GEOLOGIJA 40, 291-298 (1997), Ljubljana 1998
Wocheinit - boksit iz Bohinja
Wocheinite - Bauxite from Bohinj
Borut Razinger
Hrušica 175, 4276 Hrušica, Sl-Slovenija
Ključne besede: wocheinit, rudnik in rudarjenje, boksitni minerali, boksit, ke-
mijska in mineraloška analiza wocheinita, Bohinj
Key words: wocheinite, bauxite mine and mining, bauxite minerals, bauxite,
chemical and mineralogical analysis of wocheinite, Bohinj
Kratka vsebina
Le malo Slovencev, razen geologov in strokovnjakov za boksit pozna boksit z
imenom wocheinit, ki so ga začeli kopati v Bohinju že leta 1868. To je bil čas, ko so
odkrivali različne nove aluminijeve minerale (bauxit, kljakit), ki so jih običajno
imenovali po njihovih nahajališčih. Kasneje so ugotovili, da je ta aluminijeva ruda
boksit mešanica različnih aluminijevih mineralov: hidrargilita, boehmita, gibbsita
in diasporja, prisotne pa so tudi različne železove rude, ki mu dajejo barvo. Zaradi
tega so tu natančneje opisani ti pomembnejši aluminijevi minerali. Podatki kemij-
ske in mineraloške analize različnih vzorcev wocheinita, najdenih v vasi Brod, ka-
žejo na to, da pripada ruda hidrargilitno-boehmitni vrsti boksitov, po vsebnosti že-
leza pa goethitno-hematitni vrsti. V našem prispevku so zbrani podatki o rudniku
boksita in o rudarjenju v Bohinju.
Abstract
Only few Slovenians except for geologists and experts for bauxite know the bau-
xite variety called wocheinite that was mined in Bohinj since 1868. This was the ti-
me when various new aluminium minerals were discovered (bauxite, kljakite) and
usually named after the localities of their occurrence. Later it was discovered that
aluminium ore bauxite was a mixture of distinct aluminium minerals: hydrargilite
(gibbsite), boehmite and diaspore, and in addition several iron minerals that give
the ore its colour. Therefore here these important aluminium minerals are described.
Chemical and mineralogical determinations of several wocheinite samples collected
at the vilage of Brod suggest the hydrargilite-boehmite type of bauxite, and with
respect to iron the goethite-hematite variety. In the paper also the information on
the bauxite mine and mining in Bohinj is summarized.
Boksit z imenom wocheinit pozna le malo Slovencev razen geologov in strokovnja-
kov za boksite, čeprav so ga kopali v Bohinju že od leta 1868 do druge svetovne vojne, o
čemer sta pisala Č e š m i g a (1959) in M o h o r i č (1978). Zgodba se začenja, ko so
leta 1821 v južni Franciji pri mestu Les Baux v bližini Arlesa odkrili bogata nahajališča
292_Borut Razinger
aluminijeve rude, ki ji je francoski mineralog P. Bertie po nahajališču dal ime "bauxi-
te" (slovensko ime je boksit) in ime se je obdržalo za rudo aluminija, ki vsebuje razli-
čne aluminijeve minerale.
Nekoliko kasneje, leta 1847, so odkrili podobno rudo v Dalmaciji pri Drnišu. Ker
se je nahajališče imenovalo Kljaka, ji je hrvaški mineralog M. Kišpetič po nahajali-
šču dal ime "kljakit" in tudi to ime se je obdržalo, vendar za poseben aluminijev mi-
neral. Nato so leta 1868 začeli kopati rudo tudi na Kranjskem, v Bohinju, in jo po
takratnem nemškem krajevnem imenu Wochein za Bohinj imenovali "wocheinit".
Če je Lili leta 1865 še dvomil, ali je wocheinit pravzaprav boksit, je to naslednje
leto potrdil Fleckner (1866). Zato staro ime najdemo le še v starejši mineraloški
literaturi, kakor na primer pri Tucanu (1957).
