Želidrag Nikčevič
Zavlačevanje
John, sem rekel, te figure zares niso svobodne. Nehajava se v hladnem preddverju igre - nikakršne dinamike ne morem zaslutiti v njihovi mehanični razporeditvi. Sla, ki jim jo pripisuješ, se mi odkriva šele pozneje: prostor, zajet z dogajanjem, ki je preveč homogeno za običajno preciznost intelekta. Če te sle ne morem misliti na začetku, potem prvobitni pobudnik zame ostaja skrivnost. Ker, kako potem... Morda se nenadoma napnejo, zahvaljujoč energiji zablode v smislu končnega izida, z željo, da bi se tako nehote popolnoma izčrpale in umirile. Tu bi dodatek iracionalizma šel čez mejo, do katere lahko spremljam njegovo doziranje. Toda moj namen je
preveč
lahkomiseln, da bi prenesel napor ustvarjanja. Le-ta samo sodeluje. Figure so mu podrejene, vendar s tolikšnim
nizom
posredovanja, da vsaka poteza postane skoraj neverjetna. Lahko povečam mobilnost svojih figur do skrivnostnega maksimuma, toda nikdar ne bodo imele
vrednosti.
Vedno podležejo paradoksu komičnega konca. Kontradiktornost je njihova najgloblja (ne dovolj globoka) narava. In to ni samo zaradi subverzivnega karakterja zoperstavljene fantazije. Tudi jaz sem Mercutio, toda to ni vse. Obstaja neka skupna resignacija - s tega vrta lestve vedno vodijo v znano nam Verono. Bojim se, John, to ti skušam povedati: ta igra šele absorbira najine oslabele, omajane intervencije. Sam veš, kmeti ne morejo nazaj. Njim so dnevi šteti. S premikanjem zapuščajo
strahotno praznino in ta praznina je krčevito prekrižana z neuspešnim naporom intrige. Nič te ne omejuje, da obrzdaš svoje navdušenje. Le-to je spodbujeno z delnim razumevanjem - z mankom kontraevidence. Povej mi, preden potegneš prvo potezo, ali najgloblja harmonija poigravanja z eventualnim skladom igre odrešuje tvoje prvobitno nepoznavanje (neprepoznavanje) tega ravnodušnega dualizma. In ali te kljub fiziološki začaranosti čutov ne začudi tista blaga premakljivost
trenutka
uresničenega sklada od njegove predzgodovinske napovedi?
Prevedel Rade Krstič