POLJSKI SLAVISTI IN KRITIKI O NASI KNJIŽEVNOSTI
V zadnjem času vse bolj raste zanimanje poljske slavistične znanosti za slovensko književnot. To med drugim potrjuje zbornik Poljsko — jugoslovanski literarni stiki (Polsko — jugoslowianskie stosunki literac-kie), ki ga je v redakciji prof. Jerzyja Šli-zinskega pripravil Oddelek za zahodno- in južnoslovanske literature Slavističnega inštituta Poljske akademije znanosti v Varšavi v sodelovanju z nekaterimi jugoslovanskimi, češkoslovaškimi in italijanskimi slavističnimi centri, izdala pa založba Narodnega inštituta Ossolinskih v Vroclavu leta 1972. Med prispevki sta — poleg takih, ki se samo bežno dotaknejo slovenske književnosti — tudi dva, posvečena spre-
jemu Cankarjeve in Prešernove besedne umetnosti pri Poljakih.
Pisec študije Ivan Cankar na Poljskem, Jerzy Šlizinski, ugotavlja, da je s Cankarjem prvi seznanil Poljake slovenski pesnik in umetnostni zgodovinar Vojeslav M0I6, ko je 1909 v reviji Swiat Slowianski objavil članek O slovenski literaturi. Po prvi vojni je V. Mole, kot profesor Jagelonske
• Slovenski časniki in časopisi. Bibliografski pregled od 1. januarja 1937 do osvoboditve 9. maja 1945. Dodatek: Drugojezično časopisje Slovenije in drugoje-zično časopisje slovenskih izdajateljev v tujini. Sestavil Jože Bajec. Ljubljana. Narodna in univerzitetna knjižnica 1973. 357 + (IV) str. 8". Cena 100.— din.
314
univerze v Krakovu stalno živeč na Poljskem, sodeloval s spremno besedo pri prvem knjižnem izboru Cankarjeve kratke proze, ki je izšel pod naslovom Novele leta 1931 v zbirki Biblioteka Jugoslowianska. Novele je prevedla njegova žena Ela Mole. Knjiga je doživela izredno topel sprejem pri poljski kritiki, kar se zdi piscu članka povsem upravičeno. Nato povzema glavne misli ocen v poljskem revialnem tisku — večine teh revij pri nas nimamo in so zato naši podatki o tem nepopolni' — prav tako natačno navaja ponatise nekaterih novel iz te zbirke, pa tudi posamezne prevode Cankarjeve proze in pesmi drugih prevajalcev. Tako je Dionizy Krölikowski že v letih 1923—1926 objavil črtice Lisjak, Kakaduj, Ave Caesar in Mati (tak naslov ji je dal prevajalec), Zdzislaw Jerzy Kempf pa leta 1934 pesmi iz cikla Dunajski večeri (napačno prevedeni kot Wieczory nad Dunajem, tj. Večeri ob Donavi) in leta 1936 pesem Na mojo pot ne trosi rož dišečih. Šlizinski te prevode tudi vrednoti: za prvega prevajalca pravi, da se mu ni posrečilo prenesti v poljščino jezikovnih subtilnosti slovenskega pisatelja, v dobro pa mu šteje, da je zbudil zanimanje zanj v širših krogih poljskih bralcev (izšle so namreč v dnevnem časopisju), in tudi Kempf ovim prevodom pesmi očita, da jim manjka »lepota izvirnika«.
Deseto obletnico Cankarjeve smrti je zabeležila revija Ruch Slowiahski (1929), a z napačnim datumom smrti. Med sintetičnimi deli, ki govorijo tudi o Cankarju, navaja Šlizinski pregled slovenske književnosti varšavskega docenta Jožefa Göl^bka v zborniku Velika svetovna literatura (Wiel-ka literatura powszechna, 1933), kjer je med prevodi iz jugoslovanskih književnosti ponatisnjen Kostanj posebne sorte iz zbirke Novele. Ne omenja pa Moletovega radijskega predavanja Jugoslovanska literatura v poljskih prevodih.
Tudi za čas po drugi svetovni vojni je na prvem mestu naveden izbor Cankarjeve proze v knjigi. Izšla je pod naslovom na Poljskem največkrat natisnjene novele Kostanj posebne sorte (1959) spet v prevodu Ele Moletove in z obširnim uvodom Vojeslava Moleta, vsebuje pa poleg devetih jezikovno in slogovno popravljenih zgodb iz prvega izbora še črtico Greh ter povesti Martin Kačur in Hlapec Jernej in njegova pravica. Izbral in uredil jih je (kronološko) na Poljskem živeči srbski slavist Bronislav Cirlič.
Sledijo podatki o kritikah, manj številnih kot ob izidu Novel, vendar v glavnem pozitivnih. Knjiga pa ni zbudila pravega zanimanja, tako da so jo deset let pozneje — kljub razmeroma nizki nakladi 3250 izvo-dvo — morali prodajati po znižani ceni. To za poljske knjižne razmere nenavadno dejstvo pojasnjuje Šlizinski s premajhno reklamo, še bolj pa s tem, da je izšla v času, ko je poljski knjižni trg preplavila sodobna zahodnoevropska in ameriška literatura.