V prispevku so zbrani podatki o rudniku in rudarjenju v Bohinju oziroma na Ru-
dnici in najnovejši fizikalno-kemijski in drugi podatki o pomembnejših mineralih
aluminija, iz katerih je sestavljen boksit. Literature o boksitu je veliko, nekaj člankov
o wocheinitu pa je bilo objavljenih v slovenski strokovni literaturi. Ker so to snov do-
slej obravnavali metalurgi, rudarji in geologi, bi bilo mogoče zanimivo, če bo obdela-
na še s kemijsko-mineraloškega stališča. Opis wocheinita se pridružuje opisom še
treh pomembnejših "zgodovinskih" rud z Gorenjske: sideritu iz Savskih jam, bobov-
cem z Zatrnika in braunitu z Begunjščice, ki jih je opisal Razinger leta 1995.
Rudnik in rudarjenje
Rudo so kopali na Rudnici med vasjo Brod in Studor v Bohinju že leta 1868 in jo
vozili trideset kilometrov daleč na železniško postajo Lesce, o čemer piše M o h o r i č
(1978). Strokovni časopis Der Techniker (št. 22 iz leta 1870) je o tem poročal in nave-
del podatek, da iz Bohinja letno izvažajo 30.000 stotov rude. Ko so leta 1870 odprli
gorenjsko železnico iz Ljubljane do Trbiža, se je zanimanje za rudo povečalo. Ko pa
so v 90. letih prejšnjega stoletja odkrili precejšnja nahajališča boksita v Istri, se je
izvoz rude takoj zmanjšal. V Bohinju so takrat, da bi rudo izkoristili, pričeli celo ra-
zmišljati o domači lončarski industriji. Seveda so jo poskušali spet tudi izvažati v
Nemčijo in Švico, kjer so iz nje izdelovali korund. Nato se je pojavilo neko angleško
podjetje in zaprosilo za vzorce, analizo in druge podatke. Žal pa so analize štirih
vzorcev pokazale, da je ruda precej neenakomerne kakovosti, zato Angleži zanjo niso
kazali več nobenega zanimanja. Ko pa so leta 1906 dogradili bohinjsko železnico, je
razdalja od skladišča do železniške postaje Bohinjska Bistrica znašala samo tri kilo-
metre in se je zato občutno pocenil prevoz. Tega leta pa so v Ljubljani postavili veliko
tovarno za predelavo boksita (kasnejšo Kemično tovarno Moste) in zanimanje za bo-
hinjsko rudo se je spet povečalo.
Tako je Rudarsko glavarstvo v Celovcu leta 1909 rudarski družbi Wocheinit iz Lju-
bljane, ki je bila ustanovljena v tem letu, podelilo rudarske pravice na dvanajst enoj-
nih jamskih mer s skupno površino 54,13 ha. V letu 1920 so dobili še osem enojnih
jamskih mer, ki jih je podelilo Rudarsko glavarstvo v Ljubljani (Č e š m i g a, 1959).
Rudišče boksitne rude je bilo približno 250 metrov nad dolino. Debelina rudnih
teles se je gibala med 20 in 250 centimetri, plasti pa so vpadale proti severozahodu.
Boksit je zapolnjeval plitve en do dva metra globoke jame v apnencih in v njih je bi-
lo po nekaj ton rude; le v rudarskem polju Triglav so iz ene jame izkopali 600 ton ru-
de. Izkop je bil zelo drag, saj so morali na eno tono tude izkopati tri do štiri tone jalo-
vine (Zaje, 1964). Obstajali so trije dnevni kopi, ki so se imenovali Maria, Savica in
Wocheinit - boksit iz Bohinja_3
Triglav, rudnik Johannes pa so predstavljali trije med seboj povezani jaški: Janez I,
Janez II in Janez III, ki so jih Nemci leta 1942 zminirali, da jih ne bi mogli uporablja-
ti partizani. Rudo so vozili sprva s samotežnimi sanmi po stari rudni drči z Rudnice
(946 m) v dolino (približno 520 m), o čemer piše Čop (1988). Bohinjski domači fan-
tje, ki so opravljali ta težaški posel, so bili zato oproščeni vojaščine. Zaradi hudih te-
žav s prevozom so zgradili zasilno žičnico, dolgo 200 metrov, ki je rudo vozila v Zajčji
Gradec, od koder so jo s samotežnimi vozovi in tudi s konji in poleti v zaboju ("tru-
gi") na dveh kolesih vozili po srednji poti skozi Križ do deponije Pri skalci, od tam pa
z vozovi s konjsko vprego na železniško postajo Bohinjska Bistrica (Č o p, 1994).
Po podatkih Mo h o r i č a (1978) je imela naprava zmogljivost 360 vagonov rude
letno. Leta 1937 so bile rudniške naprave in posest last podjetja Schaffgott Werke Gle-
iwitz, Treibacher Chemische Werke A. G. in M. E. Chorceja z Dunaja. To leto so izvozi-
li v Avstrijo 503 tone rude, naslednje leto pa 485 ton. Zanimiv je podatek istega avtor-
ja, da je med prvo svetovno vojno rudnik izkoriščala avstrijska vojaška uprava, ki je v
štirih letih vojne izvozila iz Bohinja 14.000 vagonov rude. V tem času je imela v vasi
Brod vojaška policija celo strelišče, saj so rudo kopali pod njeno zaščito (Č o p, 1988).
Da so se za rudo iz Bohinja zanimali po svetu, dokazuje tudi pismo pisatelja dr. Ja-
neza Mencingerja, ki ga je pisal 28. avgusta 1880 svojemu bratu Gregorju na Brod in
ki ga je našel Čop (1988): "En gospod v Kranji bi rad imel dva lepa kosa enega bel-
kastega in enega rdečkastega od Bohinjskega kamna, da bi ga poslal v Ameriko. Ka-
kor hitro moreš tedaj dobodi dva taka kosa vsak okoli ene kile težak, in jih v papir ali
cunjo zavite daj na pošto, da jih dobim v Kranj. Poštnino bom jest plačal."
V Bohinju je bilo zanimanje za rudnik in rudarjenje vedno živo, saj so ljudje vede-
li, da v rudniku kopljejo "ta rmen, ta rdeč ali temn, pa ta pisan na potico devan bo-
hinšč kamn". Že med prvo svetovno vojno in tudi kasneje se je bistriška šola zanima-
la za rudarjenje. Šolarji so zbirali podatke in pripovedi, žal pa so šolski arhiv in knji-
žnico leta 1945 prenesli v klet stare carinarnice na Jesenice in so tako zanimiva priče-
vanja verjetno za vedno izgubljena, na kar nas je opozoril Čop (1994).
Minerali boksita
Podatki za minerale so zbrani iz novejše literature o mineralih: Roessler
(1991), Duda in Reji (1986) in iz L a p i s o v e g a priročnika (1990).
Diaspor
Ime: iz grškega diaspereih, tj. razsuti, ker pred puhalko razpade; ime je leta 1801
predlagal Hauy. Trdota: 6,5 do 7 po Mohsovi trdotni lestvici. Raza: bela. Barva: brez-
barven, bel, rumen, rožnat, rdečkast, vijoličen, siv. Sijaj: steklen, biseren. Kristalni si-
stem, oblika: rombski, oblike ploščic in dvojčkov, kristali, ploščati agregati, masiven,
prevleke. Gostota: 3,3 do 3,5. Posebne lastnosti: včasih svetlorumena luminiscenca.
Kemijska sestava: alfa AlOOH, teoretično vsebuje 84,99% AI2O3 in 15,01% vode. Ke-
mijske lastnosti: v plamenu poka, ampak se ne tali, pri 450°C preide v alfa aluminijev
oksid, netopen v kislinah in lugih, težko se raztaplja v fluorovodikovi kislini. Nasta-
nek: metamorfno, kontaktno metamorfno. Spremljajoči minerali: kalcit, kianit, ko-
rund. Nahajališča: Greigner-Avstrija, Copolungo-Švica, Langesundsfjord-Norveška,
Maasachusetts-ZDA, Grčija, Češka, Rusija.
294_Borut Razinger
Boehmit
Ime: po nemškem geologu in paleontologu J. Boehmu, ime je predlagal leta 1925
Lapparent. Trdota: 3. Raza: bela. Barva: bela, svetlorumena, rumenozelena. Sijaj:
steklen, biseren. Kristalni sistem, oblika: rombski, ploščice, redko kristaliničen, obi-
čajno kriptokristaliničen, agregati v boksitu. Gostota: 3,07. Kemijska sestava: gama
AlOOH, teoretično ima 84,99% AI2O3 in 15,01% vode. Kemijske lastnosti: netopen v
kislinah, topi se 54 g/l v raztopini luga koncentracije 100 g КазОД pri 125°C, pri ža-
renju na 350°C preide v gama aluminijev oksid. Podobni minerali: gibbsit. Nastanek:
eksogen, produkt preperevanja. Spremljajoči minerali: kaolinit, gibbsit, diaspor. