0 plemenitem srci. Ivo Trošt. Svrha, prava svrha ljudske šole ni samo, dn deco formalno vzgojujemo, temveč je svrha tudi materijalna, to je, da ji izobraznjemo voljo — blažimo srce. Kako naj pa učitelj to doseže, učitelj, ki je bil sam bržkone suhoparno izobražen? — Pitali so ga se samimi kostmi in skeleti raznovrstnih znanosti, ali kaj boljega od njih, o tem ni v šolah slišal niti-bob. Kaj se meni suhoparni matematik za lepo, blago, plemenito, kar ni v njegovi stroki! Njemu je le za to, da razumeš, kar traduje, pa Bog! imej o tem kakov rabat za šolo, ali ne. I pri drugih realnih naukih je malone večinoma isti resultat. Ker pa v šoli o čistem realnem pouku niti besedice ne moremo črhniti, tedaj mislim tu ,,enoa reči le 0 tem, kako bi mogel učitelj se svojim vedenjem in z vedenjem učencev svojih Dapraviti si dobiček, da je pripravi za javno življenje v tem, da vedo, kaj je plemenitost, in čutijo, kaj je prava človečanska pleinenitost. Ne mislim govoriti uprav o ,,srci", ker to so že drugi pred menoj na dolgo in široko opisovali. Namen mi je, da izrazim svoje nemerodajno mnenje, kako dovedi učitelj se svojo vzunanjostjo in z obnašanjem učencev svojih mladino do spoznanja, kako mora človek delati, ako posluša glas plemenitega srca. Ali tega ne dosežemo baš tako lehko. Prvi pogoj mora nam biti navodilo: Učitelj bodi sam plemenitega srca! Pri vsaki, le ugodno uporabljeni priliki ne smemo pozabiti vplivati na srce otročje. Za to pa je prilik dovolj. Vsi šolski predmeti ponujajo nam tega na koše. S tem pa ne niislim reči, da bi bil učitelj morda kakor »nravski učitelj", da bi povsod, celo pri vsaki črti raztresal svoje občutke ob usrailjenji, mehkosrčnosti, Ijubezni do bližnjega, pravici itd. Tega ne! Dosegel bi s tem valjda baš nasprotno, kar niisli. Nekateri poslušalci bi se poniehkužili, postali bi tesnosrčni, drugira pa bi vedno enolična morala presedala. Omne nimium nocet! Dejanski dokazi, najboljši dokazi. Učitelj dan za dnem kaznjuje in hvali. In uprav pri kaznovanji je najugodnejša prilika, da dcjansko pokaže, kaj da je glas srca. Simpatični občutki so v vsakega otroka srci. Treba satno, da je umejemo vzgajati in ne trdim presmelo, ako pravim: To je pripomoček šolski disciplini, kakeršnega ne izume nikdo. Ali ne samo disciplini pripomoček, to je tudi regulator socijalnega živenja. Ako bi vsak človek poslušal glas svojega srca in svoje vesti, ne bi trebali več nikakih kaznilnic, nikakih ukorov, nikakih postav. A kaj moramo za to, če ni tako, kakor bi moralo! Po možnosti vplivajmo na to, da dosežemo barem nekaj onega, kar nam obeta plemenita vzgoja srca. Nikjer ni po inalem ubožcev, ubozih učencev in učenk. Revež prihaja v hudi zimi na pol bos in slabo oblečen v šolo. Součenci in součenke, v kojih srci še počiva občutek sočutja, posinehujejo se revežu, in kaj se zgodi — nesrečnik se knialu sam sramuje revščine svoje. Tukaj povzdigni učitelj svoj glas; pa ne kar suho, rebernato. Napelji deco, da dojde naposled sama do tega, kar je tteba storiti. Le male besedice je potem še treba, in premožnejši otroci bodo sami prosili roditelje svoje, naj pomagajo, kolikor mogoče. Toda to sanio v vzgled. Tudi pri malih in prav majhnih prilikah o šoli damo lebko o tem dobro lekcijo. Dogodi se, da temu ali onemu učencu manjka kaka šolska priprava. Sosed mu je neče posoditi. Prosim, mili sodrug, pojasni vsi šoli in trdosrčnemu sosedu kratko, a jedrnato, kako bi bilo trdosrčniku pri srci, ko bi on ne imel iste stvari. Kako željno bi