmedla. 133 Beroč, kak smeh, ki duša ga želela, ljubimec tak je srknil z ust kraljice, je ta, ki bova večno skup trpela, 136 tresoč poljubil usta mi in lice. Zvodnik povest bila in kdor jo zložil! Tist dan prebrala nisva več vrstice." 139 Medtem ko eden je duhov tak tožil, je jokal drugi; jaz sem čutil jade, omahnil, kakor bi kdo vame sprožil, 142 in padel sem, kot mrtvo truplo pade. Opombe: V. 34: Če na razpoke stopijo robove — mnogi menijo, da misli Dante tukaj razpoko, ki je nastala o potresu vsled smrti Kristusove (prim. Pekel XII., 31 — 45). — V. 58—60: Semiramis je to... V knjigi zgodopisca Pavla Orozija beremo, da je Semiramis po smrti svojega soproga („druga") Nina vladala v Ninivah na Asirskem od 1. 1356. do 1314. pr. Kr. r. Vse tiste dežele so bile ob Dantejevem času pod oblastjo turškega sultana, kakor so še zdaj. — V. 61 — 62: Glej, drugo... tu misli Dante kraljico Di-dono, soprogo Siheja, kralja v mestu Tiru v Feniciji; ko ji je njen brat Pigmalion umoril moža (čigar truplo so po 127 tedanji šegi sežgali in pepel shranili v lončeni žari), je Di~ dona zbežala iz Fenicije v Afriko ter ustanovila mesto Kar-tagino. Kot vdova pa ni ostala verna svojemu rajnkemu soprogu, temveč se je zaljubila v junaka Eneja, ki je slučajno priplul na tisto obrežje; a ker je Enej ni hotel vzeti za ženo, sije sama vzela življenje. - V. 63: Kleopatra, sloveča kraljica egiptovska, najprej prijateljica Juliju Cezarju, pozneje Anto-niju, si je vzela življenje s tem, da si je pritisnila strupeno kačo na prsi (1. 30. pr. Kr.). — V. 64: Heleno videl sem — ki je bila žena špartanskega kralja Menelaja, pa se je dala speljati od lepega Parisa, trojanskega kraljeviča, v Trojo, vsled česar se je vnela desetletna trojanska vojna. V oni vojni je bil med Grki največji junak Ahil, ki si je nakopal smrt pod zidovjem Troje, ker je hotel imeti Poli-kseno, trojansko kraljično. — V. 67 : Tri s ta n — je bil zaljubljen vitez srednjega veka, član „okrogle mize"; zaljubil se je v svojo teto Izoldo, vsled česar ga je ubil njegov stric Marko. — V. 73: Tam ona.kitaktesnostaovita itd. — sta, kakor že omenjeno, Frančiška s priimkom da Polenta, rojena v Raveni („kjer [reka] Pad do morja steza rame"), in Paolo Malatesta iz mesta. Rimini, brat Frančiškinega soproga Gianciotta. Ker je bil ta šepav in grd, se je poslužil svojega brata, lepega Pavla, da je šel v Raveno snubit lepo Fran-čiško, navidez zase, v resnici za brata. Po poroki se je zvijača bridko maščevala nad Pavlom; zaljubil se je namreč sam v svakinjo, ki ga je tudi ljubila. Ko sta nekoč skupaj čitala neki trubadurski roman, ju je ljubosumni soprog zalotil in oba na mestu prebodel z mečem, Pavla in Frančiško, ki je bila planila med oba boreča se brata. To se je zgodilo 1. 1285. Četudi z enim samim poljubom, vendar se je Francesca pregrešila zoper zvestobo nasproti možu. A kako da ima Dante z njo, grešnico, tako sočutje in jo tako odlikuje? Vtem tiči velik kos zgodovine ženskega vprašanja. Soprog Gianciotto se je držal še starega nazora, da je žena moževa sužnja, ki jo sme mož, če hoče, tudi umoriti. Toda ob istem času se je že začel po trubadurstvu in vsled rastočega češčenja Matere božje dvigati ugled žene do najvišje stopinje; Dante, opevajoč Beatriko, je pravi pravcati trubadur. (Prim. I. Krš-njavi, B. K. I. Zagreb 1909, str. 52.) Tako se rnu je morala tudi kazen soprogova zdeti pretrda, kar izraža s tem, da pošilja prevarjenega soproga na dno Kajine, t. j. v družbo Kajnovo, na dno pekla. Trubadurski motiv je tudi v vrstici 103., češ da je nemogoče ljubljeni osebi zapirati srce nasproti ljubečemu srcu. — Zadnje dneve svojega življenja je prebil Dante pri nečaku Frančiške, Gvidu da Polenta, v Raveni, kjer je tudi umrl. Ker je bila ta tragična smrt še vsem v spominu, ko je Dante pisal svoj „Pekel", zato mu ni bilo treba nič imenovati oseb, pa je vendar vsak vedel, koga misli. Ko se mu je v sočutju utrgalo ime „Francesca!" (v. 116), je moral ta vzklik tembolj učinkovati, ker je bil vsakemu čitatelju že kar na jeziku. — V. 81: če nekdo ne brani — pesnik tu misli Boga, čigar imena v peklu nočejo izgovoriti. — V. 128: omenja viteza Lancelota iz družbe kralja Arta. Povest je imela naslov „Lancelot od jezera" in je bila, kakor pravi I. Kršnjavi, n. m. str. 53, več stoletij hrana evropske inteligence. V tem romanu se je pripovedovalo, kako je vitez Lancelot skrivaj ljubil kraljico Ginevro in kako se je ta — ker jo je zvodil neki posredovalec Ga-leotto —, nasmehnila svojemu čestilcu in kako jo je tisti hip Lancelot prvič poljubil. Kakor je bil kraljico Galeotto zapeljal k nasmehu, tako je Francesco zapeljala knjiga. Vrstica se v izvirniku glasi: „Galeotto fu il libro e chi lo scrisse!" in je postala pregovor. — V. 102: mi vzeto tak, da žal ne neha zame — moja mladost in lepota mi je bila vzeta, toži Francesca, tako naglo, da se nisem mogla niti skesati greha, in vsledtega žalost ne neha. — Omenimo še, da je Francesca edina ženska, ki jo Dante ogovarja v „Peklu"; vse druge samo imenuje. VI. spev. Tretji krog. — Dež, toča, sneg. — Požrešneži in pijanci. — Varuh kroga Cerber. — Lahkoživec Ciacco iz Florence. V tem krogu trpe požrešneži in pijanci; dež, toča in sneg pada nanje s tako silo, da jih podira na tla, kjer jih Cerber trga in mrcvari (v. 1—22). Stari pogani so si Cerbera mislili kot psa s tremi glavami, ki straži pri vhodu v pekel, da ne uide nobena senca; noter pusti vsakega, so pripovedovali, vun nobenega. V Dantejevem peklu je ta pasja zver varuh tretjega kroga, požrešnežev.1 Razlikuje se od staropoganskega le v toliko, da ni samo pes, ampak je tudi bes (kakor že zgoraj Minos). In kakor sta Haron in Minos režala nad Dantejem, tako tudi Cerber; toda njegov dobri spremljevalec uteši zver s tem, da ji vrže polno prgišče prsti v lačna žrela (v. 23—33). Izmed senc, ležečih na tleh, se vzdigne ena, C i a c c o, ter prorokuje pesniku bodočnost rojstnega mu mesta Florence (v. 34—99). Na Dantejevo vprašanje, če bodo muke po vesoljni sodbi večje ali enako velike kot zdaj, odgovori Vergilij z modroslovnim — Aristotelovim — pravilom: Čim popolnejša, inteligentnejša je kakšna stvar, tem bolj se zaveda veselja ali pa žalost'. In ker bo po vstajenju pravična duša dobila nazaj svoje telo poveličano, in bo torej v tem zmislu popolnejša, bo tudi veselje njeno večje; v istem razmerju čaka pogubljenih po vstajenju večja bol (v. 100-115). V tem spevu (kakor tudi v šestem spevu Očiščeva-lišča in Raja) se Dante načeloma dotika politike.2 Kakor je Dante svojemu narodu ustvaril skupni slovstveni jezik, tako so ti trije politični spevi tudi pripomogli ustvariti „zedinjeno Italijo". Ko vrne se zavest, ki mi zbežala bila ob oni žalni je povesti in um od boli je bila zmešala, 4 uzrem trpine nove in bolesti, naj kamorkoli noga mi koraka, naj kamorkoli se ozrem po cesti. 7 Krog tretji pekla večen dež namaka, proklet in mrzel in z vso ihto lije; način in snov sta večno mu enaka. 10 Skoz mrak sneži, debela toča bije in črna brozga večno nanje kaplje in smrad puhti iz zemlje, ki to pije. 13 Čuvaj je Cerber, ki krog sebe hlaplje; iz troje žrel ta zver po pasje laje na ljudstvo, ki se v mlako tu potaplje. 16 Oči mu rde, mastne so brade saje, napihnjen mu je trebuh, s kremplji dere dukove, praska, trga na vse kraje. 1 Prim. ..požrešen kot pes". 2 Zakaj ravno v vseh treh šestih spevih? Odgovora ne vemo; a zanimivo je, da je že v Iliadi VI. spev najlepši (Hektorjevo slovo), Herodotova 6. knjiga (bitka pri Termo-pilah), Vergilijeve Eneide VI. spev (Enej v podzemskem svetu), in naj dostavim, da je tudi našega Valvazorja 15 knjig šesta najzanimivejša (narodni običaji, noše, jezik). 128 19 Ti tulijo kot psi, ker dež jih pere; obrača se život, stran ena, druga, noben pa nič si revež ne prebere. 22 Ko spazi zmaj me veliki, zažuga, odpre vsa žrela, zarezi s čekani, od jeze trese se in se vijuga. 25 Moj kažipot pa razprostrl je dlani, prsti zagrabil, polno je prgišče zagnal, da lačni jo požro goltani. 28 Kakor je psu, ki laja, kost težišče, pa pomiri se spet, kadar jo gloje, ker glodat le kosti teži in išče: 31 tak Cerber bes pomiril glav je troje grdih, rjovečih tak, da oglušele bi duše rajši na ušes oboje. 34 Prek senc, podrtih od dežja, so spele noge; le votle sence pod podplati bile so, ki so se telesa zdele. 37 Prav vse na tleh sem videl jih ležati, le ena je takoj pokonci sedla, ko mimo nje sva htela pot ubrati. 40 „Ti, ki te noga je v pekel privedla, spoznaš to senco?" de, „se ti kaj sveti? Po rojstvu tvojem sem v ta kraj pribredla." 43 Jaz njej: „Bolest, ki moraš jo trpeti, te je izbrisala mi iz spomina; ne vem, če sva se videla na sveti. 46 Kdo si, zakaj ta kraj, ta bolečina in kazni take zlo te je zavedlo? So večje pač, tak gnusna ta edina." 49 In on: „Tam v mestu tvojem, ki napelo se je zavisti, da že gre iz meha, tam dni preživel svoje sem veselo. 52 Kot Ciacco sem bil v mestu znan, zbog greha požrešnosti, ker stregel sli sem grla, zato, kot vidiš, dež me, voda peha. 55 Pa ne da bi le mene taka trla: vse isti greh tak tepe tega kroga." In molk — beseda senci je zamrla. 58 Odvrnem: „Ciacco, tak teži nadloga me tvoja, da v solze me grenke žene; povej pa, ako veš, do kam nesloga 61 privede še meščane razdvojene? Je kdo pravičen vmes? In razlog koji je spri tako sinove majke ene?" 64 Nato mi reče: „Najprej dolgi boji, potem bo tekla kri in gozdna stranka bo zapodila drugo v jezi svoji. 67 A padla bo po letih treh obstanka in prva bo prišla spet do krmila ž njim v zvezi, ki sedaj je še uganka. 70 Pokonci glavo dolgo bo nosila, trdo tiščala drugo k tlom, brez sluha za jok sramu, ki ta se v njem bo vila. 73 Pravična dva sta — vseh ušesa gluha. Tri iskre v dušah vseh nete plamene: zavisti, lakomnosti in napuha." 76 Tu Ciacco svojo žalostinko sklene. In jaz: „Še dalj nje si želim razlage in še daru besede dragocene. 79 Teghiaio, Arrigo, Mosca, duše drage, in Farinata, Rusticucci, ostali, ki so namene zmir imeli blage, 82 85 91 94 97 100 103 106 109 112 115 povej, kje so, kje bomo se spoznali? ker hrepenim, da to se mi odgrne, jih li nebo blaži? jih pekel pali?" On: „Tam so, kjer so duše najbolj črne; posebna krivda jih teži v globeli — uzreš jih, če se pot ti dol obrne. A ko povrneš spet na svet se beli, poskrbi, da v spomin ljudem se vcepim. Končam; to moj ti je odgovor celi." Naravnost ne, temveč s pogledom srepim je vame zrl; kar mu omahne glava in padel z njo k tovarišem je slepim. In reče mi voditelj: „Ta-le spava in spal bo, dokler angel ne zatrobi, ko se sovražnika prikaže slava. Takrat se vsak bo znašel v svojem grobi, dobil nazaj meso bo in poteze in čul besed nezabnih grom ob slobi." Tak sva prek senc, dežja šla gnusne greze, življenje v misel jemajoč bodoče; in pot počasi nama dalje leze. Pa vprašam: „Mojster, boli te pekoče, kadar se sodba velika izvede, li bodo večje? manjše li mogoče?" In de mi: „Drži se le svoje vede, da čim popolnejša je stvar katera, tem bolj zaveda sreče se in bede. Četudi večna tem ljudem zamera popolnosti ne da doseči prave, jih vendar čaka boli večja mera." Idoč po cesti, ki jih obkrožuje, sem čul dokaj, kar jezik moj ne zmaga; ko prideva, kjer cesta se znižuje, uzreva Pluta, velikega vraga. Opombe: V. 1: Tudi tukaj, kakor zgoraj v IV. spevu, pesnik ne pove, kako je dospel v nižji pas. — V. 16: Oči mu rde — kakor pijancem, ki torej v njem lahko vidijo same sebe; mastne so brade saj e, t. j. sajasta brada mu je vsa nesnažna, ker ostaja na njej jed — zopet požreš-neži v njem gledajo svojo sliko in priliko. — V. 52: Ciacco (=Čako, okrajšano iz Jakopo) pomeni v florentinščini svinjo; bil je zloglasen požrešnež in zajedavec, toda duhovit družabnik, (Boccaccio, Decam. IX, 8.) — V. 65—75: V uvodu (št. 1. t. 1.) smo že omenili, da sta 1. 1299. v Florenci dve stranki silovito zadeli druga ob drugo: stranka belih (demokratov) in črnih (aristokratov), ki so imeli zaslombo pri papežu in v Parizu. Belim je načelovala rodbina Cerchi, ki se je bila pred kratkim priselila iz gozdnatega kraja Pivier d'Rcone; odtod ime gozdna stranka (la parte selvaggia). Tri leta je res gospodovala v Florenci gozdna stranka demokratov; 1.1302. (prim. uvod) je pa s prihodom Francozov v začetku novembra zavladala ohola stranka črnih za dolgo dobo let. — V. 69: z njim v zvezi, ki sedaj je še uganka, t. j. najbrže papež Bonifacij VIII., kisel. 1300.. v katerem se vrši Dantejevo potovanje po peklu, še ni bil odločil na nobeno stran. Nekateri dantologi menijo, da je ta zaveznik črnih, Karel Valois, brat tedanjega francoskega kralja. V izvirniku se glasi vrstica: con la forza di tal che teste piaggia; I. Kršnjavi (n. m. str. 61) jo prevaja tako: „snagom onoga, koji sad jošte šara". — V. 73: Pravična dva sta — katera dva misli Dante, je neznano; morda Dante sam in njegov prijatelj Gvido Cavalcanti. — V tercini 79 —81 129 omenjene može bomo srečali pozneje niže doli, in sicer sta Teghiaio illdobrand i ni ter Jacob Rusticucci pri sodomcih (XI, 41, 44), Farinata degli Uberti pri krivo-vercih (X, 32), Mosca de Lamberti pri sejalcih razdora (XXVIII, 106); flrrigo je omenjen samo tukaj. Čeprav so pogubljeni, jih Dante vendarle imenuje „duše drage", ki so imeli vedno blage namene, bili so namreč odločni v službi domovine. — V. 96: ko se sovražnika prikaže slava, t. j. ko pride Kristus sodnji dan kot sovražnik pogubljenih. — V. 99: ob slobi, t. j. ob slovesu (prim. slobo vzeti, Pleteršnik. Slovar). — V. 106: t. j. Aristotelovega modroslovja. — V. 115: Plut je bil poganskim Grkom bog bogastva; Danteju je čuvaj lakomnežev in seveda zopet — bes. VII. spev. Četrti krog. — Lakomniki in zapravljiva. — Razgovor o boginji Sreči. Peti krog. — Jezljivci. Pri vhodu v četrti krog naletita pesnika zopet na čuvaja, a dočim čuva tretji krog kot pes požrešni Cerber, je varuh četrtega kroga kot volk lakomni bes Plut, ki je veljal starim Grkom kot podzemski bog zakladov in bogastva. Kakor prejšnji stražarji, tudi Plut sprva ne dovoli vstopa ter nekaj reži; a Vergilij ga uteši, nakar vstopita (v. 1—15). Kakšne trpine najdeta tukaj? Četrti krog je pregrajen v dva polkroga: v enem valijo s prsi težke vreče zlata lakomniki, v drugem pa istotako z apra vi jivci; kadar v sredi trčijo drug ob drugega, se zmerjajo, potem pa se vračajo k izhodu in zopet nazaj, brez nehanja. Med lakomniki so papeži in kardinali, in Dante bi rad nekatere spoznal, toda Vergilij mu pojasni, da lakomnost docela zatemni poteze obraza in da jih torej ni mogoče spoznati (v. 16—60). Kako da so lakomniki v istem krogu kakor zapravljiva ? Ker so oboji grešili z zakladi tega sveta: eni so trosili premalo, drugi preveč, nobeden pa ne po pameti. Pri tej priliki govori Vergilij jako lepo o Sreči, ki so jo starodavniki imeli za boginjo, ki ji je v skrb izročena naša zemlja (v. 61—96). Ko se nagneta čez rob četrtega kroga, vidita, da pod njim izvira vroč vrelec, ki teče nekaj časa nizdol in preplavlja skoraj ves peti krog, ki je ena sama mlaka, Stiks, rdeča kot škrlat, kjer se kuhajo jezljivci, in sicer tako, da t o g ot-neži gledajo iznad površine ter se med seboj mrcvarijo, oni pa, ki so žalostni jezo držali zaprto v srcu, so pod vodo ter samo nekaj brbrajo (v. 97—126). Obhodivši v velikem ovinku smradljivo lužo, zagleda Dante neki zagoneten stolp (v. 127-130). „Pape Satan, pape Satan aleppe!" se začne dreti Plutov glas hripavi; a modrec je poznal njega naklepe 4 in me osrčil: „ Škode ne napravi ti nič! Ne boj se! Ni moči v njem take, da pot bi ti zaprl po tej tokavi!" 7 In do napihnjene obrnjen spake je del osorno: „Molči, volk prokleti, in zgrizi v jezi se do zadnje dlake! 10 Ne misliva v globel brez vzroka speti: to tam hote, kjer z roko Mihaela, zvodniški bil napuh je strt v osveti." 13 Kot jadra, ki od vetra se napela, ohlapnejo, če jambor se razkolje: tak se je kruta zver na tla sesela. 16 Tako v četrto sva prišla podmolje, korakajoč niz žalni breg prepada, kjer vse gorje sveta zajeto polje. 19 Pravica božja! oj, odkod grmada muk nezaslišanih in kazni kraja? In le zakaj nas greh tak trga, zbada? 22 In kot se pri Karibdi tam dogaja, da val ob val zadeva, se razbiva: tak ljudstvo tukaj s silo v kolu raja. 25 Tu več sem zrl jih, kot drugod jih biva; v obe strani, bruhaje krike glasne, tovore s prsi ljud vali, poriva; 28 kadar pa stran ob stran skup trči,-prasne, nazaj spet tovor vsak vali, zmerjaje: „Kaj siplješ?" in „Kaj stiskaš? Kaj ti hasne?" 31 Hodilo se v temi tak sem in tja je, ob moji levi in ob desni strani, v obraz zmir pesem staro si metaje. 34 In vsak, po eni poti dokončani, se vrača za spopad v polkrog temavi. Prizor z bridkostjo ta srce mi rani. 37 ' In dem: „Moj učenik, sedaj mi javi, kdo so na levi? so duhovni bili ti vsi, ki so ostriženi na glavi?" 40 In reče on: „Teh vsak na duši škili in škilil je v čas prvega življenja, ker niso nič po pameti trosili. 43 To tudi glasno bevskanje pomenja, | kdar v krogu vsaka stran do tja dospeje, kjer loči jih razlika zadolženja. 46 Duhovni so bili, ki las odeje jim manjka, papeži in kardinali; v le-teh je lakomnost bila brez meje." 49 In jaz: „Z njih enimi smo se poznali in moral, mojster, bi spoznati razne, ki so se z grehi temi okaljali." 52 In reče mi: „Ti misli misliš prazne: nespamet, s ktero so se pobrazdali, jih zatemnjuje, dela brezizrazne. 55 Na veke bodo skupaj zadevali; iz groba bodo vstali kratkolasi le-ti, a ti-le bodo pest stiskali. 58 Dajanje, stiskanje o napčnem časi jim vzelo raj je, vrglo v kraj razdora, ki slikal ga ne bom z besed okrasi. 61 Iz tega, sin moj, uči se prizora, kak kratke, nične so dobrine Sreče, ki zanje pulijo se ljudstva nora: 64 ker vse zlato, pod luno se leščeče, sedaj al prej kedaj, ne utolaži ne ene same duše, tu trpeče." 67 „Učitelj," dem mu, „zdaj mi še pokaži: ta Sreča, ki tvoj jezik jo omenja, zakaj sveta dobrine s kremplji straži?" 70 In on: „0 stvori ljudski brez umenja, velika je nevednost, ki vam škodi; oprimi, tak čem, mojega se mnenja! 73 On, čigar je modrost nad vsemi svodi, svetove je ustvaril, dal jim voje, da en svet drugega s svetlobo vodi, 76 deleč enako od svetlobe svoje; vodnico ima tudi zemlja vaša, ki nje sijaju dalo jo nebo je, 17 130 79 82 85 91 94 97 100 104 107 110 113 116 119 122 125 128 131 da nične v pravi čas dari prenaša iz roda v rod in v veke jih drugači ter nič, kaj ljudski um golči, ne vpraša. Tak en rod vlada, drug se komaj vlači, kot njen ukrep se neizprosni javlja, ki sam je skrit, enako v grmu kači. Zaman modrost se vaša ji ustavlja; kot vsak bog svet svoj vodi v svojem tiru, tak ta previdno svojega upravlja. Spremembe niso nje nikdar pri miru; potreba ji^ poganja perutnici — zato sprevrže se človeku v diru. Na križ ž njo! kolikrat kričijo klici celo ljudi, ki so ji dolžni hvalo, pa grajajo, psujo jo po krivici. A ona, blažena, se zmeni malo; s prastvori drugimi svoj svet trkoli veselo v krog, vživaje radost zalo. — A zdaj nizdol in v kraj še večje boli! V zatonu zvezde so, ki so vzhajale, ko šel sem; stati delj čas ne dovoli." Do druge šla prek kroga sva obale. Vir spodaj vre; po jarku, ki ga hkrati si koplje sam, raztaka svoje vale; rdi se voda bolj mu ko v škrlati. Za družbo temne imajoč valove po strašni poti sva bila pri blati, pri barji nekem, ktero Stiks se zove; vir tožni polni ga pod skalo sivo, ko zgrne z brega zlobnega slapove. In videl tu, ko gledal sem pazljivo, ljudi sem blatne v oni blatni jami in nage in obličje njih jezljivo, in bili so se ne samo z rokami, z zobmi se trgajoč na drobne kose so s prsi tepli se, z glavo, z nogami. In del je dobri mojster: „Sin, tu zro se njih duše, ki so vdane bile jezi; nahajajo pa tudi pod vodo se, veruj mi trdno, vzdihujoče v grezi; na vrhu njih brbot mehurčke dela, kar de oko ti, kamor češ, ž njim sezi. V močvirju tožijo: Nam nevesela bila je duša v sladkem solnčnem zraki, ker v srcu skrita jeza nam je tlela; zato žalujemo zdaj v temni mlaki. To tožbo grlo jim grči grgraje, ker zaleti se pri besedi vsaki." Ovinek velik sva krog lužne smraje obšla med barjem, suhim sva bregovjem, na nje, ki blato goltajo, gledaje. Pod stolpa slednjič stala sva zidovjem. Opombe: V. 1: Pape Satan... aleppe! S temi besedami hoče bes Plut ostrašiti nova prišleca; kaj pomenijo, še do danes ni pojasnjeno. Najverjetnejše je, da je to nekak latovski jezik, ki v njem vratar na pomoč kliče satana. Čitali pa so nekateri to vrstico tudi po francosko, kar bi pomenilo : „Papež (namreč Bonifacij VIII, ki ga je Dante mrzil iz političnih vzrokov) je satan, papež je satan, halo!" — V. 11: z roko Mihaela zvodniški bil napuh je strt — ko se je uprl Lucifer, zvodnik, zapeljivec. — V. 22: In kot se pri Karibdi tam dogaja. — Med Italijo in Sicilijo je morska ožina, ki se v njej srečujejo valovi dveh morji, od juga in severa, ter se razbijajo drug ob drugem. V starih časih so se mornarji te ožine silno bali; mislili so, da je na vsaki strani po ena zver, Karibda in Scila so ji zvali; če ladja uide eni, pade pa v žrelo drugi. — V. 24: s silo v kolu raja — na svetu so plesali okrog zlatega teleta, tukaj nadaljujejo ta ples s tovori in vrečami. - V. 40: Na duši škili, t. j. niso prav videli prave vrednosti denarja.—V. 43: bevskanje — namreč: „Kaj siplješ?" „Kaj stiskaš?" Zdaj vidijo drug na drugem svoj greh; v življenju ni hotel nobeden pripoznati, da je stiskač ali zapravljivec. — V. 46: las odeje jim manjka, t. j., ki imajo tonzuro. — V. 56—57: iz groba bodovstali kratkolasi le-ti, t. j. zapravljiva bodo vstali plešasti, ker so zapravili vse do zadnjega lasu (po ital. pregovoru: dissipato sinoa' capelli!) [R ne zamenjavaj teh z onimi, ki imajo izbrito plato (tonzuro) v. 39!] — V. 69: s kremplji straži — Dante je nevoljen na Srečo, zato govori prezirljivo o njej. — V. 74: svetove je ustvaril, dal jim voje, t. j. Bog je dal, po nazorih Aristotelovih in sholastike, vsakemu planetu posebnega angela kot vodnika; zvali šote angele inteligenci je ali pa tudi s poganskim izrazom bogove.— V. 74—75: da en svet drugega s svetlobo vodi — t. j. vsak planet razsvetljuje s svojo svetlobo vsakega drugega. Ena izmed onih deveterih inteligencij je tudi Sreča, ki upravlja zemljo in razdeljuje dobrine tega sveta, kakor hoče; če jo ljudje karajo, se ne zmeni. Hitro se menja, ker ima perutnice! — V. 95: trkoli, t. j. vali, trklja. —V. 96: radost zalo, t.j. čisto (lauter, cf. Pleteršnik s.v.) radost. Zanimivo je, da je Dante latinsko boginjo Fortuno izpremenil v angela, dočim je Minosa, Pluta, Cerbera itd. v bese. (Kršnjavi, n. m. str. 61.) — V. 98: V zatonu zvezde so... t. j. noč med 25. in 26. marcem je prešla in nastopilo je jutro 26. marca 1300 — drugi dan potovanja. — V. 104: rdi se voda bolj mu ko v škrlati — tu se kuhajo jezljivci, ki o njih pravimo da so rdeči ko kuhan rak; in vrela voda je, ker pravimo, jeza mu je vzkipela, jezo kuha. — Pri vrstici 108. si moramo misliti, da stopita pesnika v peti krog. — V. 111: ljudi blatne — kadar se ljudje kregajo, se blatijo in ometavajo z umazanimi psovkami, in ker navadno sledi iz jeze še pretep, zato tudi to nadaljujejo v Stiksu. — V. 118 nsl.: kdor se da jezi popolnoma premagati, ne more več govoriti po človeško, ampak samo nekaj grgra, napol izgovarja besede; takisto delajo v Dantejevem Stiksu oni, ki so pod vodo. (Dalje.) s 171 Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil dr. Jo s. Debevec. Prvi del. PEKEL. (Dalje.) VIII. spev. Nadaljuje se pripovedovanje o grešnikih petega kroga: o jezljivcih. — Filip Argenti. — Prihod pred železno obzidje šestega kroga. Že sredi VII. speva (v. 97) smo vstopili v peti krog pekla, kjer trpe togotneži, jezljivci. Po nekem skalovju namreč, sredi katerega izvira vroč vrelec, dospeta pesnika do obrežja vročega jezera, ki se napolnjuje iz vrelca. Idoč dalje po obrežju gledata v vreli vodi trpeče grešnike. Slednjič dospeta do nekega stolpa, nekakšnega minareta; a že preden sta pri njem, zapazita, da sta zažarela dva plamena vrh minareta. Dante se čudi, odkod tidve luči? V tem pogleda proti sredini vročega jezera, in glej! Ondi zagleda v veliki daljavi neko zidovje, kakor turške mošeje, in tudi odondod miga luč. Vergilij ga pouči, da si besi dajo na ta način znamenja o prihodu dveh tujcev in da vsak čas pride pre-vozač od onega zidovja tam v sredi, da ju prepelje. In res, že zagledata vozača F legi j a, ki vesla sam v lahki ladjici po nju. Vozač misli, da bo vozil kakšno pogubljeno dušo čez jezero, zato zarohni nad Dantejem: „Ha, tu duša si pro-pala!" Toda Vergilij ga zavrne, naj se nikar ne ustavlja višjemu povelju, nakar ju poparjen naloži v lahko barko. Odrinejo (v. 1—30.) Nekako sredi vrelega jezera se jima pripeti to-le: Kar naenkrat se dvigne iz kropa Florentinec Filip Hrgenti (izg.flrdženti), znan togotnež. In dočim smo videli, da je naš pesnik (Dante) zgoraj v drugem krogu imel veliko sočutje s hotniki, zlasti s Frančiško Riminsko, in v tretjem krogu s požrešnežem Ciacco, ga tukaj nima čisto nič več, nasprotno, privošči Filipu kazen, češ le jokaj, le žaluj, saj zaslužiš! Vergilij pa pohvali Dantejevo ravnanje kot znak velikega duha, imenuje ga alma sdegnosa; v tem planejo sodrugi v divjem lovu nad Filipa, ki se brani in v svoji onemoglosti grize samega sebe (v. 31 — 61). Ko se v ladji peljeta dalje, sliši Dante neko zamolklo tuljenje iz globočin; Vergilij mu pojasni, da je zatulil bes D i s, gospodar doljnjega pekla Kmalu zagledata kot ogenj žareče železno obzidje nekega žalostnega mesta in nekakšne minarete, in mošeje z rdečimi kupolami se jima svetijo nasproti. Vodnik pove, da je to Ditovo mesto. Njega železno obzidje obdaja kroginkrog ves naslednji (šesti) kolobar in s tem seveda tudi še naslednje tri, ki leže še niže. S tem železnim zi-dovjem je Dantejev pekel pregrajen v gorenji (prvih pet krogov) in dolenji (6.-9. krog); dolenji pekel oklepa seveda hujše grešnike nego gorenji. Prevozač Flegija obstane nekje, ko so napravili precejšen ovinek okrog zidovja, ter veli, da naj izstopita, češ da so pred vhodom v D it o v grad1 (v. 65—81.) Kakor v zgorenjih krogih, tako tudi tukaj besi ne puste dalje; a sedaj je upor resen. Ne straži namreč samo en bes vhoda, temveč nad tisoč jih je, ki branijo vstop. Vergilija puste sicer za hip noter, medtem ko ostane Dante ves pobit sam zunaj; toda tudi Vergilij ne opravi nič — vun mora in besi mu zaloputnejo vrata pred nosom. Dante je v silnih skrbeh, kaj bo; dobri vodnik ga tolaži, češ da prav gotovo pride pomoč odzgoraj, rekoč: „Že... prihaja On niz brdo; s silo bo odprl to mesto trdo" (v. 81-130). Že mnogo prej — naj pesem vam omeni — kot sva pod vitki minaret dospela, oči so naju bile na slemeni, 4 odkjer sta dva plamenčka zažarela in tretji je iz dalje odgovoril; ta luč mi komaj je oko zadela. 7 Na to njega modrost sem opozoril, rekoč: „Kaj hoče to? kaj odgovarja tam oni ogenj? kdo le-to je storil?" 10 In on: „Na temni vodi že brodarja opaziš lahko, ki mu sem je priti, če ni pogled zastrt ti z dimom barja." 13 Nikdar tetiva pšice v zrak ne hiti, da bi z brzino tako v dalj frčala, kot jaz sem videl tisti hip voziti 16 naproti nama ladjico prek vala pod vodstvom enega samo veslača, ki vpil je: „Ha, tu duša si propala!" 19 „Oj Flegija, vpitje se ne izplača, topot vsaj ne," mu moj vodnik povdari, „gospod boš nama v službi le vozača." 1 Ditovo mesto stoji sredi vrelega jezera Stiksa, ki tvori peti krog; zdi se mi nekako tako kakor na Blejskem jezeru (če ni greh, raj slovenske zemlje primerjati z Dantejevim peklom!). Mislimo si vse jezero obdano s tako visokimi stenami, kakor je na Bledu severna z gradom na vrhu; iz ene stene izviraj vrelec, ki tvori vrelo močvaro; mesto lepozelene vode si mislimo škrlatnotemno, ki se v njej kuhajo togotneži in jezljivci. Vse obrežje si seveda moramo misliti pusto in prazno. Po skalovju (recimo, kjer je Blejski grad) priplezata pesnika dol do obale jezera, ves čas gledaje v vodo na srdite obraze; do nekakšnega minareta dospeta, idoč po obrežju. Tu vidita prvi signal, ki mu odgovori drugi z obzidja, sredi Stiksa. To bi bil peti krog. — Okrog otoka — seve v širjem obsegu — si predstavljajmo železno obzidje; v sredi se ne dviga cerkvica, temveč se pogreza peklenski kotel s še štirimi krogi. 22* 172 22 Kot njega, ki o hudi zve prevari, storjeni mu, zagrabi jeza žarka: tako se v srcu Flegija razjari. 25 Vodnika najprej je sprejela barka, nato je meni del se v njo podati; ji teža moja da šele povdarka. 28 Ko sem z vodnikom v ladji bil trhljati, hrbtica je vodene brazde sekla dokaj globočje nego drugekrati. 31 Ko ladja je prek mrtve mlake tekla, iz vode vstane blatnata postava. „Kdo si, prezgodnji prišlec?" — mi je rekla. 34 „Ostati," dem, „prišlec ne namerava; a ti? kdo si? kaj blato tak te pači?" Odvrne: „Eden, glej, ki v solzah plava." 37 In njemu jaz: „Le v žalosti in plači, prokleti duh ti, sam s seboj ostani! Poznam te, naj si v blatu ves drugači." 40 Oberoč zgrabi čoln zdaj duh spoznani, a mojstra roka ga je proč odbila, - rekoč: „Poberi k drugim psom se strani!" 43 Potem me mojstra roka je privila; poljubi me: „Mož žlahtnega ti duha, blagoslovljena, ki te je nosila! 46 Le-ta je bil na svetu poln napuha, dobrotljivost spomina mu ne diči; zato še senco njega jeza kuha. 49 Kaj svet kot kralje gori jih veliči, ki grozne za seboj puste spomine in v blatu tu tičijo kot prašiči." 52 Dem: „Hude, mojster, jaz imam skomine, da videl potopljenega bi v kropi, prejko spred naju luža ta izgine." 55 „Prejko obrežje pred oči ti stopi," de on, „ti želja bode obveljala: raduj se — prav je — ob njega potopi." 58 In kmalu res je muka završala: sodrugov blatnih trop je nanj udaril — Bogu zato še danes čast in hvala! 61 „Nad Filipa Argenti!" — je klicaril ves trop; a Florentinca duh zdaj besni sam sebe divje je z zobmi mrcvaril. 64 Tam je ostal — dovolj o njem je pesmi! Ta hip zatulil je nekdo od jada — uprl sem v ono smer pogled očesni. 67 De dobri mojster: „Že sva blizu grada, moj sin, ki se tu Ditov grad mu deje, grajanov zlih v njem cela je armada." 70 In jaz: „Že, mojster, jaz gradu mošeje razločno vidim notri tam v dolini, rdeče tak, ko da so bile preje 73 v žerjavici." In on mi de: „V sredini gori v vek ogenj, ki rdi to jamo, kot vidiš, v doljnji tej pekla globini." 76 V globoke slednjič jarke priveslamo, ki gradu so brezupnemu zaščita; zid meni se je zdel železo samo. 79 V ovinku daleč grad obšli smo Dita, dokler vozač ni jel nekje kričati nad nama: „Vun! Tu vhod je, tu vstopita!" 82 Več ko tisoč sem videl jih nad vrati, ki jih kot dež bilo nebo pomelo. „Kdo sme," so hruli jezno, »potovati, 85 ki mrtev ni, skoz mrtvecev deželo?" Moj modri učenik pa jim je mignil, da tajne mu besede bi se htelo. 88 Skrijo zdaj srd, ki je iz njih bil švignil, rekoč: „Ti vstopi sam, ta naj se vrne, ki drzno se na pot v ta svet je dvignil. 91 Le sam bedak nazaj naj pot obrne, naj skusi, kaj da zna; a ti ostani, ki si mu kazal sled v te kraje črne." 94 Obup si, bralec, misli moj neznani, ko slišal sem proklete te besede; sem mislil: več ne bo na svet me plani. 97 „Vodnik moj dragi, ki si me iz bede več nego sedemkrat otel, izbavil iz velike nevarnosti, zasede — 100 v tej stiski me ne boš," sem del, „ostavil! Če že ne smeva potovati dalje, nazaj s teboj rad brž bi pot napravil." 103 In mojster, ki me je privel, dejal je: „Ne boj se! Ni ga, ki to pot ovreti bi mogel, ktero nama Takšen dal je! 106 Tu čakaj me; nuj trudni duh podpreti, z jedjo mu dobre nade moč popravi; ne bom te pustil v tem globokem sveti." 109 Zdaj otec blagi gre, a tam ostavi me samega in v misli negotovi: med da in ne se boj vrši mi v glavi. 112 Predlogi kakšni so bili njegovi, čul nisem; hipi minejo nekteri — kar s tekmo noter prhnejo vragovi, 115 pa zaloputne tik pred mojstrom dveri, da sam ostane, besov teh krdelo; on pa počasi k meni se nameri. 118 Gledaje v tla je nagrbančil čelo, brezupno vzdihujoč: „Vstop mi zapreti v dom žalosti? čigavo je to delo?" 121 In k meni de: ,,Če srd se v meni neti, ne boj se! Naj kdorkoli notri zbira odpor, tej skušnji hočem odoleti. 124 Nič novega ni drzna njih zadira: pred manj so skritimi se vprli vrati, ki ključ zato jih nič več na zapira: 127 saj si nadpis njih mrtvi videl brati! Že tostran vrat prihaja On niz brdo, in skozi kroge nihče ga ne prati. 130 On s silo bo odprl to mesto trdo." Opombe: V. 2: minare ti so stolpi ob turških mošejah (cerkvah). Dante v vrstici 70. omenja tudi mošeje. Kako pridejo te reči tja dol? Najbrže zato, ker se bližamo šestemu krogu, kjer trpe krivoverci; in mohamedanstvo je pesniku zgled krive vere. — V. 7. bi se morala po izvirniku glasiti: „Na to vseh ved sem morje opozoril" — morje ali brezdno vse modrosti namreč zove Dante svojega ljubljenca Vergilija. — V. 13: ne hiti (transit), t. j. ne vrže. (Prim. Pleteršnik, Slovar p. b.) — V. 19: O j Flegija — Flegija se je bil razsrdil na Hpolona, ki mu je bil onečastil hčerko (Koronido), in je v svoji togoti zapalil flpolonovo svetišče v Delfih; zbog tega zločina ga je Apolon obsodil v pekel, kjer mu Dante daje službo vozača preko vrele močvare petega kroga do obzidja Ditovega gradu. — V. 21: Gospod boš nama — t. j. samo dokler naju voziš, sva pod tvojo oblastjo. — V. 27: ji teža moja da šele povdarka - druga dva oba, Fle- > 173 gija in Vergilij, sta bila le senci brez teže; šele ko je vstopil Dante, edini živi stvor med mrtvimi, je barka začutila težo in udarec. — V. 29: hrbtica, t. j. spodnji ostri rob čolna. — V. 46: Le-ta je bil na svetu poln napuha — že od v. 32. dalje se suče govor o Filipu Rrgenti iz Florence, ki je bil potomec rodbine Cavicciuli, bogat in silno močan, a divje jeze, ki se je za najmanjšo stvar raztogotil in zverinsko pretepal ljudi in živali. (Prim. Boccaccio, povesti IX. dneva, 8. nov.) Nekega dne ga je prijela muha, da je dal svojega" konja podkovati s srebrnimi podkvami; odtod je dobil na-devek flrgenti (Srebrnič). — V. 57: raduj se — kajti grešniki tega kroga in vseh nadaljnjih krogov ne zaslužijo nobenega sočutja več. — V. 65: Ta hip zatulil je nekdo od jada — iz globine je zatulil bes Dis (Dit), grški Pluto, ki je bil Rimljanom podzemeljski bog bogastva; Dante ga istoveti z Luciferjem. Potemtakem se tu prične dolenji pekel, Lucifer-jevo mesto, ki obsega in oklepa vse podzemlje odtod niže dol. Na to mesto meri tudi zlasti oni napis nad vrati (III. 3.): „Ta vrata vodijo ... v trpljenja večno mesto." — Hudo je jetniku, če se zapro za njim ena železna vrata; a stokrat huje mu mora biti, če se po dolgi hoji skozi razne rove zapro še druga! Kako bo revež prišel vun? Nikdar več!— V. 81: Tu vhod je — namreč v Ditovo mesto. — V. 83: Ki jih kot dež bilo nebo pomelo — t. j. zavrženih angelov. — V. 91: bedak — tako govore zavrženci. — V. 98: sedemkrat, t. j. neštevilnokrat. — V. 99: iz zasede, t. j. pred risom, levom in volkuljo. — V. 105: Takšen, t. j. Bog. — V. 111: se bo li vrnil ali ne? — V. 123: odoleti, t. j. premagati. — V. 125 nsl.: pred vrati predpekla, ki jih je Kristus odprl. — Sv. Cerkev poje o Veliki noči: Hodie portas mortis et seras pariter Salvator noster dirupit. V. 128: On, t. j. angel; tostran vrat, t. j. prvih vrat. — — V. 129: prati, t. j. spremlja. IX. spev. Peti krog. (Dalje.) — Ditovo mesto. — Vstop v doljnji pekel. — Šesti krog. — Poslanec z nebes. — Žareče rakve. — Krivoverci. Pesniku kar nočejo iz glave Vergilijeve besede, ker se mu zdi, da mu nekaj prikrivajo; zato vpraša, če se je že kdaj zgodilo, da bi bil kak duh prvega kroga prehodil vse nižje kroge in se zopet vrnil? Vergilij mu potrdi to vprašanje, rekoč, da je on sam že enkrat prehodil to pot, ko ga je bila čarovnica Erihtona naprosila. [Umestna se mi zdi tu opazka, da je bil v srednjem veku Vergilij preprostim ljudem, ki niso poznali klasikov, kot nekakšen čarovnik, črnošolec.] S temi besedami se pesnik nekoliko umiri, toda na zobcih Ditovega obzidja se medtem pojavi nekaj sumljivega, nevarnega (v.l—31). Prikažejo se namreč tri furije Megera, Alekto in Tizifona, ki kličejo Meduzo iz globine, da naj v kamen spremeni živeči stvor, ki se je drznil stopiti v kraljestvo mrtvecev. Brž ukaže Vergilij svojemu varovancu, naj zaklopi oči: in da bi tem trdneje mižal, mu položi še svoje roke čez obraz (v. 34 — 63). V tem se sliši vršanje valov, kar naznanja, da se bliža poslanec božji, angel, ki gre suhih nog preko Stiksa. S čudodelno šibico v hipu odpre železna vrata ter ozmerja neposlušne vrage, ki takoj izginejo; pesnika pa vstopita (v. 64—103.) — Znotraj obzidja Ditovega mesta se pričenja šesti krog, kjer trpe krivoverci. Ta krog spada že k doljnjemu peklu; vendar pa je le nekoliko nižji od petega, ki ju loči mestno obzidje. Molče zavijeta na desno od vhoda ter stopata ves čas prav za krajem, imajoč na eni strani zid, na drugi žareče rakve, ki so pa odprte in njih zaklopci dvignjeni. Bojazen mi obraz je pobledila, ko videl sem: vodnik ni nič opravil! I njemu brž je barvo spremenila. 4 Poslušal pazno je, uho nastavil; ker na pogled kako naj se zanaša, ki ga megleni mrak mu je zastavil ? 7 „In vendar mora zmaga biti naša," prične, „če ne... Pa saj se je ponudil! Kako da svoj prihod tako odlaša?" 10 Spoznal sem, kak zakriti se je trudil besedo prvo z njo, ki je sledila; razliki te in one sem se čudil. 13 Vendar sem zbal se tega govorila, ker sem v besed odlomkih najti hotel zle misli morda več, kot je v njih bila. 16 ,Je li prišel v to dno, v ta žalni kotel že kdo od njih na prvi tam stopnjici, kjer je edina kazen up jim votel?" 19 Tako sem vprašal jaz, a on: „V resnici," odvrne, „redko se zgodi našincu, da hodi, kakor jaz, po tej krnici. 22 Res je, enkrat sem bil že v tem vrtincu: prosila me je Erihtona huda, ki v trupla sence zvala je; novincu 25 zakrila mi telo je komaj gruda, I ko me poslala je med te zidove po dušo, ki je bila v krogu Juda. 28 S temo, z globino vse presega rove; med njim in nebom silna dalja zeva. — A brez skrbi! mi poti niso nove. 31 To barje, ki smradljivo izhlapeva, ob vsem okrog se vleče žalnem mesti; ne pride nikdar noter se brez gneva." 34 Kaj še povedal je, mi ni v zavesti; le tja, kjer stolpa streha je žarela, so moje dale se oči zanesti. 37 Tam furij troje iz pekla kot strela krvavopestrih strmo kvišku vzrase; njih vsaka žensko čud je, stas imela. 40 Zelene so jim hidre vile pase; namesto las pa čelo njih zverinje si gade je ovilo in modrase. 43 In on, ki dobro je poznal služkinje kraljice, ki je večni jok ne gane, „Glej to," mi reče, „divje so Erinje. 46 Megera zove ta se z leve strane; Alekto joče desno, Tizifona je v sredi." To izrekši, nem obstane. 49 Z nohtmi si drla grod je ta in ona; tleskaje v dlan so vpile proti meni, da me je tesno k pevcu gnala zona. 52 „Meduza, hajd! pa v kamen ga spremeni," so vpile vse, gledaje dol v kraj nizi, „osveta za Tezejev rop storjeni!" — 55 „Obrni se, zakrij oči, zamiži! En sam pogled Gorgone, kot bi trenil, pa se ne vrneš več na svet." — In bliži 58 mi stopil mojster je, me sam okrenil; in ker ni mojih rok zaupal sili, še svoje brž mi nad očmi je sklenil. 61 Oj vi, ki zdrav razum ste ohranili, pazite, kaj za tajnimi se slovi, kateri nauk se skriva v verzov krili! 64 V tem kalni zašumeli so valovi, po njih pa šum prihajal je strahoten, da so se tresli vseokrog bregovi. 67 Bilo je, kot če veter je togoten, kadar nasproti solnce mu pripeka, pa vrže se na gozd in neukroten 70 vejevje lomi, klesti, vlači, seka — v oblak prahu zavit, nadut drvi se, da čeda in pastir, vse bega, teka. 73 In de, odkrivši mi oči: „Upri se z očesa mišico čez pene stare, odkoder najgostejši dim kadi se." 76 Kot žabe vstrašijo se kače jare, da v hipu jih ne vidiš — razkropljenih, ker stisnjene čepe na dnu močvare: 79 tak duš sem zrl nad tisoč nebogljenih — zbežale so, ker nekdo pot ubiral, čez Stiks do njih je, nog neoškropljenih. 82 Spred lica si je gosti zrak odstiral, kazalo to levice je mahanje, samo ta trud mu- hojo je oviral. 85 Spoznal sem koj, da iz neba poslan je; v očeh se mojemu je mojstru bralo, da naj molče mu skažem spoštovanje. 88 Kak v jezi se oko mu je bliskalo! Dospe do vrat, odpre jih brez ovira, ko s šibico se jih dotakne malo. 91 „Neba izgnanci, ki vas vse prezira," tako prične, stoječ na strašnem pragi, „odkod se taka trma vam nabira? 94 Kaj proti Njemu brcate vi, vragi, ki vselej cilj doseže in povsodi, in vam le bol množi po vsaki zmagi ? 97 Kaj hasne vam odpor proti usodi? Vaš Cerber — če nanj hranite spomine — po vratu, bradi je še gol odtodi." 100 Vrnil se je prek blatnate gladine, ne rekši nama nič, izginil proč je kot človek, ki se za vse drugo brine, 103 le zanjga ne, ki tik pred njim navzoč je. — Brezskrbno v grad nameriva korake, ker svetih naju slov branila moč je. 106 Vstopila brez zapreke sva nikake; in ker me videti je gnalo toli v trdnjavi tej zaprte siromake, 109 sem koj, vstopivši, se ozrl okoli. In videl sem povsod široko polje, prepolno muk in najstrašnejših boli. 112 Kot v Arlu — Rodan tam okrog podolje poplavlja — in kot v Pulju je, v Kvarneri, ki ob Italije mejnike polje, 115 kot tamkaj so grobovi mnogoteri: tak tu so bili vseokrog kamneni; bridkost le tu je bila v višji meri. 118 Med rakvami namreč iz tal plameni so švigali, da rakve so žarele; železo v ješi ne tako ognjeni. 121 Pokrovi so nad rakvami visele, iz teh pa šlo je bridko vzdihovanje; spoznal sem koj, da tu se bedni cvele. 124 In dem: „Kdo, mojster, so pa ti občanje, i ki, položeni noter v te-le skrinje, bolesti z vzdihi dajejo na znanje?" 127 On: „Glave, verskih kar bilo ločin je, so notri in privrženci; a veči, kot misliš, broj pokril jih grob dolbin je. 130 Enak k enakemu je moral leči; bolj ali menj pa vroči so grobovi." — Sledil njega sem desni, me vodeči, 133 in šla sva med bolestmi in zidovi. Opombe: V. 11: najprej mu je ušla beseda: če ne, ki izraža bojazen, a brž se je popravil z drugo, ki izraža pogum: Pa saj se je ponudil (namreč angel!). — V. 23 nsl.: E r i ht o n a fEptx$-w) je bila, kakor pripoveduje L ukan (bellum Phars. VI, 508. nsl.), tesalska čarovnica, ki je oživila nekega mrliča, da je naznanil Sekstu Pompeju izid bitve pri Farzalu (1. 48. pred Kr. r.). — V. 27: v krogu Juda — krog, ki se imenuje po Judu Iškarjotu (ital. Giudecca, v Benetkah se imenuje en kanal tako!) je najnižji oddelek najnižjega kroga peklenskega, kjer trpe izdajalske duše. — V. 44: t. j. Pro-zerpina (rispascpovvj), soproga podzemskega boga Pluta. — V. 45 : Kadar so hoteli stari Grki reči, da koga vest peče, so rekli, da ga preganjajo hude boginje Erinije. — V. 49: grod, t. j. prsi (prim. ogrodje). — V. 52: Gorgo Meduza je bila po mnenju starih Grkov podzemeljska boginja, ki je s samim svojim pogledom izpremenila vsako živo bitje v kamen. Gorje torej človeku, ki bi ne bil o pravem času zamižali — V. 54: Po starogrškem bajeslovju se je bil atenski kraljevič Tezej napotil v podzemlje po Prozerpino; furije so ga vrgle v ječo, iz katere ga je rešil njegov prijatelj Herkul. Ker jim je bil Tezej ušel, zato kličejo zdaj: Maščujmo se! Tega primimo, da nam ne uide! — V. 61—63: Oj vi, ki zdrav razum ste ohranili itd. — s temi besedami hoče pesnik najbrže svariti pred krivo verstvom; precej za zidovjem namreč že leže krivoverci. Furije, ki se same mrcvarijo, pomenijo najbrže razpore, ki nastanejo med ljudmi vsled krivoverstva; Meduza, ki okamni vsakega, — pomeni zakrknjenost krivovercev; in če naposled pravi Danteju, naj zarniži, hoče s tem alegorično povedati, da se pameten človek ne pečaj s krivoverci in ne prebiraj njih spisov! — V. 99: Volja bogov je bila, da je nekoč Herkul šel v podzemlje; a ker se mu je pes Cerber v peklu ustavljal, ga je Herkul z verigo otvezel okoli vratu; oguljeni vrat (in brada) je torej spomin kazni za upor proti volji božji. Tu vidimo, kako Dante s klasično svobodo meša staropogansko bajeslovje s krščanskimi pojmi (angel—hudiči—Cerber). Prim. Iv. Kršnjavi, n. d. 74. — V. 112 nsl.: Vstopivši v šesti krog zagleda pesnik takoj veliko pokopališče, grob pri grobu, ali bolje rakev pri rakvi. Podobno se mu zdi to mrtvaško polje okolici mesta flrla (flrles) na južnem Francoskem na levem bregu reke Rodana, kjer je bila v 7. st. po Kr. velika bitka med Saraceni in kristjani; podobno pa se mu zdi tudi starorimskemu grobišču v Pulju ob Kvarnerskem zalivu, kjer pa v naših časih ni več sledu o nekdanjih sarkofagih, ki jih je Dante še videl. Zanimivo je, da Dante prišteva še vso Istro (po .tedanjih nazorih) k Italiji, in zaradi tega verza v „Di-vini C." (v. 114.) so Italijani dali svojemu bojnemu društvu za iredentistično propagando ime Dante Alighieri (primerjaj nemški Gustav-Hdolf-Verein). Iv. Kršnjavi, n. d. 74. nsl. — V. 118: Med rakvami iz tal plameni so švigali itd. — ker so v srednjem veku krivoverce sežigali, zato jim Dante tudi v peklu prisoja enako kazen; in po več jih leži v eni rakvi, ker so se tudi na svetu tajno shajali. Vendar pa niso vsi grobovi enako razbeljeni, ker niso vse verske ločine enako škodljive in sovražne resnici. .'- X. spev. Med žarečimi rakvami krivovercev, bogotajcev in Epikurejcev. Počasi in zamišljeno korakata pesnika med zidovjem Ditovega mesta in žarečimi, razbeljenimi rakvami. Dante vpraša, zakaj rakve niso pokrite, in izve od svojega veščega vodnika, da se bodo zaprle šele sodnji dan. Nato izrazi Dante željo, da bi videl katerega izmed grešnikov in z njim govoril; Vergilij mu razodene, da se tu nahaja Ep i kur in vsi, ki so tajili neumrljivost človeške duše (v. 1—21.) Kar se dvigne iz svoje rakve Farinata degli Uberti, ki je čul človeško govorico in spoznal po izgovoru, da govori Florentinec. Sledi pogovor med njim in Dantejem (v. 22—51.) Pogovor čuje blizu tam ležeča senca, Cavalcante Ca-valcanti, ki se klečeč dvigne iz rakve in vpraša, če mu sin Guido še živi. Ker ne dobi takoj odgovora, leže žalosten nazaj v grob. (V. 52.-72.) Prejšnja pa nadaljujeta pogovor in Farinata imenuje nekatere duše, ki ž njim vred trpe (cesar Friderik II. in kardinal Ubaldini); tudi pojasni Danteju neko težkočo: da namreč pogubljeni o rečeh sedanjosti ne vedo nič, pač pa vidijo v prihodnost; in pri tej priliki prerokuje Danteju pregnanstvo, ki 'bo trajalo do smrti (v. 73—121). Vsled te sovražne napovedi je Dante nekaj hipov ves potrt in zmešan; toda Vergilij ga potolaži, da naj sicer le ohrani v spominu zloveščo prerokbo, a da mu bo v raju Beatrice povedala resnico o njegovem bodočem življenju (v. 122 — 136.) Ves čas smo seveda še v šestem krogu. Krivo verstvo in bogotajstvo je greh, ki izvira iz napuha. In tako smo videli doslej že kazni vseh poglavitnih grehov: lenoba, ki je ne mara ne nebo in ne pekel, se kaznuje v veži ali predjami pekla (spev III.: ose in komarji jih pikajo, da morajo nesrečneži venomer bezljati); pravtam je kraj kazni tudi za nevoš čljivost (spev III. v. 48. che invidiosi son d'ogni altra sorte); v prvem krogu (gornjega) pekla bivajo pogani, ki so bili odičeni z naravnimi krepostmi, in pa duše otrok, umrlih brez sv. krsta; brez trpljenja so, a Boga ne gledajo; nečistost trpi v drugem (spev V); požrešnost v tretjem (spev VI.); lakomnost (in zapravljivost) v četrtem (spev VII., v. 1—96); jeza v petem (spev VII., v. 97—130, spev VIII.) gornjega pekla; napuh v šestem krogu (spev IX. in X.), ki pa je že ločen od prejšnjih z obzidjem Ditovega (Luciferjevega) mesta in spada že k doljnjemu peklu, ki vsebuje še sedmi, osmi in deveti krog; kateri grešniki trpe v najnižjih treh krogih pekla, pregledno pove XI. spev (ki je kot nekakov odmor na težavni poti). Po ozki poti mojster moj izginja. Med bolečinami, zidovjem šel je, za njim takoj je moja šla stopinja. 4 „ Kreposti cvet, ki tvoj me duh privel je v brezbožnih kroge, ako ti ugaja, govori mi, izpolni moje želje: 7 Bi mogel ljud, ki v rakvah se nahaja, jaz videti? Zaklopce so odkrili že vse, in ni nobenega čuvaja." 10 In on mi de: „Vse bodo zaklenili, ko vrnejo se iz Jozafat-doline s telesi, ki so gori jih pustili. 13 V grobišču svojem sredi te ravnine so z Epikurom vsi učenci zbrani, ki deli so: s telesom duša mine. 175 16 Odgovor tvojemu vprašanju hrani grob sam, ko v njem pogled bo tvoj počival, odgovor tudi želji zamolčani." 19 In jaz: „Vodnik moj, nikdar nisem skrival srca ti; a na kratkoizrečeni moj govor sam si, ne enkrat le, vplival." 22 „Toskanec, ki skoz grad naš razžarjeni živ hodiš, kaj lepo si to povedal! Pomudi, prosim, malo se pri meni. 25 Iz tvojih besedi sem izpregledal, da domovine sin si ti sloveče, ki sem ji jaz morda precej presedal." 28 Tako zasliši votlo se doneče iz ene onih rakev; jaz pa v zmedi pomaknem malo k mojstru se boječe. 31 A ta: ,,Kaj to? Obrni se in vedi, da Farinata tu se kvišku vpira; vsega boš videl od glave do ledij." 34 Ko moj pogled v obličje mu prodira, počasi on dviguje čelo, grodi, kakor da ves pekel hudo prezira. 37 Vodnik pa srčno, urno odondodi me zrine k njemu čez grobov ogredje, rekoč: „V besedah svojih točen bodi!" 40 Ko stopil k njega rakvi sem v ospredje, pogleda me in kakor od nevolje me vpraša: „Kdo so bili tvoji dedje?" 43 Želeč mu ugoditi kar najbolje, moj jezik vse odkrito mu razgali. Nato obrvi dvignil on napol je 46 in del: „Že dedom, meni so kazali in stranki moji mržnjo prebahavo; zato pred mano dvakrat so bežali." 49 „Če so bežali, od vseh koncev s slavo" — sem rekel — „ vselej so se spet vrnili; a vašim ta umetnost ni šla v glavo." 52 Glasovi senco poleg so vzbudili; iz rakve se obraz je javil, brada; koleni, menim, sta klečeči bili. 55 Okrog je gledala, kot da bi rada uzrla, če imam koga pri sebi; ko pa ji vsa ugasnila je nada, 58 je v joku dela: „Mar povedal ne bi, — če um visok te v tej temnici vodi — kje sin je moj? zakaj ga ni pri tebi?" 61 In jaz: „Ni samovolje mi v prihodi; vodnik me sem privedel je prijazen, ta tam, ki ,Gvidu ni bil brž pogodi." 64 Ko čul besede sem in videl kazen, takoj se njega mi ime odkrije; zato pa moj odgovor ni bil prazen. 67 A on se v hipu vzpne: „Kaj deš?" zavpije, „ni bil? kaj se med žive več ne šteje? očem njega več sladka luč ne sije?" 70 Ko je dobil odgovor moj kasneje, ker nekaj sem pomišljal se pred jamo, je padel vznak, neviden spet kot preje. 73 A plemenitnik, ki na željo samo sem mu obstal bil, ni spremenil lica, vratu ni krenil, ne skomizgnil z ramo. 76 „In če" — začel je spet — ,,je to resnica, če res jim ta umetnost ni šla v glavo, me bolj ko postlja ta boli novica. PO ANEKSIJI BOSNE: ilVSTROOGRSKE ČETE ZAPUŠČAJO SANDŽAK NOVI PAZAR - SLOVO OD POKOJNIKOV A preden petdesetič nje temavo vzžari obličje, ki je nam kneginja, boš skusil te umetnosti težavo. Naj v sladki svet se vrne ti stopinja! Le to povej: sovraštvo kaj brezdanje vse ljudske sklepe zoper nas prešinja?" In jaz nato: ,,Poraz, mesarsko klanje, ki Arbijo je barvalo krvavo, na naših vpliva mož posvetovanje." Zavzdihnil je in tožno zmajal z glavo: ,,Saj nisem sam bil, ki nad vas sem planil; in če smo, — je to bilo naše pravo. Ni bilo ga, ki bi se bil okanil Florenco spremeniti v razvaline; edini jaz sem jo odkrito branil." „Naj vaš se rod vendar že odpočine! A dvom," sem del, „mi, prosim, razženite, ki mi razum zagrnil je v temine. Če slišim prav, vi vidci se mi zdite reči, ki jih prihodnost v dalji zida; a za reči v sedanjosti mežite." ,,Kot on" — de — ,,ki mu vid je malo prida, tak zremo daljnih mi reči obrise; Vsevišnji nam le toliko da vida. Če blizu so reči, nam vid zmegli se; ko ne bi oddrugod k nam vest prodrla, ne znali bi, kak vam ljudem godi se. Lahko umeješ torej, da umrla vsa naša vednost bode pri tej priči, ko dver prihodnosti se bo zaprla." Zavem se krivde, kes kot gad me piči, pa dem: ,,Povejte onemu, ki legel je v grob, da sin mu ni še med mrliči. 112 In če vprašanju nisem koj ustregel, bila le-ta je blodna misel kriva, ki jasnost v njej sem ravnokar dosegel." 115 Že mojster me je klical, naj hitiva; zato sem prosil, preden idem mimo, naj duh pove, kdo še ž njim v rakvi biva. 118 ,,Nas tisoč je in več, ki tu ležimo," je del, ,,nam Fridrik Drugi družbo dela in kardinal; o drugih pa — molčimo!" 121 Pa se je skril; ko moja pot je spela do pevca spet, sem mislil o besedi, ki zame se mi je zlovešča zdela. 124 Šel je naprej; idočemu po sledi je meni del: ,,Kaj glave si tak zmotne?" Pa sem zadostil njega radovedi. 127 ,,Ohrani si spomin vesti nasprotne," de mojster mi, ,,ki še v uho ti bije!" Pa stegne prst: ,,Zdaj v kraje glej ondotne! 130 Ko žarkov mili soj ti nje zašije, ki v lepem ji očesu vse odseva, življenja poti ona ti odkrije." 133 Vodnica spet bila je roka leva; od zida proč in proti sredi kraja po stezi, ki se v globel spušča, greva; 136 udarila iz dna na vrh je smraja. Opombe: V. 11: V dolini Jozafat bo poslednja sodba. (Prerok Joel, pogl. III., 2. 12.) — V. 14: Epikur, grški modrijan, je živel od 1. 341. do 270. pr. Kr.; tajil je neumrljivost človeške duše. — V. 16: Odgovortvojemu vprašanju... t. j. ko boš pogledal v rakvo, boš pa videl, kdo je notri, in s tem dobiš odgovor na svoje vprašanje. — V. 18: Odgovor tudi želji zamolčani, t. j. zamolčal je, da bi rad videl tudi 177 slovečega Farinato; in Vergilij meni: tudi ta tiha želja se ti izpolni. — V. 20, 21: t. j. da malo govorim ali pa celo molčim, si vzrok ti sam, ki si mi o neki priliki dal znamenje, naj kar molče pozdravim božjega sla (IX., 86, 87), o drugi priliki pa me zavrnil, češ da naj nikar prezgodaj ne vprašujem stvari, ki jih bom itak kmalu videl (III, 76 nsl) — V. 22: Toskanec-Florentinec; kajti Toskansko je pokrajina Italije z glavnim mestom Florenco. — V. 32: da Farinata ... Farinata degli Uberti, florentinski plemenitaš (Ubertijevci so trdili, da izvirajo prav od starega Katiline!) je bil glava gi-belincev ter je dvakrat potolkel gvelfe (katerih pristaši so bili tudi Dantejevi dedje), prvič 1. 1248., drugič 1. 1260. pri rečici flrbiji; a dočim so drugi gibelinci po tej bitki svetovali, naj bi vdrli v Florenco in jo do tal podrli, se je plemeniti Farinata edini uprl. Umrl je 1. 1264. Neki letopisec ga tako-le slika : „Bil je velike rasti, junaških potez v obrazu, koščen, resnega vedenja, vojaško-dostojanstven, v pogovoru vljuden, zelo bistroumen pri posvetovanjih, drzovit, neumoren v vojski." Kakor Ciacco je bil vdan uživanju in ni veroval, kakor se sporoča, v posmrtno življenje. — V. 41 j Kakor od ne vol je (quasi sdegnoso) v peklu so vsi slabe volje, dočim bomo videli že v vicah in seve tembolj v raju največjo prijaznost do prišleca. — V. 42: Kdo so bili tvoji dedje? .. . Dva politična nasprotnika si stojita tako blizu! Dasi Dante ve, da bo Farinata vznevoljen, če mu imenuje svoje dede (gvelfovce), mu vendar pove vse po pravici in resnici. — V. 45: kot tak, ki se hoče nečesa spomniti. — V. 50: gvelfovci so si priborili vrnitev v Florenco dvakrat, 1. 1250. in 1. 1266.; gibelinci pa so, izgnani 1. 1266., ostali v prognanstvu. — V. 52: Senca, ki se med tem pogovorom dvigne iz iste rakve, je Cavalcante Cavalcanti, bogat florentinski plemenitaš gvelfovske stranke, ki so mu pa tudi očitali, da je tajil neumrljivost duše. Njegov velenadarjeni sin Gvido, sloveč kot pesnik in učenjak, je bil Farinatov zet in Dan- tejev najboljši prijatelj. — V. 61: t. j. ne prihajam samovoljno kot vsiljivec; privedel me je pesnik Vergilij, ki pa vašemu Gvidu najbrže ni ugajal (kot pesnik!); brž mesto najbrž, bržkone, bržčas. — V. 79, 80: ki je nam kneginja, t. j. Prozerpina, soproga Plutona, podzemskega boga; zamenjavali so jo pogosto z Diano (= Luno). Pomen teh vrstic je: preden bo minulo 50 mesecev (= preden se bo luna 50 krat izpremenila), boš tudi ti pregnan iz domovine in potem boš videl, kako težka je ta umetnost, t. j. kako težko je vrniti se iz pregnanstva. Res so Danteja pregnali politični nasprotniki čez štiri leta in dva meseca; vrnil se ni več. — V. 83, 84: t. j. zakaj so vsi zakoni gvelfovcev nam gibelincem tako sovražni? — V. 91: ki bi se bil o kanil, t. j. ki bi se bil vzdržal. — V. 109: Dante se kesa, zakaj ni drugi senci, Cavalcantiju, takoj odgovoril; krivo je bilo njegovo premišljevanje, kako mrtveci vedo prihodnje reči, sedanjih pa ne. — V. 119: Friderik II., nemški cesar Hohenstavfovec, umrl 1. 1250. Vsestransko nadarjen in za tisti čas izredno izobražen mož; a ker je preveč občeval z Židi in Saraceni (Arabci, mohamedanci), so ga sumili krivo verstva; v verskem oziru je bil indiferentist in materialist, kot vladar in človek bolj sultan kot cesar zapadni (harem). Cerkvi je bil ves čas nasproten. — V. 120: Kardinal Ottaviano degli Ubaldini. Cerkvi nasproten in gibelinsko (liberalno!) misleč duhovnik, ki je rekel o neki priliki: Če sem imel dušo, sem jo že davno pogubil za gibelince (nasprotnike papeštva). Bil je škof v mestu Bologna in kar splošno nazivan „il cardinale"; zato tudi Dante ne pristavlja drugega imena. — V. 122: o besedi, t. j. o napovedi pregnanstva. — V. 126: t. j. povedal sem mu, da me boli prerokba pregnanstva. — V. 129 nsl.: t. j. zazdaj glej predse v globino in premišljuj trpljenje pogubljenih; a kmalu boš gledal v obličje svoji Beatriči, ki te bo peljala v raj, kjer boš iz ust svojega deda Caccia-guida izvedel svojo prihodnost. (Dalje.) ::::nimn::::~[TBll ::::u|||ii:::: Solnčno jutro. Zložil G. Koritnik. Jutro je... Solnce se zliva z višav, plamen krvavi žari na iztoku, valčki šumljajo v srebrnem potoku novemu jutru veseli pozdrav — v solncu kot v kroni blesteči rubini rde sivi vrhunci v nebeški višini. Zemlja se stresa pod temi koraki, megle prše se, jasne se oblaki, sije nam solnce, naš ljubljeni car, zemlja domača, ne boš več sirota, v tebe iztekajo naša se pota, duše trpeče odpor in vihar... Jutro je, solnce ... Kako nam žare mlade oči, kri v. licih nam polje, čili, spočiti hitimo na polje, v ognju hotenja nam grudi kipe — hočemo, hočemo kakor vihar, ki smo pogumni in zidane volje! Bodi pozdravljeno, jutro prostosti, ogenj krvavi iztočnih gora — znamenje boja, kipenje mladosti, volja jeklena in plamen srca, v jutranjem solncu izkalimo meče misli pogumne in cilje blesteče! 