Nato poseže pisec nazaj, v prva povojna leta, in našteje objave posameznih pesmi in novel v publikacijah »različnih profilov« ter konča v šestdesetih letih z navedbo ponatisa črtice Gospod stotnik v listu Nowa Wies (ali Nasze Wojsko 1961)2 in Križeve-ga pota v Antologiji Jugoslovanske novele (1964). Omeni še, da isto leto natisnjena antologija Jugoslovanska lirika ni prinesla nobene Cankarjeve pesmi —¦ to je razumljivo, saj zajema le obdobje od 1941 dalje. Ugotavlja tudi, da v tem času ni izšla nobena poljska študija, v celoti posvečena našemu pisatelju, pač pa je analiziral njegovo ustvarjalnost Vojeslav Mole v predavanju Družbena podoba slovenske moderne, objavljenem v Poročilih Poljske akademije znanosti v Krakovu leta 1950'; pozneje pa se je dotaknil njegovega dela še en Slovenec — Lojze Krakar v članku Sodobna slovenska literatura (Przegl^d Humanistyczny, 1960).
Nato spregovori Šlizinski še o Cankarju — dramatiku in pri tem z obžalovanjem poudari, da ni še noben poljski gledališki ansambel naštudiral kakega njegovega dela, pač pa je gostovalo ljubljansko SNG v Lodžu s Hlapci (1957) in v Varšavi s Pohujšanjem (1965). Obakrat ga je občinstvo prisrčno sprejelo in kritika pohvalno ocenila''. Ob tem opozori pisec na študijo Jo-lante Groo-Kozak z naslovom Zgodnja dramatska ustvarjalnost Ivana Cankarja.
Pregledno napisani in z novimi podatki dokumentirani članek konča avtor z željo, da bi zamudo pri prevajanju Cankarjeve »prelepe lirike in zanimivih dram« kar najhitreje odpravili.
Prispevka z naslovom Sprejem poezije Franceta Prešerna na Poljskem — napisala
' Prim.  Rozka Stefan,  Cankar pri Poljakih.  Slavistična revija XVII št. 1, 1969, str. 307—313. ' Prim. n. d. str. 311.
' S tem popravljam napačno letnico v n. d. ' Prim. še: Zygmunt Stoberski, Slovenski pisatelji v luči poljske  kritike po letu  1945.  Sodobnost XV, 1967, str. 895—908.
315
ga je Wanda Medynska — ne odlikuje takšna znanstvena skrbnost kot prej obravnavanega. V kratkem zgodovinskem uvodu govori avtorica o slovenskih načrtih v »pomladi narodov« in propadu le-teh ter — ne da bi pomislila na kronologijo — nadaljuje: Kljub temu narodno literarno gibanje ni zamrlo. Leta 1830 je nastal slovenski časopis »Kranjska čebelica« {Kranjska pszczolka«), ki ga je urejal Matija Cop (1797—1836), filolog in poznavalec literature. Istega leta debitira na straneh tega časopisa prvi, če ne štejemo Valentina Vodnika, največji slovenski pesnik Franc et Prešeren z elegijo Slovo od mladosti (poljski prevod ima naslov Požegnanie z mlodošci^)^. — Kar preveč spodrsljajev v tako kratkem tekstu!
Sledi skop oris Prešernovega življenja (pri šolanju mu je pomagal stari stric, ne stric!) in pesniškega dela, ki se konča s takole oznako Krsta: V tej poemi se pesnik umakne v preteklost Slovenije. Pripoveduje o boju krščanstva s poganstvom, o tako zelo oddaljenih, skrivnostnih in groznih časih. (!)
Tudi v glavnem, bibliografskem delu članka je nekaj netočnosti in pomanjkljivosti. Tako na primer pravi, da je prvi poljski članek o Prešernu izšel 1871, skupaj s prevodom pesmi Pevcu'' (v poljskem prevodu Do poety^; pod Spiewak, je tu mišljen Orglar) ter z Grünovo pesmijo (manjka pravo ime oz. osebno ime psevdonima Anastasius), posvečeno Prešernu, in s pesmijo Karla Molzerja (prav: Melzerja) v spomin Vodniku in Prešernu. Nato navaja precej člankov, ki so izšli v letih 1879—1902, največ leta 1900, ob stoletnici pesnikovega rojstva, ki pa je posebej ne omenja in tudi prevodov ne, ki sta jih ob tej priložnosti objavila J. Magiera (Glos literacki, 1900) in Jerzy Zulawski (Czas, 1900). Ustavi pa se ob letu 1905, ko so v Ljubljani odkrili Prešernu spomenik in je revija Swiat Slowianski objavila prispevek B. Vošnjaka, leta 1909 pa članka še dveh slovenskih piscev, Vojeslava Moleta in Franca Steleta. Za dobo med obema vojnama navaja Medynska prevod pesmi Ribič v reviji Przegl^d Polsko — Jugoslowianski (1938), a ne pove, da je to ponatis iz knjige: Bronislaw Grabowski — Piotr Chmielowski, Podoba svetovne književnosti: (Obraz literatury pow-szechnej, 1896)' in da je bil objavljen tudi v knjigi: Stanislaw Rospond, Jugoslawia (1935). Po drugi svetovni vojni je ob stoletnici pesnikove smrti napisal Vilim Fran-
čič daljši članek (Zycie Slowianskie, 1949) in v njem opozoril na zanimivo naključje: 1847 so izšle poleg Prešernovih Poezija še poezije Branka Radičeviča, Njegošev Gorski venec in Mažuraničeva Smrt Smail age Cengića, torej vsa »najznamenitejša dela slovanskega Juga«. V isti reviji je 1950 T. S. Grabowski objavil za to obletnico prevedeni odlomek Zdravljice.