pač gledal druge, osobito sosede svoje, kako delajo to in ono, a on mora biti tako. Do druge ure uže preidejo na drugačen predmet. On bo moral zaostati. Kako srčno bi bil pač zahvalen prijatelju, ki bi mu to stvar posodil, če jo le ima odviše. Ako se je to dogodilo enkrat, dvakrat, v tretje sigurno ne bode treba več. Otrok spozna, da to učitelj tako želi, in pri tem se bode še spomnil, zakaj tako želi. Spomnil se bode samega sebe. Tudi so raorda v šoli učenci s pohabljeniini udi ali čuti. Nikak, še tako oster ukaz ne odvrne učencev od tega, da bi se vsaj skrivaje, ali kadar so sami, ne norčevali z nesrečnikom ter ga raznovrstno ne žalili. Pomoglo pa bo vsaj po malem to, da je opozarjamo na misel, ako bi bili oni sami taki. Ali ne bi objeli edinega součenca, ki bi je miloval in zagovarjal? Ravno tako dobro se zdi revežu, če njegove napake spregledujemo ter mu pomagamo. Otroci naj spoznajo, da je i on, premda pohabljen, vender po božji podobi ustvarjen — človek —, tedaj nič manje nego mi, kateri Boga zahvaljujmo, da smo popolni na telesu svojem. Kolikrat se dogaja, da se otroci posmebujejo kruljevemu, hromemu, slepemu beraču ali beračici. Hodijo za njim po cesti, predrznejši ga dražijo, prijemljejo, vlačijo za obleko, da se ubožec poslednjič res mora raztogotiti na ta neusmiljeni, trdosrčni, tako malo vzgojeni otroški svet. To je šele voda na njih mlin. Ali če je otrok uže doma po roditeljih dobil dobro seme, ki se pozneje v šoli skrbno goji in neguje, nikdar ne učini kaj tacega. Nikaka zapoved, nikaka pretoja, nikaka kazen ne koristi več, ko lastno izpoznanje. Otroci so pa radi raztreseni, pozabljivi in nagajivi. Da se tedaj o takih prilikah spomnijo, kaj je prav, treba je, ne samo tu in tam jirn stvar predočiti, temveč i od njih samih slučajno izcrpljati, kaj je storiti. Z vajo dospemo do tje, da kakor hitro opazimo kakega pojma znak, uže nam je pojem sam v spominu. — Ne strašimo se! Tukaj imamo opraviti se srcem. Srce, plemenito 'srce je občutljivo: nDuh plemeniti sam bo nosil boli, A sreče vžival sam ne bo nikoli". Lepih uspebov nam tedaj obeta plemenitost srca. To je pa tadi socijalnemu živenju prvi pogoj. Samo suha znanost, kakeršne v šoli ne more biti, neopleraeni srca, tudi ne vzbuja nikakoršnih občutkov sočutja. V realnih znanostih srce otrdi. Podobuo je skopuhu, ki je tako zakopan v svoje zaklade, da uže ne pozna, več ni najbližjih sorodnikov in prijateljev. Največkrat pa vzraste vrhu takih znanosti rastlina, ki po konci nosi glavo svojo, ošabna cvetka oholosti in prevelike častihlepnosti. Tudi so le redki nasprotni slučaji, da bi plemenitost srca prešla v kak afekt, ker so drugi občutki toli raočni, da prevladajo občutek sočutja. Ali če je ta skrbno iu vestno vzgojen, dobiva vedno hrane dovolj, da ostane svež liki cvetici na oknu, kateri nežna roka vsako jutro priliva in vsak večer daje hladilne tekočine. Nekako mirno dobra je taka šola, kjer vlada plemenitost srca. Nikdo se ne veseli nesreči svojega součenca. Ni tned njimi razlike med revežem in bogatinom, mej kruljevira in čilih nog učencem. Vsaka kazen je premišljena, sitnih tožcb celo ni; pouk teče gladko, nekako tako, kakor, da mu je struja uže naprej namenjena. Zapovedi učiteljeve zvršujejo se točno, ker otroci vedo, da so ])otrebne, koristne. Učenci so osvedočeni, da je vedenje učiteljevo plemenito, da se njihove misli nikakor ne sraejo in tudi ne morejo ločiti od učiteljevih. De Anuicis pravi: — Bma una voce che viene da un cor gentile si sente".