225 Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil dr. Jo s. Debevec. Prvi del. PEKEL. (Dalje.) XI. spev. Katerim grešnikom prisoja Dante sedmi in osmi krog in katere stavi v deveti, t. j. na dno pekla. Spuščaje se nizdol po Dantejevem peklu smo doslej od prvega do šestega kroga že videli kazni za vseh sedem poglavitnih grehov, začenši z lenobo in zavistjo in končavši z napuhom krivovercev; — za katero družbo sta potemtakem prihranjena sedmi in osmi krog in pa Se posebno najnižji, najglobočji, deveti? Dozdaj nam pesnik ni nobenkrat naprej povedal, katere grešnike bomo videli v naslednjem krogu, temveč šli smo, videli in šli zopet dalje, kakor sam pravi: „Guarda e passa!" (Poglej pa — naprej!) V tem spevu nam pa z veliko učenostjo razlaga, kako je razdeljen ves njegov pekel, zlasti pa doljnji. Zbog te prenakopičene učenosti so nekateri dantologi začeli trditi, da tega speva ni spesnil Dante sam, ampak najbrže eden njegovih sinov. Čuti se res neka posebna trdota v slogu. Po domače bi najkrajše odgovorili na zgoraj stavljeno vprašanje s tem, da bi rekli: v sedmem krogu trpe vnebo-vpijoči grehi, oziroma grešniki, v osmem grešniki, obloženi s tujimi grehi, in v devetem — izdajalci sorodnikov, domovine, prijateljev in dobrotnikov. A zda.] poslušajmo, kako nam stvar razlaga Dante. Idoč med žarečimi rakvami krivovercev, vedno bolj proti sredi, začutita pesnika naenkrat grozen smrad, ki prihaja iz naslednjega kroga. Skrijeta se za neki velik sarkofag (rakvo), da bi se ondi počasi privadila gnusnemu vonju. V sarkofagu trpi papež Anastazij (v. 1—9). Ko sta prebrala napis, poprosi Dante svojega učitelja, naj s kakšno naknado, t. j. s kakšnim nadomestilom popravi izgubo časa, ko morata tako čepeti za rakvijo in čakati. Vergilij si res ne da dvakrat reči in prične razlagati. Naslednji krog, pravi, je namenjen silovitežem; a ker je silovitež nasilen lahko proti Bogu, bližnjemu ali samemu sebi, zato se celi krog (cerchio) deli v tri ločene pasove (gironi). Daljnji krog potem (t. j. osmi) obsega sleparje, ki jih je desetero vrst in so zato porazdeljeni na desetero jam ali malh (malebolge), vijočih se koncentrično okrog zadnjega kroga, kjer so pripravljene muke jzdajicam v štirih pododdelkih. Končno še razloži, zakaj zaslužijo grehi nezmernosti ali nezdržnosti manjšo kazen nego grehi, storjeni iz zlobe (tnalizia) ali takorekoč s povzdignjeno roko proti Bogu. In ker je oderuštvo (lihvarstvo) začelo cvesti v oni dobi (zlasti zloglasni so bili lihvarji v francoskem mestu Kahorsi [Cahors]), zato se koncem speva dotakne tudi tega vprašanja ter utemeljuje svojo trditev, da oderuh greši zoper prirodo, s temle razlogom: Že v prvi Mojzesovi knjigi (Genesis) stoji zapisano, da naj si človek služi kruh v potu svojega obraza z obdelovanjem prirode ali pa z umetnostjo, ki je posnemanje prirode (torej nje hčerka); oderuhi pa si ne služijo kruha na ta dva poštena načina, nego drugače, brez truda brez znoja. Pripomnim, da smo še vedno v šestem krogu, med krivoverci. Na rob prispela stene sva štrleče, ki zida v krogu jo pri skali skala, prispela sva do še groznejše gneče; 4 in tamkaj sva — neznansko zadišala je smraja, ki pekla globel jo koti — zavetje za pokrovom poiskala 7 velike rakve; tu oko zaloti napis: ,,Zaprt je papež Anastazij le-tu; Fotin ga zvel je s prave poti." 10 ,,Nizdol naj se počasi nama plazi korak, da vonj se malo prej privadi na gnusni vzduh; potem ga ne opazi." 13 Tak mojster de, a jaz: ,,V kakšni naknadi" — sem del — ,,poišči sredstvo, da ne mine v izgubo čas." In on: ,,Zategaradi 16 že mislim. — Glej, moj sin, pod te pečine! — tak je pričel — trije so tu še krogi, po vrsti ožji, čim greš delj z višine; 19 v teh pogubljenci notri so premnogi. Da tam že sam pogled ti vse razkrije, poslušaj zdaj, zakaj so v ječi strogi. 22 Vsaktere zlobe, ki do neba vpije, je cilj krivica; kar stori ta kvare, jo s silo ali z deli goljufije. 25 A ker le človek zmožen je prevare, je gnusniša Bogu; zato sleparji so prav na dnu in večja bol jih tare. 28 Nasilneži so v prvem kolobarji; ker pa nasilnost trojno pravo gazi, se v tri pasove cepi kolobar ji. 31 Boga al druge bije po obrazi al sebe — to je, same al v njih lasti — nasilnež; kar podprem takoj z dokazi. 34 Ubije bližnjika nasilnež v strasti lahko al težko rani al drugače mu last zažge al z ropom upropasti. 37 Zato pa ubijavce, pretepače, škodljivce, roparje — vse muči ljuti jih prvi pas, kjer trop premnog jih plače. 29 Lahko nad sabo znese človek kruti, nad svojo se lastjo; kesu prekasne ta v drugem pasu bolečine čuti, kdor sam življenja sebi luč ugasne, kdor zaigra, zapravi dedno doto; ječi, ko lahko dni imel bi jasne. A proti Bogu pest vihti s togoto, kdor kolne ga, mu bivanje zanika, prirodo devlje v nič in nje dobroto; zato pasu najožjega je slika Sodomcem, Kahorcem in tistim vžgana, ki jim v Boga zasmeh je dar jezika. S sleparstvom vselej v vest se vseka rana; slepar pa al na dušo verno streže al tako, ki ne veruje mu vdana. Kjer vere ni, slepar le vez prereže ljubezni, ki priroda vsem jo vije; tak torej drugi krog zajema v mreže hinavce in lizune; vražarije gnezde tam, laž, tatvina, simonisti, zvodnikov in goljufov vmazanije. Če verno pa zaupa človek tisti, slepar stepta ljubezni tudi klice, ki poženo zaupno v veri čisti. Zato do kroga zadnjega konice, tja v sredo zemlje, kjer je prestol Dita, tja sodijo v bol večno — izdajice." ,,V razlagi tvoji jasnost čudovita je, mojster; prav deliš na kroge lastne glob in družbo, ki je v globeli skrita. A to povej mi: onim z bare mastne in ki so v vihri, ki na nje dežuje, ki so v spopadih jim besede hlastne, zakaj izvun plamtečega gradu je, če Bog jih črti, njim trpeti kazen? a če jih ne, zakaj jih tak kaznuje?" In o*n: „Zakaj tvoj um tako je blazen, ki sicer blazniti mu ni navada? Mar ktero drugo zre tvoj duh prikazen? Se ne spominjaš več, kako razklada že etika, ta tvoja knjiga zgledna, nagone tri, ki nebu so ogada? Ki so: nezmernost, zlobnost, zagovedna zverinja besnost? in Boga da žali nezmernost manj in manj je graje vredna? Umej, kaj se v besedah teh zrcali, pa reveže si nuj v spomin prizvati, ki onstran, zgor so s kaznimi ostali, pa koj spoznaš, zakaj na tej so plati zločinci ti in zakaj z manjšo silo osvete božje kladvo one mlati." ,,0 solnce, kalnim ti očem zdravilo, tako mi um razlaga tvoja teši, da dvomiti ni manj kot znati milo. Le malo še nazaj — sem del — se speši: kedor z obrestmi, si dejal, odira, Boga s tem žali — ta vozal razreši!" ,,Filozofija" — de — (kdor jo študira, ta dobro ve!) — pogostokrat omenja, da vsa priroda od Boga izvira in iz zakonov božjega umenja; le spomni svoje fizike se uka, pa najdeš brž, brez dolgega mujenja: 103 umetnost za prirodo gre, kar muka ji da, kot gre za mojstrom pač učenec; zato umetnosti se pravi — božja vnuka. 106 Ti dve — po Genezi — naj bi studenec bili, da živež si iz nju zajema z napredkom vred že vseh ljudi prvenec. 109 A ker lihvar dohodke si izžema drugod, prirodi roga se in hčeri; zaupa drugemu, ne tema dvema. 112 Pa hajd! na daljno pot moj duh zdaj meri; že Ribe se bleščijo na obzorju, že Voz se je zasukal v Kovra smeri 115 in daleč še je dol po tem pogorju." Opombe: V. 3: do še groznejše gneče trpečih krivovercev. — V. 8 nsl.: Papež Anastazij II. (okrog 1. 497.) se je dal — kakor so pomotoma trdili razni zgodovinski spisi, ki jim je Dante s svojimi vrstniki vred verjel — pregovoriti Fotinu, diakonu tesaloniškemu, da je zopet sprejel v cerkveno občestvo carigrajskega patriarha Akacija, izobčenega od prednika mu na papeževem prestolu. — V. 23: Kar stori krivica škode, je stori ali z nasilnostjo, ali pa s hinavskim sleparstvom; zato gredo eni krivičniki — nasilneži, tirani, roparji — v en krog; drugi krivičniki — sleparji — pa v svojega. — V. 26: je gnus niša nego nasilnost, ker je je zmožno le umno bitje, človek. — V. 28: so v prvem kolobarji, t. j. v prvem izmed poslednjih treh. — V. 29: trojno pravo gazi, t. j. pravo, ki je ima Bog, naš bližnji in vsak posameznik. —V. 49: pasu najožjega, t.j. tretjega, je slika, vžgana Sodomcem itd., t. j. tu se kaznuje mutasti ali sodomski greh, ker je zoper prirodo in torej zoper božjo last, zoper božje pravo. — V. 51: t. j. ki Boga zaničujejo tudi z jezikom. — V. 52. nsl. Zmisel je tale: Najgrši grehi so Danteju grehi sleparstva; zato stavi sleparje v osmi in deveti krog. A je tudi rned sleparji razloček: če oslepari navadnega bližnjika, ki ga veže ž njim le prirodna, obče-človeška vez ljubezni, je nekoliko manjši greh (in zato pridejo v predzadnji krog!), kakor pa, če oslepari bližnjika, ki je zvezan ž njim s posebno vezjo ljubezni, bodisi z vezjo krvi (Kajn) ali vezjo skupne domovine ali osebnega prijateljstva ali pa slednjič z vezjo dobrot (Judež Iškarjot). — V.53: dušo verno, t.j. zaupljivo. — V. 55: kjer vere ni, t. j. kjer ni zaupanja. — V. 57: drugi krog, t. j. osmi v celoti. — V. 64: do . . . konice — Dantejev pekel je, kakor že večkrat omenjeno, ogromen stožec, obrnjen narobe, na konico. — V. 70—75. Zmisel: Dante bi rad vedel, zakaj so jezljivci (oni z bare mastne „della palude pingue"), nečistniki („ki so v vihri"), požrešneži („ki na nje dežuje") in lakomniki („ki so v spopadih jim besede hlastne") kaznovani v gorenjem peklu? — V. 80: etika (nravoslovje) Aristotelova. — V. 81: ogada, t. j. stud. (Glej Pleteršnik, Slovar!) Hrvatje pravijo n. pr. gadno (t. j. grdo) vreme. — V. 85: t. j. da so grehi nezmernosti manjši nego grehi zlobnosti. — V. 91: „0 sol che sani ogni vista turbata" — je krilata beseda; podobno kakor Prešernov verz: „Prižgal si, mojster, žar'k mi nove luči." —V. 94: nazaj se speši (ital. ti rivolvi), t. j. malo nazaj posezi in razloži še nekatere težke reči iz prejšnjega govora. — V. 95 nsl.: Kako naj oderuh naravnost Boga žali? ali ne gre njegova zloba v prvi vrsti zoper bližnjika? — V. 101: fizike Aristotelove, kjer se čita sloveča resnica, da vsa umetnost (in umetna obrt) samo posnema prirodo. — V. 103: kar muka ji da (it. quanto puote), t. j. vkolikor more z vsem svojim naporom dosezati svoj vzor, prirodo. — V. 105: božja vnuka (it. a Dio quasi nipote) — če je 227 priroda hčerka božja, je potemtakem umetnost, kot hčerka prirode, res vnuka božja. — V. 106: Geneza, t. j. prva knjiga Mojzesova. — V. 112 nasl.: Pa ha j d! t. j. vstaniva (bila sta se radi smraje skrila za sarkofag papeža Anastazija) in idiva dalje, kajti že se dela jutro, ker je že izšlo ozvezdje Rib in Veliki voz se je že zasukal proti Kavru (Caurus je bil starim Rimljanom veter, ki piše od severozapada), t. j. proti severu, Če si že kdaj opazoval Veliki voz zvečer in primerjal, kako je zasukan zjutraj, pritrdiš, da je Dante natančno motril naravo. XII. spev. Ob kipeči krvni reki roparjev, morilcev in tiranov. „Napij se krvi, ki te je po njej tako žejalo!" je baje vzkliknila masagetska kraljica Tomiris, ko je dala odsekati v bitki premaganemu kralju Kiru st. glavo in jo vreči v meh, napolnjen s krvjo. Morda je bila ta pripovedka Danteju pred očmi, ko je premišljeval, kakšno kazen bi prisodil nasilnežem proti bližnjiku, tiranom in roparjem? Stavi jih v kipečo kri. — Dospeli smo s pesnikom prav na rob strme stene, ki obdaja ves sedmi krog: strma je, kakor so strme stene vodnjaka. In na robu — oj groza! — leži zleknjena neka pošast, Minotaver, polčlovek, polbik, z bikovo glavo in človeškim truplom. Ta varuje vhod v sedmi krog. Kakor nam kaže n. pr. cesarski orel na kakšni hiši, da je notri državni urad, tako je ta zver simbol, znamenje, da gremo zdaj med zverinsko-divje grešnike. - Toda, kako priti dol po tako strmi pečini? K sreči je na enem kraju drča, ki je nastala ob smrti Gospodovi, ko je počila skala in se zavalila v prepad (v. 25—45). Podobna drča — pripoveduje pesnik — se nahaja pod Trientom (na Tirolskem); ondi se je tudi razpočila (usadila) gora (883 po Kr.), vsled česar je nastala drča, ki po njej morejo hoditi hribovci v nižavo. — Ko ju zver zagleda, zbeži (v. 1—24). To priliko porabita naša pesnika, pa brž po drči nizdol! Kmalu zagledata pod seboj reko krvi in v njej nasilneže, ki tiče eni popolnoma notri, eni do čela, drugi do vratu itd., kakor je bila velika njih krvoločnost. Da si pa kateri ne olajša kazni in preveč ne pomoli glave vun, venomer divjajo ob reki Kentavri, polkonji (bajeslovno ljudstvo, ki se je silno rado pretepalo in pobijalo) — s človeško glavo in rokami in konjskim truplom — s puščicami oboroženi in ustrele vvsakega, ki se preveč dvigne vun iz krvi. Ko zagledajo ti polkonji naša dva pesnika, lezoča rJzdol po drči, ju tudi hočejo napasti s strelicami; toda Vergilij jih potolaži. Tudi se dogovori z njih glavarjem, ki mu je ime Hiron, da jima da spremljevalca Nesa do broda, kjer je kri najplitvejša, kjer Nes prenese Danteja čez "plitvino na drugo stran. Spotoma, ko gredo ob kipeči krvi, imenuje Nes nekatere v krvi se kopajoče krvnike, trinoge: Aleksandra, Dioniza, Ezzelina, Obizza Estjana, Htila, epirskega kralja Pira (Pirrhus) in Rimljana Seksta Pompeja; nazadnje pa še dva pocestna razbojnika Rinjera iz Kometa (Riniero da Corneto) in Rinjera Pazzo. Raz-kazavši jima nekaj teh znamenitosti in preloživši Danteja čez reko (Vergilij kot duh gre sam lahko!) se Kentaver Nes vrne prek broda k svojim tovarišem (v. 46—139). Bil kraj, kjer plezati niz breg sva jela, je skalnat in iz drugega še vzroka strašan, da pred očmi tema se dela. 4 Usad je pod Trientom, ki do boka Adiže je zgrmel bil polen trušča; (potres al tal umik je kriv bil poka;) 7 z vrha po drči toliko je grušča in taka proda je do dna naplava, da s težo hribovec se po-nji spušča: 10 tak v ta prepad je pot bila dričava in bil na robu stene razorane je zleknjen on, ki ga je laži-krava 13 v sramoto zanosila za Krečane. Ko naju je uzrl, mu v srcu vzplal je srd divji, da si sam je grizel rane. 16 Moj modrec pa zakričal nad žival je: ,,Da vojvoda je, rneniš ti, Atene, ki tebi smrt na svetu bil zadal je? 19 Proč s poti! Druge on ima namene; ni sestra ga poslala, zver-pokveka! prišel je gledat muke le peklene." 22 Kot bik, ki vdarec smrtni od človeka dobi, pa se iztrga v hip, a hoje nezmožen sem in tja se opoteka: 25 takrat se Minotaver vel tako je. ,,K prelazu brž!" sem čul modrost proslulo, ,,zdaj splezaj dol, ko divji tak hudo je." 28 Prek kamenja sva plezala razsulo, ki zdajpazdaj je izpod nog zdrknilo, ker prvič je udarce težke culo. 31 Vtopljen sem v misli šel. — ,,Kdaj usadilo" — de on — ,,premišljaš, se je to skalovje, ki varuje ga te zveri besnilo, 34 baš vtešene? A znaj, usad še nov je; takrat, ko jaz sem bil v pekla globini; teh skal še padlo ni bilo skladovje. 37 Le malo prej, če prav mi je v spomini, preden po plen bil Oni sem prišel je, ki vzel ga Ditu v krogov je prvini, 40 se stresla v stenah vseh strašna globel je, tak, da sem del: v ljubezni vzdrgetalo vesoljstvo je (tako nekdo verjel je!) 43 ki v njej svetovje večkrat se zmešalo; in tisti hip je tod in še drugodi skalovje staro se tako razklalo. 46 A vpri v globel oči: glej reka spodi krvi je blizu; kuha v krvi vreli pa vsak se, ki človeku s silo škodi." 49 O slepa lakomnost, o srd zbesneli! Tu kratko tvoja nas ostroga zbada, a v večnosti nas v taki cvreš kopeli! — 52 In jarek v vznožju sem uzrl prepada: kot lok se vije, vso ravnino grli. Kak vse z napovedjo se mojstra sklada! 55 Med steno pa in jarkom v sled so drli Kentavri; njih orožje so puščice, kot kdaj na lovu, preden so umrli. 58 Uzrši dol lezočih naju lice obstane trop ; iz njega trije moži se ločijo, odbravši lok, strelice. 61 Iz dalje eden: ,,V ktero muko kroži" — zavpije — ,,vama pot po strmi steni? Povejta koj, če ne — moj lok se sproži." 64 ,,Že Hironu" — nato moj mojster meni — ,,od blizu vse poveva na ušesa; a tebi nagli srd v pogin se peni." 67 Pa se dotakne me in de: ,,Glej Nesa, ki je umrl za Dejanim lepo, a se osvetil sam s krvjo telesa. 29* 228 70 73 76 79 V sredini pa, ki predse gleda srepo, je slavni Hiron, vzgojil je Ahila; tam Fol — poznal je le togoto slepo. Podi se jih ob jarku brez števila, streljaje, če kdo vstane bolj očito iz krvi, kot mu krivda prisodila." In šla sva med zverjad brzokopito. Z zarezo pšice Hiron si pogladi nazaj k čeljustim dolgo brado; skrito razgali šobo, mu tičečo v bradi, in de: ,.Tovariša, sta opazila, kak vse z nogo premika oni zadi? 97 Obrnjen Hiron v desno: ,,Hajdi, Nese," — veli, — ,,ti vodi ju, pa se ognite, če naši vam nasproti pridrve se." 100 In šla sva v spremstvu zveste zdaj zaščite ob bregu reke, ob kipeči krvi, odkoder krike čul sem strahovite. 103 Tičali eni v njej so do obrvi; pa de Kentaver veli: „Glej tirane, ki rop jim je, umor jim cilj bil prvi; 106 v solzah pero zločine prizadjane; tu Aleksander, Dioniz zverina, ki mučil vrsto let je Siciljane; ¦ ; : : ..';""."""v"fe*%:.;. • • - ¦¦ -^ y&> .'-¦¦V. I ,*. I mm ' ""'»¦" "* ' POGREB DR. LUEGERJfl NA DUNAJU: MRTVAŠKI VOZ PELJEJO MIMO DRŽAVNE ZBORNICE 82 Nog mrtvecev to ni navada bila." 109 Ko moj vodnik mu stal je že pri grodi, ki zveri dvojno je narav družila, 85 je del: ,,Res, živ je, a le meni sodi 112 v globel ga temno voditi; vsled nuje je tu, zabave sla ga tod ne vodi. 88 Od žene, došle s petja aleluje, 115 mi je poverjena ta služba nova; ni ropar ta, in moj duh zla ne snuje. 91 Pri Onem, ki me vodi moč njegova 118 po divji cesti tej, mi to ugodi: Daj mož koga, da v njega spremstvu bova, 94 ki naj pokaže, kje se kri prebrodi, 121 in tega na hrbtu tja čez prenese; ker on ni duh, ki naj po vzduhu hodi." tam čelo črnolaso Ezzelina štrli; in plavolasec tik v jarugi Obiz Estjan je, ki — da veš! — po sina je nečloveškega umrl zaslugi." Pogledal pevca sem, ki je izjavil: ,,Govorec slej bo prvi ta, jaz drugi." Pa kmalu se Kentaver je ustavil pri enih, ki jim segal le k goltani je krop kipeči in jih, zdi se, davil. Kažoč na senco samo tam ob strani, je rekel: ,,Ta preklal je v božjem krili srce, ki se s častjo ob Temzi hrani." Potem sem videl jih, ki so molili iz reke glave in do pasa grodi; le-teh premnogi so mi znani bili. 229 124 Kri, plitvejši, plitvejši odondodi do gležnjev le še segala je rdeča; in tamkaj strugo naš vodnik prebrodi. 127 ,,Do tu, kot vidiš, struga se kipeča" — je del Kentaver — „vsebolj poplitvuje, odtod, prepričan bodi, pa se veča, SRBSKI KRALJ PETER NA OBISKU PRI RUSKEM CARJU V CARSKEM SELU 130 in zopet se polagoma znižuje nje dno, dokler da tam se zopet združi, , kjer v vek naj samosilništvo vzdihuje. 133 Pravica božja tepe, kot zasluži, tu Atila, bič zemlje, in na mesti ž njim Pira, Seksta; v tej krvavi luži 136 solze razmaka, v vek jih misli mlesti očem obeh Rinjerov, ki povsodi nekdaj sta ropala ob vsaki cesti." 139 Okrene se, plitvino spet prebrodi. Opombe: V. 4 nsl.: Med mestoma Roveredo in Ala na Južnem Tirolskem gre velika cesta in železnica (postaja Mori) prek gorske usadine; leta 883. po Kr.se je bila raz-krehnila gora vsled potresa in podsula več hiš. Dobro se pozna, kako je ondi reka Adiža vsled navala kamenja in gramoza izpremenila strugo na desno. Kraj se zove Slavini di Marco, t. j. plazovi pri Markovi vasi. Na slovenskem ozemlju je bil najznamenitejši usad na Koroškem, ko se je Dobrač (vsled potresa 1.1348.) razpočil in uničil velik del Žile. (Prim. Potočnik, Vojvodina Koroška, I. zv., izd. Matica Slovenska, 1909, str. 12 in str. 16). — V. 12: laži-krava — Kraljica Pazifaja na otoku Kreti je bila, skrita v leseno kravo, vsled protinaravne spojitve zanosila in porodila zver Minotavra. Tako pripoveduje grško bajeslovje. — V. 17: Vojvoda atenski (mesto se glasi sedaj Atena v ednini ali Atene v množini) je bil junak Tezej, ki se je odpeljal iz Aten na Kreto z namenom, da bi umoril Minotavra, ki je bival v hodnikov polnem poslopju labirintu ter požrl vsako leto mnogo mladeničev in deklic; gotovo bi bil zašel v labirintu, da mu ni dala Minotavrova sestra Ariadna celega klopčiča motvoza, ki ga je Tezej pri vhodu pritrdil in šel daije počasi odvija je klopčič; tako je dospel do zveri, jo zaklal in motvoz zopet navijaje našel izhod. Ni čuda, če je Minotaver sovražil svojo sestro! Dante zove Tezeja ,,il duca d'Atene" po navadi svoje dobe, ki je bila doba vitezov, baronov, grofov in vojvodov. — V. 27: „Mentre ch'e in furia, č buon che tu cale" — je Italijanom prešlo v pregovor. — V. 30: Ker doslej še ni hodilo tod nobeno živo bitje. — V. 38 nsl.: Le malo prej . . .Ob smrti Gospodovi so skale pokale in takoj nato je šel v predpekel in štirideseti dan je s seboj odpeljal pravične iz prvega kroga. — V. 41: v ljubezni vzdrge-tal o . . • Grški modrijan Empedokel je učil, da dve sili vladata svet, ljubezen in mržnja (sp«s, spe?) in odtod — porajanje in razpadanje. — V. 53: grli == objema. — V. 66: ,,Mal fu la voglia tua sempre si tosta." Sedaj pregovor. — V. 69: a se osvetil sam s krvjo telesa . . . Dejanira je bila žena grškega junaka Herkula; le-ta je v ljubosumnosti ubil Nesa v hipu, ko je ta nesel preko neke reke ženo mu Dejaniro. Umirajoč je Kentaver prosil Herkulovo ženo, naj pomoči v njegovo kri robačo, češ da bo potem čudodelna. A bila je zastrupljena. Ko jo je pozneje v dobri veri dala Herkulu, da bi se preoblekel, je prebledel in v silnih mukah umrl. — V. 72: Fol {®b\o-} je hotel na sloveči ženitnini lapita Pirotoa, kjer so bili povabljeni tudi Kentavri, odpeljati nevesto Hipodamijo. Nastal je bil silovit pretep. — V. 81 vse premika ... v deželi duhov nenavadno! — V. 84: dvojno narav: od glave do prsi človek, potem konj. — V. 88: Od žene . . . Beatriče. — V. 96: „Che non e spirto che per 1'aervada" — prišlo v pregovor. — V. 107: Aleksander, ne BOLGARSKI KRALJ NA OBISKU V CARIGRADU (na desni Ferdinand, na levi sultan Mohamed V.) Veliki, ker o njem Dante zelo spoštljivo govori v svojem spisu „Convito", ampak Aleksander Ferejski, ki je večkrat dal ljudi zašiti v živalske kože in jih vreči psom; tega okrutnega tirana tudi Ciceron (De Off. II. 7) skupaj imenuje s samosilnikom Dionizom iz mesta Sirakuz na Siciliji. — V. 109: Ezzelino da Romano, zet cesarja Friderika II. 230 in brat one Cunizze, ki o njej govori Dante na drugem mestu (Raj, IX. 29 nsl.) Viri pripovedujejo, da je bil srednje rasti, temne polti in da mu je nad nosom na čelu rastla črna dlaka, ki se je naježila, kadar se je razsrdil Še na smrtni postelji ni obžaloval svojih grehov, češ da so edini njegovi grehi: če se ni dovolj maščeval nad sovražniki, če je kdaj slabo poveljeval in če se je kdaj dal prevarati. Njegovi gradovi so bili v okolici mest Treviso in Padove. Umrl je 1. 1259. v ječi. — V. 110: v jarugi = v jarku. — V. 111: Obizzo d' Este, mejni grof mesta Ferrara in marke jakinske (flncona), umrl 1.1293., roparski tiran, ki gaje baje sin usmrtil. — V. 114: t. j. odslej bo ta-le Kentaver imel prvo besedo nekaj časa. — V. 119, 120: Grof Guido di Monteforte je zabodel nečaka angleškega kralja Henrika II. v mestu Viterbo na Laškem (med Florenco in Rimom) 1.1270. v cerkvi med sv. mašo, ravno med povzdigovanjem, iz osvete, ker so mu bili Angleži ubili očeta. Srce tega kraljeviča so hranili v zlati posodici na stebru londonskega mostu (nad reko Temzo!) v večni spomin na grozodejstvo. — Človek mora tudi nehote strmeti, koliko raznih dejstev je Dante nosil v svojem spominu! — V. 135: Pir, kralj epirski (sedanja Albanija), je hudo stiskal Rimljane in pustošil Grecijo; Sekst Pompej, sin slavnega triumvira, je vznemirjal obale italske s svojimi roparskimi ladj3mi. XIII. spev. V hosti življenja naveličanih samomorilcev in zlobnih zapravljivcev. Samomorilce smo že srečali enkrat, precej v drugem krogu nečistnikov; ampak oni so izvršili samomor iz nesrečne ljubezni, v cvttu let, iz srčne žalosti; samomorilci sedmega kroga pa so si vzeli življenje iz raznih drugih vzrokov. Tudi zapravljivce smo že srečali, in sicer v četrtem krogu, kjer vale silne tovore (kakor tudi lakomniki); a oni so zapravljali iz lahkomiselnosti, ti v sedmem krogu pa so zapravljali iz zlobnosti. V drugem pasu sedmega kroga smo; pokriva ga čezinčez gosta hosta, kjer stoji drevo pri drevesu, grm pri grmu, same duše, ki jim je Pravica dala taka telesa, ker. so se na svetu svojevoljno ločile od človeških svojih teles. Večina izmed njih se je bila obesila, doma ali pa v hosti na veji kakšnega drevesa. Zato trpe zdaj njih duše v drevesih in grmih in še sodnji dan, ko se bodo druge duše vrnile v svoja telesa, bodo te sicer tudi dobile v dolini Jozafat svoja telesa nazaj, toda ne bodo se smele združiti ž njimi, temveč telesa bodo visela po vejah, duše pa bodo še dalje vzdihovale v deblih.1 Strašna pridiga zoper samomor! In da so bolečine še hujše, gnezdijo v vejah teh nesrečnih živih dreves posebne vrste ptice, H ar pije, ki žro perje in povzročajo neznanske bolečine 2 Stopivši s svojim zvestim vodnikom v hosto začuje Dante tiho vzdihovanje in stokanje od vseh strani; misli, da so ljudje, skriti zadaj za dievesi, toda nikjer ni videti člo- veka! Zdaj mu veli Vergilij, naj utrga vejico. Začuje se pretresljiv krik in kri priteče iz rane. Dante se prestraši, ranjeno drevo pa se pritožuje zoper neusmiljeno ravnanje. Vergilij opravičuje to trdosrčno dejanje s tem, da ni mogel svojega učenca drugače preveriti o bivanju duš v deblih kakor s tem, da mu je ukazal utrgati vejico; obeta pa poškodovanemu deblu, da se ga bo Dante, ko pride zopet na svet, hvaležno spominjal Nato se nesrečnež, zaklet v tisto drevo, razodene: Pietro de Vineis je, ki se je bil, od ljudi obrekovan, iz gnusa nad življenjem, sam ločil s sveta; zdaj prosi Danteja, naj mu skuša vrniti dobro ime. Tudi razlaga kazni, ki jih trpe samomorilci (v. 1—108). Kar nastane rabuka: dva zapravljivca, Lano iz Siene in Jacopo da Sant' Andrea iz Padove pridirjata, preganjana od črnih psic, in se hočeta skriti v nizek grm, ki dobi vsled tega hude poškodbe, ker psice raztrgajo oba begunca in polomijo tudi grm; ta v svoji mili tožbi pove, da je bil Florentinec (po mnenju enih Rocco de' Mozzi, po drugih Lotto degli flgli) in da se je bil v svoji hiši obesil (v. 109-151). Ni bil še Nes čez brod na oni plati, ko midva sva stopila v hosto eno, kjer ni nikjer bilo steze poznati, 4 kjer listje črno bilo, ne zeleno, nič gladkih vej, vse grčave in krive, kjer nič plodu, le trnje zastrupljeno. 7 Tak goste šume in tako bodljive še divja nima zver, da v njo se skrije bežeč s Cecinske al Kornetske njive. 10 Ostudne tukaj gnezdijo Harpije; s Strofad so gnale Troje cvet v daljavo zbog žalostne, zlovešče melodije; 13 kreljuti ptic, človeški vrat in glavo imajo, kremplje, perne trebušine; tak v drevju čudnem tožijo kričavo. 16 In mojster jame: „Preden v hoste tmine prodiraš, vedi, da si v drugem pasu in dokler ne dospeš do peščevine 19 strahotne, boš tu notri v vsem tem času. Zato pozor! uzre oko strmeče, kar ne bi mojemu verjel bil glasu." 22 Začul sem vzdihe žalostno-ječeče odvsod, sledu pa ne ljudem nobenim; zato sem se ustavil preboječe. 25 In menim, da je menil, da jaz menim: iz hoste vzdihi ti v uho bijo mi, od ljudstva, skritega med drevjem njenim. 28 Zato je mojster rekel: „Le odlomi kjerkoli vejico od vse te rasti, pa v nič se razprše vsi tvoji dvomi." 1 Nekaj podobnega nahajamo v slovanskem bajeslovju: Stari Slovani so mislili, da duše umrlih frfotajo med vejami dreves, dokler ne pridejo v nav (raj). — In ponekod pravijo, če n. pr. sveže poleno cvrči, da se duša „martra". 2 Preden stopimo z Dantejem vred v to zalo hosto in začujemo tožne vzdihe od vseh strani iz vej, ranjenih od Harpij, predlagam p. n. čitatelju, da dobi pregled čez ves sedmi krog z njegovimi tremi pasovi. Mislimo si n. pr. stoječ na ljubljanskem gradu, vso ravnino okrog obdano s tako strmo steno kakor Grintavec. Na enem mestu si mislimo drčo za dohod. In kakor vidimo tam teči Savo, tu Ljubljanico, si predstavljajmo v podnožju stenske ograje reko krvi in v njej trinoge. (Prvi pas.) Z gradu vidimo semtertja tudi hosto, n. pr. mestni log, boršt pri Tomačevem; mislimo si, da je vsa sredina ravnine opasana kroginkrog z gosto hosto. (Drugi pas.) In tretji pas, od roba hoste do vznožja gradu, si mislimo kot peščeno stepo. To bi bil tretji pas, ki o njem govori Dante v 14., 15., 16. in 17. spevu. Nad vsem tem pa seveda pokrov zemeljske skorje in tema. 231 Naprej se roka stegne mi in hlasti po vejici velikega tam trna. Iz trna krik: „Kaj prst me tvoj lomasti?" Ko ga oblila kri je rjavočrna, je spet zavpil: „Kaj smukaš mi peresa? Mar ni sočutja v tebi niti zrna? Ljudje nekdaj, postali smo drevesa. Prav bi bilo, da prst se tvoj usmili, pa naj so kačja nam bila telesa." Kot če gori na enem koncu, cvili, cvrči na drugem glavnja ozelenela, ker zrak in sok iz nje ondi vun sili: tak je mladika krna krvavela in hkrati besedila; brž vrh veje spustim, stoječ kot soha okamnela. „0 da je mogel on verjeti preje, užaljena ti duša," — mojster reče, — „verjeti, kar mu pesem moja deje, te ne bi bil prijel; videč, da neče verjeti čuda, del sem, naj napravi poskus; kar zdaj;.hudo še mene peče. A kdo si bil? Povej mu, da popravi, kar more, in spomin vsaj tvoj osveži na svetu, ki ga kmalu spet pozdravi." In trn: „Tak sladko govor tvoj me neži, da molk ni možen; vaju pa ne muči, če zamotam se v govorjenja mreži. Kdo sem? V rokah so mojih bili ključi do srca Friderika; službo činil srca vratarja sem tako, da v gruči zaupnikov sem vsakega spodrinil; tak zvest v odlični službi sem bil sluga, da v njej mi sen in žitja vir je zginil. A ona, smrt vsega sveta, vlačuga, ki nepremično v Cezarja domove oči pohotne vpira, dvorov kuga, podžge v pogin moj srca in duhove; podžgani mojega podžgo spet kneza — preide vedra čast mi v mračne dnove. A v duši moji gnus vzbudi se, jeza: meneč, da s smrtjo ubežim nečasti, si sam zadam krivico; — a prisega moj duh pri tega trna mladi rasti: prelomil nikdar nisem jaz zvestobe gospodu, častivrednemu še zlasti. Če kteri vas se vrne v svet svetlobe, naj dvigne moj spomin, ki še v sramoti leži, pobit od nevoščljive zlobe." Hip čaka mojster, pa: „Molči! — brž loti se ga," veli — „in časa mi ne trati! Pove ti več, le vprašati ga hoti!" Nato pa jaz: „Le nuj ga ti vprašati, kar meni, misliš, bode bolj pogodi; jaz morem ga samo omilovati." Vodnik spet de: ,,Če naj ti ta ugodi vse rad, kar prošnja tvojih besedi je, ti duh jetnik, še ti prijazen bodi in to povej: Kako se duša zlije v te grče in, če veš, daj pojasnjenja, če ktera kdaj tem udom se izvije?" Drevo zdaj zašumi in iz šumenja je silnega glas tale bilo čuti: ,.Odgovorim brez mnogo govorjenja. 94 Ko iz telesa duša v jezi ljuti odide, ki se sama je izrvala, jo v žrelo sedmo pošlje Minos kruti. 97 V to hosto pade, ne da bi izbrala si kot; tam, kamor jo slučaj porine, vzkali, kot bi pšenica kal pognala, 100 in v brst vzbrsti, v divjak; a bolečine ji delajo Harpije, perje žroče, a delajo i boli odprtine. 