Prej, za začetek stoletja omenjenim slovenskim piscem o Prešernu se zdaj pridružita še dva: L. Krakar z že omenjenim člankom o sodobni slovenski literaturi in F. Petre s študijo Razvoj literarne vede pri Slovencih v dobi med obema vojnama (Pami^tnik Slowianski, 1961). Obširneje spregovori avtorica o knjigi Poezje, poljskem izboru iz Prešernovih poezij (Varšava,1965), ki ga je pripravil in dobršen del pesmi, med njimi Krst pri Savici, tudi prevedel pesnik Marian Piechal, uvod v knjigo pa je napisal Božidar Borko. Medynska hvali izbor in dodana pojasnila, tudi kvaliteta prevodov se ji zdi zadovoljujoča. Kot primer »dobrega prevajalskega dela« navaja prvo izmed Gazel. Vendar pri tem ni imela najbolj srečne roke, kajti pesnica Anna Kamiehska, ki je res dobro prepesnila Sonetni venec in ostale gazele, je prav v prvi, zato, da je ohranila klasično obliko z refrenom in notranjimi rimami — premalo pazila na pomensko plast pesmi. Nerazumljivo je tudi, zakaj navaja Medynska motto k prvi izdaji Gazel, slovensko ljudsko pesem — v srbohrvat-skem (povrhu še popačenem) prevodu, citiranem po knjigi A. Slodnjak, F. Prešeren, Beograd, 1962, čeprav v drugi zvezi navaja tudi Prešernovo Zbrano delo, Ljubljana 1965.
Sledi razlaga zgradbe Prešernovega Sonetnega venca, ki jo je prevajalka ohranila, le da je enajsterec nadomestila s trinajster-cem, na kar je poleg iskanja večjih možnosti, da se ohrani vsebina, brez dvoma vplivala tudi domača tradicija. Medynska pohvali še Piechala, češ da »je imenitno napravil, ko je ohranil tercino v Uvodu in šestino v Krstu«. Graja pa prevajalca Turjaške Rozamunde Igorja Sikiryckega, ker je med osmerce (naše štiristopne troheje)
' Prav: Požegnanie mlodošci.  Prim.  Prešeren,  Poezje. Warszawa 1965, str. 138. (Podčrt. R. S.) " Fr. Drolc v študiji: Prešeren w Polsce {Sprawo-zdania PAN w Krakowie, 1967) navaja prevode pesmi Prosto srce, Prošnja, Orglar. ' Prim. kot pod 5) str. 142.
• Prevod v tej knjigi je dolgo veljal za prvi prevod iz Prešerna.
' Prešernove poezije so izšle že 1846, a z letnico 1847.
316
vpletel sedmerce in šesterce ter tako pokvaril »monotoni« epski značaj pesmi, ki jo je vrh tega razdelil v kitice; ne omenja pa, da je izpadla bistvena značilnost te pesmi —• asonanca v sodih verzih. Medyftska končuje članek z ugotovitvijo, da so dosedanji prevodi dovolj dobro posredovali poljskemu bralcu vsebinsko stran Prešernove poezije, medtem ko čaka oblika teh pesmi na temeljito študijo.
Kronološko druga, sicer pa še pomembnejša publikacija o naši književnosti je čez tristo strani obsegajoča Antologija slovenske poezije (Krakov, 1973). Založnik, isti kot pri prvi knjigi, jo je uvrstil v svojo tradicionalno, zelo razširjeno zbirko Biblioteka Narodowa, ki prinaša poleg klasičnih domačih del (v I. seriji) tudi prevode iz tujih književnosti (II. serija). Posebna oblika te zbirke so temeljiti uvodi izpod peres najboljših poljskih strokovnjakov za posamezna področja literarne vede. V našem primeru je zgoščeno in hkrati pregledno, skoraj štirideset strani obsegajočo spremno študijo napisal profesor varšavske univerza dr. Jožef Magnuszewski, znan predvsem kot bohemist (Zgodovina češke literature, 1973).
V prvem delu pod naslovom Slovenci, njihova dežela in preteklost s kratkimi, a jasnimi potezami oriše zemljepisno lego slovenskega ozemlja, njegove etnične meje v preteklosti in sedanjosti, usodno izgubo narodno samostojnosti, pomen kmečkih uporov za oblikovanje narodne zavesti, ker se »je črta družbene razdeljenosti pokrivala z narodno«, vpliv evropskih miselnih tokov ter nadaljnji zgodovinski razvoj vse do ustanovitve slovenske socialistične republike.
Pomembni vlogi, ki jo je imela v tem razvoju literatura, zlasti še poezija, je posvečen drugi del: Razvojne poti slovenske poezije.
Pod naslovom Davni časi govori o stoletjih brez literarne tradicije — brižinski spomeniki, ki imajo že umetniške poteze (ritem, rima), so osamljen pojav, dalje o pretežno prevodni protestantski in katoliški verski književnosti, nato pa se dlje pomudi ob bogati tradicionalni ljudski poeziji, ki je zaradi pretežno lirskega značaja bližja za-hodnoslovanski kot pa ostali južnoslovan-ski folklori. Pisec uvoda je tudi sam prevedel (poleg odlomka iz drugega brižinskega spomenika, Dalmatinove »v pesemski obliki zložene« Molitve in pesmi Smrt o. Romu-alda) vse ljudske lirske pesmi v tem izboru.
