_    ___
469
Bršljan in bodičje.
14.
Poznamo se. — Vi vprašate : Po čem ?
Ej, človek ni tako velika tajna!
Po licu, po razgovoru, po vsem . . .
Na prsih sveti temu se kolajna,
a drugi  brez desnice suh in bled
pred hišo hodi in otožno lajna.
Poznamo se ! Ne z lic in  iz besed
samo — no bitja celega pretvara
razkriva, ki ga hoče skriti, sled.
Ko tvoj prijatelj te s posmehi vara,
v iskrenosti si svoji slep in gluh,
dokler te bridko Čas ne razočara.
O, kolikrat pa vidi bistri duh
v sosednjem srcu sleherno genotje
vrojenih  in  drugod  ujetih muh
in vidi čuvstev in besed nasprotje . . .
Kje sluje govor še prozoren, čist?
Kje, kje? Povejte, dobri mi zelotje!
A vem — vi šepetate: Pesimist! . . .
iS-
Ah, nič gotovega, in vse gotovo! O skeptiki, o pozitivniki! Nic novega na svetu, in vse novo! O ben Akibha,  o protivniki! Od svojega mišljenja kaj imate ? Popir trpi, trpijo pivniki, kadar se z mislimi pišoč igrate. Dospeti kanite naprej ? Po kaj ? V dežele mleka in  medu bogate ? Ne veste li, da stopate nazaj iskat miru in sreče izgubljene! Ne veste li, da nam življenja slaj ogorčajo predrznih nad sirene, in temna megla dvomov zastrupi! Kako  uči,  svari  življenje  mene? „Na svetu tem vse upanje zatri, nikomur ne potoži  bolečine, spomine sladke v srčni grob zapri in Čakaj,  da te vse veselje  mine!'"
Anton Medved.
V
ecerna pesem.
lam v daljni, tam v sinji daljavi zvonovi večerni pojo, srce jih nemirno vprašuje: kdaj že mu miru prineso ?  —
Ah, prišli so davni spomini, in ž njimi se vrača mladost, in ž njo se mi sčli spet v dušo vsa davna radost in bridkost!
Pa molim molitev večerno, v daljavi zvonovi pojo . . . po sreči, po mladi ljubezni skrivaj se rosi mi oko   —  -
Ljudmila.
„Dom in Svet" 1901, št. 8
31