103 I me v dan sodbe pojdemo bodoče po haljo svojo, ne, da nas obleče, — naj ne ima, kar kdo imeti noče! 106 Ko svoje vsaka sem telo privleče, ga bo držala v tužni hosti kljuka in deblo duše, notri v njem trpeče." 109 Zvesto sva poslušala trn, pouka pričakujoč nadaljevanje tega; kar iznenadi naju v hip rabuka. 112 Tak iznenadi pač uho se njega, ki vepra čuje, lovce na učaki in lajanje in vej se hrešč razlega. 115 In glej, od leve dveh beže koraki. naga, odrta begata po loži, da se vejevje lomi v beži taki. 118 ,,Pomozi" — vpije sprednji — ,,smrt, pomozi!" A drugi, ki, se zdi, je pešal v lesu, je vpil: ,,Bili, Lan, nista tvoji noži 121 tak urni na krvavem Topskem plesu!" In ker najbrž je v njem že vse hropelo, se skril je, stisnil k nizkemu drevesu. 124 Za njima v sled pa je zamrgolelo psic črnih, ki so vztekle se drvile, kot da z verig je hrtov všlo krdelo. 127 V skrivača koj zobe so zasadile in trgale mu ude iz telesa, pa jih, še trepečoče, okrog vlačile. 130 Vodnik za roko pelje do drevesa me zdaj, ki tam zaman je kri jokalo iz vsakega odrtega očesa. 133 ,,0 Jakob Šent-Andrejski," je vekalo, ,,čermi za mene si se skrival?" — pravi — ,,kaj morem jaz za žitje ti propalo?" 136 Moj mojster se pred grmom zdaj ustavi: ,,Kedo si bil, ki rana ti pri rani pretaka govor žalostno krvavi?" 139 In on: ,,Oj duši, hrepenenja gnani, krivico mojo gledat, ki peresa mi je oskubla, nujta kras obrani 142 pobrati izpod žalnega drevesa! Moj rojstni kraj za varuha Krstnika si je prebral; zato prvotni stresa 145 svoj srd kažoč se v mukah umetnika. Da ne stoji na Arnonovem mosti njegovega ostanek spomenika, 148 ne bi zidanje dedov spet na prosti jim groblji, ki za Atila ostala, bilo hasnilo nič al pa ne dosti 151 Jaz — v hiši sem napravil si vešala." Opombe: V. 9: Cecina je brežnica, izlivajoča se južno odflrnona vTirensko morje; ondi se prične Toskansko močvirje (Mazemma), ki sega južno do mesta Corneto pred rimsko okolico; nekdaj je bilo to močvirje polno zverjadi, 232 posebno divjih svinj, pa tudi kač. — V. 10: prim. Prešeren, Krst pri Savici: „Požrešneži obupa so Harpije." — V. 11: s Strofad . . Vergilij pripoveduje v tretji knjigi Eneide, da so trojanski junaki („cvet Troje") na svoji poti iz Azije pripluli tudi na grški otok Strofade, domovino Harpij, kjer je ena izmed njih prerokovala Eneju in tovarišem njegovim, da jih čaka taka lakota, da bodo prisiljeni mize grizti — V. 25. ital.: ,,Io čredo ch'ei credette ch'io credesse" — igra z besedami, ki jo ima Dante semtertja rad. Italijanski pesnik flriost (f 1533) posnema ta verz v svoji epopeji ,,Orlando furioso", IX. sp. — V. 37. nsl. Zmisel: tudi da smo v teh drevesih zaklete samo kačje živalske duše, ne bi smel lomiti vejic, nikar, ki smo človeške duše! — V. 43: krn, a, o = ranjen, pokvarjen. — V. 48: t. j. o, da bi bil verjel, kar jaz pripovedujem v Eneidi o tej zakleti hosti, pa ne bi bil odlomil vejice; v III. knj. namreč (v. 254 nsl.) omenja Vergilij enak čudež, ki se je zgodil z mirto na grobu Polidorovem. — V. 55: „Si con dolce dir m'adeschi" — sedaj pregovor. — V. 58. nsl.: govori o sebi Pietro de Vineis iz Kapue, ki si je bil v toliki meri osvojil srce cesarja Friderika II. (1212 do 1250), da ga je imenoval za svojega kancelarja in ga imel kot svojega najboljšega zaupnika. Pozneje pa mu je dal, kakor se pripoveduje, vsled nekega suma, iztekniti oči; gotovo je, da ga je dal vreči v ječo v mestu Pizi, kjer si je nesrečnik 1. 1249. v obupu razbil glavo ob nekem stebru. — V. 62, 63 sedaj v pregovoru. —V. 64: vlačuga, dvorov kuga, t. j. zavist, ki je je posebno mnogo na cesarskih dvorih ; „morte commune e delle corti vizio" — pregovor. — V. 72: t. j. sem se pregrešil s samomorom. — V. 76: vas, ne vaju, ker ne vidi, koliko jih je pred njim. — V. 85: „Ch'io non potrei, tanta pieta m'accora." Sedaj pregovor. — V. 93: ,,Brevemente šara risposto a voi" — prešlo v pregovor. -V. 102: odprtine, da dobe duška vzdihi in solze. Pregovor. (Ital. „Fanno dolor ed al dolor finestra".) — V. 105: — je tudi prešlo v pregovor („che non e guisto aver cio ch'uom si toglie"). — V. 118-122: Ko so se leta 1287. Sienci vračali z neke vojne ekspedicije proti meščanom mesta flrezzo domov, so jih Hretinci pri Pieve al Toppo počakali, iz zasede napadli in pobili tristo mož. To bitko imenuje Dante v bridki ironiji „krvavi ples". Sienec Lano bi se bil tedaj lahko rešil, toda ker je bil vse svoje imetje zapravil (torej nasilnost proti svoji lasti!), je bil življenja sit in se je dal rajši potolči, kar mu Dante očita kot samomor. — Jakob iz Sant' Andrea, bogat Padovanec, je kot besen zapravljal imetje. Kazen je primerna: v življenju sta mrcvarila in razkosavala svoja zemljišča, zdaj ju razkosavajo črne psice. — V. 143. nsl.: Dokler je bila Florencija še poganska, je bila posvečena — tako pripoveduje staro izročilo — bojnemu bogu Martu, čigar kip je stal prav v središču mesta, tam kjer je sedaj baptisterij, torej bas pred stolno cerkvijo. Ko so se pokri-stjanili, so zavrgli prvotnega zavetnika in si izbrali sv. Janeza Krstnika, ki je Florentincem to, kar n. pr. Benečanom sv. Marka Vendar pa Marta niso popolnoma pozabili, temveč so njegov marmornati kip postavili na stari most (Ponte Vecchio) čez reko Arnon. In to je bila — trdi pripovedka — njih sreča! Kajti stari bog jih je dolgo ščitil. In ko je Totila (ljudstvo ga je pozneje zamenjalo z fltilo) Florenco opustošil in je bil tudi Martov kip padel z mostom vred v Rrnon, ni zopetno zidanje šlo izpod rok tako dolgo, dokler niso v strugi našli Martovega kipa in ga, četudi krnega, zopet postavili na most; potem šele se je začela dvigati nova Flo-renca iz groblje. — A zakaj se bas sedaj, t. j okrog 1. 1300., tako srdi bog Mart in z vojskami muči mesto? Zato, ker Florentinci čimdalje bolj časte kovani denar (forint ali florint je prišel iz Florence!) s podobo in napisom Krstnikovim, nego da bi se vežbali in urili v Martovem orožju. (Dalje.) ::::n|||n:::: ITeIH ::::[i||pT!!; Večerna. Zložil Silvin Sardenko. — Daj nam verzov! silite me, bratje vi. Ali preje dajte meni treh stvari! Dajte brata, v dušo tihega miru, da mi čuva nočno spanje v sladkem snu. Dajte gostov, dni brezskrbnih, v srečni stan, da se ž njimi razgovarjam vzradovan. Dajte sestre, mi ljubezni v to srce, da bom gorel kakor kerubi gore. Ali preje dati verzov moči ni — takih, takrat, kot bi radi, bratje vi. 277 La Divina Commedia. Prevel in razložil dr. Jo s. Debevec. Prvi del. PEKEL. (Dalje.) XIV. spev. Pogled na sedmega kroga tretji pas: tleča peščena stepa — ognjen dež — nasilneži zoper Boga, prirodo (sodomitje) in zoper delo, obrt, umetelnost (oderuhi). V uvodu k XI. spevu smo videli, da je sedmi krog Dantejevega pekla s svojimi tremi podkrogi ali pasovi od-menjen nasilnežem (violenti), in sicer prvi pas nasilnežem zoper bližnjega, ki stoje do glave ali prsi ali manj v krvavi reki, drugi pas nasilnežem zoper sebe in svoje življenje, t. j. samomorilcem, ki trpe v drevesih (XIII. spev), in tretji pas, ki smo prišli do njega sedaj, je določen za nasilneže zoper Boga, t. j., grešnike, ki v Boga sicer verujejo, toda ga preklinjajo, sramote, zaničujejo; ali pa če morda Boga samega niso zaničevali v svojem življenju, so pa grešili zoper prirodo, hčerko božjo, ali če morda zoper le-to ne, pa zoper obrt in umetnost, hčerko prirode ali vnukinjo božjo. — Ko tožeče drevo, ki trpi v njem duša samomorilca iz Florence, neha jadikovati, ker je že kar hripavo, se ga Dante iz rodoljubnega sočutja usmili in pobere odtrgane liste po tleh, da jih vrne jadniku (v. 1—3). Ko nato gresta pesnika dalje po hosti, se kar naenkrat nekaj posveti — na kraj gozda sta dospela in pred njima se razprostre strašno prizorišče: peščena stepa, podobna Libijski puščavi v Afriki ali pa Sahari, in — nečuveno, nevideno doslej! — ogenj v debelih kosmih pada počasi nanjo, kakor sneg v gorah, če ni vetra (v. 4—39). Ubogi trpini, ki padajo nanje ti kosmi, se neprestano otresajo, a vse nič ne pomaga. Eni izmed njih leže vznak, da jim ogenj pada naravnost na čelo; drugi (sodomitje) neprestano divjajo v krog po stepi; tretji pa (oderuhi) čepe na žarečem pesku, stisnjeni v gručo. Izmed tistih, ki leže vznak, Danteja zanima posebno eden, hrust, ki se zdi še v mukah neupognjen. A komaj vpraša Vergilija, kdo bi to bil, se že hrust sam oglasi ter jame psovati Zevsa (kakor so Grki imenovali najvišjega boga). Vergilij pa izda Danteju ime bogokletnikovo: da je namreč to Kapanej, kralj iz davnine, ubit od Zevsa s strelo zaradi upornosti proti volji božji (v. 40—72). Dante bi zdaj rad stopil na plan, na pesek, toda Vergilij mu ne dovoli, temuč mu veli, da naj gre za njim na levo, prav ob robu gozda, ker na pesku bi se ožgal1 (v. 73—75). Ko nekaj časa tako molče hodita, udari 1 Denimo, da pesnika prideta — če naj Ljubljanska ravnina predstavlja, kakor smo omenili pri XIII. spevu, vse tri pasove sedmega kroga — iz hoste samomorilcev nekako tam iz Tivolskega gozda, kjer se prične pot v Šiško; pod robom gozda se razprostira obsežen travnik, ki nam predočuj peščeno stepo, ki naj si jo pa mislimo okroginkrog gradu. Tam Danteju naenkrat na uho žuborenje rečice; kmalu sta pri njej; krvavordeča je; izvira iz gozdnih tal, prav na robu med drugim in tretjini pasom; struga, dno, bregova, vse kamenito. Kakšna prikazen je to? Kako se imenuje ta rečica? Stari Grki so si mislili, da teče petero rek po podzemskem svetu: Hheront (žalovanja reka, „ah!"), ki loči predjamo ali vežo z lenuhi in neodločneži od pravega pekla; v čolnu starca Harona smo se že prepeljali čez njo (III. spev, v. 78 nsl.); izpetega kroga smo se prepeljali v šesti (spev VIL, v. 107 nsl.) preko druge reke pekla, Stiksa, kjer se pote togotneži; sedaj smo pri tretji, Flegetontu (plamteča reka, reka pekočin); na dnu pekla je še Kocit; Grki so verovali, da je v podzemlju še peta reka, Lethe, t. j. reka pozab-ljenja; Dante, kot krščanski pesnik, pa je nima v peklu, ker tu se nič ne pozabi, temuč jo stavi vrh gore, očiščevanja (v vice), kjer se duše izkopljejo v reki pozabljenja in vse prerojene gredo v raj. V vrsticah 85 -138 razlaga Vergilij, odkod prihajajo te štiri reke pekla, češ da je na otoku Kreti v gori Idi velikanski kip, predstavljajoč starca, čigar glava je zlata, prsi in roke srebrne, ostalo truplo bakreno, bedri železni, stopalo desne noge pa je lončeno; in baš na to se kip najbolj opira. In ves ta kip da ima, razen na glavi, razpoke, iz katerih neprestano teko solze, ki ponikujejo v zemljo in tvorijo najprej flheront, potem Stiks, zatem Fle-getont in slednjič Kocit. — Zdaj šele se urno ločita od roba gozda ter nastopita pot po e:em bregu reke kar preko stepe proti sredini. Po rojstnem se mi mestu je stožilo: poberem njemu listje obletelo, ki dolgo ga je tarnanje utrudilo. 4 Na mejo potovanje je dospelo, med drugim, tretjim pasom narejeno, kjer strašno se Pravice vidi delo. 7 Da prav pojasnim stvar vam nečuveno, velim: odpre se zdaj pred nama stepa, ki bilje ne raste na njej nobeno. 10 Okroginkrog jo boli gozd oklepa, kot se krog njega jarek tožni vije; ob robu tam obstaneva. — Kot kepa 13 suho peščevje na debelo krije jo vso, da slična tisti je puščavi, ki Katon stopal davno že po nji je. 16 O božji srd, kako naj strah ne gnjavi vsakterega, ki bral bo vrste te-le o strašnem tem, ki zrl sem ga, pojavi? gledata nekaj časa Kapaneja: nato se previdno plazita ob robu dalje na levo (torej v našem primeru proti Šiški), dokler ne dospeta do rečice — Flegetonta. 19 Tam duš sem videl nagih trume cele, ki vse bridko jokale so od žali in razne, zdi se, kazni so imele. 22 Nekteri njih so vznak na tleh ležali; čepela drugih je tesno skupina, in tretji spet so venomer dirjali. 25 Je dirjajočih v krog bila večina, a večja njim, kar v mukah jih ležalo, je pregibala jezik bolečina. 28 Nad pesek ves ognjene deževalo je kosme, goste, leno padajoče, kot sneg v gorah, če veter jenja malo. 31 Kot Aleksander v Indije je vroče deželah videl padati plamene nad vojsko svojo, prav na tleh še žgoče 34 (naj vojska brž jih potepta — ukrene — ker lažje se posamen plamen tleči vgasi, kot v zublje strnjeni ognjene): 37 tako tu večno pada žar pereči; od njega pa kot goba od kresila se vnema pesek, da bolest je veči. 40 Nemirno v vek vsaktera se vrtila je roka bednih, zmer se otepaje in otresaje novega netila. 43 Pričel sem jaz: „Oj mojster, na vse kraje zmagalec, razen zoper duhovine, uporne nama spričo vrat predaje, 46 kdo hrust je tam-le, ki za žar ne brine se nič? ležeč, kot vse bi malo cenil in ogenj ko da čutja mu ne gine?" 49 A hrust, začuvši, da o njem sem menil z vodnikom se, izbruhnil krik glasan je: „Kar živ, to mrtev! Nisem se spremenil! 52 Le prosi Zevs kovača naj, ki zanj je in srd njegov kaljeno zvaril strelo, da treščil vame jo moj zadnji dan je, 55 al v ješo gre naj črno v Mongibello po vrsti prosit vse kovače svoje, da bo: Pomagaj mi, Vulkan! donelo 58 (saj v bitki tam pri Flegri vpil tako je!) in s silo vso naj svojo vame treska: ne bo vesel osvete in ne bo je!" 61 A zdaj prišla beseda silno rezka iz ust vodniku je, da nikdar tega: „0 Kapanej, napuh, še v žaru peska 64 neugnani, ti je vir trpljenja vsega; le muči se, le besni, nori dalje, za kazen to se ti najbolj prilega." 67 Obrnjen k meni milše de: „Bil kralj je; s šestorico bil tebskega gradu je oblegavec; Boga zasramoval je 70 in zdaj še, kot se zdi, ga zaničuje. A kot sem del mu: ta prezir v obrazi, ta srd, to ga primerno odlikuje. 73 A zdaj mi sledi, vendar dobro pazi: na pesek ne stopiti še žareči! Tesno ves čas ob gozdu se mi plazi!" 76 Molče dospeva k neki žuboreči rečici, ki iz gozdnih tal prodira in še straši me val kot kri ji rdeči. 79 Kot potok iz toplic v Viterbu izvira, ki med seboj si ga dele hotnice: tako po pesku ta svoj tek ubira. 82 Kamnita struga, njeno dno, stranice, robova ob straneh spet kamen goli: lahka bo pot, sem videl, prek rečice. 85 „Kar sem doslej pokazal ti kjerkoli, odkar sva šla skoz vrata vekovita, kjer vstop čez prag se vsakemu dovoli, 88 je potok ta stvar najbolj znamenita, kar videl jih do te si globočine: nad njim ugaša ploha plamenita." 91 Ko djal vodnik besede te vsebine, poprosim ga, naj jed mi še pripravi, ki vzbudil mi po njej je bil skomine. 94 „Na sredi morja je" — tako mi pravi — ,,dežela prazna, ki se zove Kreta; pod kraljem nje so čisti bili nravi. 97 Tam gora Ida je, ki davna leta studencev je, se drevja veselila; plesnoba zdaj jo pusto vso prepleta. 100 Zibeli tam je detečji dobila zavetje Rea; in če je jokalo, je z vpitjem naročenim jok prikrila. 103 Orjak tam starec notri ima skrivalo; stoječ hrbet obrača Damijati, a v Rim kot v svoje gleda ogledalo. 106 Leskeče se mu glava v suhem zlati, roke mu, grod čisto srebro prepreza; iz bakra trup je do oboje gnjati; 109 vse nižje dol iz samega železa, le desna noga ima žgano glino; na njej je večja ko na drugi peza. 112 In udov vsak, če zlat ni, razpoklino ima, ki mu solze iz nje kapljajo in v gori so izdolble mu votlino. 115 Iz te do Aheronta priskakljajo in v Stiks se, v Flegetont njih tok pomika; odtod v tej strugi ozki vniz curljajo 118 do tja, kjer solza nič več ne ponika; tam tvorijo Kocit; njega natora ti vidna bo, — naj glas je moj ne slika!" 121 In jaz mu dem: „Ce ta-le tok izvora je zemskega, iz kakšnega razloga šele na robu tega vre ponora?" 124 A on: „Od kroga gre se tu do kroga, to veš; in naj ti mnogo tudi hoda je v levo, vniz idoč storila noga, 127 vsega še vendar nisi obšel oboda; zato pojavom novim tega kraja oko naj se preveč ne čudi!" — „Toda" — 130 sem djal — „kje Flegetont se le nahaja, kje Leta? Kaj prek te molče prehajaš? In Flegetont iz solz dežja nastaja?" 133 „Vse to vprašuješ in mi res ugajaš; uganil pa bi iz rdečega kipenja vprašanje eno vsaj, kar jih navajaš. 136 I Leto uzreš, a tam, kjer duš se vzpenja sprevod k očiščenju — onkraj te jame — kjer greh skesan je vreden odpuščenja. 139 Iz gozda čas je iti" — zdaj povzame, „za mano hodi, v stran pa ne za l&s ne; nasip ti kaže pot, ki se ne vname, 142 ki plamen vsak nad njim takoj ugasne." Opombe: V 15.: Katon Utičan je peljal ostanek republičanske vojske Pompejeve skozi Libijsko puščavo h kralju Jubi. — V. 16: gn j avi, prim. Pleteršnik = tlači, davi, 279 — V. 28—30: Izredno lepe so pesniške prispodobe (metafore), ki jih rabi pesnik tu pri opisu peščene stepe. Ta ogenj, ki leno pada, v težkih kosmih, kako kipno, plastično je naslikan s primero o snegu v gorah, če je brez vetra! Vsak izmed nas je že sam opazoval ta pojav pozimi. — Zakaj je pesnik temu pasu določil tako kazen? Eni menijo, da zato, ker je Sodomljane uničil ogenj izpod neba; drugi pa so te misli: v življenju so ti grešniki zaničevali ogenj božje ljubezni in resnice, in zdaj jih isti ogenj muči, pa ne samo kot en žarek, temuč razdeljen v mnogotere zublje. — V. 44: duhovine, prim. Pleteršnik = bese, zle duhove. — V. 52: Stari Grki in Rimljani so mislili, da izmed bogov eden, Vulkan, najvišjemu bogu Zevsu kuje strele v svoji kovačnici, ki si so jo mislili v gori Etni (zdaj tudi Mongibello zvani); Vulkan je imel seveda tudi pomočnike. — V. 58.: Flegra je bilo polje v Macedoniji, kjer je Zevs v vroči bitki premagal z ognjem in treskom uporne gigante. — V. 63 nsl.: Kapanej, eden izmed sedmero kraljev, ki so oblegali grad Tebe, je ošabno in zaničljivo pozval Zevsa, naj vendar pomaga njim, ki so v gradu, v stiski; Zevs ga je ubil s strelo. — V. 72: ga primerno odlikuje, t. j. to onemoglo psovanje je najprimernejša kazen za take bogokletnike. Sploh je ta na tleh ležeči hrust, ki še zdaj ne neha psovati in prezirati, velepesniški prizor Take značaje je dvesto let pozneje slikal Michelangelo. — V. 79 nsl.: Dante primerja krvavordečo rečico Flegetont žveplenemu vrelcu (ital. bulicame) pri mestu Viterbo, ki tvori majhno barje: iz tega teko na vse strani potoki, katerih struge in obojestranski bregovi so vsi pokriti s snežnobelimi usedlinami. Iz bare in potočkov se kadi žveplena sopara. Za Dantejevih časov je bilo tu priljubljeno kopališče, ki je privabilo tudi mnogo vlačug. Tedaj je tekel iz toplega barja en sam potoček, ki so si ga en del napeljale tiste „grešnice" (peccatrici) v svoja ločena bivališča, da so se lahko doma kopale. — V. 86 nsl.: t. j. vrata s slo-večim nadpisom (III. spev). — V. 94 nsl.: Dante prosi, naj mu mojster razloži to preznamenito reko; Vergilij nato prične razlagati postanek štirih rek pekla. Če naj rabim zopet primero iz domačih krajev, se mi zdi tako, kakor pri Ljubljanici: izvira izpod notranjskega Snežnika ter teče po dolini mimo Loža; nato ponikne in se prikaže v Cerkniški kotlini, kjer tvori Cerkniško jezero; a kmalu zopet ponikne in se prikaže kot Unica pri Planini, da slednjič pri Vrhniki izvira iz tal kot Ljubljanica. In na tem potu tvori velik polkrog. Podobno si lahko mislimo tiste štiri reke pekla: isti tok se najprej zove flheront, potem Stiks, nato Flegetont in slednjič Kocit (v devetem krogu). Pa tudi te reke teko v krogu, tako da se vijo pošev preko vseh kolobarjev in šele na dnu dovrše krog. — Duhovito in obenem pretresljivo je, kako razlaga Dante solze, ki so vir vsem štirim peklenskim, rekam: iz čudno sestavljenega človeškega kipa na Kreti kapljajo. Najprej vprašamo, zakaj pesnik stavi kip na Kreto ? V prvi dobi človeštva, ki se imenuje zlata doba, je ondi vladal kralj Saturen (Kronos) in ljudje so bili takrat čistih, dobrih nravi. Saturnova žena je bila Rea (Kibele). In ker je bilo kralju prorokovano, da ga bo eden sinov pehnil s prestola, je vsakega novorojenca požrl; ko pa je Rea rodila Jupitra (Zevsa), je bežala ž njim v goro Ido, kjer je naprosila Kurete (nekakšne škrate), da so vpili in ropotali, če je dete jokalo; vsledtega ga oče ni slišal in ne našel. Ko pa je Jupiter dorastel, je res pehnil Saturna s prestola : in konec je bilo srečni zlati dobi nedolžnosti in — pričela se je srebrna doba, ki je bila že slabša; po tej, ki je trajala le malo časa, je nastopila medena (bakrena), to pa je izpodrinila železna s svojimi meči in vojskami in zadnja doba je celo že glinasta, čisto spačena. Te dobe pomenja čudni kip starčev. Samo glava, ki je zlata, nima razpoke, vse drugo je razpokano, t. j. brez greha je bila samo prva doba in zato brez solz; v naslednjih dobah je prišel greh na svet in z njim gorje in solze. Misel*za to alegorijo je Dante seveda dobil pri preroku Danielu (2. pogl.), a marsikaj je spremenil po svoje. Kip kaže hrbet mestu Damiati (franc. Damiette) v Egiptu, ker je odtam izšla stara kultura; gleda pa proti Rirnu, ker je bil Danteju Rim edini up, da zavlada odtam vesoljna monarhija in s tem sreča človeštva. — V. 134 nsl.: uganil bi... lahko vsaj eno vprašanje, t. j. saj vidiš, da ta reka, ki sva pri njej, vre in plamti in moraš torej sam ugeniti, da je to Flegetont (fleg pomeni v grščini = plamen!) — Kot pregovori se rabijo tile verzi: 6, 51 (Qual io fui vivo, tal son morto) 60, 94, 96. XV. spev. Prvi koraki po nasipu plamtečega Flegetonta. — Prva gruča sodomskih grešnikov s strašno ožganimi obrazi. — Brunetto Latini. — „Za vse sem Vam hvaležen!" — »Naprej me sreča gladi ali tepi!" Nastopimo torej pot v tretji pas sedmega kroga, ki smo ga v prejšnjem (XIV.) spevu le izza roba žalne hoste samomorilcev opazovali. Pesnika stopita na enega izmed potlakanih bregov Flegetontovih ter pričneta potovanje proti sredi peščene stepe. Najprej nam Dante z dvema lepima prispodobama pove, kakšen je bil tisti nasip, ki je hodil po njem (v. 1—12). Ko že precej časa hodita in imata gozd samomorilcev že tako daleč za seboj, da ga ni bilo več videti, se prikaže na obzorju gruča grešnikov sodo mi t o v, ki se naglo približajo in začudeno ogledujejo tujca, škileč vanja, kakor „star krojač, kadar nit vdevlje v šivankino uho" (v. 13—21.) Eden izmed duhov v gruči se posebno začudi, ko zagleda Danteja in iztegne roko proti njegovemu plašču. Pesnik ga tudi natančno pogleda in spozna v svoje veliko začudenje svojega dobrega mentorja in svetovalca v dobi učenja, učenjaka Brunetto Latini j a; sledi prisrčen pogovor med njima (v. 22—54), ki se dobro-dejno odlikuje od surovosti Kapanejeve v prejšnjem spevu. Gospod Brunetto prorokuje Danteju bodočo slavo, pa tudi preganjanje, ki ga bo zadelo od nehvaležnega ljudstva kot plačilo za ves trud v službi domovine. „Naj pride, kar hoče," meni pesnik, „da mi le vest ničesar ne očita!" Vergilij pa ga pohvali za to možato besedo (v. 55 do 99.) Dante vprašuje gospoda Brunetta, radoznal kakor vedno: „So-li v vaši gruči sodomitov kakšni znamenitejši možje?" In Brunetto mu odgovori: „Dobro je, da nekatere spoznaš; o vseh govoriti pa ni časa. Kar jih je v moji trumi, so bili vsi duhovni (cherici) ali sploh pismeni ljudje (lette-rati grandi e famosi). Pa glej, že prihaja druga truma, kateri se pa ne smem pridružiti, zato moram brž za svojimi tovariši. Priporočam ti svoj spis Tesoro!" Nato oddirja silno hitro za svojim tropom (v. 100—124). In stopala po trdem sva grebeni; zavit v potoka dim je nasip, struga, da ne doseže zubelj ju ognjeni. 4 Kot če s poplavo morje Flamcu žuga, si ta med Gentom, Briiggom zemljo brani z nasipi in morje ž njimi odganja od pluga: 7 in kot grade ob Brenti Padovani nasipe, da sta varna grad in vila, še preden žig se čuti v Korotani: 280 10 enaka sta nasipa tista bila, le take da višine in širine jima ni mojstra roka naredila. 13 Že gozd za nama ostaja, gine, gine... in že, da sem okrenil se na poti, ga več ne bil bi našel zbog daljine: 16 kar duš družba prikaže se nasproti prihajajočih ob potoka ograji, pa gledale so, kot zvečer, v mrakoti 19 v človeka človek pogled vpre o mlaji, in liki star krojač nit devlje v uho: tak škilile so z vek ostrino v naji. 22 Tak svatje ti so vzeli me na muho; kar eden me spozna! Zavpil glasno je: „Oj čudo!" in za rob mi zgrabi ruho. 25 A jaz, ko k meni iztegnil on roko je, pogledam mu v obraz, ki z opekljaji preprežen ves in bil hudo ožgan je; 28 a ni prikril se moji izpoznaji. Z roko se klanjajoč mu proti glavi: „Gospod Brunetto" — djal sem — ,,Vi? v tem kraji?" 31 „Oj ne zameri, sin" — nato mi pravi, ,,če malo te nazaj Latini spremi; naj družba le naprej gre po planjavi." 34 In jaz: ,,Z močmi Vas spremstva prosim vsemi; če sesti hčete, rad prišlec prisede, da le vodnik moj blagohotno de mi." 37 ,,Oj sin," de dalje, „kdor se iz te-le črede ustavi hip, sto mora let ležati potem, trpeč, da ognja nanj dež grede. 40 Le kar naprej! Jaz čem se te držati ob halji; saj ne uide moja truma, ki v vek pogin svoj mora objokovati." 43 Da k njemu šel z nasipa bi, poguma imel jaz nisem; priklonivši glavo sem stopal, poln spoštljivega razuma. 46 ,,Li sreča, usoda," je pričel zvedavo, ,,pred koncem dni te vodi po tej globi? In kdo je ta, ki kaže pot ti pravo?" 49 ,,Živeč" — odgovorim — ,,tam zgor v svetlobi zašel sem bil v zaraščeno dolino, še preden sem bil dobro v zreli dobi. 52 Ko včeraj rano bežal sem v globino, mi ta šele pokazal je izhodišče in tod sedaj me vodi v domovino." 55 A on mi de: „Le v svoje glej zvezdišče! Če tek sem tvojih dni ti prav razkladal, pripluti moraš v slave pristanišče. 58 O da me ni prezgodnji grob obvladal! Videč, da ti nebo tak dobro hoče, še bolj bi te na delo bil vzpodbadal. 61 A nehvaležno ljudstvo, polno zloče, (s Fiezol je ta množ nekdaj prispela, saj še pozna se hrib ji in skrilja ploče) 64 sovraži te za dobra tvoja dela, Že prav tako! Kako med trnjem neki naj trpkim sladka smokva bi zorela? 67 Zovo se slepci v nekem starem reki, zavistni, lakomni in pa oholi: Otresi se njih šeg! — V bodočem veki 70 ti sreča tvoja hrani slave toli, da gladni bodo ti in oni tebe; a v kljun jim klas ne pride več nikoli. 73 Fiezolska goved naj sama sebe za gnoj stepta, pusti pa zel, če vzklije še ktera in iz njih gnoja se vzgrebe, 76 da vnovič setev sveta v njej zažije Rimljanov, kar jih je iz dob ostalo, ko te je izrastlo gnezdo hudobije." 79 ,,Nebo da mi, kar prosil sem, je dalo," sem djal mu, ,,ne bi Vi še tukaj bili, življenje Vas bi ne bilo prognalo. 82 Obraz pa Vaš očetni, dobri, mili še nosim v duši, v srcu čut zanj nežen, ki vedno ste na svetu me učili, 85 kako da bom nesmrtnosti deležen; oznanjal bom, dokler le iskra tli še mi žitja, kak za vse sem Vam hvaležen. 88 Napoved Vašo mojih dni zapiše in shrani si moj duh; skrivnosti slepe gospa razjasni vešča, če do hiše 91 dospem le nje. — Zdaj čujte moje sklepe: Pripravljen sem, če vest le me ne kara, pa Sreča naj me gladi ali tepe. 94 O, znana mi predobro je ta ara; le vfti, Sreča, v sli kolo neugnani: jaz gruda bom, ki ralo po nji gara!" 97 Obrne se vodnik moj k desni strani ta hip in v hvali mu oko zasine: ,,Prav sluša, kdor v spominu si ohrani." 100 As tem pogovor moj se ne prekine z gospod Brunettom, ki ga povprašujem za znane in sloveče sotrpine. 103 A on: ,,Da izveš za ene, odobrujem; o drugih bolje bi bilo molčati — pošel bi čas, da vse ti imenujem. 106 Duhovni sami — nočem ti skrivati — al učenjaki so bili sloveči; valjali vsi se v istem grešnem blati. 109 Glej, Priscijan je v trumi bil trpeči in Fran Akurzij mu je bil družabnik; in da si htel, bi bil v ostudni gneči 112 njega uzrl, ki ga služabnikov služabnik od Arna k Bacchiglionu je prestavil, kjer pustil svoje je moči ohabnik. 115 Še kaj bi del, a hojo bom ustavil in govor, ker — kot vidim — iz peščine se nov oblak prahu je spet pojavil; 118 ljudje so nam zabranjene skupine; Tesoro moj le v varstvo vzeti raci, ki v njem živim še; glej, želje edine!" 121 Okrene se in steče kot dirkači, ki za zeleno dirkajo v Veroni sukno; toda kot tekme zmagovači, 124 ne kot gubitelji je bil le-oni. Opombe: V. 4: Briigge (iz nem. Brucke) je glavno mesto zapadne Flandrije. Znano je, kako se Flandrijci že stoletja bore z jezovi in nasipi proti navalom morja, ki stoji više nego njih polja. — Gent (ital. Guizzante) ali Kadsand. — V. 7: Brenta izvira pri Trientu; Korotan (ital. Chiaren-tana) stoji najbrže mesto: Karnske Alpe. — V. 21: veke ali vejice. - V. 24: me zgrabi za rob, za ruho, t. j. za rob ruha ali plašča (prim. Pleteršnik: lenobo skrivati z ruhom svetosti). — V. 30: Brunetto Latini, rojen okrog 1220, je bil izmed najbolj učenih Florentincev svoje dobe, po poklicu notar, odtod „gospod"; po bitki pri Hrbiji (1260) je moral z mnogimi drugimi gvelfi iti v prognanstvo; živel je 281 dolgo v Parizu, odkoder se je po Manfredovi smrti, (1266) vrnil v rojstno mesto, kjer je umrl 1. 1294. Latini ni bil učitelj Dantejev, temuč je vplival nanj bolj po svojih spisih katerih najvažnejši je „Tesoro" (= zaklad), nravno-modro-slovske vsebine. — V. 54: v domovino t. j. proti nebu.— V. 55: Dante je bil rojen, ko je stalo solnce v znamenju dvojčkov, in astrologi so trdili, da to pomeni učenost, pismenost in bistroumnost. — V. 62: Fiezole stoji na hribu pri Florenci; velik del njegovih stanovalcev se je preselil v ravnino ob reki Anionu, ker je bilo to bolje za kupčijo; tako so ustanovili Florenco. — V. 63: očita nižjemu ljudstvu, rokodelcem in obrtnikom, da se jim še pozna hrib, t. j. hribovska, surova čud in „skrilja ploče" (ital. tiene ancor del macigno), t. j. trdi so, neobrušeni. — V. 67: slepci, ker so se nekoč dali preslepiti od meščanov mesta Pize. — V. 71: ti in oni, t. j. črni in teli. — V. 72: še po smrti pesnikovi v Raveni so si zastonj prizadevali, da bi vsaj truplo njegovo dobili nazaj v Florenco. — V. 73: Fiezolska goved, t. j. stranka priseljencev, demokratov, belih; Dante se je imel za potomca starih, pristnih Rimljanov (iz obitelji Frangipani, tako trde nekateri životopisci). —V. 89: skrivnosti slepe, t. j. temne. — V. 90: gospa, t. j. Beatriče. — V. 94: a r a, t. j. plačilo. — V. 95: v sli neugnani za ital. come piace, kakor želiš. — V. 96: gara, t. j. težko hodi, prim. Ple-teršnik, Slovar s. v. Najboljši komentar za te Dantejeve tercine 92—96 je Prešernov sonet: Čez tebe več ne bo, sovražna sreča, Iz mojih ust prišla beseda zala; Navadil sem se, naj Bogu bo hvala, Trpljenja tvojega, življenja ječa! itd. In kakor poje Prešeren: „Podplat je koža čez in čez postala" in pa: „Me tnalo našla boš neobčutljivo", tako Dante: „jaz gruda bom, ki ralo po nji gara". — V. 96: Prav sluša, kdor v spominu si ohrani! zlata resnica za učečo se mladino. Pomen je ta: Vergilij pravi v svoji Eneidi (v. 110) superanda omnis fortuna ferendo est (vsakršno srečo, dobro ali krivo, treba premagati z junaškim prenašanjem); ko čuje Danteja tako moško kljubovati sreči, ga pohvali Vergilij, češ: dobro si si zapomnil moj verz! — V. 109 nsl.: Priscijan, sloveč slovničar iz šestega stoletja po Kr. — „je bil v trumi", ker je že šla mimo. — Fran Akurzij, pravoslovec iz Bologne, umrl 1293. — V. 112 nsl.: njega, ki ga služabnikov služabnik (servusservorum Dei, t. j. papež Nikolaj III.) je prestavil od Hrna (iz Florence) k Bacchiglionu (t. j. v mesto Vicenza ob reki Bacchiglionu), je škof flndrea De' Mozzi; kmalu po prestavi je umrl. — V. 114: ohabnik prim. Pleteršnik: ohabel, schlaff in ital. izvirnik: dove lascio li mal protesi nervi. — V. 122 nsl.: Prvo nedeljo v postu je bila v Veroni vsako leto dirka moških na polju pred Porta Stuppa ali Palio; nagrada je bila kos zelenega sukna. Ostanek starih Luperkalij. XVI. spev. Naprej po stepi do konca sedmega kroga. — Še ena gruča sodomitov. — Tretjeredniški pas. Ko. gresta še naprej po nasipu Flegetontovem proti središču stepe, srečata drugo gručo sodomitov, iz katere se tri sence odločijo in žele govoriti z Dantejem. Vergilij mu veli, da naj jih vljudno pozdravi, češ da so bili na svetu veljavni možje (v. 1—27). Ker ne smejo počivati, se spri-mejo ter spremljajo Danteja, vrteč se nekako kot mlinsko kolo. Eden izmed njih govori v imenu vseh: „Čeprav smo zaradi kraja, kjer bivamo, in zaradi ožganega obraza zaničevanja vredni, naj te vendar ozir na nekdanjo slavo gane, da nam poveš, kdo si. Ta, ki hodi pred menoj, je Guido Guerra; drugi, ki za mano pobira stopinje, je Tegghiaio Aldobrandi, jaz pa sem Jacopo Rusticucci." (Po drugem in tretjem je bil namreč Dante vprašal že v VI. sp., v. 79 nsl. lahkoživca Ciacca) v. 28—45. Ko Dante sliši ta imena, bi najrajši planil z nasipa k njim in jih objel; toda boji se ognjenih kosmov; razodene pa jim, kako jih spoštuje (v. 46 do 63). [Držeč se Aristotelove etike pesnik stavi te ugledne sodomite med nasilneže proti prirodi; toda za njih domovinske zasluge jim izkazuje osebno spoštovanje.] Na vprašanje, kakšna je javna nravnost v Florenci, češ da se slišijo v pekel slabe novice, krikne Dante: „Florenca se je čisto popačila!" Za ta točni odgovor ga trojica senc pohvali; s prošnjo, naj jim osveži spomin pri ljudeh, naglo izginejo (v. 64—90). Zdaj dospeta naša pesnika do srede stepe, kjer zija zopet prepad — vhod v osmi krog. Flegetont drvi valove čez rob brezdna in iz globočine se sliši grmenje njegovega slapa. V prepad si Dante ne upa pogledati, pač pa si odpaše tretjeredniški pas [ker v spokorni halji, pre-pasan okrog ledij, je nastopil pot po peklu; v spokorni tretjeredniški halji je tudi želel biti pokopan] in ga da Ver-giliju; ta ga zažene z vso močjo čez rob v globel. Ne dolgo in privabljena po tem znaku priplava — kot potapljač iz morja - iz prepada strašna pošast — Gerion, paznik in takorekoč simbol vsega osmega kroga, kraljestva goljufov (v. 91-136). Že tam sem bil, kjer culo se grmenje je vode, v ponor globlji padajoče, kot v ulju čuje se čebel brnenje, 4 kar v hip se troje senc bežečih loči od trume, ki se mimo je drvila, ko dež je nanjo šel bridko-pekoči. 7 Na mene je tekoč vsaktera vpila: ,,Po kroju zdi se, — malo se pomudi! — da naše zemlje zloba te rodila." 10 Joj, kaj sem videl ran na vsakem udi, nove in stare, od plamenov vžgane! Če spomnim se, vzdrhtim še v boli hudi. 13 Ob njih vpitju moj učenik obstane, pogleda me in de: „Postoj za hip le in daj dokaz uljudnosti jim vdane! 16 In da ta kraj ognjenih strel ne siplje, bi del: ni prav, da oni sem bi speli, no ti do njih se žuri na vse kriplje!" 19 Ko sva midva obstala, že zapeli so melodijo zopet pesmi stare; pred nama pa v kolo so se sprijeli. 22 Kot borec, ki olja v gole si ude vtare, predvsem, kje s pridom zgrabil bo, premeri, preden zada al prejme sunke, vdare: 25 tako z očmi me meril je vsakteri, da vrat jim je, se venomer vrtečim, obrnjen bil v nogam nasprotni smeri. 28 „In če prezir le vračaš nam prosečim" — pričel je eden — ,,v peska tega berJi, ki z ognjem žge nam, lušči obraz skelečim, 31 naj gane sloves vsaj te naš; povedi, kdo si, ki skrb te nič, nič strah ne plaši in živ se po pekla sprehajaš sredi? 34 Ta, ki sledim — kot zreš — mu v trojki naši, je bil — zdaj gol, brez sledi o kakem lasi — med večjimi, kot misliš, velikaši. 36 /" 37 Gvaldrade blage vnuk je bil in včasi se Gvido Guerro zval je; dni je svoje z razumom, mečem bil junak na glasi. 40 A ta, ki v pesku tre stopinje moje, Tegghiaj je Aldobrandi — da važena beseda mu bila bi od zemlje tvoje! — 43 In jaz, ki ž njima bol me križa ena, sem Jakob Rusticucci — in istinito nesreče mi je kriva huda žena." 46 Pred ognjem da imel sem jaz zaščito, kar v sredo mednje planil bil bi, stekel; dovolil bil bi mojster brez skrbi to. 49 Ker pa bi se ožgal bil in opekel, bil strah močnejši kot srca naval je, ki me objet jih je tak silno vlekel. 52 Pa dem: „0 ne prezira, le sožalje vsled vašega občutim položaja, (in vem, tak brž ta žal ne pojde dalje!) 55 brž ko iz mojstrovega sem migljaja le-to spoznal in v tej se vtrdil misli, da vaše vrste družba sem prihaja. 58 Rojak sem vaš; imel sem vedno v čisli v pogovorih imena vaša, čine; ko čul sem jih, so v dušo se mi vtisli. 61 Ostavljam strup, po jabka grem sladine, ki obeta jih vodnik mi, mož-resnica; a prej naj se dokopljem do sredine." 64 ,,0, dolgo naj še duša bo vodnica ti udov" — del je oni — ,,in se pali po smrti še ti slave plamenica! 67 a to povej: moštvo je še doma-li in plemenitost še v Florenci naši? al mar sta ji slov6 kar čisto dali? 70 Viljem Borsier namreč, ki nam pajdaši nedolgo v boli, — glej ga sred oddela! — z novicami nas svojimi kaj plaši." 73 ,,Ker vzrastla si, čez noč zabogatela, Florenca, si — že jokaš se kesavo! — nad mero vso vsledtega se prevzela!" 76 Tako sem kriknil jaz, dvignivši glavo; trojica odgovor koj ume: začudi, spogleda se, besedo čuvši pravo. 79 ,,Oj blagor ti, če drugim umeš tudi" — so djali — „vse tak točno pa na kratko povedati ob tako majhnem trudi! 82 Zato, če tej temini uideš gladko in spet zagledaš zvezde lepe gori in: ,tam sem bil' ti reči bo tak sladko, 85 tedaj, oj čuj, o nas z ljudmi govori!" Kolo nato razdrli so in stekli; peruti jim noge so bile skori. 88 Tak hitro ne bi amen vi izrekli, kot njih izpred oči mi je nestalo. Naprej zdaj mojster de iti po pekli. 91 Za njim sem šel; hodila sva še malo, kar slap mi v taki zagrmi bližini, da slišati besede se ni dalo. 94 Kot tista reka, ki nje vir edini od Monte Visa samostojno vedno ob levem k vzhodu teče Apenini 97 in se Aquacheta zgoraj zove, predno se spušča v svoje dolenje korito in pri Forli ime izgublja dedno — 100 bobni, nizdol v globel drveč srdito tam bliz San Benedetta vrh planine (tisoč jih dobi v njem zavetje skrito!): 103 tako — sva cula — z roba je strmine grmela ona kalna voda; glasa bi kmalu ne bil čul od grmljavine. 106 Jaz vrv imel debelo sem krog pasa; da risa pestrokožca z njo kdaj zvežem, sem blodno si domišljal nekaj časa. 109 Ko vso si jo odpašem in odvežem natanko po vodnikovi odloki, podam mu v klopčič zvito, da mu ustrežem. 112 On pa, držeč jo kvišku v desni roki, se k robu, ki ni daleč bil, okrene in vrže jo v prepad nizdol globoki. 115 ,,Hej, čudo se gotovo razodene" — sem sam si del — ,,na znak prečudni tisti, ki mojster z njega ni z očmi ne trene." 118 Oj, kolike opreznost je koristi pri njih, ki ne da dela bi spoznali nam le, no zro v srce nam in obisti! 121 Dejal mi je: „Prikaže gor se kmali, kar pričakujem; misli tvojih sanje, le-to naj se očem ti koj razgali." 124 Pripoved, ki se laž zdi na zunanje, ne pridi iz ust ti, dokler le mogoče, nekriv da ne padeš v zasramovanje; 127 a tu mi je molčati nemogoče! Prisezam, bralec: kot želim, da vsaka komedije vrsta slovi v bodoče, 130 iz brezna, videl sem, skoz goščo mraka tak čuden stvor plavaje jo prireže, da vztrepetalo bi srce junaka. 133 Tak plava potapljač iz dna, ko odveze iz zanjke sidro, ki med skale trči al drugo, kar zaklepa v dnu morje še: 136 navzgor se vzpenja, noge k sebi krči. Opombe: V. 34 nsl.: Ta, ki sledim mu..., t. j. Gvido Guerra; bil je Gvelf z dušo in telesom; tudi ko je morala stranka Gvelfov v prognanstvo, je on zbiral „raz-stresene ude" in jih organiziral tako, da so porazili Gibeline pri Beneventu (1266) Ko je Gibelinec Manfred pred to bitko zagledal sijajno opremljene konjenike Gvido Guerrove, je baje vzkliknil: „Kje pa so moji Gibelini, ki sem toliko žrtvoval zanje?" Gvido je bil vnuk Gvaldrade, florentinske lepotice, hčerke Bellincion Bertija (Raj XVI., 90) in grofa Gvida Guerra. — V. 40nsl.: Tegghiaio Aldobrandi, pristaš Gvelfov kakor prejšnji, je svoji stranki svetoval, naj ne začenja vojne s Sieno, ki se je končala s porazom florentinskih Gvelfov pri Montaperti (Pekel X., 86). - V. 44: Jakob Ru-stiecuci je bil odličen vitez florentinski, plebejskega rodu; moral se je ločiti od svoje hudobne žene in je tako zagazil v protinaturno pregreho. — V. 61: jabka mesto jabolka gl. Pleteršnik; pomen: za sabo puščam greh in grem po sladke sadove novega, svetega življenja: si a din, glej Pleteršnik s. v. — V. 63: t. j. prej moram videti še vse strahote peklenskih kazni. — V. 70: O Viljemu Borsiere, bogatem Florentincu, pripoveduje Boccaccio v Decamerone neko do-godbo, kjer ga imenuje „veselega svata uglajenih šeg in spretnega jezika". - V. 73: Ker vzrastla si. . . Florenca se je bila od leta 1270. dalje zelo povečala in si pridobila bogastva, a vsled priseljencev s kmetov, ki so s kupčijo in obrtnijo naglo bogateli, je dobivala čimdalje bolj demokrat- 283 sko lice, izgubljala pa nekdanje viteštvo in moštvo. — V. 87: skori mesto skoro cf. Pleteršnik. — V. 94—102: Kot tista reka, t. j. Montone; bila je v Dantejevih časih prva izmed vseh voda, izvirajočih vzhodno od Kotskih Alp (z Monte Viso 3843 m) in tekočih z levega pobočja Rpeninov, ki se ni izlivala v Pad, ampak je tekla neposredno v Jadransko morje Dr. Aleš Ušeničnik: Sociologija. Izdala Leonova družba v Ljubljani. Založila Katoliška Bukvama. Tiskala Katoliška tiskarna. Str. 839. Cena broširanemu izvodu K 8'50, v platno vezanemu K 10'80. — Izšla je knjiga, ki je vredna, da se ob njej ustavi vsak izobraženec in iz nje črpa vednost, ki je dandanes potrebuje pri vsakem koraku. Ušeničnikova „Sociologija" je ena tistih knjig, ki jih prikliče na dan splošna potreba in ki dajo pečat svoji dobi kot sinteza sodobnih teženj in vir, iz katerega zajemajo potomci. Ravno v nas Slovencih je zanimanje za socialne probleme jako razvito, in posamezne sociološke tvarine so scmtertja že mnogostransko obdelane. A manjkalo je celotnega pregleda, ker ni bilo sistema, v katerem bi se znanstveno razvile sociološke resnice iz njihovih počel. Podlago je ustvaril slovenski sociologiji in novemu socialnemu delovanju našemu dr. Krek s svojim „Socijalizmom" (1. 1901.) V „Dom in Svetu" so izhajali članki, ki jih je zbral v svojo, za Slovence res epo-halno knjigo. Že naslov pove, da ima dr. Krek pred očmi gotovo smer, v kateri hoče zasledovati družabne pojave. Pisatelj je mož dejanja, impetuozno podira malike ideološkega liberalizma in materializma, da začrta zmagoslavno pot krščanskemu socializmu. Dr. Aleš Ušeničnik je pa tih in miren učenjak, ki nabira snov z bučelično pridnostjo in vsako trditev vestno pretehta in oceni njeno vrednost. Mnogo socioloških sistematičnih del imajo druge književnosti, a dr. Ušeničnikovo knjigo stavimo med najboljše, kar se je napisalo o tej vedi. Ne morem se še baviti s podrobnostmi; prvi hip sem knjigo prelistal in le tuintam prečital, kako pojmuje pisatelj kako težavnejše vprašanje. Splošno bi dejal, da so prednosti Ušeničnikove knjige sledeče: Pisatelj je vso obširno tvarino sistematično razporedil z veliko spretnostjo. Pojmi so natančno opredeljeni, besedam je določen pomen, pisatelj ima gotovo terminologijo, s katero natančno in nedvoumno izraža svoje misli. Iz splošnih resnic izvaja podrobnosti in se povsod ozira na zgodovinske izkušnje in na najnovejše socialne in državne razmere. Njegovo obzorje je vseobsežno, ker ne govori le kot modro-slovec, ne predava le kot učeni družboslovec, ampak povsod kaže tudi na sadove različnih naukov, ki nas ravnokar obdajajo v sodobnem življenju. Najdalje se je ustavil seveda pri dveh velikih ekstremih: pri liberalizmu in socializmu. Kritika marksizma je mojstrska. Iz kritike zmot razvije sistem solidarizma — krščanskosocialni sistem. Slednjič obdela razne probleme, ki jih imenuje sodobni čas z značilnim imenom (pod Raveno); nastaja iz več potokov, katerih eden, Rqua-cheta zvan, tvori slap (kakor naš Peričnik ali Savica); kjer se vsi potoki združijo, stoji vas in samostan S. Benedetto. — V. 106: Jaz vrv imel sem . . . Tretjeredniški pas si je odvezal, da bi ukrotil ž njim pošast Geriona, simbol sle-parstva. Ris — simbol poltenosti prim. I. sp. (Dalje.) „vprašanja" — delavsko, obrtno, trgovsko, kmetiško, žensko vprašanje itd. Natančno kazalo naredi knjigo tudi lahko uporabno. Posebno se odlikuje Ušeničnikov slog po svoji izredni jasnosti. Od sholastikov ima sposobnost, da povsod poišče, kar je bistvenega in strogo loči pravi pomen od nepravega, dvoumnega; a pri tem ne postane suhoparen, ampak najtežje distinkcije izvaja z uprav ljubeznivo lahkoto. Kako jasno je obdelano n. pr. težavno in toli oporekano vprašanje o izviru DR. IVAN KRflPflC novi škof djakovski socialne oblasti (str. 121 si.)! Kako pametno razločuje, ko piše o ljudstvu in o ljudski volji (str. 189)! O družbi ne more pisati dobro, kdor človeštva ne ljubi. In ta blagodejni dih ljubezni je razlit nad vsem tem učenjaškim delom. Odločen v načelih, je ireničen v metodi. Pri nasprotniku išče dobrega zrna, da ga izlušči in pokaže. Njegove sodbe so mirne, umerjene. Stoječ izvun vročih bojev onih politikov, ki v direktni neposredni in vsakdanji borbi s sovražnikom ne utegnejo vsake besede preudariti, je pisatelj lahko mirno razbral in razporedil vse pojave našega 36* ::::nlll ::::u||h1|h:::: lllu:::: Književnost. La Divina Commedia. Prevel in razložil dr. Jos. Debevec. Prvi del. PEKEL. (Dalje.) XVII. spev. Priprava za polet v nižji (osmi) krog. — Še en pogled na tretji pas sedmega kroga: skupina oderuhov (nasilneži zoper delo, obrt in umetelnost!). — Vožnja po zraku na ramah zmaja Geriona v prepad fohrutki zrakonlovt (občutki zrakoplovca). Na razne načine stopa Dante iz enega kroga v drugega: časih omedli, pa se znajde v naslednjem krogu; časih pride peš, časih jež (na hrbtu Kentavrovem); časih v čolnu (Haron, Flegija), časih po strašnih predorih in tokavah; najzanimivejši pa je prehod iz sedmega kroga v osmi: kot zrakoplovec na ramah pol-zmaja Geriona naredi to pot v silno globoki prepad. — Gerion je stražar osmega kroga: sam pravi pravcati simbol sleparije straži sleparje tega kroga. V. 1—33 imaš popis te zveri s človeškim obrazom in škor-pijonskim repom. Medtem ko se Vergilij pogaja z zverjo, da bi ju na svojih krepkih plečih nesla v nižji krog, si Dante ogleduje skupino oderuhov (v. 34 —75). Oderuštvo se že zelo bliža, sleparstvu; zato se nahaja ta skupina tik ob robu, odkoder se gre nizdol v osmi krog. Tudi veli Vergilij svojemu učencu, da sme le malo časa ostati pri tej družbi. In kako jih najde? Na tleh sede ter se otepajo plamenov, kot se psi poleti obirajo in branijo mrčesa. V življenju niso hoteli jesti kruha v potu svojega obraza in s trudom svojih rok, zdaj jih žge ogenj in roke morajo neprenehomu delati in se vrteti. Vsakemu izmed njih visi torba z vratu — denarnica, ki pa je žalibog sedaj prazna I — zvvezenim grbom, po katerem Dante spozna posameznike (ker obraze jim je ogenj docela spačil). Izvečine so Florentinci; eden, Pado-vanec, nagovori pesnika ter kriči, da je prostor pripravljen še za dva zloglasna oderuha. Vsi srepo zro v denarne mošnje — kot v življenju. — Dante se urno vrne k Vergiliju, ki ga že najde sedečega na hrbtu Gerionovem. Tudi on zakobali vrat zveri pa hajdi v velikih ovinkih (spiralah) v prepad (v. 76 — 136). „Glej zver, kak rep ji šiljasti le služi: čez gore plazi, orožje, zid drobi ti; poglej jo, ki ves svet se smradom kuži!" 4 Tako vodnik pričel je govoriti in mignil k robu priti očem zveri je, kjer konec je stezici kameniti. 7 In res! Podoba gnjusna goljufije prislonit glavo, prsi se omaja; a repa za seboj na rob ne zvije. 10 Obraz človeški milega smehljaja se zdel je poštenjaški, ki ne laže; a drugo vse — život je bilo zmaja. 13 16 19 22 25 pa 28 31 34 37 40 43 46 49 52 55 58 61 Spred dvoje šap, do ram poraslih, kaže; po hrbtu, prsih, po oboji strani so šarile jo same križe-kraže: s pestrejšo osnovo, votkom bili tkani Tatarov niso, Turkov čilimi, ali vezeni Arahne prti slavnoznani. Kot barko vidiš časih pri obali napol že v vodi, pol na zemlji suhi: kot bobri sedejo, da bi prežali na ribe, tam med Nemci požeruhi: tak zver na robu zlobna je prežala, na stepe meji kamnati; po vzduhi z repom svojim dolgim je mahala in ga, razcepljenega ji v strupene škorpjonske rogovile, zmir vihala. Pa djal vodnik je: „Pot zdaj nama krene naj malo v stran do tja, kjer prislonila se zver je zlobna, tja do preže njene." In res z nasipa desno sva krenila in še deset korakov šla po robi, da pesku sva, plamenom se ognila. In ko pri njej, goljufov sva podobi, uzrem družbo v razdalji za spoznanje, ki v pesku je čepela tik ob globi. Zdaj mojster reče: „Da popolno znanje o pasu tem spomin tvoj s saboj vzame, pojdi, poglej njih djanje in nehanje. A kratkih bodi besedi! Do same vrnitve jaz pri tem-le grozodeji poskusim, če v pomoč da krepke rame." Tak stopil sam naprej ob skrajnji meji sem kroga sedmega tja do skupine, ki videl jo v prežalostni sem seji. Jim gledale iz oči so bolečine, roke se niso nehale vrteti, otepajoč se ognja in tal vročine. Tako se psi obirajo poleti al z gobcem, al z nogo, če od mrčesa, od brencljev, bolh al muh jim je trpeti. Uprl v nektere sem pogled očesa, ki večni pada nanje žar trpljenja, pa ne spoznal nikogar: le nečesa ne zabim: razne barve in znamenja visela mošnja vsakemu z vratu je, očem njihovim predmet dopadenja. Ko blizu mi oko jih ogleduje, glej! ena mošnja, vidim, ima leva, ki modro slikan na rumenem dnu je. In ko mi še naprej oko hiteva, zagledam mošnjo rdečo, vso rubinjo, z gosjo, ki bolj ko beli sneg odseva. 319 64 In eden, ki je modro, brejo svinjo za grb imel na beli si mošnjici: „Po kaj prišel si" — djal je — „v to globinjo? 67 Poberi se! Ker živ si še v resnici, pa čuj: že prostor čaka Vitaljana, soseda mojega, tu na levici! 70 Med Florentinci glej me Padovana! Pogosto mi bijo v ušesa udarci njih krikov: ,Kaj ne bo še vzor-kristjana, 73 ki mošnjo sem privleče s tremi jarci?'" Skrivivši usta se z jezikom spači kot vol, če liže nos si. — Jaz se starci 76 sem bal muditi se, da ne razkači se tisti, ki je malo djal ostati; zato ostavim duše v njihnem plači. 79 Medtem je zveri širokoplečati na križ vodnik bil sel in še v daljavi mi vpil: „Pogum sedaj in nič se bati! 82 Po teh stopnicah pojdeva k nižavi: jaz v sredi, ti pa vsedi tu pred me se, da rep nič zalega ti ne napravi." 85 Kot bolestnfk, ki mrzlica ga trese na štiri dni, da nohtje so mu bledi, in ves vzdrhti, če senca javi kje se: 88 tak jaz po tej sem tresel se besedi; a stid mi vžgal je glas njegov preteči kot hlapcu gospodarjevi pogledi. 91 Ugnezdil sem med silnimi se pleči... že na jeziku: „Drži me!" je palil me klic, pa nisem mogel ga izreči. 94 A tisti, ki težkoče vse odvalil mi bil doslej, me je objel z rokami in stisnil, bržko zver sem zakobalil. 97 »Gerion," djal je, „hajd na pot zdaj z nami! V ovinkih širnih zlahka idi v nižine! Vsakdanje breme ni na tvoji rami." 100 Odtrga ritenski se od pečine, kot se z obali barke topokrne: čuteč, da prost je sredi prostornine, 103 se pa, kjer grod prej, z repom zaobrne in kot jegulja z njim vesla; in plal je si zrak se šapami, ki podenj grne. 106 Težko, če Faeton se hujše bal je, ko vajete mu je spustila roka (bil nebes, kot se vidi še, obžgal je!), 109 težko, če Ikar, ko je vsled razmoka bil ob voščeni siromak peruti in ga oče: „Vozi prav!" svaril otroka — 112 kot jaz sem se, ko mi oko začuti da v zraku sem in ves razgled pogasi tema mi, da je viden zmaj le ljuti. 115 Le-ta počasi plava dol, počasi. .. in jaz, da kroži, spušča se, po vzgoni spoznam le vetra, ki z lasmi igra si! 118 Kar z desne — daleč več do dna bilo ni! — začujem slap, ki s strašnim šumom pada; previdno se mi glava tjakaj skloni. 121 Sedaj pa me zagrabi strah prepada! Preplašen stisnil se za vrat zveri sem: zagledal ognje, krike čul sem jada. 124 In pokazale, kar prej videl nisem, da v krogih gremo dol, so strašne boli, ki so se bližale od vseh strani sem. 127 In kot pri trudnem se zgodi sokoli, da ptiča nič ne vidi niti vabe in kliče mu sokolnik: „Kaj, že doli?" 130 in spušča se od utrujenosti, ogabe v ovinkih sto, ki prej se bil kar sprožil, in proč od mojstra sede, volje slabe: 133 tako Gerion naju je položil na dno prav k vznožju stene obklesane; in brž ko breme to je bil odložil, 136 je izginil, kot če pšica z loka plane. Opombe: V. 1: Grški narodni junak Herkul je bil dobil mej drugimi nalogami tudi to od kralja Evristeja, da mu mora prignati prekrasno govedo Gerionovo. In tako se je Herkul napotil preko Italije v Španijo, odondod pa se je prepeljal na neki otok, kjer se je zviti Gerion radoval bogastva svojih čred. Po grški pravljici je bil Gerion velikan s tremi glavami in tremi trupli in tremi pari nog, v sredi pa je bilo vse to zraščeno. Herkul je velikana ubil ter po raznih nezgodah vendar srečno prignal vso čredo na Grško. — Dante si je bajeslovnega orjaka prikrojil po svoje: dal mu je človeško glavo — z izrazom največjega poštenjaka! — dve šapi, život zmaja, ves šarovit, samih koleščkov in vozlov, pa šiljast, strupen rep. Najbrže je na našega pesnika vplivala Apokalipsa sv. Janeza IX. 7—11, kjer se pripoveduje o kobilicah, ki bodo prišle iz prepada, podobne podkovanim konjem, z zlatimi kronami na glavi in s človeškimi obrazi... in njih zadki da bodo kot zadki škorpijonov in strupena žela bodo v njih ... Kako ji šil jas ti rep služi! Nehote se človek spomni kače v raju. — V. 2: gore . . . orožje, zid... t. j. slepar premaga vse ovire. — V. 6: kjer konec je stezici kameniti, t. j. kjer se končava nasip ob rečici Flegetontu, ki sta po njem stopala pesnika. — V. 15: križe-kraže ... v izvirniku: nodi e rottele, t. j. vozli in krogi (ovinki): kajti slepar ne hodi ravne poti, temveč zvito, po ovinkih. — V. 16. nsl.: t. j. pisana pregrinjala (čilimi) Tatarov in Turkov nimajo bolj šarene osnove in votka (Einschlag im Gewebe) in slavna lidijska tkalka prtov, flrahna, ki je celo boginjo Minervo prekosila v tej umetnosti in bila zato za kazen izpremenjena v pajka (t; ap^^^^^ooo^ ves čas odi. 1300. dalje tako gorak (prim. Uvod!), je verjel bajko. - V.85: se vojskoval je tam pri Laterani... t. j. prejšnji papeži so pridigali križarske vojske zoper Sa-racene in Jude na Jutrovem, Bonifacij VIII. pa je zbral križarsko vojsko v bližini Rima zoper kristjane, da, zoper kardinale sv. Cerkve (kardinala Colonna); in kaj so zakrivili ti kristjani? So li bili pomagali vzeti Akkon, zadnjo krščansko trdnjavo v Mali flziji? Vzeli so jo Saraceni 1. 1291.; bilo je tam pobitih baje 70.000 kristjanov. Morda so pa tržili tisti italijanski kristjani s Turki ? Cerkveni zbori so namreč prepovedali krščanskim trgovcem, prodajati Saracenom orožje in les za ladje. Ne enega, ne drugega niso bili krivi nasprotniki papeževi, hoče reči pesnik, in vendar je šel z vojsko nanjel — V. 93: ki naj prepasancem ne da tolsteti... Guido da Montefeltro je, vstopivši v samostan, cesto prosi. na javnih prostorih v Jakinu kruha vbogajme in živel trdo, spokorno. — V. 93 je najbrž trpka opazka, da red ni več tako strog, kakor je bil v začetku. — V. 94: No kot Silvestra Konstantin pozval je . .. Pripovedovalo se je, da je bil papež Silvester moral bežati pred cesarjem Konstantinom v gore, na goro Sorakte, ki se vidi iz Rima; ko pa je cesarja napadla gobova bolezen, je poslal po sv. očeta, ki je res prišel s Sorakta, cesarja krstil in s tem tudi čudežno očistil gob. — V. 98: se m se o glušil . . . t. j. sem se naredil gluhega. — V. 105: od mojega prednjaka ne-cenjeni... t. j. od Celestina V., ki se je 1.1294. prostovoljno odpovedal prestolu; tu Bonifacij VIII. očita svojemu predniku (prednjaku, cf. Pleteršnik s. v.), da ni cenil ključev nebeškega kraljestva; Kršnjavi (n. m. 188) pa piše, da je Bonifacij še kot kardinal skrivnostno klical v celico Celestinovo, oponašajoč božji glas, naj se odpove papeštvu, samo da bi naredil prostor njemu. — V. 123: Si mislil, da ni logike v hudiči?... Ta hudič ali črni kerub, kakor ga imenuje Dante (mislili so namreč v tisti dobi, da načelujejo deveterim krogom pekla zavrženi angeli po tistem redu, kakor so ga imeli, preden so bili zavrženi: dočim načelujejo osmemu nebu svetli kerubi in devetemu svetli serafi, so načelniki osmega kroga v peklu črni kerubi in devetega kroga črni serafi), je genialen plod fantazije pesnikove: izvrsten j uri s t je, saj pravi: Pravice mi ne krši! — izvrsten moralist: odkar je dal hudobni nasvet, ga držim za lase! — izvrsten teolog: odveze ni mu, kdor ne obžaluje! — (boljši nego papež!) in predvsem izvrsten mislec, logik! Voltaire, ki ni umel celotne ideje Bož. Komedije, se je naslajal ob tem hudiču in je to mesto prosto in duhovito prevel v francoščino. (Kršnjavi n. m. str. 187.) (Dalje.) ^^^^^^Q^^ Mimogrede. Zložil S i Ivin Sardenko. „ ridamov skrbni očka vi, kaj ste tako potrti?" „Ne tožite! Par kratkih let za sinom sin se vrne." Tri sine sem na tuje dal; in danes gre četrti. — Naj pride in pomoli naj tam vrh gomile črne!... GSSSSEH^ 14* 226 Dante Mghieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil dr. Jo s. Debevec. Prvi del. PEKEL. (Dalje.) XXVIII. spev. Kroga osmega deveta Zla grapa: hudiči v njej mrcvarijo in razsekavajo na kose razne razkolnike, ki so v življenju raz-kosavali edinost Cerkve ali slogo mest in posameznih rodbin. Dante govori z Mohamedom, Petrom da Medicina, Mo-skom dei Lamberti in trubadurjem Ber-trandom de Born. V deveti Zli kotanji ali grapi VIII. kroga vidimo same ranjence, same krnjavce: tu so vsi tisti, ki so v življenju razdor in razkol delali bodisi v Cerkvi, bodisi v raznih mestih med someščani, bodisi tudi med člani posameznih rodbin; tukaj se jim tisto njih početje strašno povrača, kajti neprenehoma jim vragi z ostrimi meči odse-kavajo ude, bodisi roke ali noge ali nosove ali uhlje, ali jim kar nadvoje parajo prsi in trebuhe, da se vidi drob, koljejo jim glave, da, eden (trubadur Bertrand de Born) nosi celo glavo odsekano v svojih rokah kot nočni čuvaj svetilko; in komaj se jim te rane zacelijo, pa morajo, v večnem kolobarju idoč okrog, zopet pod meč in tako se jim iste rane večno obnavljajo. Strašen je pogled na te nesrečneže! Pesnik sam pravi, da njegovo pero ne more popisati teh prizorov, tudi v prozi ne, ker človeški jezik nima izrazov za vse tiste grozote (v. 1—6). — Na kakšni slovenski božji poti si morda videl, dragi čitatelj, ob poti dolgo vrsto beračev, ki so kazali mimoidočim svoje krnjave ude, tumpke ali štule rok in nog ali strašne rane; a taki prizori niso senca proti grozotam devete grape. Dante se trudi, da bi dobil kakšno primero za ranjence te grape, a ne najde druge, kakor to, da kliče: naj bi se v eno vrsto postavili vsi ranjenci, ki so bili ubiti v raznih bitkah starih in novejših časov, in naj bi kazali svoje rane in okrnjene ude — pa bi bila še vedno le slaba podoba nebogljenosti 9. grape (v. 7—21). — Najprej zagleda Dante enega, ki je razklan od glave do nog; Mohamed je, početnik izlama. (V srednjem veku so ga smatrali kot verskega razkolnika.) Pred njim stopa njegov zet JU i z razklano glavo. Mohamed razlaga vzroke strašnih svojih ran in pokvečenj, potem pa vpraša Danteja, kdo je, nakar mu odgovarja Vergilij (v. 22 do 51). — Ko duhovi slišijo, da je Dante živ, ostrme vsi in ga zvedavo gledajo (v. 52—54), Mohamed pa mu brž (stoječ na eni nogi, pripravljeni, da jo postavi na tla za daljnjo hojo) naroči, naj zgoraj na svetu opozori verskega novo-tarja fra Dolcina, da se preskrbi z živežem, če noče priti dol k drugim razkolnikom (v. 55—63). — Zdaj izpregovori nekdo drugi, ki ima vse grlo prebodeno in nos odrezan in en uhelj odsekan: Pietro da Medicina, doma iz mesteca Medicina blizu Bologne; netil je baje razdor med Guidom da Polenta (iz Ravene) in Malatestino iz Rimini, ju ščuval drugega zoper drugega in se delal obema prijatelja. In kakor je pravkar slišal Mohameda nekaj naročati za fra Dolcina, tako misli, da mora tudi on dati kakšno naročilo za žive, in res prorokuje dvema prvakoma iz mesteca Fano (ob Jadranskem morju, južno od Rimini), da ju bo dal graščak Malatestino iz Rimini v morju utopiti (v. 64—90). — Dante bi zdaj rad vedel, kdo je tisti sosed Pietrov, ki mu je žal, da je kdaj videl Rimini? Kurijon je (Curio), rimski ljudski tribun; ko je prve dni po novem letu (1. 