V naslednjem poglavju Narodni prerod
(razsvetljenstvo, romantika) označi za presenetljivo dejstvo, da kljub zanimanju za ljudsko ustvarjalnost tečeta dlje časa oba tokova poezije — ljudski in novi, umetni — drug mimo drugega, samo jezik ju veže. Sele v romantiki je na podlagi literature z višjimi aspiracijami nastal nov literarni jezik — sinteza dveh literarnih plasti: kultivirane, ki je bila od reformacije do razsvetljenstva pod vplivom raznih slogovnih variant (renesančne, baročne, klasicistične in predromantične), in ljudske, ki je imela široko zaledje v narečjih, estetsko sublimirano obliko pa v tradicionalni ljudski pesmi. "V novem literarnem jeziku se je razvila nova poezija, univerzalna in narodna obenem, z glavnim predstavnikom — Prešernom. Piscu se zdi povsem upravičena trditev, da Prešernova poezija v idejnem in estetskem pogledu priča o konstituiranju slovenskega naroda.
V poglavju Druga polovica 19. stoletja (v realizem) ugotavlja Magnuszewski, da je naš realizem spočetka v nekem smislu ek-lektičen, kar da je značilno za zamudniška slovstva: hkrati se pojavljajo in družijo formacije, ki si v polno razvitih literaturah sledijo zapored. Po natančnejši označitvi teh literarnih tokov ter tedanjih družbenopolitičnih razmer sledijo orisi pomembnejših pesnikov te dobe: Levstika, Stritarja (z njegovim »umetnostnim hedonizmom«}, Jenka (med vplivi ljudske poezije bi kazalo posebej omeniti krakovjak), Gregorčiča in Aškerca. Na isti način so pod naslovom Na prelomu dveh stoletij podane glavne značilnosti naše moderne od dekadence do ekspresionizma, z njenimi vodilnimi predstavniki Kettejem, Murnom, Cankarjem in Zupančičem. Pri zadnjem ni omenjeno nje-ijovo oblikovno novatorstvo (svobodni verz) in besedno mojstrstvo, ki je vidno tudi v njegovih pesniških prevodih. Pač pa je oblikovni element upoštevan pri naslednjem pesniku, Gradniku, ki se z njim začenja poglavje Leta med dvema svetovnima vojnama, potem ko je avtor omenil na koncu prejšnje dobe še Medveda, Meška, El-lerja, Golarja in Antona Debeljaka. Gradniku, ustvarjalcu »miselno najgloblje osebne lirike« po Prešernu, sledijo kot predstavniki »prehodne generacije« Golia, Gla-zer. Gruden in Novyjeva — ta že bližja ekspresionizmu. Nato prikaže avtor vso razsežnost te »povojne moderne«: njen revolucionarni tok s Seliškarjem, Kosovelom in Klopčičem ter njen v metafiziko usmerjeni del z Jarcem, s katoliškima ekspresio-nistoma Antonom Vodnikom in Kocbekom ter s kasnejšim deziluzionistom Voduškom.
317
Tudi »generacijo pred zaprtimi vrati« je zajel pozni val ekspresionizma in novi val romantike — sem spadajo Fatur, Udovič, Vipotnik, Balantič —, a tudi novi realizem, ki ga v poeziji predstavljata marksistično usmerjena pesnika Ivo Brnčič in Jože Šeligo. V posebnem poglavju Leta fašistične okupacije je govora o povezanosti poezije z osvobodilnim bojem, predvsem o anonimni partizanski pesmi, od znanih pesnikov pa o Mateju Boru in Kajuhu ter o Zupančičevi pesmi Veš, poet, svoj dolg? Ta je postala pravi program v prvih povojnih letih, s katerimi začenja poglavje V osvobojeni domovini. Priznavali so ga tudi tedanji debitanti Fr. Kosmač, Smit, Leveč, Minatti. Nasproti oficialnemu socrealizmu se je dvignil nov val subjektivizma (Pesmi štirih — Kovic, Zlobec, Menart, Pavček), ki pa se še ni odrekel komunikativnosti. V ta tok so se vključili od starejše in srednje generacije A. Vodnik, Kocbek in Bor, od mlajših pa Leveč, Minatti, Krakar, Jug. Konec petdesetih let je nastopila nova skupina lirikov (Zaje, Täufer, Strniša, Vegri) s hermetično, iz depresije in občutka odtujenosti zraslo poezijo, medtem ko se debitanti iz šestdesetih let (Cundrič, Kramberger, Grafenauer, Zagoričnik, Šalamun) vračajo »v svet okoli sebe« in svojim spoznanjem dajejo preprostejši izraz. Pri tem opaža poljski profesor za vsa povojna leta značilno težnjo po udeležbi v tokovih sodobne svetovne literature, težnjo, ki se mnogokrat odeva v »kričeče modernistične oblike«, vendar avtor uvoda tudi pri mladih odkriva le namen zajeti celotno problematiko sodobnega človeka.
V tretjem delu uvoda z naslovom Nekaj besed o slovensko-poljskih literarnih stikih omenja prve, le politične in cerkvene zveze med Slovenci in Poljaki, se ustavi ob znanih kulturnih in tudi že literarnih stikih v romantiki (Cop, Korytko, Prešeren, Vraz) in ob prevodih poljskih pripovednikov, zlasti Sienkiewicza v drugi pol. 19. stol. (Peter Miklavec), ki so jim v moderni sledili prevodi romantične in novoromantične poezije (Vojeslav Mole), po prvi svetovni vojni pa sistematično slovenj enje klasikov in
nekaterih sodobnih pisateljev (J. Glonar, Fr. Vodnik, T. Debeljak — manjka Rudolf Mole), ki se nadaljuje tudi po drugi vojni — posebej sta navedeni le antologiji Poljske novele (Fr. Vodnik) in Poljska lirika dvajsetega stoletja (L. Krakar).
Na poljski strani je ta bilanca veliko skromnejša; prve informacije in prevodi posameznih pesmi so se pojavili v zadnji tretjini 19. stol. (slovanofili B. Grabowski, R. Zawilinski, J. Magiera, F. Koneczny); tudi po prvi vojni se ni dosti spremenilo, šele zadnji čas je več zanimanja tudi za slovensko literaturo. Pisec ne omenja prvega knjižnega prevoda — Cankarjevih Novel (1931), ne ponovnega izbora iz Cankarja (1959) ali drugih prevodov naših pripovednikov (Tavčarja, J. Kozaka, Potrča, Seliškarja, Prežihovega Voranca, Bohanca, C. Kosmača, Bevka, Perocijeve, Ingoliča, Kocbeka, Hienga, B. Zupančiča, V. Kavčiča). Škoda, saj gotovo ne bi bilo odveč opozoriti poljske bralce tudi na ta dela. Omenjena je samo antologija Jugoslovanska lirika (1960) in izbor iz Prešernovih poezij (1965).
Magnuszewski končuje svoj znanstveno utemeljeni in v jasnem stilu napisani uvod z obrazložitvijo koncepta svoje Antologije: prikazati želi slovensko poezijo v zgodovinskem razvoju, pri tem pa skuša znanstveni vidik družiti z estetskim, da bi bila knjiga za poljskega bralca tem bolj zanimiva.
Zgodovinski vidik je dokumentiran tudi z bio- in bibliografskimi podatki pri posameznih pesnikih, ki so razvrščeni po rojstnih letnicah. Ta strogo kronološki vidik povzroča, da so nekateri pesniki, ki jih uvod obravnava skupaj, kot grupo, v anto-logijskem delu ločeni. Biograme je skrbno, čeprav ne brez manjših pomot, napisala docentka varšavske univerze dr. Hanna Orzechowska, ki je tudi pripravila filološki prevod večine pesmi. O pesniškem delu Antologije pa bi bilo treba posebej spregovoriti.
R o z k a   Štefanova Filozofska fakulteta v Ljubljarii
Dragoceno dopolnilo Antologije slovenske poezije je Mali slovar zahodno in južno-slovanskih pisateljev, ki ga je uredil znani poljski slavist J. Magnuszewski'. Ta leksikon prinaša širokemu krogu bralcev približno 700 geselnih člankov, posvečenih češkim, slovaškim, lužiškim, bolgarskim, srb-
skim, hrvatskim, slovenskim in makedonskim pisateljem. Obdelavo gesel so zaupali
¦ Maly slownik pisarzy zachodnioslowiartskich i po-ludniowoslowiariskich. Warszawa 1973. Prim. tudi: Maly slownik pisarzy swiata (Warszawa 1972), kjer se nahajajo geselski članki o I. Cankarju, J. Jurčiču, F. Levstiku, F. Prešernu, Prežlhovem Vorancu, I. Tavčarju, P. Trubarju in O. Zupančiču.
318
skupini dobrih poznavalcev posameznih slovanskih literatur in jezikov, med njimi naj razen glavnega urednika omenim vsaj še Z. Topolinsko, W. Kota in J. Wierzbic-kega. Kljub poljudnoznanstveni zasnovi predstavitve te znanstvene veje je sodelovanje omenjenih literarnih in jezikovnih zgodovinarjev zagotovilo visoko raven interpretacije ter primeren sintetični prikaz literarnih dosežkov zahodnih in južnih Slovanov.
Delež slovenske literature v leksikonu je sorazmerno enak deležu drugih literatur. Slovenski književniki so predstavljeni v 76 geslih, kar znaša 60 drobno tiskanih strani. Literarno zgodovinsko obdelavo teh gesel je v glavnem oskrbelo troje raziskovalcev: K. Šalamun — Biedrzycka, J. Wierzbicki in K. B^k. Prva obravnava ustvarjalnost 1*. Bevka, Izidorja Cankarja, K. Destovnika — Kajuha*^, F. S. Finžgarja, J. Glazerja', P. Golie', A. Gradnika', I. Grudna*, S. Gruma, A. Hienga, M. Jarca', E. Kocbeka', S. Kosovela', L. Kovačiča, K. Kovica', J. Kozaka, P. Kozaka, L. Kraigherja, M. Kranjca, B. Krefta, V. Levstika, S. Majcna.B. Pahorja, A. Podbevška, J. Potrča, I. Preglja, Prežihove-ga Voranca, I. Prijatelja, A. Rebule, R. Šeliga, D. Smoleta, G. Strniše*, V. Tauferja', J. Udovica', J. Vidmarja, C. Vipotnika', B. Vo-duška*, A. Vodnika', S. Vuka, F. Zagorični-ka', D. Zajca, P. Zidarja.
J. Wierzbicki je avtor poročil o A. Aškercu', I. Cankarju', M. Copu, J. Dalmatinu', F. Govekarju, A. Ingoliču', D. Ketteju', Z. Kvedrovi, F. Levstiku', V. Moletu, J. Murnu', M. Pohlinu, F. Prešernu', J. Stritarju', I. Tavčarju, J. Trdini, P. Trubarju, J. V. Valvazorju, V. Vodniku' in S. Vrazu.
K. B^k pa je prikazala delo M. Bora*, S. Gregorčiča*, J. Jurčiča, S. Jenka', J. Kersnika, J. Kopitarja, F. Kozaka, J. Menarta', I. Minattija', T. Seliškarja*, C. Zlobca* in O. Zupančiča*.
Vsak geselni članek je neke vrste sintetičen literarni portret z najvažnejšimi biografskimi in bibliografskimi podatki ter prerezom idejne in formalne analize literarnih del izbranih piscev. Priznati je treba, da se je trem avtorjem posrečilo ohraniti pravilno razmerje med bio- in bibliografskimi podatki in sensu stricto interpretacijo literanih del. Pri mnogih avtorjih je omejitev življenjepisnih podatkov na najmanjšo možno mero v korist neposredni analizi tekstov kljub prostorski omejenosti omogočila prikazati jasno podobo ustvarjalca. Pozorni bralec si po njej lah-
ko ustvari predstavo o mestu pisca v literarnem življenju njegove dobe, njegove vplive na lastno pisateljsko generacijo in mlajše rodove, pa tudi njegov položaj v slovenski literarni tradiciji. Pozornost vzbuja vrsta zanimivih poročil o recepciji evropskih literarnih tokov v Sloveniji in njihovi lokalni evoluciji.
Razumljivo je, da tudi ta leksikon kot vsa druga dela te vrste prinaša že ustaljene sodbe in nikakor ne more nadomestiti sintetičnih literarno zgodovinskih pregledov, ki z upoštevanjem zunaj literarnih zarez pri periodiziranju slovstvene zgodovine ali z osredotočeno obravnavo literarnih tokov kažejo bralcu literaturo kot dinamičen razvojni proces. Glavna zasluga slovarja je nedvomno ta, da poljskemu bralcu prvikrat prinaša podatke o ljudeh, ki so odigrali tehtnejšo vlogo v slovenski literaturi, nekateri pa tudi vplivali na oblikovanje literatur pri drugih slovanskih narodih. Skoda le, da se koncepcija slovarja omejuje na osebna gesla, ni pa najti problemskih. Seveda bi v tem primeru to ne bil več slovar piscev, temveč slovar piscev in literarnih tokov. Določene pomisleke pa vzbuja izbor obravnavanih ustvarjalcev. V slovarju namreč niso omenjena imena nekaterih oseb iz slovenskega literarnega prostora, ki bi to glede na svojo ustvarjalno prisotnost nedvomno zaslužila. Naj navedemo npr. le takšna imena kot J. Javoršek, L. Krakar, M. Klopčič, T. Pavček, T. Šalamun, B. Zupančič.
Krakovsko slavistično središče je Slavistični kongres v Varšavi 1. 1973 počastilo z izdajo zbornika »Modernizm w literaturach slowianskich (zachodnich i poludniowych)«, Wroclaw ... 1973. V tem izredno zanimivem delu najdemo tudi dva članka, ki sta posvečena izključno slovenski moderni.
Z. Darasz v svojem članku »Liryka erotycz-na slowenskiej moderny« ugotavlja, da predstavljata erotični element in ljubezenska lirika, ki se je razvila ob njem, »glavno komponento literature slovenske moderne« (s. 172). Do takšne formulacije je avtorja privedla subtilna analiza ljubezenske lirike štirih najpomembnejših pesnikov tega obdobja — I. Cankarja, O. Zupančiča, D. Ketteja in J. Murna. Posebej je treba omeniti Daraszevo obravnavo evolucije in adaptacije dekadentskega motiva greha v ustvarjalnosti O. Zupančiča ter s tem povezanega izbora ustrezne umetniške tehnike.
* 2 zvezdico označeni avtorji so upoštevani v Antologiji poe2ji slowertskiej.
319
Članek skuša prikazati samostojnost in izvirnost slovenske ljubezenske lirike v dobi modernizma, hkrati pa opozarja tudi na nekatere programske težnje.
Jolanta Groo — Kozak je v članku »Rola czasopism Ljubljanski zvon oraz Dom in svet w szerzeniu modernistycznych kerun-köw literarckich« natančno ugotovila vlogo omenjenih revij pri »širjenju in propagiranju modernističnih tokov v umetnosti ter približevanju bralcu dosežkov vodilnih evropskih literatur« (s. 151). Zbrano faktografsko gradivo je omogočilo pojasniti idejni značaj revij, pa tudi opozoriti na idejna in estetska stališča glavnih predstavnikov takratne slovenske literarne kritike, ki so v neki meri s sprotnimi poročili vplivali na sprejemanje aktualnih literarnih tokov.
Zaradi metodoloških vrednosti, pa tudi navezave na slovensko literaturo, je treba r.a tem mestu omeniti še primerjalni članek M. Bobrownicke »Problematyka modernizmu w literaturach slowianskich (Postulaty badawcze)«, ki ima v zborniku nalogo sintetičnega uvoda.
Tekoča literarna kritika je prav gotovo vedno v premem sorazmerju z aktualno založniško produkcijo, v praksi torej — kadar gre za tujo literaturo — vrednoti in opozarja bralca na prevedene publikacije, ki se pojavljajo na knjižnem trgu. Obstaja pa še druga pot, da vzbudimo v bralcu zanimanje za tujo literaturo. To je sistematično obveščanje o tekočem slovstvenem življenju v tujini.
V tem smislu je treba povedati, da se je v poljskih knjigarnah v zadnjih štirih letih pojavilo premalo prevodov nove slovenske pripovedne proze. Na področju poezije je položaj popravila omenjena Antologija. Leta 1969 je v prevodu M. Krukowske izšlo delo C. Kosmača Tantadruj (poljski naslov Tantatin). L. 1970 je izšel prevod Ingoliče-ve Gimnazijke (prevod Kalite pod naslovom Siedemnastolatka). Končno je leto dni pozneje poljski bralec prejel obširni izbor jugoslovanskih novel, ki jih je zbral in opremil s spremno besedo A. Dukanović. Ta zbirka s skupnim naslovom »Specjalni wyslannicy« (Posebni poslanci) vsebuje dela 4 pomembnih slovenskih piscev, tokrat prvič prevedena in objavljena v poljskem jeziku: E. Kocbeka (Strah in pogum), A. Hienga (Sanja o razbitem avtobusu), B. Zupančiča (Veselica) in novelo V. Kavčiča.