49. pred Kr. r.) Julij Cezar stal s svojo vojsko pred mestom Rimini in še okleval, bi-li prekoračil rečico Rubikon in marširal proti Rimu (s sovražnim namenom), ali ne, tedaj je pribežal tribun Curio iz Rima in svetoval Cezarju, naj le kar odločno udari zoper Rim. In vnela se je strašna državljanska vojna! Zdaj Kurijon obžaluje svoje podpihovanje; prepozno! Odrezan mu je jezik, da niti govoriti ne more več (v. 91—102). — Zdajci zagleda Dante enega, ki je imel obe roki obsekani in je štuli dvigal v mrak: bil je Florentinec Mosca dei Lamberti, ki je razklal meščanstvo Florence v dve stranki, gibelinov in gvelfov; zato mu je okrnjena desna in leva roka (v. 103—111). — R zda} se nudi Danteju tako grozen, tako neverjeten prizor, da si ga ne bi upal pripovedovati brez priče, a to pričo, hvalo Bogu, ima, in ta je njegova čista vest. Prizor je pa ta: neki trup brez glave nosi pred seboj v roki svojo glavo, ki govori! To je sloveči trubadur Bertrand de Born. Oče je glava rodbine; ker je sina hujskal proti očetu, ima zdaj odsekano glavo (v. 112—142). V. 142. Tako razkol se tukaj mi povrača! — Da, tako realistično si je predstavljal srednji vek povračilo na onem svetu. Čudno bi se utegnilo komu zdeti, zakaj med verskimi razkolniki ni Arija, zlasti pa Focija? Lahko si mislimo, zakaj ne: Hrijeva kriva vera je bila že davno pozabljena, tudi pravoslavna cerkev ni vznemirjala takrat človeštva, pač pa izlam, saj je 1. 1291. padel Turkom v roke flkon, zadnja krščanska postojanka v Palestini! Izlam je tedaj silno globoko segal v življenje vseh narodov. In stranki gvelfov ter gibel nov? Bili sta v vsakem mestu Italije. H koncu bodi omenjeno, da je zaradi tega speva mozlimom prepovedano, citati Div. Komedijo. Kar videl jaz krvi sem, ran v tej vozi, komu se vse povedati posreči, pa stokrat naj prične, četudi v prozi? 4 Tega ne more jezik naš izreči, ker manjka mu besede izrazite in um ne mogel groz bi vseh obseči. 228 133 Da pa zvedo o meni kaj na svetu, zdaj čuj: jaz tisti Bertrand sem iz Borna, ki sina sem vzpodbadal prot očetu, 136 da drug nad drugega sta šla uporna; ni bolj k uporu Absaloma zbola beseda i\hitoflova zlotvorna. 139 Ker kriv sorodnikov sem bil razkola, razklan zdaj sam sem; hrbtenjača odtrgana je od možganov gola. 142 Tako razkol se tukaj mi povrača." Opombe. V.l: v vozi, t. j. v ječi (gl.Pleteršnik). — V. 7. V v r s t 6, Hpuljci ... t. j. Samnitje, padli v bojih z Rimljani pri Maleventu v Hpuliji. — V. 9, 10: vi, Rimci . .. pri Kanah — v bitki pri Kanah (1. 216. pred Kr. r.) je padlo, kakor piše zgodovinar Livij, toliko tisoč rimskih vitezov, da so nabrali sovražniki (Kartažani) tri mernike samih prstanov, ki so jih snemali mrličem s prstov (Liv. X. 15, 2, in XXII. 12, 3). — V. 13: vi, Saraceni . . . Robert, s priimkom Guis-kard(„zvita glava"), vojvoda Normanov, si je od 1. 1046. dalje osvojil polagoma vso Južno Italijo ter premagal na Siciliji Saracene; umrl je 1. 1085., star 70 let. — V. 15: roj Man-fredov... Manfred, nezakonski sin cesarja Friderika II., ljubljenec toskanskih gibelinov, je bil nasprotnik papeža Klementa IV. in njegovega francoskega zaveznika, Karla Hnžuvinskega; v bitvi pri Beneventu (26. februarja 1266) je obležal mrtev, potem ko so ga nekateri baroni apuljski („Pu-gliesi" — Pulijci) izdajski ostavili; nekaj letopiscev je pomotoma trdilo, da je Manfred padel pri mestecu Ceprano, kjer se je pričenjalo, ako si šel iz Rima proti jugu, nekdanje neapo-litansko kraljestvo. To zmoto je sprejel tudi Dante. — V. 17 nsl.: Konradin, poslednji Staufovec, nada italskih gibelinov, je izgubil pri bitvi v mestecu Tagliacozzo (v Hbruzzih, vzhodno odRima) dne 23. avgusta 1268 vso svojo vojsko; Francozi so bili zmagovalci (zlasti stari, a premeteni fllard!). Ujetega Konradina je dal dva meseca pozneje Karel JAnžu-vinec usmrtiti na velikem trgu v Napolju (29. oktobra 1268). V. 24: v izvirniku: infin dove si trulla; dobesedno bi se reklo: noter do prde. — Goza (prim. Pleteršnik) v otroškem jeziku znano: udariti koga po guzici. — V. 26: tiste vreče, t. j. želodec in čreva. — V. 27: se poblati . . . izvirnik: che merda fa di quel che si trangugia. — V. 30: pokveče, cf. Pleteršnik. — V. 31: Kako Mohamed . . . tako naglašajo Arabci! — V. 32: Kalif Ali (656-661) je povzročil razkol mohamedancev v dva tabora: alidov in šiitov. — V.56: fra Dolcinu reci . .. Fra Dolcino (brat Dolcino) se je imenoval, čeprav ni bil redovnik, neki verski razkolnik koncem 13. stoletja; njegovi pristaši so se imenovali fratres apostolici — apostolski bratje. Dolcino je oznanjal ljubezen do bližnjega in skupnost vseh reči (tudi žensk);1 v Trientu se mu je pridružila neka Margareta, mlada, lepa in bogata ženska, ter mu postala priležnica; fra Dolcino jo je imenoval so-rella in Christo - sestro v Kristusu. L. 1306. se je umaknil preganjan od cerkvene gosposke (papež Klemen V. je poslal zoper njega križarsko vojsko), s kakimi 5000 pristaši na goro Zebello (med Milanom in Torinom) ter se utaboril tako, da ga ne bi bili oblegovalci izlepa dobili, ako ne bi bil zapadel debel sneg in pritisnila lakota nepremagljiva, ki je odprla grada trdna vrata veliki četrtek 13. marca 1307. Vodili so oblego meščanje iz mesta Novare (zapadno od Milana). Dne 2. junija 1307 je bil v Novari živ sežgan na grmadi z Margareto vred in mnogimi privrženci. 1 Prim. tudi dr. Krek, Socijalizem, str. 208. — Če Mohamed tako skrbi zanj, ne prihaja to iz usmi- -ljenja (ki ga v peklu ni), ampak iz zloradosti nad razkolom, ki naj bi trajal čim delj časa. — V. 72: Dante se je baje večkrat mudil v graščini gospodov Medicina; zato ga Pietro že kar pozna. — V. 74: Kedar... ti ljuba pride pred oči ravnina . . . Petru se milo stori ob spominu na lepo ravnino lombardsko (ki se razteza od mesta Vercelli, t. j. od okolice Turina, noter do Jadranskega morja, v katero se izliva reka Po pod benečansko trdnjavico Marcabo) in zato pravi: ljuba ravnina, lo dolce piano. — V. 80: bliz Katolike (Cattolica), mestece ob morju blizu Rimini. — V. 82: do Majolike ali Malorke, otok blizu španske obale. — V. 85: Izda brljavec ju, t. j. Malatestino, graščak Riminski, slep na eno oko; brljavec gl. Pleteršnik. — V. 89 nsl.: pa poskrbel, da v vetru iz F o kare ... Kakor se naši mornarji boje n. pr. senjske burje in vidiš v cerkvicah ob Hrvatskem Primorju vse polno zaobljubljenih slik v zahvalo za rešitev v burji in viharju, tako je na italijanski strani mornarjem nevarna obal med mestoma Rimini in Pesaro z nizkim gričevjem, zvanim Focara, izza katerega piha cesto silna burja, ki uči mornarje moliti in delati obljube. Pomen: Malatestino ju bo dal utopiti in potem — se jima ne bo treba več bati fokarske burje. — V. 107: Glavo, rep ima le djanje! S temi besedami je Mosca povzročil razdor meščanstva florentinskega v gvelfe in gibeline. Kako to? V začetku 13. stoletja sta se odlikovali v Florenci zlasti dve rodbini: Buondelmonti in flmidei. L. 1215. bi se bil imel poročiti mlad Buondelmontovec z eno Umidejevko. R kaj se zgodi? Neka tretja rodbina je čudno posegla vmes, rodbina Donati. V tej rodbini so namreč imeli tudi lepo hčerko, ki bi jo bili radi dali lepemu Buondelmontiju. Nekega dne je sedela gospa Donati s hčerko na balkonu svoje palače. Kar prijaha mladi Buondelmonti mimo. Gospodična Donati si brž zakrije obraz s tenčico, gospa Donati pa zakliče jahaču: „Ej Buondelmonti, s kakšno deklico si se pa zaročil? Zate ni niti dovolj lepa, niti dovolj bogata. Glej, jaz sem tole svojo hčerko tebi namenila." Odgrnila je tenčico; deklica je bila zares krasna; nje lepota je omamila Buondelmontija; izneveril se je Amidejevki in se zaročil z Donatijevko. Rodbina Umidei-Uberti je bila vsled te nevere smrtno razžaljena ; premišljevali so le, ali naj Buondelmontija ubijejo, ali samo ranijo. Tedaj pa jim je Mosca dei Lamberti za-klical: Cosa fatta, capo ha! Te besede celo sami Italijani različno tolmačijo; a najbrž pomenijo to, kar latinski: finis coronat opus, t. j. le tisto delo, ki ga dokončaš, ima rep in glavo, je kakšni reči podobno; polovičarstvo pa ni zanič. In res! Beseda je imela uspeh: velikonočno jutro istega leta so Umidejevci ubili sredi mesta Buondelmontija, in zdaj se je meščanstvo razprlo — Amidejevci so stopili na čelo gibelinov, Buondelmontijevci pa na čelo gvelfov. — V. 109: in žlahti tvoji pokončanje ... Ko izve Mosca iz Dantejevih ust, da je medtem, kar je on mrtev, izumrl njegov rod, zadobi nov udarec, da postane kakor blazen. — V. 135: Ki sina sem vzpodbadal proti očetu . . . Trubadur Bertrand de Born, ki je živel v drugi polovici 12. stoletja, je naščuval mladega Henrika, prvorojenca Henrika II-, kralja angleškega, proti očetu. —V. 137: ni bolj k uporu . , . beseda Hhitoflova . . . Ahitofel, izmed najveljavnejših svetovalcev Davidovih, čigar svet je tehtal toliko, kakor da je kdo povprašal Jehovo (2. Sam. 15, 12), je hujskal mladega flbsaloma, „najlepšega moža v Izraelu", k uporu proti Davidu. R ko ga pozneje Rbsalom ni hotel več poslušati in si je izbral za svetovalca Huzaja, je šel ilhitofel v svoj domači kraj Gilo ter se obesil. (2. Sam. 17.) 310 Zgrudila sta se na kolena ... „Gospod, ako hočeš, me moreš očistiti!" In z obrazom, polnim veličanskega odseva, je obrnil Jezus solnčnožarne oči na Ahiluda in je dejal z milim in dobrotepolnim glasom: „Pojdi v miru, moj sin, tvoji grehi so ti odpuščeni !" Odvalilo se je breme in pomladila se je duša. Nič več ni bilo trudnosti v nogah in nič več bolesti v srcu, kajti mir, kakršnega ne more dati svet, je zakraljeval v njem. Šla sta za Kristusom na Sion ... Tebi pa, solz in vstajenja dolina, dolina Jozafat,< pozdrav spokorjenega in očiščenega v jutru in na večer! ... li^zs^ssgsz^zsa^^ Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil dr. Jos. Debevec. Prvi del. PEKEL. (Dalje.) XXIX. spev. Kroga osmega deseta Zla grapa: potvarjalci in ponarejevalci kovin, bankovcev, listin i. dr., čezinčez posuti s hrastami, prave pravcate potvore, razširjajo kužen smrad. Tako smo dospeli v deseto in zadnjo Zlo grapo osmega kroga, ki oklepa, kakor smo videli, v svojih Zlih grapah najrazličnejše vrste sleparjev in goljufov; no, in v zadnji trpe razni potvarjalci (i falsatori). Dante je te vrste sleparjem posvetil spev XXIX. in XXX. Mi, moderni ljudje, bi pričakovali, da najdemo v tej grapi zlasti mnogo potvarjalcev živil, vina zlasti, toda ne, pesnik jih ne omenja; v tistih časih jih najbrže še ni bilo. Srečni časi! Pač pa so se v tistih časih razni možje trudili, kako bi iz navadnih kovin napravili srebro ali zlato (alkimisti); mnogi so uganjali z alkimijo velike sleparije. Pesnik nam v tem spevu predstavlja dva taka alkimista: Griffolina iz mesta flrezza in Capocchia iz Florence. — Vsebina speva je ta-le: Dante je še ves zamaknjen v deveto grapo; Vergilij ga zato očetovski pokara, veleč mu, da je že skrajni čas za nadaljno pot (v. 1—12). — Dante se opravičuje zaradi svojega obotavljanja, češ da je zato gledal tako pazljivo v globino, ker misli, da je doli neki njegov sorodnik. Vergilij mu odgovori, da je dotičnik že šel naprej pod kamenitim mostom (na katerem stojita) in da je čul njegovo ime: Geri del Bello (v. 13—39). — Tako prideta po dolgi hoji, ko imata za seboj že devet mostov, ki vodijo čez Zle grape, slednjič na deseti skalnati most, ki se vzpenja nad deseto, zadnjo grapo. Strahotni kriki udarijo Danteju na uho iz globine, kakor da so spodaj zbrani bolniki iz treh dežel ob času, ko najbolj razsaja mrzlica, in neznosen smrad puhti iz brezna. V raznih skupinah trpe svoje muke potvarjalci reči, oseb, novcev, besed, in sicer vsaka skupina v sorazmerju z grehi, ki so jih storili v življenju (v. 40 51). — Najprej popisuje pesnik skupino tistih potvarjalcev, ki so potvarjali reči, namreč kovine, to so alkimisti. Posuti so z gobami (kakor svetopisemski gobavci) ali s hrastami ali z garjami, in od vednega srbeža se neprenehoma morajo praskati z nohtovi in obnavljati odrtine. Nekateri so pa mrtvoudni. V možganih jim kar gori od mrzlice — ker so v življenju zlorabljali možgane, da so tuhtali prevaro. Smrad pa dobro označuje umazanost njih pregrehe (v. 52-72). — Kar zagleda Dante dva zavrženca, tiščeča se drug drugega s hrbtom, vsa v hrastah, od glave do nog, in praskajoča se z nohtovi. Vergilij ju vpraša, če je med njimi kak Latinec (Italijan)? Odgovorita mu, da sta oba Italijana. Prvi izmed njiju, ki se da spoznati, je Griffolino iz mesta flrezzo (blizu Florence); najprej ta pripoveduje svojo krivdo (v. 73—120). — Ko Dante sliši o napuhu in bahavosti Alberta iz Siene, očita sploh vsem meščanom Siene bahavost, ki je večja nego Francozov (v. 121-123). — Kar se oglasi drugi izmed obeh hrastavcev ter Danteju krepko pritrjuje (v. 124—132). — Slednjič neznanec imenuje svoje ime: Capocchio iz Florence, Dantejev sošolec izza mladih dni. Ko gledal množ sem, gledal nje bolesti, oči tedaj so mi postale kalne; najrajši jokal bil bi tam na mesti. 4 Vergil pa mi je djal: „V globine daljne čemu strmiš? Kaj se oko ti vbada še zdaj med sence krnjave in žalne? 7 Ni bila v grapah prej ti ta navada; sešteti hočeš sence? Toda vedi: milj dvaindvajset meri ta ograda. 10 In mesec že pod nama sije bledi: le kratek čas se nama je odmeril, in kaj še videti je zaporedi!" 13 A jaz: ,,Da si o vzroku se preveril, ki zbok njega sem gledajoč se ustavil, morda pomude ne bi bil zameril." 16 Ker v tem vodnik se dalje je odpravil, za njim sem hitel tudi jaz spoštljivo in to-le v pojasnilo mu pristavil: 311 „Žato sem gledal v glob tako pazljivo, ker v njej sorodnik, menim, moj s solzami za greh trpi tu kazen občutljivo." ,,Ne ubijaj si" — odgovor mojster da mi — „več ž njimi glave! Kaj to bi te skrbelo? Ti glej drugam! on naj ostane v jami! Saj videl sem, kako pred mostom smelo je vzdignil proti tebi prst preteči, in čul sem mu ime: Geri del Bello. Ker pa je tisti čas tvoj duh strmeči v Altforčana zamaknjen bil docela, se nisi ozrl, in on odšel je v gneči." „0 mojster, vse to smrt nasilna dela, ki ni mu je še nihče njih osvetil, ki jih sramota ž njim vred je zadela; zato mi jezen — menim — je zapretil in šel in ni privoščil mi besede in v meni bolj sočutje še zanetil." V pomenku naju tem tak pot privede do skale, s katere, da se bolj svetlika, razgled bi bil prav v dno globi-sosede. Ko stala sva na vrhu zadnjega hodnika teh Hudih grap, v tem strašnem samostani, za redovnikom zrla redovnika, začuli so se kriki, prej neznani! Mašil sem si ušesa: bili kriki so konci pšic, s sočutjem okovani. Bilo je vpitje, ko da vsi bolniki z Marem, Sardinje, Valdichiane v dobi bi pasjih dni in v boli preveliki bili tu zbrani v ene jame globi; iz jame vun pa takšen smrad puhtel je, kot trupla ga razširjajo v gnilobi. Tak naju pot na zadnji breg pripelje nizdol, kjer konec dolgega mostu je; na levo pogled se mi razodel je, kjer ponarejevalce v dnu kaznuje Pravice zakon, Vsevladarjev sluga, ki tu nezmotno si jih zapisuje. Res, silna je bila v Egini tuga, ko v trumah so bolni ljudje ležali, ker tak je bila zrak otrula kuga, da mrtve so počepale živali, do črva vse (in novi rod Egini potem namesto starega so dali, če pravo pesniki trde, mravljini!); a večja tuga tu je: duh pri duhu medli, kar v celih trumah, v grape tmini. Ta drugemu leži, glej, na trebuhu, na ramah oni; tam spet kobacati zreš druge po vseh štirih v tem preduhu. V bolnike zroč in slušajoč jih hkrati korake sva molče zadrževala, ker onih tam noben ni mogel vstati. Dva s hrbtoma sta se — sedeč — tiščala, kot ponev k ponvi v ognju se prislanja, vsa v hrastah od vrh glave do stopala. Bolj urno hlapec ne vrši štrigljanja, pa stoj mu za hrbtom gospod al zovi ga trudnega k počitku ura spanja, kot ta hitela z ostrimi nohtovi sta praskati se, blazna od srbeža; a leka več bolesti ni njihovi. 82 Kot strže nož luskine z rib, z ostreža al drugih, ki so večje jim luskine, tak strgla sta si hraste zbok trpeža. 85 „Ti, ki si s prsti dereš odrtine kot s kleščami," — de enemu Vergilij — ,,imate tudi med seboj Latine 88 tu notri, v teh potvarjavcev števili? Povej! A tebi naj se ne obrusi tvoj nohet v vek pri tem-le opravili!" 91 ,,Midva, ki naju srab, kot vidiš, gnusi, Latina sva," — plačoč je eden rekel — ,,a ti, ki vprašaš, kterega rodu si?" 94 Vodnik nato: ,.Telesa ta ni slekel, no živ se s kroga v nižji krog pomika; ž njim jaz sem, da razkažem ves mu pekel." 97 Tedaj se je hrbtov razdrla stika: to čuvši z drugi sta prišla duhova pred me, tresoč se kakor trepetlika. 100 V uho mi blagi mojster šepne slova: ,,Kar si želiš, zdaj ž njima brž govori!" Pa dem, kot bila volja je njegova: 103 ,,Spomin se vajin v svetu ne zamori, iz misli se ljudem, iz src ne izbriši, no živi mnogo let pod solncem gori, 106 a dejta: Kje sta vaju rodni hiši? Zbok gnusnih hrast nikar se bati mene! Kdo sta — to moje naj uho zasliši!" 109 ,,Arečan jaz sem; Albert iz Siene" — de eden — ,,me je na grmadi spalil; a tu zbok druge krivde sem storjene: 112 res vpričo njega sem se bil pošalil, češ: Z zrakoplovom jaz bi znal leteti — a radovednež on je koj budalil, 115 da moram to skrivnost mu razodeti; ker Dedal ni postal, samo zato je po svojem dal me spaliti očeti. 118 Poslal me Minos v zadnje grape dno je kot alkimista, ki kovine pači; in Minos krive ne pozna obsoje." 121 ,,A1 še na svetu taki so bahači kot so v Sieni?" — vprašal sem vodnika — ,,To ljudstvo v tem še Franciji prednjači." 124 De drugi hrastavec: „Izvzemi Stricca," — — razumel ost je moje govorice ,,ki vžival glas je zmernega trošnika; 127 in Nikolo, ki nageljnove žbice, to drago jed, najprvi vseh gojil je na vrtu, ki poganja take klice; 130 in bratcev krog izvzemi, ki zapil je vse, les in trtje, Asciana pajdaša, kjer Abbagliatov se dovtip iskril je; 133 a da spoznaš, kdo tak s teboj soglaša prot Sienezom, ostro me pogledi in moj obraz oko naj tvoje vpraša, 136 pa videl boš: Capocchia duh sem bledi; kovine v svetu sem varil neprave, saj veš — če mi oko je v pravi sledi! — 139 da opičje sem vedno bil narave." Opombe: V. 8—12: Sešteti hočeš sence? . . . Vergilij v štirih vrsticah pove kar tri vzroke, zakaj naj Dante nikar ne gleda nazaj v deveto grapo, ampak hiti dalje: 1. ker vseh duhov itak ne bo pregledal, kajti obseg te grape meri 22 milj (prejšnje 33, naslednje 11 milj!); 2. ker je ura že 312 polnoč (v. 10 mesec je pod nama, t. j. v nadirju), in 3. ker si morata v kratkem času še toliko ogledati, ne samo še deseto grapo in IX. krog, ampak tudi še vice in raj. — V. 27: In čul sem mu ime: G eri del Bello . . . Bil je Danteju sorodnik, nasilno umorjen; ker pa do 1. 1300. (ko Dante potuje po peklu) še nihče izmed sorodnikov ni osvetil Gerijeve nasilne smrti, zato je njegov duh jezen na sorodnike in preti s prstom. V tistih časih je bila krvna osveta še v polnem cvetu. Dante je v tem oziru popolnoma otrok svoje dobe, kajti tudi on, kakor vidimo, je zavzet za tako osveto. — V. 28 nsl.: Ker pa ... v flltforčana . . . Rlta-forte (Hautefort) se je zval utrjeni grad trubadurja Bertranda de Born; saj smo videli v prejšnjem spevu, kako verno je poslušal Dante Bertranda z odsekano glavo; prim. sp. XXVIII. 112—142. — V. 40 nsl.: Tu Dante ironično imenuje deseto grapo samostan, ker je slična dolgemu samostanskemu hodniku, in prebivalce seveda imenuje — redovnike. — V. 47: zMarem, Sardinije, Valdichiane . . . Ti trije kraji — Maremme, obal med ustjem reke Urno in cerkveno državo, potem del obrežja na otoku Sardiniji in dolina Val-dichiana blizu mesta flrezzo — so bili v 13. stoletju zloglasni zaradi mrzlice (malaria), ki je razsajala ondi poleti o pasjih dneh. — V. 53: kjer konec dolgega mostu je... t. j. konec vseh desetero mostov, ki vodijo v isti smeri od prve do zadnje grape osmega kroga. — V. 53: Na levo ... na levo gresta z mostu, kakor vselej. — V. 57: ki tu ... t. j. na tem svetu, na zemlji. — V. 58: Res, silna je bila v Egini tuga . . . Egina je majhen otok blizu Aten na Grškem; v starih časih so se nje prebivalci zvali Mirmidoni, t. j. Mravljinčarji; bajka je namreč pripovedovala, da je prvotne Egince vse pomorila kuga in potem je najvišji bog Zevs ustvaril nov rod iz mravljinjih jajec. Ovid. Metamorf. VII. 518. nsl. — V. 65—69: nam slika pesnik razne skupine alkimistov. — V. 70 nsl.: meni pesnik, da sta morala počasi korakati po levem bregu grape, da sta mogla poslušati trpine, ki se od bolečin niso mogli držati pokonci. — V. 74: kot ponev k ponvi v ognju se prislanja . . . Nepričakovana primera, vzeta iz življenja siromašnih hiš, kjer kuhajo ob pičlem ognju in pristavljajo ponve (in lonce) tako k ognju, da druga drugo podpirata, v sredi med njima pa gori ogenj. Kaj je pesnik vse videl, vse opazil v življenju! Kako je znal vse porabiti! — V. 76: Bolj urno hlapec ne vrši štrigljanja .. . Zopet drastična primera, vzeta iz konjskega hleva — in kako prikladna: v hlevu štriglja hlapec konja, tu pa ta dva pogubljenca sama sebe z nohtmi, in s kakšno naglico! — V. 81: R leka več ni... t. j. večno bo trpela nju bolečina. — V. 82: Kot strže nož luskine z rib . .. Nova primera! Kakor padajo izpod noža kuharice ribje luskine, tako padajo tema trpinoma odrtine na tla. Ostrež, eža, der Barsch (perca fluviatilis) prim. Pleteršnik. — V. 89: Povej! R tebi naj se ne obrusi...t. j. kakor gotovo ti privoščim, da ti nikdar ne zmanjka nohtov za praskanje, tako gotovo želim, da mi poveš, če je med vami kaj Italijanov. - V. 93: Griffolino vpraša Vergilija: Kdo si? R Vergilij odgovori: Jaz kažem le pot; poglavitna oseba je ta-le (Dante), ki je živ! — Čudovit uspeh ima beseda: živ! - V. 109 nsl.: Griffolino iz Hrezza, alkimist, je bil Albertu iz Siene, nezakonskemu siiU ondotnega škofa, natvezel, da umeje umetnost zrakoplovstva. (Torej so se že takrat vsaj v mislih bavili s tem problemom!) Ker pa ni mogel v dejanju pokazati svoje umetelnosti, ga je dal škof vsled prigovarjanja svojega sina Alberta sežgati na grmadi kot čarovnika, četudi revež ni mogel pokazati svoje čarovnije. (V. 116: Dedal je, po grški bajki, prvi izmed vseh ljudi letal po zraku.) — V. 124: Izvzemi Stricca... Drugi hrastavec imenuje (izvzemi! — je ironija) zlasti tri bahače v Sieni: nekega Stricca, potem Nikolaja Bonsignore, ki je baje prvi uvedel običaj, da so kopune in fazane pekli na gorečih nageljnovih žbicah, kar je bila takrat velika redkost — in slednjič neki klub mladih zapravljivcev, ki so zapravili pajdašu svojemu, Caccia d'Asciano, vse imetje, gozdove in vinograde! V onem klubu je delal dovtipe Rbbagliato (= za-slepljenec), čigar pravo ime je bilo, kakor menijo eni, Sano Macconi, a drugi slutijo, da je bil to pesnik Folgore de San Geminiano, ki je v sonetnem vencu učil one klubaše, kako naj vsak dan skrbe za novo zabavo, zlasti denarja ne šte-dijo in skopuhe zaničujejo. O klubu pripoveduje Benvenuto iz Imole to-le: »Dvanajst mladih mož iz Siene je zložilo 216.000 forintov, vsak po 18.000, in iz te skupne vsote so so si kupili palačo, v kateri je imel vsak svojo lepo opremljeno sobo in k;er so dvakrat na mesec skupno obedovali, in sicer tako-le: pokrite in pripravljene so bile tri mize; prvo so z noži in vilicami vred vrgli skoz okno, za drugo so jedli, in pri tretji so si potem umili roke. V desetih mesecih so zapravili ves denar, tako da so eni morali biti sprejeti v občinsko ubožnico." — V. 129: na vrtu, ki poganja take klice... to meti na Sieno, ki je rodila take otroke. — V. 138: s a j veš ... t. j. saj sva bila sošolca — če prav vidim! — in torej veš, da sem se odnekdaj znal dobro spakovati in posnemati. Kot dokaz njegove posne-movalne spretnosti se pripoveduje, da si je ob neki priliki, v nekem samostanskem hodniku stoječ, celo trpljenje Kristusovo naslikal na nohet. Bil je alkimist in zato spaljen v Sieni; zaraditega je tako hud na to mesto. (Dalje.) 353 Dante Mghieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil dr. Jo s. Debevec. Prvi del. PEKEL. (Dalje.) XXX. spev. Kroga osmega deseta Zla grapa: potvarjalci in ponarejevalci kovin, bankovcev, listin i. dr., čezinčez posuti s hrastami, prave pravcate potvore, razširjajo kužen smrad. (Nadaljevanje speva XXIX.) V prejšnjem spevu smo gledali potvarjalce kovin (alkimiste), v pričujočem spevu pa nam kaže pesnik muke še drugačnih potvarjalcev, in sicer najprej potvarjalcev oseb, potem denarjev in slednjič besed. Najprej potvarjalcev oseb! Ti besno begajo po grapi, popadajo z zobmi, kogar le dobe in se koljejo med seboj. Pesnik bi rad prav vidno predočil njih besnost; zato navaja za zgled dve besni osebi iz starodavnosti: tebanskega kralja Atamanta, ki mu je boginja Junona pomračila duha, da je v besnosti ubil sina in provzročil, da je žena mu z drugim sinčkom skočila v morje in utonila, ter Hekubo, kraljico trojansko, ki je, zagledavši hčer svojo mrtvo in truplo najmlajšega sina na morski obali, zblaznela in zatulila kot pes (v. 1—21). A še bolj besni in bolj blazni so potvarjalci oseb: za kazen jim je vzet um in so vsledtega tako izpremenjeni, da jih ni mogoče spoznati. Dante bi rad vedel, kdo sta dva izmed njih, ki posebno divjata in grizeta okrog sebe. Griffolino iz Arezza, znan nam iz prejšnjega speva (XXIX, 109 nsl.), mu pove, da je eden Gianni Schichi, ki je potvoril neki testament, drugi duh pa je grešnica Mira, krvoskrunska hči kralja z otoka Cipra (v. 22—45). — Idoč dalje po grapi zagleda Dante potvarjalce denarjev, zlatnikov, zlasti enega znamenitega: mojstra Adama iz Bretanje; ker so med čisto zlato mešali baker, imajo nečistobo v sebi, vodenico, in muči jih, ker so bili na svetu žejni zlata, večna, neutešljiva žeja; Adam je ves napihnjen od vodenice, podoben trbušasti plunki, ako si mislimo njega noge odsekane. Slišimo ga, kako preklinja grofe z gradu Romena, svoje zapeljivce (v. 46—90). — Slednjič zapazi Dante med druhaljo potvarjalcev take, ki jim silen ogenj kuha možgane in jih muči strašna vročica in smrad puhti z njih kot sopar pozimi z mokre roke, in vrhu-tega se obkladajo s psovkami in zlorabljajo dar jezika; kdo so ti? Potvarjalci besed, lažniki, ki so z lažjo delali škodo in krivico; napenjali so možgane in tuhtali laž, zato taka kazen. Pesnik bi rad izvedel za njih imena; mojster Adam mu imenuje dva: Putifarko in pa Grka Sinona izpred Troje (v. 91—99). Ko Sinon začuje svoje ime, je naenkrat ogenj v strehi: besen plane pokonci ter sune Adama v trebuh; prične se prepir in psovanje. Dante kar požira besede, ki.si jih pogubljenca mečeta drug drugemu v obraz; zdajci pa ga posvari Vergilij, češ da je znak podleža, poslušati grde besede. Pesnik zardi in se sramuje; vsled kesanja zadobi odpuščanje (v. 100—148). Spev je izmed lepših v komediji, zlasti so genljive besede Adamove (v. 64 nsl.), v katerih izraža hrepenenje po eni sami kapljici mrzle vode. (Prim. bogatin in Lazar v svetem pismu.) Takrat, ko je Junoni jeza plala zbok Semele na vse tebansko pleme (kar več ko edenkrat je pokazala!), 4 so Atamantov um objele teme, da je, uzrši ženo, otročiča nosečo, z vsako roko eno breme, 7 zakričal: „Mrežo sem, da v njo mladiča z levinjo vjamem, ko se bo vrnila." In šapa neusmiljena fantiča 10 je enega, Learha, zagrabila; zavihtel ga, je treščil ga ob skalo, a z drugim ona v morje je skočila. 13 In ko kolo se sreče zasukalo je Troji drzni, na visokem stali, in s kraljem vred kraljestvo je propalo, 16 je vjeta Hekuba v globoki žali, ko mrtvo videla je Polikseno in Polidorja truplo, ah! k obali 19 uzrla od valov je prineseno, iz uma, sebe vsa kot pes zarjula; tako bolest je zmedla pamet njeno. 22 A tebski grad in Troja nista cula, da zoper zver, kaj še človeka! taka kedaj bila bi ljuta besnost hrula, 25 kot tu dve bledi senci, dva divjaka grizoč krog sebe naga sta divjala, kot prase, če uide iz svinjaka. 28 En skok, in že Capocchia sta popala! Zob v til vsadi mu eden in ga vlači, da trda tla so trebuh mu praskala. 31 In Aretinec to mi raztolmači, tresoč se ves: „Ta bes je Schichi Gianni, mrcvari nas, ker večen srd ga kači." 34 „Naj drugi tam pa tebe" — dem — „ne rani z zobmi! A preden gre, nuj, brez zamere, kdo ta je duh, prijazno mi naznani." 37 In on mi de: „To grešnice je Mire duh davnih dni; očeta je ljubila z ljubeznijo — nedopuščeno — hčere, 46 ¦'"-v 354 40 in drugo se hlineč je z njim grešila; takisto duh, ki zdaj beži, je storil: da lepa v last bi mi prišla kobila, 43 kobil kraljica, drzno je potvoril osebo Buos Donatija mož zviti in testament pred pričami govoril." 46 In ko izpred oči mi par srditi, ki gledal sem ga bil, je dalje stekel, jel druge sem nesrečnike motriti. 49 Bil eden sličen plunki je — bi rekel — trbušasti, če namreč v domišljavi od trupa nog bi vile mu odsekel. 52 Ostudne vodenice sok nezdravi, ki tak malici ude na telesi, da več ni sorazmeren trebuh glavi, 55 ga silil je, da usta in zobe si razklepa kakor jetičnik od žeje, ki eno ustno gori in drugo doli vesi. 58 „Oj vidva, ki v tem žalnem kraju speje — ne vem, kako? — brez kazni noga vama, premislita in glejta," — nama deje — 61 Je-li bolest kot mojstra je Adama? Imel vsega sem kdaj; da zdaj bi žejo mi ugasla kaplja vode, ena sama! 64 Potočki, ki z zelenih gor tečejo dol v Arnon prek doline Casentina in s hladom mehki strugam mah perejo, 67 ne zginejo nikdar mi iz spomina; in ne zastonj! Spomin suši me huje kot vsa obraz sušeča bolečina. 70 Pravica stroga, ki me tak kaznuje, spomin na greha kraj obuja v meni, da v prsih bolj mi kljuje, bolj vzdihuje. 73 Ker ondi ponarejal sem, v Romeni, zlatnike kova svetega Baptiste, zato telo ostavil sem v plameni. 76 O da zagledam podle duše tiste, al Gvida, Aleksandra al nju brata, pa ne pogledam Brande, vode čiste. 79 Saj eden je že tu, če senc me jata ne vara besnobežnih kakorkoli; a kaj, ko ves sem zvezan, od podplata 82 do temena I Če gibal bi le toli, da v sto bi letih ped napravil v daljo, že davno bi bil šel ga tod okoli 85 iskat, če ni ga med le-to druhaljo, čeprav enajst se milj v obhod potrati in milje pol med to je, ono obaljo. 88 Po njih sem krivdi jaz mej temi svati, ker tak koval florin sem v zvezi ž njimi, da v njem nečisti so trije karati." 91 Dem njemu jaz: „Kdo ubožca sta, reci mi, ki tik ležita desnega ti boka? Kadi se z nju kot z mokre roke v zimi." 94 „Ko me" — je djal — „vzprejela je razpoka, sem našel ju in nista se genila in pač ne bosta se do rokov roka. 97 Nju ena Jožefa je obdolžila; Grk Sinon, trojski, drug lažnik je kleti; vsled mrzlice se bosta v vek smradila." 100 Zdaj eden, ker ni mogel več strpeti morda, da se je Adam obregnil obenj, s pestjo ga v trebuh sunil je napeti. 103 In ta je zagrmel kot bil bi boben; Adam pa Grku udar je vrnil v lica z roko, in udar ni bil nič bolj mehkoben, 106 veleč mu: „Res mi vzela je Pravica vso gibčnost, da težak sem kakor klada, a prosta še za brambo je desnica." 109 In Grk: „Ko čakala te je grmada, se roki lak mudilo ni premični, pač pa denar je slab kovala rada." 112 „Res je, kar deš," je rekel vodenični, „a v Troji, vprašan, nisi odgovoril tako, kot položaj je bil resnični." 115 „Besedo jaz, ti si denar potvoril, za en jaz greh sem tu," je Sinon rekel, „a ti si več kot kteri bes jih storil." 118 Spet on, ki trebuh mu je bil otekel: „V spominu vsem je konj, prisega kriva; ta občeznani greh te v vek bo pekel." 121 „A tebe peci žeja neutešljiva," je rekel Grk, „in trebuh — kakor mejo očem — napenjaj voda ti smrdljiva." 124 Kovač pa novcev: „Usta ne odprejo nikdar se ti brez grdega psovanja; če jaz kot meh sem, s hudo mučen žejo, 127 pa tebe huje žge, boli lobanja; in lizal ti Narcisa bi zrcalo brez dolgega, jaz mislim, priganjanja." 130 Uho mi pazno ju je poslušalo; v tem mojster de: „Kaj tvoj pogled okleva? Da sprem s teboj se, manjka čisto malo." 133 Ko čul vodnika glas sem, polen gneva, se lice mi sramu je pordilo in zdaj še, če se spomnim, mi zardeva. 136 In kakor tist, ki sanja stvar nemilo, še v snu želi, da to, kar se sanjalo, bi sen ostalo ter bi res ne bilo, 139 tak jaz: glasu ni meni grlo dalo za opravičbo, že pa me kesanje — verjel sam nisem! — je bilo opralo. 142 „Že večjo krivdo je kesanje manje opralo," — djal je mojster spoštovani, „zato opusti vsako žalovanje! 145 A če ljudje tako neotesani še pridejo ti pred oči v bodoče, ne žabi: jaz sem zmer ob tvoji strani! 148 Le podležu besed se takih hoče." i Opombe: V. 2: zbok Semele . . . Semela je bila hči prvega tebanskega kralja Kadma; ker je ž njo Jupiter (po grški bajki) rodil sina Bakha, se je Junona, Jupitrova žena, srdila na vse Tebance, zlasti pa na kraljevo rodbino; zlasti je to jezo moral občutiti kralj fltamant z ženo svojo Ino vred. V hipni blaznosti je imel svojo ženo, ki mu je nasproti prihajala, v vsaki roki noseč enega sinčka, za levinjo in otroka za nje mladiča. Pesnik v kratkih potezah naslika strašni prizor: v vsaki roki eno sladko breme in takoj nato umor in smrt obeh sinčkov in še matere. — V. 13. In ko kolo se sreče zasukalo... V Troji, starodavni trdnjavici v mali Aziji, sta imela kralj Priam in žena mu Hekuba 50 sinov in 50 hčera, ki sta jih v desetletni vojni vse izgubila; in ko je mati Hekuba zagledala najmlajšo hčer in najmlajšega sina, oba mrtva, se ni mogla več brzdati — zarjula je, zalajala, zatulila kot psica. — V. 28: En skok, in že 355 Capocchia sta popala! Capocchio nam je znan iz prejšnjega speva kot alkimist (XXIX, v. 136 nsl.). — V. 29: v til . . . t. j. v tilnik, prim. Pleteršnik. — V. 31: In Rretinec to mi raztolmači...t. j. alkimist Griffolino iz flrezza. — V. 37: To grešnice je Mire... Mirrha, hči kralja Cinira s Cipra, se je strastno zaljubila v svojega očeta. S pomočjo svoje stare pestunje in pod okriljem noči se ji je posrečilo zadostiti svoji nečisti, krvoskrunski sli s tem, da se je izdala za neko drugo deklico. Ko je pa oče spoznal prevaro, je hči zbežala v Arabijo, kjer se je izpremenila v rastlino, namreč v mir o; prim. Ovid, Metam. X, 298—502 - V. 41: takisto duh, ki zdaj beži, je storil... Ko je bogati Florentinec Buoso Donati umrl, je njegov sin prikrival očetovo smrt toliko časa, da je s pomočjo zvitega Gianni Schichija prikrojil testament po svoji volji. Gianni Schichi se je namreč vlegel v posteljo rajnikovo, poklicali so priče in pred temi je, izvrstno oponašajoč Buosa, narekoval oporoko po dogovoru z rajnikovim sinom; ker pa mu je ugajala posebno ena kobilica Buosova, si je to — kajpada proti dogovoru! — sebi izgovoril. — V. 50: v domišljavi... t. j. v do- mišljiji, prim. Pleteršnik. — V. 73: v Roraeni... grad v dolini Casentino blizu Florence. — V. 78: pa ne pogledam Brande, vode čiste... t. j. neizmerno hlepim po eni sami kapljici vode; toda, da mi je na izbiro dano, piti iz čistega studenca „Branda", izvirajočega pod gradom Romena, ali pa napasti si oči s pogledom na muke svojih zapeljivcev, pa se odrečem — vodi! — V. 90: trije karati... t. j. zlatnik je imel 21 delov čistega zlata, tri dele pa nečiste primesi. — V. 98: Grk Sinon... občeznana pripovedka o lesenem konju, ki so ga Grki nalašč pustili pred Trojo in je potem Sinon s svojo lažjo Trojance pripravil do tega, da so podrli nekaj zidovja in konja spravili v mesto — v svojo pogubo. — V. 110: se roki tak mudilo ni premični... t. j. ko so te zvezanega peljali na grmado, tvoja roka ni bila tako gibčna, kot zdaj ali pri kovanju slabega denarja. — V. 128: in lizal ti Narcisa bi zrcalo... t. j. vodo; Narcis, sin Kefisov in Liriopin, se je zaljubil sam vase, v svoj obraz, ki ga je zagledal v nekem čistem studencu. Prim. Ovid, Metam. III 407 nsl. (Dalje.) ^jL\Z1oooooooooooooooocooooooool ^nr^^noooooooooooooooooooooooooo' JOOOOOOOOOOO' OOOOOOOOOOOOi >oooKZlb.Z] ""V^V^t. ooooooooooooo ------lOOOOOOOOOr KAh, Obiski. Iz življenja in delovanja naših umetnikov. — Spisal Izidor Cankar. (Dalje.) VIII. Silvin Sardenko. Sardenko je sedel v svoji sobi v šenklavškem župnišču in bral. Doma je tak kakor na cesti: redovit, brez pege in madeža od svetlih črevljev preko salonske suknje do belega, trdega ovratnika. Tudi obedve sobi sta taki: vse je v stanovitnem in trdem redu kot sta trdi in napeti črti preproge, ki teče po tleh. Po stenah vise zgolj verske podobe, od lepih reprodukcij do sv. Alojzija, ki je videti, da bi bil kupljen na kme-tiškem sejmu; med njimi dva krasna ulivka Žalostne Matere božje in Jezusa v trpljenju — delo Rudolfa Ažmana — vsa preprosta, a vendar polna bolečine v težkih gubah ulite kovine. V drugi sobi leži na mizi nekoliko snopičev zbirke „Ars Sacra", poleg njih Burnandove „Die Parabeln der Evangelien", na policah stoje razen Medvedovih pesmi in dveh zvezkov Leposlovne knjižnice le asketske in teološke knjige. Nisem se mogel ubraniti vtiska, da vlada v teh dveh sobah skoro preobilno religiozno čustvovanje: na kle-čalniku je pogrnjen svilen prtič z uvezenim kelihom in v drugi sobi leži pod steklom na belih blazinah novorojeni otrok Jezus. Troje oken gleda na prostrani Vodnikov trg. Ko bi ne bilo na nasprotni hiši toliko reklamnega kri-čaštva, toliko bedasto-velikih črk, ki se v dobička-željni tekmi prehitevajo in mrgole proti slemenu, bi to bil najlepši razgled Ljubljane. Kajti spodaj se steka zjutraj vsa ljubljanska okolica; tudi Posavje — Sar-denkovo Posavje — prihaja semkaj in se razgrinja v jezero belih rut, pošumevaje prastaro pesem našega jezika. Nikar o Posavju. Ko sem obiskal Sardenka, je bil že pozen popoldan. Stala sva ob oknu; pripravljalo se je na nevihto, po cestah se je dvigal prah, tramvaj je neznosno drdraje hitel mimo, kostanji na trgu pa so bili kakor veliki, pedantično narejeni šopki. Sardenko se je naslonil ob pisalnik, naslonil desno pest na levo, del palec pod brado in kazavec na usta ter govoril tiho. Vdelo se je, da ni rad odprl knjige svojega življenja in delovanja. »Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da ne bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi zvest ostal svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo. Ko sem bil še dijak, petošolec, je imel F. Weberjev religiozni epos „Dreizehnlinden" name velik vpliv. Konec tega speva mi še vedno zveni v duši: Wild die Herzen, feil die Treue, Geld und Macht die hčchsten Gotter; Und den flltar unterwiihlen Hier die Heuchler, dort die Spotter. 46* Dante Alighieri: La Divina Commedia. Prevel in razložil dr. Jo s. Debevec. Prvi del. PEKEL. (Dalje.) XXXI. spev. 16 Sestop v deveti krog. — Giganti, do pol života moleči vun ob robu brezdna. — \g Nimrod, Efialt in Antej. Naša popotnika pritavata srečno iz desete (poslednje) 22 Zle grape osmega kroga in gresta — v polumraku — po rahlo viseči kameniti planoti proti središču, v katero se stekajo prečni mostovi vseh desetero Zlih grap (kakor se 25 stekajo n. pr. špice kolesa v pesto). Kar začuje Dante grmenje silnega rogu; tudi se mu zdi, da vidi v daljavi visoke stolpe trdnjave (v. 1—45). V istini so to le giganti 28 (velikani), ki — v krogu in velikih razdaljah razvrščeni — doprsno mole vun iz devetega kroga, ki je podoben silno globokemu in širokemu zidanemu vodnjaku. Prvi izmed 31 gigantov, ki ga zagledata, je Nimrod, ki je bil v življenju — po mnenju srednjega veka — dal povelje, zidati babilonski stolp; okrog vratu mu visi silen rog, čigar trobenje 34 je bil Dante ravnokar slišal; Nimrod ju srdito nagovori z neko nerazumljivo govorico (v. 46—81). Nato vidita starogrškega velikana Efialta, ki je sicer ukovan v verige, a 37 se včasih besno strese, tako da vse zmaje (v. 82—111). Slednjič prideta pred velikana R nt e j a, ki si oba popotnika dene na razprostrto dlan ter ju rahlo položi na dno brezdna. 40 Tako sta prišla pesnika v deveti in poslednji krog pekla (v. 112-145). Prvi dve tercini sta še v tesni zvezi s prejšnjim spevom; 43 ker je Dante (konec speva XXX.) nekoliko dolgo poslušal prepir dveh zavržencev, ga je Vergil pokaral, a takoj nato ljubeznivo izpodbudil, torej je isti jezik usekal rano in jo 46 zacelil, kakor je — po stari grški bajki — bil slavni junak ilhil podedoval od svojega očeta Peleja čudno sulico, ki je sicer zadajala globoke rane, ki so se pa takoj zacelile, če je 49 ranjenec potresel nanjo rjo, nastrgano s tiste sulice. Prav tisti jezik, ki me bil je ranil 52 in sram pognal mi v lice bil rdeče, mi ko j nato je leka kapljo kanil. 4 Tako je kopje — pravijo — sloveče 55 Ahilovo in očevo zadalo in zacelilo rane koj skeleče. — 7 Ostavila midva sva grapo zalo 58 in šla po bregu, nje širokem robi; počez sva šla in ustno je molčalo. 10 Ker dan ni bil, ne noč ni bila v globi, 61 sem malo videl predse v tem večeri. Kar neki rog nekje glasn6 zatrobi! 13 Preglušil bil ta glas bi grom vsakteri; 64 oko je moje njega smer sledilo in šlo prot njemu je v nasprotni smeri. Takrat, ko Karel sveto je število junakov zgubil v boju, od bolesti ni Roland s tako v rog zatrobil silo. Okrenem glavo: iz mraka mi zablesti stostolpa — se mi zdelo je — trdnjava! Padem: „Vkaterem, mojster, zdaj sva mesti?" A on: „Ker prevelika je daljava, ki k njej skoz mrak oko ti hče prodreti, zato se moti tvoja domišljava. Ko boš pa tam, takrat se ti posveti, kako zelo iz dalje čut nas moti; zato pa zdajle treba je hiteti." Za roko prime v svoji me dobroti: „ Preden približava se tisti strani, da groza se preveč te ne poloti, ne stolpi — vedi! — to so velikani; ob robu v jami cel jih broj vrsti se, od popkov dol so v rovu, prikovani." Oko spozna, kdar megla razkadi se,' stvari, zavite v par, ki vzduh ga tlači, in razločuje boljinbolj obrise: godilo meni zdaj se ni drugače: ko vrtal mrak sem gosti, idoč k obali, je zmota šla, a strah prihajal jači; ker, kot stoje okrog na obli skali gradu Montereggion stolpov zidovi, tako ob robu so v dnu brezdna stali, podobni stolpom, vidni nad pasovi, orjaki strašni, ki jim Jov visoki še zdaj preti, kadar grmi, z gromovi. Obraz zagledal, rami sem široki zdaj enega, in grod, del trebušine in dol ob bokih mu viseči roki. Da nehala te stvarjati zverine priroda je, jo treba res hvaliti; odvzela s tem je Martu divje sine. Ako pa sloni še žive in kiti, bo vsak, ki globlje misli, še bolj čudil se Stvarnici, pravični, razboriti: zakaj, če tam bi um se silen vzbudil, kjer volja je že zla z močjo surovo, zaman bi človek se braniti trudil. — Debelo, dolgo glavo bi njegovo primerjal tisti pinji v Petra hrami; z njo v skladu je bilo telo obrovo; rob, ki zakriva spodnji trup mu v jami, še toli pušča vidnega mu tela, da troje Frizov, če bi stal na rami drug drugemu, mu ne doseže čela; pedi je trideset visok on stal mi do vrata, kjer zapona je odela. Rafel — mai — amek — žabi - almi ta krik iz divjih ust uho mi sluša, ker slajši ne pristujejo mu psalmi. A moj vodnik mu de: „Oj glupa duša, dajaj si duška z rogom, ta naj duje, kdar divji srd al druga strast te skuša. Potiplji, saj ti jermen krog vratu je in rog na njem, oj duša blebetava, poglej, kak silno grod ti opasuje!" In k meni: „Lastne krivde to je izjava; N i m r o d je, ki njega je oholost kriva, da v svetu zdaj jezikov je zmešnjava. Pustiva ga, besed z njim ne gubiva, ker kakor njemu govorica vsaka, tak drugim je njegova nepojmljiva." In dalje šla sta najina koraka na levo stran; in za streljaj, glej, dalje našla sva še groznejšega orjaka. Kateri mojster tega v spone djal je? Ne vem; v vezeh mu roka je tičala od spredaj leva, desno zad držal je; in trdo ga veriga je vezala od vrata dol in trup ves, kar je bilo ga videti, mu petkrat ovijala. „Oholež, da bi svojo skusil silo, je zoper Jova šel moči neznane," je mojster djal — „to zdaj mu je plačilo. Fialt je: vodil on je velikane takrat, ko strahovali so bogove; zdaj rok, ki bil jih dvignil je, — ne gane." In jaz: „Ce sme, zdaj prošnja moja slove: da videlo oko bi B r i j a r e j a in obrovske roke, noge njegove." Odvrnil je: „Ti videl boš Anteja, prav blizu, brez verig je, vešč besedi; ponese naju v dno vsega zlodeja. A on, ki iščeš ga, je dalje v redi in zvezan je in takega telesa kot ta, le divji bolj so mu pogledi." Ni bilo še tak silnega potresa, ki zid tak stresel kterega gradu bi, kot stresel se Fialt je - v mig očesa. Kot nikdar, sem se smrti zbal; strahu bi umrl bil tudi res tedaj jaz; toda verig pogled otel me je pogubi. Šla dalje sva, bila ob koncu hoda sva pred Antejem, ki — ne vštevši glave — moli pet sežnjev iz globi oboda. „Antej, ki sredi blažene planjave (kjer bežal Hanibal iz bitke vroče in Scipion postal je dedič slave) polovil levov bil si na tisoče in bratom bi gigantom — se dozdeva — do zmage pripomogel bil mogoče, da bojnega zamudil nisi dneva: postavi naju — naj ti to težko ni! — tja doli, kjer Kocitus zledeneva. Do drugih naju po pomoč ne goni! Glej, ta lahko izpolni vse želje ti; zato nosu ne vihaj, brž se skloni! Lahko na svetu proslavi ime ti, ker še živi in upa, če ne ukrene drugače milost, dolgo še živeti." 130 Tak mojster de, orjak pa pest razklene, da prime mojstra; (Herkula pri vila bila je v klešče pest le-ta koščene). 133 Ko del si je na dlan orjak Vergila, mi reče ta: „Naj te privijem k sebi!" V objetju sva oba kot en snop bila. 136 Kot stolp Garsenda, zdi se, pada k tebi, stoječemu pod sklonom njega sklada, kdar v protismer oblak leti na nebi: 139 tak zdelo se mi je, da name pada Antej, ko sklonil obrovske je ude. Ah, noga bi drugod bila šla rada! 142 Al rahlo v dno, kjer Lucifra in Jude odpira žrelo se, kakor bi mignil, postavil naju je, pa brez pomude 145 kot jambora na ladji se je dvignil. Opombe: V. 16: Takrat, ko Karel sveto je število . . . Dne 15. avgusta 1. 778. se je Karel Veliki vračal iz Španije preko Pirenejev na Francosko; ko je bil z jedrom vojske že precej daleč naprej v gorah, je bila zahrbtno napadena od Baskov njegova zadnja straža, kateri je načeloval sloveči junak srednjeveški, Roland. Ta junak se je hrabro boril s svojimi spremljevalci; šele, ko je videl, da sam ne zmaga, je zatrobil v svoj slavni rog s tako silo, da je šel odmev daleč po gorah in dolinah in ga je cula vsa Karlova vojska. V srednjem veku je bila v Franciji in Italiji najbolj priljubljena junaška pesem La canzone di Rolando; zato je bila tudi Dantejeva primera vrstnikom prav lahko umevna. — V tisti bitki, v dolini Roncisvalle, je padlo tudi dvanajstero Karlovih paladinov (baronov) — sveto število. — V. 41: gradu Montereggion . .. bil je to star grad blizu Siene — sedaj v razvalinah. — V. 59: tisti p in ji v Petra hrami . . . Velikanski bronov češarek pinije, visok dva metra, se je nahajal v Dantejevem času v cerkvi sv. Petra; danes ga vidiš na velikem dvorišču vatikanske palače, kamor ga je dal postaviti Bramante. Glava normalnega človeka je osminka cele telesne dolžine; potemtakem bi bil Nimrod visok 16 metrov. Kaj čuda torej, če bi niti trije veliki Frizi (v srednjem veku sloveči radi velikosti!), stoječ drug drugemu na rami in visoki kvečjemu vsi skupaj 6 metrov, ne dosegli čela Gigantovega! — V. 60: ober, obra = velikan, cf. Pleteršnik. — V. 67: Rafel — mai... Besede zvene napol hebrejski, a doslej jih ni še nihče povoljno raztol-mačil. Čemu tudi tolmačiti? Saj pesnik sam pravi, da so ljudem nerazumljive. Nimrod je povzročil zmešnjavo človeške govorice, zato tudi sam tako govori. — V. 91: Fialt je . . . Gigant Efialtes je — po grški bajki — privalil goro Osso na goro Olimp in na Osso goro Pelion, da bi dosegel nebo in napadel boga Zevsa (ali Jova). — V. 98: Brija-reja . . . storočni gigant, sin Urana in Zemlje; cf. Prešeren, Poezije, Janezu N. Hradeckemu: Brijareja storočnega si vkrotil, močirje vekoletno je pregnano . . . Prešeren primerja torej ljubljansko meglo, počasi se dvigajočo iz močvirja — storočnemu Brijareju. — V. 100: Ti videl boš Anteja ... Ko je Herkul preko Severne Afrike potoval v Hispanijo, se je moral metati tudi z gigantom Antejem, sinom Zemlje; kadar ga je dvignil od tal, je bil velikan brez moči, kadar se je pa zopet doteknil zemlje, je dobil od nje novih moči; Herkulu ni kazalo drugega, kakor Anteja dvigniti od tal in ga — zadaviti. V peklu ni zvezan, ker se ni udeležil vojne zoper Jupitra. Bival je blizu mesta Zame, kjer je bil (1. 202. pred Kr.) premagan Hanibal 433 od Rimca Scipiona. — V. 101: vešč besedi... ne pa zmešan, kakor Nirarod. —V. 102: v dno vsega zlodeja . . . t. j. vseh grehov. (Dej = dejanje; torej zlodej = zlo dejanje.) — V. 111: t. j. ko sem videl, da je zvezan, mi je strah od-legel. — V. 123: Kocitus . . . reka, tekoča preko vseh krogov dol v dno pekla in tu izpreminjajoča se v led. — V. 136: Kot stolp Garsenda. Garisenda, eden izmed dveh poševnih stolpov v Bologni. flko stojiš pod sklonom ob času, ko lete oblaki proti stolpu, se ti dozdeva — po znani optični prevari —, da se stolp nagiblje k tebi. Obitelj Garisendi je sezidala stolp 1. 1110, in sicer namenoma poševno, dočim se je oni stolp v Pizi šele pozneje nagnil pošev. XXXII. spev. Deveti krog. V večnem ledu trpe kazen za prevaro sorodnikov, domovine, prijateljev in dobrotnikov — izdajalci. — Prvi kolobar: Kajnovina (Caina) - izdajalci sorodnikov (v. 1—69). — Drugi kolobar: Antenorovina (Antenora) — izdajalci domovine (v. 70—139). Dante priznava, da nima tako rezkih in osornih besed, ki bi primerno opevale ta del pekla; zato kliče modrice na pomoč (v. 1 — 12). Pred seboj ima najpodlejše grešnike vsega pekla; zato jim veli: bolje bi bilo za vas, da niste imeli uma in proste volje, ampak da ste bili nespametne živali! (v. 13. 14. 15). Zdaj smo torej s pesnikom v najožjem krogu. Tla so sam led, debel, neprodiren led. Vsled neprestanega plahu-tanja Lucifrovega namreč se izpreminja reka Kocit, ki šumi z zgornjih krogov dol, v tem krogu v večen led, ki na pre-grozen način muči izdajalce, tičeče do vratu pod ledom: eni do vratu, drugi še globlje; povišnjele so jim ustnice, šklepetajo z zobmi, solze se jim v očeh izpreminjajo v ledena zrna. Pesnik zapazi, da stopa po glavah pogubljencev, za-mrzlih spodaj v ledu, šele tedaj, ko se eden izmed njih, ker ga je trdo sunil v glavo, nevoljen zadere nad njim. Deveti krog se deli v štiri koncentrične kolobarje; zdaj sta z Vergilom v prvem. Ta se zove Kajnovina (Caina), kjer so zakleti v led izdajalski morilci sorodnikov (Pekel, V. 107). Bliže pogledavši zagleda dve skup zamrzli senci: Camicciono de' Pazzi in pa Sassol Mascheroni (v. 16-69). Prekoračivši Kajnovino stopita v drugi kolobar, kjer tiči do vratu v ledu ilntenor, ki je izdal Trojo Grkom; po njem se kolobar zove Antenora — tu trpe vsi izdajalci svoje domovine (v. 70—139). V življenju niso imeli gorke ljubezni do rodne krvi, do domovine, bili so mrzlih src; zato so zdaj v večnem ledu. Da rim imam, ki rezko brhreščale, prilegajoč se jami neprijazni, ki krogov vseh na njej slonijo skale, 4 potem bi pač soku bilifmanj prazni izrazi pričujočih spevov mojih: tako pa . . . bom začel ... ne brez bojazni; 7 ker šala ni, v močeh kdor nima svojih, da pel o dnu vesoljnega sveta bi, zlasti ne jezik, ki je še v povojih. 10 A verz pomoč dobil naj od žena bi, ki Amfjonu so pomogle Tebe zdeti; naj v skladu vsaj z besedo stvar bila bi! 13 Oj ljud, nad vse nesrečni, v kraj prokleti, ki gnus budi o njem beseda vsaka, mar ovni, kozli bi bili na sveti!! — 16 Ko spodaj sva bila, v temi lijaka, in jaz še zmer sem kvišku gledal v zmedi, a stal sem niže dol od nog orjaka, 19 začul naenkrat glas sem: „Predse gledi! Nikar z nogami svojimi ne hodi po glavah bratov v njih veliki bedi." 22 Pogledal sem, in glej, pod mano, spodi bilo je jezero, vse zledenelo, podobno steklu bolj negoli vodi. 25 Ne skrije pod tak močno se odelo avstrijske Donave pozimi tok, ni mrzli Don pod skorjo tak debelo, 28 kot tu je; če bi v tega leda krog pal Tabernik al gora Pietrapanja, pa ne bi niti rob dobil razpok. 31 In kot mole iz mlake, v čas regljanja, le žrela žab, kedar v poletni noči, da zanje, rado se kmetici sanja: 34 tak jadniki, zvišnjeli, v leda ploči tiče do lic, kjer sram se javlja, v mrazi kot štorklje se zobmi šklepetajoči; 37 obrnjeni so doli vsem obrazi; se z ust jim bere mraz, v očeh, na čeli se žalosti poznajo jim izrazi. 40 Ko glob so mi pogledi malo obreli, tik nog sem uzrl duhov sprijetih dvoje, tesno, da so se nju lasje zapleli. 43 „He, vidva, tak sprijeta," dem, „kako je vama ime?" In glavi sta krenili * navzgor in vprli v me oči sta svoje, 46 ki iz njih dve svetli solzi sta kanili, zaprti prej, a koj sta zledeneli in spet oči zbok tega zaklopili. 49 Dveh klad ne stisne klamfa brez vrzeli tako, kot stisnjeni sta nju telesi; zato kot kozla v jezi sta vzkipeli 52 se trčila! A nekdo, ki mu ušesi odmrzli sta bili in gledal k tlom je, je djal: „Kaj tak na piko vzel nas vse si? 55 Mar vedeti želiš, kje tema dom je? V Bizencija šumečega dolini bil dom Albertu in njega sinom je. 58 Rodila ena mati ju; v Kajini, preišči vso, a v celi ni duha ti, ki bolj zasluži biti v tej zmrzlini, — 61 še on ne, ki mu grod in senco hkrati namah predrl kralj Artus bil z roko je, Foccaccia ne, ne la-le, ki košati 64 pred mano se z glavo, oči s tem moje zastirajoč, zvan Sassol Mascheronec; Toskanec si, zatorej veš, kedo je; 67 in jaz — da bo vprašanj že enkrat konec! — sem Camiccion de' Pazz; Karlina čakam, ker on bo potlej tukaj nosil zvonec." 70 Zdaj zasrše, ko spet naprej korakam, kot brki psom, obrazi, mraza bledi; zato sovražen zmer bom zmrzlim mlakam. 73 In ko napotiva se proti sredi, kjer vsaki je težišče težki stvari, in drgetal sem tam na večnem ledi, — namenoma, slučajno, usodno mari? ne vem — al ko sem stopal med glavami, trdo ob eno njih mi noga udari. Zastoče glas: „Kedo glavo tepta mi? Al mar zato ti noga tukaj hodi, da večjo bol za Montapert zada mi?" In jaz: „0 mojster, malo tukaj bodi, da dvom se moj glede tega izčisti; potem pa brž, kot drago ti, odtodi!" Ko čakal je, jaz djal sem senci tisti, ki zmer je še rohnela iz ponore: „Kdo si, ki znaš z besedo tak ugristi?" „Kdo si pa ti, ki tod prek Antenore hodeč" — je djal — „nas huje biješ v lice, kot kteri človek živ nas biti more?" „Živim; če sljav si ljudske govorice" — sem odgovoril, „bo ti všeč mogoče, če moje se te spomnijo vrstice?" A on: „Vse drugega se meni hoče: poberi se, a mene pusti zase; sladkač si slab za te ledene ploče." Jaz zgrabim ga pri tilniku za lase, rekoč: „A1 svoje koj povej ime mi, al pa noben naj las ti več ne rase!" In on nato: „Poruvaj vse lase mi, imena ne boš čul, v obraz ne bulil; ničesar ne dosežeš z udarci vsemi." Že segel mu v lase sem s prsti, izpulil kar s celimi sem že mu bil jih šopi, a on, gledaje v tla, kot pes je tulil. V tem: „Bocca, kaj je?" glas zavpije v tropi, „ni dosti, da šklepečejo čeljusti, še lajati se hče ti? Bes te lopi!" „Ha," vzkliknem, „več besede ne izusti, ti podli izdajalec! V luči pravi pokažem te, pa pusti al ne pusti." „Le pojdi —," djal je, „in kar hčeš, objavi, a zunaj javi i njega hudobijo, ki stezal baš je jezik klepetavi. Francoski zlati mu oči rdijo! Tam videl sem - boš lahko djal — D v erj an je med grešniki, ki v ledu se hladijo. In če po drugih še dobiš vprašanje, glej, Beccheria je ob tvoji strani; prerezala Florenca mu goltan je. In malo niže Soldanier je Gianni tik Ganellona in pa Tibaldella: Faenzi odprl je vrata v noči — izdani." Šla dalje sva; kar uzrem dva zledenela, p3 v enem rovu oba, kot ena kepa, da glava glavo kot klobuk je imela. Kot lačen mož hrustaje kruh otepa, tak6 z zobmi je zgornjik v druga sekel tja, kjer se hrbtenjača z mozgom sklepa. Ni Tidej se drugače — jeze vztekel — bil vglodal nekdaj v Menalipa škranje, kot ta se je v lobanjo. — Jaz sem rekel: „0j zver, ki tak svoj srd daješ na znanje nad tistim, ki tvoj zob mu glavo gloje, povej: zakaj — sem rekel — to glodanje? Nadjaj se — če res vreden je obsoje tvoj drug, in zvem, zakaj tu pokori se, in pa, kdo sta? — tam gor zahvale moje; al pa naj koj mi jezik posuši se!" Opombe: V. 9: jezik, ki je še v povojih .. . Pred Dantejem je vse pisalo v latinskem jeziku; on je prvi, ki je začel rabiti v književnosti italijanski jezik. — V. 11: Ki Amfjonu so pomogle . . . Modrice so bile podarile — po grški bajki — kralju Amfijonu, svojemu ljubljencu, take strune, da so se ob njih glasovih skale kar same skladale, da je nastal grad (in mesto) Tebe. — V. 11:...zdeti,t. j. zložiti, sestaviti. — V. 12: naj v skladu .. . t. j. če že ne bom mogel lepo, pesniško govoriti o zadnjem krogu, pa vsaj resnično in stvarno naj bi bilo vse! — V. 22—30: V treh tercinah govori Dante o ledenem jezeru, ki tiče v njem izdajalci, in pravi, da je njega ledena skorja mnogo debelejša nego jo dobi Donava v Avstriji (la Danoia in Osterlic) ali Don tam na severu; da tako debela je, da ne bi dobila razpoke, ako bi padla nanjo tudi gora Pietrapana (ali Pania della Croce, v gorovju Alpi ftpuane v Hpeninu, vzhodno od mesta Carrara, visoka 1859 m, „sama skala") ali pa gora Tabernic (ali Tamberlic, kakor pišejo drugi). Kje naj iščemo Tabernic? Sedaj najboljši komentator, Italijan Fr. Torraca, je mnenja, da naj bi se bralo Tamberlic in da ga treba iskati prav tako kot Pietrapanjo v flpeninu in da je to ista gora, katera se zdaj imenuje Tambura (1890 m). Nemec Alfred Bassermann (Dantes Spuren in Italien, Munchen, 1896) pa misli, da je to naš Javornik ob Cerkniškem jezeru (1270 m). Zoper Javornik govori 1. Dantejeva pisava: Tabernic, 2. je težko umeti, da bi v isti sapi imenoval znano goro v flpeninu in neko čisto neznano goro v Julijskih ftlpah, 3. imenuje prej Tabernic, potem šele Pietrapana, torej najbrže višjo goro prej nego nižjo, in 4. je-li sploh verjetno, da bi bil Dante čul ime Javornik?— Za Javornik pa bi se dalo navesti tudi marsikaj: 1. cela situacija: pozimi, če je jezero pokrito z debelim ledom — je associatio idearum čisto blizu, in ob taki priliki je morda Dante videl Javornik; 2. če malo prej omenja Donave in Dona, zakaj ne bi še enkrat segel preko mej Italije? Težko se je odločiti pro ali contra; na vsak način tudi prepisovalcem rokopisov ime ni bilo znano. — Biskup Uccellini (kakor tudi Kršnjavi) meni, da je misliti na Tovarnik v Fruški Gori (v Slavoniji). —V. 57: bildomRlbertu... Pesnik tu govori o dveh sovražnih bratih, Hlessandro in Napoleone degli Alberti, ki sta bila sinova grofa Alberta degli Alberti iz Mongone; njih gradič je stal v dolini rečice Bisenzio. Brata sta se po očetovi smrti sprla in drug drugega umorila. — V. 61: še on ne, ki... Mordec, sin kralja Hrtusa angleškega, se je spuntal zoper očeta, a je bil od tega preboden s sulico tako, da je solnčni žarek pogledal skozi rano. — V. 63: Foccaccia ne . . . Foccaccia Cancellieri iz Pistoje, belaš, je umoril — v družbi drugih — v neki delavnici sorodnika Detta Cancellieri, črnaša, ko je vstopil, nič hudega sluteč. — V. 65: S as sol Mascheroni .. . je bil umoril svojega nečaka, bratovega edinca, radi dedščine. Zato so ga z žeblji pribili na sod in valili po cestah Florence, nazadnje pa ga obglavili. Vsa Toskana je o tem dogodku govorila; odtod vzklik: Toskanec si . . . (v. 65). — V. 68: Camiccion de' Pazzi ... iz Florence je bil izdajalsko umoril sorodnika svojega, Ubertina. — V. 69: Karlina čakam... Grešnik, ki baš govori, Alberto Camiccion de' Pazzi, sklene svoj govor z ironično opazko, češ: dozdaj sem bil jaz tukaj največji grešnik, a kmalu pride za menoj moj brat Carlino, ki je še mnogo večji lopov in bo mene razbremenil, t. j. imel prvenstvo med nami grešniki. Carlino de' Pazzi je izdal črna-šem iz Florence gradič Piantravigne, in tedaj je bilo več ple-mičev umorjenih. — V. 81: da večjo bol za Montapert ... Ta, ki zdaj govori, je izdajalec Bocca degli flbbati; v bitki pri Montapertu je odsekal zastavonošu svoje 435 stranke desno roko, da mu je zastava padla iz rok in so zmagali nasprotniki, gibelini. — Vkljub lasanju Bocca noče izdati Danteju svojega imena; ker so pa vsi sami izdajalci, ga izda nekdo drugi (v. 106). Izdan od drugih pa Bocca na-široko odpre usta in iz maščevalnosti izda vso svojo okolico v ledu, naštevajoč tale imena 1. Buoso da Duera (Dverjan), gibelinec, je za denar omogočil francoski vojski prehod čez reko Oglio (v. 115—117); 2. Tesauro Beccheria, opat, legat papeža Aleksandra IV. v Florenci, je bil obdolžen, da skrivaj spletkari z gibelinci; obglavili so ga gvelfi floren-tinski 1. 1258 (v. 118—120); 3. Gianni Soldanieri, iz gibelinske rodovine, se je postavil na čelo gvelfovskim cehom ter ugonobil lastno stranko (v. 121); 4. Ganellon je glasovit izdajalec iz dobe Karla Velikega; podkupljen od Saracenov, je pregovoril Karla, da je šel z jedrom vojske naprej čez Pi-reneje, medtem so pa Rolanda (prim. sp. XXXI. op. v. 16!) napadli in ubili; 5. Tibaldello Sambrasi je izdal svoje rojstno mesto Faenzo Bolonjcem: naredil je namreč v vosek odtis ključev mestnih vrat ter odtisek poslal Bolonjcem, ki so ponoči odprli vrata in udrli v mesto (v. 122, 123). — R kdo je tista zver, ki nekemu drugemu pod seboj gloje lobanjo, da poka, kakor bi kdo hrustal trdo skorjo kruha? (v. 127—129). Imeni teh dveh imenuje Dante šele v prihodnjem spevu. — V. 130: Ni Tidej ... Tidej je bil eden izmed sedmero kraljev, ki so se bojevali proti Tebam; smrtno ga je ranil Menalip, a Tidej ga ubije prej, preden sam umrje, umirajoč pa — od besnosti, da mora umreti — prične gristi glavo in sence (= škranje, cf. Pleteršnik!) svojega morilca. — Dante je hotel za zverinsko oglodavanje lobanje dobiti kakšne primere, a je moral poseči v grško starodavnost, bliže je ni bilo. — V. 136: nsl. Na koncu obeta Dante glodaču, da se mu izkaže na svetu hvaležnega, če mu izda svoje irne, s tem, da bo osramotil njegovega sovražnika. (Dalje.) E3 ?DCDCDE EnnnnnTOnnnnnn^annnnnp^^nnnnnnp^c^nnnnnnE ]nnnnnn[?^nnDnnn[7^nnnnnn[ Ob knjigi. Zložil Josip Lovrenčič. Pred mano mrtve črke. Vanje vprte oči sledijo jim in misel misel kuje in vsaka drzno v nov mi svet potuje, kjer spet so nove ji poti odprte. In ni ga konca — vedno druge črte! Do kam? V odgovor iz možgan mi ruje besedo nekaj, kot da mi kljubuje: — Skrivnosti večnosti so ti zastrte! Ko sam boš duh in misel, razodene se vse, kar bilo, je in bo, ti v Enem in misli svoje ugledaš — divje pene na morju, od viharja raztepenem: do zvezd bi — ne dosežejo nobene! — Poslušam, zaprem knjigo, roki sklenem . sLivvLJvvLJv Boheme. Zložil Josip Lovrenčič. Praznična naša ura: noč viharna nas ustavila je spet sred trotoarja in lamentacije, ker ni denarja, posluša in zre fakta suhoparna. A ironija nam je radodarna: bakreno snov nam kar v zlato pretvarja, iz nikla zapeljivo srebro ustvarja — vse to, ker kliče, vabi nas kavarna! Vemo: tam v kotu k marmornati mizi posedemo na živordeč baržun, nasmejemo se financielni krizi ljubitelji Apolonovih strun, in domovina mati nam bo blizi, pijočim — na umetniški račun! . Dante fllighieri: La Divina Commedia. Prevcl in razložil dr. Jo s. Debevec. Prvi del. PEKEL. (Konec prvega dela, t. j. Pekla. XXXIII. spev. Devetega kroga kolobar drugi: med izdajalci domovine (nadaljevanje in konec v. 1—90). — Grof Ugolino pripoveduje smrtne muke svojih četvero sinov. — Kolobar tretji (Ptolomeja): med izdajalci prijateljev (v. 91—157). Na koncu XXXII. speva pripoveduje Dante, da je našel tam, kjer meji drugi kolobar (izdajalci domovine) ob tretji (izdajalci prijateljev), dva, ki sta tičala oba v isti ledeni luknji, samo glave vun moleč, in da je zgornji neusmiljeno glodal lobanjo spodnjemu; ko je glodalcu obljubil, da ga bo v pesmi osvetil, ako mu pove, kdo sta in zakaj s tako slastjo seka v nasprotnikovo glavo (spev XXXII. v. 124—139), tedaj glodalec za hip popusti svojo nesrečno žrtev, odmakne svoja krvava usta od lobanje, obriše si jih ob njene lase, potem pa prične svojo prežalostno povest. Iz te izvemo, da je lobanjo glodajoči grešnik grof Ugolino, njegova žrtev pa nadškof Ruggieri, ki je bil s svojo zatožbo kriv, da so Ugolina s štirimi sinovi vred vrgli v „stolp glada" v Pizi, kjer so vsi umrli od lakote. — Koncem 13. stoletja so divjali med posameznimi mesti Srednje in Gornje Italije strastni politični boji, zlasti med mesti ob Tirenskem morju: Flo-renco, Pizo, Lucco in Genovo. Najmogočnejša izmed teh je bila od nekdaj Piza, stara trdnjava gibelinstva in v smrtnem sovraštvu s Florenco, ki je stala na čelu vseh gvelfovcev. V 1. 1284. si je prisvojil v Pizi najvišje dostojanstvo kot po-desta — sodnik in vojskovodja obenem — grof (conte) Ugolino della Gherardesca, a se je opiral predvsem na stranko gvelfovcev, kar so mu gibelinci seveda silno zamerili, zlasti plemenite rodbine Lanfranchi, Gualandi in Sismondi, posebno pa njih politični vodja, nadškof Ruggieri (Rogerij, Roger). L. 1288. se je Piza vojskovala z Genovo in nje zavezniki: Florenco in Lucco. Pizance je vodil seveda Ugolino. Toda ker je bil že nekaj let prej (1. 1282, po bitki pri otoku Meloria, za Pizo nesrečni) igral dvomljivo vlogo in bil izročil Lucchezom brez privoljenja Pizanov — sicer pa z dobrim namenom, da bi jih odtrgal od zveze z Genovo in Florenco — nekaj trdnjav, kar mu tudi Dante šteje kot izdajalstvo (XXXIII. 86), in ker je tudi kot mestni glavar vladal časih silovito in sebično, kar se ne da tajiti, zato ni čudno, če se je njegovim nasprotnikom počasi posrečilo, ljudstvo naščuvati proti njemu. R gibelinci so delali previdno. Nadškof Ruggieri mu je ponujal navidez gostoljubje in prijateljstvo, kar je bilo Ugolinu, kot diplomatu, seveda kakor nalašč. Verjel je nadškofu in mu zaupal. Slednjič pa se je približal dan, ko so nasprotniki udarili po svojem nevarnem tekmecu. Ugolino je bil takrat ravno izvun mesta. Tedaj pa je Ruggieri ukazal zvoniti z vsemi zvonovi, gibelini pa so planili na ulice ter napadli stranko gvelfov. Ti so bili premagani. Ko je Ugolino to izvedel, je hotel pobegniti v sosednjo Lucco, toda gibelini so ga vjeli na begu, ko sta ga spremljala dva sinova, Gaddo in Uguccione (Hugon), ter dva vnuka, Brigata in An-selmuccio; očeta, kakor tudi nedolžna sinova ter vnuka, so zaprli v stolp rodbine Gualandi, pozneje t. zv. stolp glada, in ko so bili zaprti že sedem mesecev, je nadškof dal ukaz, da naj jih izstradajo. Zabili so vrata, ključ pa vrgli v reko flrno. To se je zgodilo prve dni meseca februarja 1. 1289. Nihče ni ugovarjal proti temu grozodejstvu, vkljubtemu, da je vsakdo lahko nekaj dni čul iz ječe — stolp je stal sredi mesta — tiho ječanje ubogih otrok. Nihče ni ugovarjal zoper to nečloveško verolomnost, pravim. Pač! Samo nekaj let po tem strašnem dogodku je povzdignil v ime zgodovinske pravičnosti svoj glas pesnik Dante ter postavil nadškofa Ruggiera (f 1. 1295.) v tretji kolobar devetega kroga, med izdajalce prijateljev; res je sicer tudi grof Ugolino v devetem krogu kot političen zločinec, kot izdajalec domovine, a tudi nadškof je doli, ki trpi še hujšo kazen, to namreč, da mu Ugolino v veke gloje in razbija z zobmi lobanjo, sedež izdajalskih naklepov, zlasti da je zakrivil tako strašno smrt nedolžnih otrok. Pesnik je pravičen na obe strani; a ker je bil Ugolino manj kriv, zato mu pesnik podeli besedo, da pripoveduje žalostno smrt otrok in svojo. S 16. verzom tega speva vstopi čitatelj v svetišče poezije. O tej pesniški pripovedi (v. 16—75), ki je grandiozni realizem pripovedovanja v njej mojstrsko ublažen s tem, da vidimo na eni strani junaštvo, na drugi pa rahločutnost istih umirajočih oseb, sodi Goethe, ki sicer ni bil čestilec Dantejev, da je izmed najvzvišenejših proizvodov poezije vseh časov. Ker je Piza v svoji sredi tako nečloveško ravnala z očetom in sinovi, zato daje Dante v verzih 79—90 duška sveti jezi zoper njo, želeč ji popolnega pokončanja. Nato dospeta pesnika v tretji kolobar devetega kroga, zvan Ptolomeja (po Ptolomeju, Hebrejcu iz Jerihe, ki je bil med obedom umoril svojega gosta, Simona Makabejca in dva sinova njegova, prim. I. Makab. 16, 11—16), kjer trpe tako, da je vse telo sicer v ledu, obraz pa gleda vznak, izdajalci gostov, prijateljev. Posebnost Ptolomeje je to, da duše teh izdajalcev takoj po zločinu pridejo v pekel, telesa pa morda še navidez žive, a obsedena so od zlih duhov in se tako skitajo še nekaj časa po svetu. Tu najde pesnik fratra illberiga, gvelfovca iz Faence (v Romanji), in Branka d'Oria (Doria) iz Genove, kar mu da povod, da zaključi spev z ostro grajo Genovežanov (v. 91—157)- 478 In usta dvignil proč od grozne hrane je grešnik, ob lase brišoč jih glave, z njegovimi zobmi zad oglodane. 4 »Spet rane" — jel je — „naj odprem krvave srca, ki krvavi ob misli sami, še preden jej besede najdem prave? 7 Vendar, če zaplodi beseda ta mi sramoto izdajalcu, ki ga glojem, naj govorim, a govorim — s solzami! 10 Kdo si? prišel k nam po načinu kojem? Ne vem; a da v Florenci domovino imaš, spoznal sem po jeziku tvojem. 13 Jaz sem — poznaš me! — Conte Ugolino; a ta-le spodaj — nadškof je Ruggieri. Zdaj čuj, zakaj mu tak grenim bližino. 16 Da zgrabljen bil sem, njega pasji veri zaupajoč, o tem ne bom govoril, ne, da sem bil umorjen; to ve vsakteri. 19 Česar pa nisi čul, kako me umoril je namreč, kakšne grozovite smrti, to čuj, pa sodi, mi-li žal je storil! 22 Skoz špranjo — v steni stolpovi predrti — (stolp glada ga je ljudstvo potlej zvalo — in mnogi bodo pač še tam zaprti!) 25 oko je moje že opazovalo nekteri ščip; nekoč pa hude sanje prihodnosti odstro mi zagrinjalo. 28 Tega sem videl: od gospode obdan je volka podil z volčiči prek gorice (ki Lucchi z njo zakriti so Pizanje); 31 imel je suhe, lačne, hitre psice: Gualand, Sismond, Lanfranch —postave znane drvili spred na čelu so konjiče. 34 Po kratkem teku, videl sem, ugnane mladiče, starca psi so obkolili in v boke zasadili jim čekane. 37 Zbujen sem bil pred dnem; glasovi bili so mi v uho: v snu deca so ihteli, z menoj zaprti, kruha me prosili. 40 Pač trd si, če te žalost ne razcveli, ki to srce takrat jo je čutilo. Ne jočeš? Kdaj bi še jokati smeli? 43 Bili so budni že, in v čas je bilo, ko jed smo ponavadi dobivali; zbok sanj pa vsak gojil je skrb nemilo ... 46 V tem kladvo čujem . . . Vrata zabijali so stolpa strašnega! Srepo v oči sem pogledal sinom svojim; nalik skali 49 sem otrdel, onemel — plakal nisem . . . A deca so! . . . Anzelmček moj je bajal: ,Kaj, oče, tvoj pogled tak k nam strmi sem?' 52 Brez solz — odgovor sem dolžan ostajal ves tisti dan, vso noč, vso dolgo dobo, dokler spet novi zor ni svetu vzhajal. 55 Ko žarek v ječo z medlo je svetlobo pogledal k nam in sem ob njega blesti v obrazih štirih svojo zrl podobo, 58 sem vgrizel v roki se obe, v bolesti; oni pa brž pokonci, v grozni vnemi, meneč, da hočem si roke objesti, 61 in: ,Oče, laže nam bo res' — vele mi, ,če nas poješ! Od tebe ta premrla telesa so — zato jih zase vzemi!' 64 Vmirim se — že preveč jih bol je trla! Dva dni smo zdeli, nemo predse zroči. Kaj, trda zemlja, nisi se odprla?! 67 In ko tako četrti dan napoči, se Gaddo zlekne, mi noge objame in de: ,Moj oče, odnikjer pomoči?' 70 Umrl je; gledal sem, kot ti zdaj vame, kak drugi še trije so popadali med petim, šestim dnem; mrliče same 73 tipaje prsti slepca so iskali! Dva dni sem klical nje, ki so mi umrli; naposled glad je jačji bil od žali." 76 Bolj srepo so pogledi se mu uprli, pa glavo ubogo spet z zobmi zagrabi, da so trdo, kot pes kosti, jo trli. 79 O P iz a, naj ime se tvoje gabi, naj zemlja vsa, kjer si zveni, mrzi te! A ker mejaš te kaznovati žabi, 82 zato Caprara, Gorgo, zajezite pa vedve Arno tam, kjer v morje sili, a Arne ve vode, vse tam vtopite! 85 Če grofa Ugolina ste dolžili, da vaših je gradov bil izdajica, kak deca te so muke zaslužili? 88 Nedolžna so bila njih mlada lica, grad novih Teb, nedolžen Uguccione, Brigata in prej opevana dvojica! — 91 Šla dalje sva, tja, kjer ledene spone drug ljud drže trdo: vsi, vznak ležeči, zro kvišku, glava k tlom že več ne klone. 94 Tu jok jokanje vsako sam prepreči: ker žalost skoz oči ne more same, udari v dušo, da bolest je veči; 97 vir prvih solz se v skorjo zmrzlo stame, ki, kakor da vizir je iz kristala, dolbino koj zadela očne jame. 100 In akoprav občutljivost nehala v obrazu mi bila zavolj mrazu je in koža tam bila podplat postala, 103 začutil sem vendar, da veter duje. Pa dem: „Kaj tukaj še kaj izhlapeva? Kdo, mojster dragi, veter povzročuje?" 106 In on mi reče: „Kmalu tja dospeva, kjer zveš, ko novo se odpre obzorje, odkod je veter, ki ta led preveva." 109 V tem neki jadnik izpod mrzle skorje zavpije nama: „Čujta, duši kruti, ki vrženi na mesto sta najgorje, 112 vzemita spred oči mi zastor ljuti, da, preden solza spet se mi zažledi, dam duška boli, ki srce jo čuti." 115 In jaz: „Pomagam naj? Kdo si, povedi, pa bo, da ti pomorem, moja briga; če ne, naj noga udere se mi v ledi!" 118 Dejal je: „Glej me, fratra Alberiga, ki sad zlokobni imel sem v svojem vrti; zdaj z dateljnom se mi vračuje figa." 121 „Kaj ?" — rekel sem — „si že v kraljestvu smrti ? In on: „Kaj se s telesom gori deje, ne vem, ker so pogledi mi zastrti; 124 to namreč prednost te je Ptolomeje, da duša časih, preden migljaj da ji še Sojenica, v žrelo to prispeje. 479 127 A da obrisal bodeš mi tem raji izpred oči te solze trdolede, poslušaj: precej po storjeni izdaji, 130 (enaki moji) vrag telo obsede in v njem potem tak dolgo gospoduje, dokler življenja nit se ne doprede; 133 a duša tista koj v globeli tu je; tako morda telo se gori kreta i sence te, ki tamle prezimuje. 136 Ti veš, saj z onega prihajaš sveta: ser Branca d'Oria je, ki v te vezi je vkovan že mnoga, mnoga leta." 139 „Tvoj jezik najbrž" — djal sem— „poln laži je; nikakor ni še mrtev d'Oria Branka, oblači se in spi in je in pije." 142 „VZli grapi" — djal je — „ktera brez prestanka kipi in vre in plava smolne bloje, ni še bilo takrat Mihela Zanka, 145 ko že prepustil vragu bil telo je le-ta in eden, ki bil ž njim je v rodi, ko skup bila sta izdala goste svoje. 148 A sezi sem, oči mi osvobodi!" Jaz nisem hotel; čin neotesani se zdel mi je uljudnost za tam spodi. 151 Oj verolomni vi Genovežani, ki polni hudobije ste brezdanje, zakaj s sveta še niste vi izgnani? 154 Tam z duhom je najhujšim iz Romanje i vaših eden! — Duša mu v Kocita vodah za svoje koplje se dejanje, 157 telo, na vid živo, se v svetu skita! Opombe: V. 29: prek gorice ... t. j. hrib San Giuliano, ki stoji med mestoma Pizo in Lucco. — V. 75: naposled glad je jačji bil ... t. j. glad je tudi meni zadal smrt. —V. 80: kjer si zveni, t. j. vsa Italija [si... trdilna besedica = da!] — V.82: zato Caprara, Gorgo ... sta dva otoka v Tirenskem morju, pred izlivom reke flrne, tekoče skoz Pizo. Dante daje podobno naročilo reki flrni, kakor naš pesnik Simon Gregorčič naši reki Soči: Narasti, vskipi, v tok strašan! Ne stiskaj v meje se bregov, srdita čez branove stopi... V. 89: grad novih Teb! ... V Tebah, mestu Bojotije na Grškem, je bil zblaznel kralj fltamas in v blaznosti ubil svojega otroka; tako je tudi Piza umorila svoje nedolžne sinove. — V. 97: vir prvih solz se . . . stame, t. j. se strdi (lat. coagulari) cf. Pleteršnik s. v. — V. 113: zažlediti se = zledeneti, cf. Pleteršnik. — V. 118. nsl.: JUberigo de Manfredi, iz reda „veselih bratov" (frati Gaudenti, prim. Pekel XXIII., 103), je sovražil nekega svojega sorodnika, Manfredi de Manfredi, ker mu je bil ta nekoč pripeljal hudo zaušnico. Kuhal je jezo natihem in koval črne naklepe, da se osveti. Navidez se je sprijaznil ter povabil sorodnika z njegovim sinčkom Albergetom vred k obedu pod lopo svojega vrta. Ko bi po obedu imelo priti na vrsto sadje, je zaklical strežnikom: »Prinesite ovočje!" To je bilo pa samo dogovorjeno znamenje, kajti tisti hip sta skočila dva pajdaša fllberigova iz skrivališča, nakar so vsi trije umorili oba gosta, očeta in dečka, — tega celo pod haljo fratrovo, kamor se je bil skril. Vengano le frutta! je bilo prešlo v pregovor. — V. 120: zdaj z dateljnom. .tj. zdaj se mi vračuje nemilo za nedrago. — V. 137: Ser Branca d'Oria je . . . v družbi s svojim netjakom je baje umoril tasta, Mihaela Zanche (cf. Pekel, XXII 83 nsl.), ki ga je bil povabil k obedu. — V. 154: t. j. frater fllberigo! — V. 157: se skita, t. j. blodi, se potepa, prim. Pleteršnik. XXXIV. spev. Devetega kroga kolobar četrti: Giudecca (J udežev kolobar, Judeževina). — Izdajalci dobrotnikov in Boga. — Lucifer. Devetega kroga kolobar četrti se imenuje po Judežu Iškarjotu »Giudecca" in tu tiče pod prosojnim ledom, kakor smeti v čistem steklu, izdajalci dobrotnikov (v. 1—15). Precej ko vstopita v ta kolobar, zašepeta Ver-gilij svojemu varovancu na uho besede iz cerkvene pesmi velikega petka: Vexilla regis prodeunt (,kraljevi prapor gre naprej") ter mu veli, naj pazno gleda v daljo, kjer bo videl kralja pekla, Luciferja, ki plahuta s svojimi šestero perutami kakor mlin na veter s svojimi lopatami. Izdajalci tega kroga so že docela pod ledom in v štirih različnih legah (v. 13—15). R že sta čisto blizu samega satana! V neki gotovi oddaljenosti se Vergilij ustavi, stopi malo v stran pred Danteja ter mu začne opisovati Luciferja. „Glej, Dit (= Satan, Lucifer) je pred teboj!" Od pasu gor strči vun iz brezkončnega ledu, postave pa je obrovske, velikanske, noben ober se ne more meriti ž njim v dolgosti rok ali širokosti prsi ali obsežnosti glave. Strah ga je pogledati! Tri obraze ima: srednji je krvavordeč, desni bledorumen, levi črn. Izpod vsakega teh obrazov se dviga po en par perut, ogromnih kakor jadra največjih ladij, a golih kakor pri netopirju. S temi neprenehoma počasi plahuta ter tako, delajoč leden veter, izpreminja reko Kocit (t. j. reko solz) v ledeno jezero. Joka se pa iz šestero oči, in solze se mešajo s krvavo peno, ki jo bljuje iz trojih ust (v. 16—54). V vsakih ustih tre — kakor terica s trlico! — po enega grešnika: v srednjih žveči Judeža Iškarjota, ki je izdal Kristusa, veličanstvo božje, v drugih dveh pa Bruta in K as i j a, ki sta izdala Julija Cezarja, ali veličanstvo vladarjevo. Judeža še vrhutega dere s kremplji (v.55—67). Tako! Zdaj sta videla vse; zdaj pa lahko vzameta slovo od tega strašnega kraja. Ko Vergilij ob razmahu Luciferjevih plahut spazi ugodno priliko, skoči brž (Dante se je medtem oklenil Vergilijevega vratu!) k zmaju, se ga prime na hrbtu za dolgo dlako ter se spušča po obrovskem telesu dol, dokler ne pridrči do kolkov njegovih; ondi je središče zemlje in svetovja, h kateremu teže vsa telesa; tam se obrne z glavo nizdol ter pleza ob Črtovih kosmatih nogah naprej, kvišku se poganjajoč kakor hribo-lazec. Na neki skali posadi Danteja na tla, pa tudi sam prisede. Tu mu razlaga padec Luciferjev iz nebes ter postanek pekla (v. 68—126). Nad njima drži ozek rov, ki teče ponižen potoček skozenj v Kocit, vun iz sredine zemlje, na vrh, pod — južno nebesno poluto. Po tistem rovu plezata kvišku, prideta do konca in zagledata zopet zvezde, seveda južnega neba (v. 127—139). „Vexilla regis prodeunt' — polglasno de mojster, ,,že pozdravlja kralj pekla te; le glej predse! Ga li razločiš jasno?" 4 Kot mlin, ki goni veter mu lopate, če v meglo gosto, polumrak odet je, liki pošast iz dalje gleda vate: 7 prav take zgradbe tam imel sem zdetje. A skril sem se, ker veter led preveva, za mojstra brž, edino mi zavetje. 480 10 Bila sva tam — le z grozo spev to peva — kjer sence čisto v ledu so tičale, prosojne, kakor v steklu smet proseva. 13 Poplosk ležale so, spet druge stale navpik, z glavo navzgor al pa s podplati, al krivo se z glavo k nogam zvijale. 16 Ko sva do tja prišla, kjer pokazati odločil se je mojster tisto bitje, ki kras mu je zgubljeni objokovati, 19 me ustavi, stopi predme, de: ,,Glej, DIT je pred tabo zdaj in v tistem zdaj si domi, kjer ti pogum potreben drzovit je." 22 Kak stresel me je mraz in glas kako mi onemel je tist hip, kdo naj popiše? Preslab izraz, preslabo je pero mi. 25 Znal nisem: mrtvo mi telo je? diše? Naslikaj sam si, bralec, z domišljavo, kaj čuti, kdor med žitjem — smrtjo niše. 28 Vladar, ki vlada bolečin državo, od pasa vun strči v ledeni jami; prej jaz bi meril z obrov se postavo, 31 kot obri se z njegovimi rokami! Premisli, v kakšne cel on seza dalje, ki sami sta tak dolgi mu že rami. 34 Če grd je zdaj, kot bil nekdaj prezal je (ki Stvarniku bil čelo uprl je smelo!), kaj čuda, če on vse povzroča žalje! 37 Kako že to se čudno mi je zdelo: obličij troje — a pri glavi eni! Obličje prednje je kot kri rdelo, 40 a drugi dve sta bili nad rameni in zraščena vsa tri so se družila na vrhu glave v čopastem grebeni. 43 Rumena desnega je barva bila, obličje levo pa je bilo boje, kot so ljudje tam ob slapovih Nila. 46 Peruti dviga se pod vsakim dvoje ogromnih, kot tak ptič — seve — jih terja; ni jader večjih zrlo oko še moje. 49 Brezpernate, kot krila netopirja, bile so vse, in z njimi tak plahuta, da trojen veter brezdna vzduh vznemirja; 52 s tem ves Kocit spreminja v led peruta. Iz šest oči solze na troja lica s krvavo peno izvablja žal mu ljuta; 55 in žrelo vsako tre — kot lan terica — po enega zločinca ter ga žveči, tako da hkrati vsa trpi trojica. 58 Zločincu v sredi bol to ni največi: da dere ga na meh, ta hudobija mu višek v bolečini je skeleči. 61 ,,Ta duh, ki ga najhuja muka ubija, je Judež Iškarjot!" — mi mojster pravi, ,,z glavo je v žrelu, noge zunaj zvija. 64 Drugovoma pa dol visita glavi: le-ta, ki črna tro ga usta leva, je Brut; vije se — glas boli ne javi; 67 a drugi, ki, da hrust je, se dozdeva, je K a si j! — Toda že večer prišel je; pekel si videl — čas je zdaj, da greva." 70 Objel sem vrat mu vsled njegove želje; a on na priliko je ugodno pazil, in ko razmahnil krila Dit dovelj je, 73 je zgrabil bok kosmati ter gomazil med goščo dlak in zidom zledenelim ter — čop grabeč za čopom — dol se plazil. 76 Ko tja prilezla sva, kjer pod debelim vrtita se mu kolkom stegni togi, vodnik je — upehan, z licem prebledelim — 79 obrnil glavo, kjer imel je nogi, in vzpenjal se, kot hribolaz, ob dlaki. ,Spet' — djal sem - ,vidimo s pekla se krogi.' 82 „Privij se dobro, ker po lestvi taki" — hropeč, kot truden mož, se mojster veri, „iz tolikega zla vedo koraki." 85 Prišel je vun skoz luknjo v neki čeri in tam posadil me na rob je skale; še sam korak oprezni tja nameri. — 88 Zastonj so moje zdaj oči iskale spet Lucifra, ki mem njega bil šel sem; le še noge so kvišku mu strčale! 91 Zakaj takrat tak silno ostrmel sem, neuki ljud se čudi, ker ne umeva, katero točko za seboj imel sem. 94 ,,Na noge brž!" — spet mojster mi veleva, „pot dolga, slaba bo; že je ura rana, že solnce terce pol na zemljo seva." 97 Ni gladka grajska tam bila dvorana, ampak v podzemski sva bila tokavi, ki slabo je bila razsvetljevana. 100 „ Preden to globel moj korak ostavi," sem djal, ko sem na noge se postavil, „ govori, mojster, zmote me izba vi: 103 Kje zdaj je led? Kako se strmoglavil je ta? Prešla je noč? Že solnce sije? Kedaj to pot je solnčni voz napravil?" 106 In on: „Tvoj duh še zmer onkraj osi je, kjer plazil jaz nizdol sem se ob dlaki pozoja, ki kot krt skoz zemljo rije. 109 Tam bil si, dokler dol so šli koraki; Ko strmoglav sem šel, glej, to minuto si v sredi bil, ki k njej teže vsi tlaki. 112 Zdaj že pod drugo si neba poluto! Pod vašo je bila veleoseka in križali pod nje so vrhom kruto 115 brezgrešnega — od rojstva že - Človeka: na spodnji strani nogi zdaj stojita ti kroga majhnega, ki je — Giudecca. 118 Kdar vam se večeri, se tu že svita; temu, ki sva ob dlaki se plazila njega, pa nogi zdavna tak strčita. 121 Z nebes ga Moč je s te strani pehnila; a zemlja, pod tem nebom razprostrta, v bojazni se pred njim je v morje skrila 124 in k vam prodrla; ubegnila od Črta je tudi ta nad nama; vsled odskoka pa raza je nastala ta predrta." 127 Od Belcebuba doli je globoka ta raza toliko, kot se steguje nad glavo rakev mu pekla visoka. 130 Iz trne uho le šum rečice čuje, ki strugo si je v skali izvotlila, da lahne v njej vijo nizdol se struje. 133 V ta tajni rov z vodnikom sva stopila, da vrneva se v svet svetlobe jasne, in lezla gor sva, ne da bi počila, 136 on spred, jaz v sled, gnan želje neugasne, dokler mi ne zablestijo z neba tam — skoz poko okroglasto — reči prekrasne; 139 prišla sva vun in zrla spet k zvezdam. Opombe: V. 7: imel sem zdetje ... t. j. dozdevo; prim. Pleteršnik s. v. — V. 19: Glej, D it je .. . Rimljani so imenovali boga podzemlja — Dit (Dis), Grki pa Plut. Dis je podobno besedi Deus (Bog), kakor v resnici satan skuša v vsem posnemati Boga. Tri črke ima Dit, in tri obraze tudi — v nasprotju trem božjim osebam presv. Trojice (peklen-sko trojstvo: sovraštvo, onemoglost, neumnost — proti božjemu: ljubezni, vsemoči in modrosti); tudi so ti trije obrazi gotovo v neki zvezi s tistimi tremi strastmi, katerih simbole predstavljajo lev, ris in volkulja v I. spevu. S svojimi barvami merijo ti obrazi na tri dele sveta, ki so bili takrat znani: srednji na Evropo, desni na Azijo, levi na Afriko. Satan se zove (v. 28) vladar vseh teh treh svetov, seveda v ironičnem zmislu. — Trojen veter, mrzel kot led, prihaja od njegovih perut, da vse zledeneva; kako drugače pri Bogu: koder veje Duh božji, tam je življenje! — V. 42: v čopastem grebeni... greben mu je bil zrastel, ko se je bil uprl Bogu. — V. 67: da hrust je . .. Dante tu oči-vidno zamenjava dva Kasija, eden je bil Lucij K. (debel), a drugi Gaj K. (suh); in ta je bil izdajalec Cezarjev. — H kako to, da je Dante postavil ta dva plemenita Rimljana na dno pekla, v eno vrsto z Judežem? To je v tesni zvezi z njegovimi političnimi nazori; v tistih nesrečnih homatijah 13. in 14. stoletja namreč je Dante pričakoval rešitev in blaženi mir edino odtod, ako bi bile le dve oblasti na zemlji: 481 namestnik Kristusov v Rimu, vsevladar v verskih stvareh, cesar vsevladar v svetnih zadevah. (Prim. njegov spis de monarchia; cf. tudi uvod, Dom in Svet, 1910, str. 37). — V. 68: Toda že večer ... t. j. večer 26. marca 1. 1300., veliko soboto; potovanje skoz pekel je trajalo ravno 24 ur. — V. 96 že solnce terce pol... t. j. na južni poluti je že V28I1 zjutraj, pol terce, ker ob 9h zjutraj so menihi molili terco (tretjo uro); dan so pričenjali šteti ob 6h zjutraj. — V. 112: veleoseka (la gran secea . . .) prim. I. Mojz. 1. pogl. v. 10. — „In Bog je rekel: zbero naj se vode v en kraj in naj se prikaže suha zemlja." Dante si je mislil, da je bila pod južnim nebom prej suha zemlja, nego pod severnim — našim. In izpod južnega neba je priletel Lucifer dol, in zemlja se mu je umaknila v notranjost in takrat se je vzbočila naša zemeljska poluta iz morja in nastala je velika oseka. — V. 114: pod nje vrhom . .. prav pod zenitom severnega neba si je Dante mislil Jeruzalem, in v isti črti doli, v sredini zemlje — Luciferja. — V. 117: kroga majhnega . . . izmed vseh krogov je zadnji seveda — najožji; na spodnji strani, obrnjeni proti južni poluti neba, stoji zdaj Dante in gleda nazaj in se čudi nekaj časa, ko vidi, da Luciferju noge kvišku štrle. Razume, ko mu Vergilij razloži, da je bil Lucifer treščen izpod južnega neba in je ostal tako v sredi zemlje. — V. 125: tudi ta nad nama ... tu razlaga, kako je nastal ta ozki rov, ta poka, po kateri pojdeta na južno poluto. — V. 130: le šum rečice... potok solza, ki teče z gore očiščevanja (vic), torej z južne plati noter v zemljo. — V. 139: vsakateri izmed treh delov Div. komedije se končava z besedo: le stelle — zvezde. Preden se ločimo od I. dela božanstvene komedije, Pekla, naj kratko ponovimo poglavitno vsebino. Kakor velikansko, z obokom pokrito dolino, idočo do srede zemlje, presekano od devetero ravnic (polic), si moramo misliti Dantejev pekel. Na prvi ravnici (t. j. v prvem krogu) so pravičniki starega veka, Homer in drugi, ter nekrščeni otroci. Ti še ne trpe nič. Trpljenje se pričenja šele v prihodnjem krogu. In zdaj deli Dante grešnike po sedmih poglavitnih grehih; pripomniti pa moram, da teh grehov niso vedno naštevali tako, kakor jih mi. V 3. stoletju po Kr. n. pr. našteva te-le Tertulijan (Hdv. Marc. IV. 9): 1. idololatria, 2. blasphemia, 3. homicidium, 4. adulterium, 5. stuprum, 6. falsum testimonium, 7. fraus. grehi iz slabosti (zastopnica: volkulja) Dante pa ima tole vrsto: 1. nasladnost (nečistost), 2. požrešnost, 3. lakomnost in zapravljivost, 4. lenoba za dobro (v dveh krogih!), 5. jeza in iz nje izvirajoča silovitost, 6. nevoščljivost in iz te izvirajoča prevara (a še ne zloraba zaupanja) — (ris), 7. prevara, z zlorabo zaupanja, iz napuha (lev): izdajalstvo. grehi zlobe. Rko se volkulja druži z risom in levom, nastanejo največji grehi. Tako nam Dante v Peklu kaže tiste, ki so se od 7 poglavitnih grehov dali premagati; v vicah njegovih se duše očiščujejo od istih 7 grehov, v nebesih (v raju) pa slave zmago nad temi 7 grehi. ion _JS«a. Dnnnn^Rinnnnnn^^annnnn^^^^nnDnnnp^p^nnnnnn^^nnnnnn^^Dnnnnn^^nnDnnnt?1 M- jso. Mbd jsa. ^ -M- E* V tujini. Zložil dr. Leopold Lenard. Jaz ljubim, tuja te ravan, brezmejna in molčeča! Že mnogo let te dannadan korak moj meri in zaman oziram se, kdaj sreča me v dalji tiha sreča.