Vsaka zgoraj omenjenih knjig je naletela na živ in naklonjen odmev kritike. W. Nawrocki v svoji recenziji Kosmačeve no-
vele pod naslovom »Zycie jako pragnienie šmierci« (Življenje kot želja po smrti)^ posebej poudarja simbolizem in lirizem v prikazovanju človeške eksistence ter avtenti-zem psihološke oznake, ki preseneča s svojo veličino, močjo doživljanja in resničnim solidarizmom: spontanim in nekoristoljub-nim. Po mnenju kritika temelji umetniška vrednost Kosmačeve proze na njegovi preprostosti in neposrednosti, s katerima odkriva elementarne zakone, ki usmerjajo človekovo usodo in skuša v preprosto zgrajeni fabuli predstaviti glavne skrbi in težnje človeka, v tem primeru »lov« za srečo, ki se zdi dosegljiva šele v smrti.
Ingoličev roman sta predstavila dva recenzenta: J. Wierzbicki* in J. Termer^. Wie-rzbicki, odličen poznavalec j užnoslovanskih literatur, očita avtorju predvsem, da se ni uspel odtrgati od zastarelih kanonov tradicionalne beletristike, ki ne premore zadostnih sredstev, s katerimi bi mogla zajeti cel kompleks mladostnikovih konfliktov in problemov. J. Termer je v svoji recenziji skušal primerjati Ingoličevo delo s poljskim romanom o najstnikih^a. Obe deli, kot ugotavlja, veže fabulama shema, pa tudi shema mišljenja o morali sodobne mladine. Niti poljski niti slovenski knjigi pa ni uspelo z nove plati osvetliti starega problema spora med starši in otroki.
Tudi izid novelistične zbirke Specjalni wyslannicy je izzval takojšnjo kritiko. E. Ma-dany^, ki je ocenil knjigo na straneh revije Nowe Ksi^žki, se je osredotočil v glavnem na slovenske novele E. Kocbeka, B. Zupančiča in A. Hienga. Opozoril je zlasti na novi način predstavitve vojnega motiva kot »čiste literarne konstrukcije, ki služi za ozadje avtorjevim refleksijam o človeku, njegovem duhovnem svetu, samoti, junaštvu na sploh«'. V nekaterih primerih iščejo slovenski novelisti v vojnih izkušnjah te generacije vir neprilagojenosti in nestrinja-nja človeka s stvarnostjo. Najdlje se je kritik ustavil pri prozi B. Zupančiča, ker da bogati bralca z zanimivimi refleksijami o osamljenosti in odtujenosti človeka v svetu, o iskanju smisla ter boju z nesmislom
' W. Nawrocki, Rožne sposoby egzystenciji. 2ycie jako pragnienie Šmierci. 2ycie Literackie, 1970, št. 1, s. 10.
' J. Wierzbicki, Literatury jugoslowiartskie. Rocznik Literacki 1970, s. 456—458.
' J. Termer, Mlodziezowe konfrontacje. Nowe ksi^-2ki, 1971, št. 4, s. 250—251.
'a J. Krasicki, Po prostu mlodzi. Warszawa 1970. ' E. Madany, Wyslannicy z poludnia. Nowe Ksi^žki, 1972, s. 46—47. ' Op. cit. 46.
320
življenja. Podobno kritično interpretacijo »Veselice« najdemo tudi v članku J. Wie-rzbickega. Oba recenzenta opozarjata še na globoko intelektualno vrednost v noveli E Kocbeka. J. Wierzbicki vidi v Kocbeku pisatelja, ki naj bi bil ena izmed največjih avtoritet v jugoslovanskem prostoru.
Drugi vir poročil o slovenski literaturi so sintetični pregledi. 2al v zadnjih treh letih razen uvoda J. Magnuszewskega v Antologijo o slovenski literarni ustvarjalnosti v poljski kritiki ni izšel noben članek tega tipa. Seveda to ne pomeni, da je slovenska literatura popolnoma zamolčana, saj najdemo vesti o njenih dosežkih in o njenem položaju med drugimi jugoslovanskimi literaturami v kritičnih pregledih o le-teh. V dveh člankih ji je posvetil precej pozornosti A. Dukanovič^. V prvem se avtor po sintetični razdelitvi povojnih jugoslovanskih literatur ustavi pri slovenski prozi, pri čemer opozarja na izid Zupančičevega romana Meglica (1. 1966), ki naj bi bil eden izmed najznamenitejših literarnih dogodkov zadnjih let v Sloveniji. V prvem planu svoje interpretacije A. Dukanovič razmišlja o konstrukcijski intenci avtorja, njegovih formalnih_j)rizadevanjih pri ustvarjanju literarne vizije ljubljanske stvarnosti. Drugi članek zajema poročilo o jugoslovanskih literaturah s stališča tematskih in oblikovnih premikov. Tudi tukaj se A. Dukanovič dotakne slovenske slovstvene ustvarjalnosti. Omenja delež Slovencev (Bor, Prežihov Voranc) pri tvorbi partizanske literarne epopeje, nekaj pozornosti pa posveča tudi generacijski pripadnosti A. Hienga, V. Kavčiča, P. Kozaka, T. Pavčka in G. Strniše. Za markantno potezo vseh jugoslovanskih, torej tudi slovenske literature zadnjih let šteje njeno abstrakcijo pri hkratnem poudarjanju oblike.
Celotne podobe si seveda ni mogoče ustvariti brez orisa rednih informacij o aktualnem stanju jugoslovanskih literatur, ki jih najdemo na informativnih straneh mesečnika Twörczosc. Tudi tukaj se informator, ki se podpisuje s črkama a. d. (Alija Dukanovič?), od časa do časa ustavi ob kakšnem zanimivejšem literarnem dogodku iz Slovenije, vendar se omejuje v glavnem na literarno kritiko. Omenja npr. izjave T. Ker-maunerja'" o variantah reizma v novejši slovenski literaturi, članek J. Kosa" o novih tendencah v slovenski prozi, članek istega avtorja, v katerem razmišlja o literarni kritiki na sploh, ter tehtno študijo B. Paternuja'^, objavljeno v sarajevski reviji Izraz št. 2/3 (1973).
Zal moramo v zvezi z omenjeno jugoslovansko kroniko avtorju resno očitati, da ni v okvir svoje literarne observacije vključil nobene slovenske kulturne revije. Vse informacije črpa izključno iz sicer zelo številnih literarnih revij drugih jugoslovanskih narodov. Pri takšnem izboru virov kronika kljub najboljšim avtorjevim namenom ne more zadovoljivo obveščati o pomembnih literarnih premikih, kakršni so zlasti v zadnjem času tako pogosti na območju posameznih jugoslovanskih republik.
Preden sklenemo svoje poročilo, naj se z nekaj besedami dotaknemo še gledališke kritike. V bistvu se žal omejuje le na informacije o novosadskem festivalu Steriji-no pozorje'^. Ob tej priložnosti obravnavajo recenzenti tudi delež slovenske dramaturgije, zlasti se to nanaša na dela P. Kozaka in A. Hienga. Dramatiko P. Kozaka je obširneje predstavil zapis, posvečen jugoslovanskim gledališkim premieram v sezoni 1969/70. Idejna analiza Kozakove sodobne trilogije (Dialogi, Afera, Kongres) kaže na povezavo med politično dramaturgijo P. Kozaka in eksistencialnim tokom Sartrovih dram. V tem poročilu je omenjena tudi drama Legenda o sv. Che. E. Semil v svoji recenziji o novosadskem festivalu opozarja na delo A. Hienga Osvajalec, ki ga imenuje dramo ideje, v kateri diskurs prevlada nad dramsko akcijo.
Ne bo odveč obvestilo o prevodu dela A. Barca Književnost jugoslovenskih naroda'''.
' J. Wierzbicki, Literatury jugoslowiartskie. Rocznik Literacki 1971, s. 462—468.
• A. Dukanovič, W stronQ rzeczywistosci. Nowe Ksi-?žki, 1970, št. 19, s. 1153-57 isti Przemiany literatury jugoslowlartskiei (ParQ uwag krytycznych) Twörczosc, XXVI, 1970, št. II, 83—97. Prim. tuđi njegovo spremno besedo v zbirki Specjalni wyslannicy. A. D. rojen 1926 blizu Bihača, cd leta 1947 živi na Poljskem. Kritik, esejist in nrevajalec. Prim. L. Bar-telski, Polscy pisarze wspölczesni 1944—1970. War-szawa 1972.
Prim. a. d. Przeql^d zagranicznv; Jugoslawia. Tw6rczošć XXVII, 1971, št. S, s. 130—133. Gre za članek T. Kermauneria Na pohodu je dualizem, Književne novine, 1971, št. 388, s. 3. " Prim. a. d., ibidem XXVI. 1970, št. 2s. 143—145. Gre za članek Nove težnje u slovenačkoi prozi. Izraz, Xin, 1969, št. 10. s. 309—326. Ibidem XXX, 1974, 5t. 2. s. 137—139. Gr» 2a članek Meditacije, Izraz XVII, 1973, št. 8, s. 107-115.
" Prim. a. d., ibidem XXIX, 1973. št. 7, s. 145—147. Gre za članek Slovenačka poezija. Izraz XVII, št. 2/3 s. 109—124.
"Prim. Dialoa XV, 1970. št. 5, s. 145—147. Ibidem št. 8s. 102 — E. Semil, Festiwal -w Nowym Sadzie, ibidem XVI, 1971, št. 4. s. 160—164. R. Szvdlowski. Svmpozjum -w Nov/ym Sađzie, ibidem, XVIII, 1973 št. 8 s. 185.
'* A. Barac. Literatura narodöw Jugoslawin Wroclaw 1969. Prevedla M. Krukowska.
321
ki razen tehtnega uvoda J. Magnuszewske-ga o kulturno literarnih povezavah med Poljsko in jugoslovanskimi narodi vsebuje tudi popolno bibliografijo poljskih prevodov iz teh literatur, med njimi tudi iz slovenske, ki so izšli v knjižnih izdajah (bibliografijo je izdelal V. Frančič).
Ce povzamemo, lahko zapišemo ugotovitev, da slovenska slovstvena prizadevanja na Poljskem niso ostala brez od-
meva, čeprav morda ni tako širok, kot bi želeli. Brez dvoma je najopazneje pomanjkanje analitičnih obravnav pomembnejših slovstvenih tokov, te bi omogočile celot-nejši pogled na značilnosti literarnega življenja v Sloveniji. Zdi se, da bi tovrstni članki vzpodbudili tudi prevajalsko dejavnost.
K a z i m i e r z   W o ž n j a k Filozofska fakulteta v Ljubljani
322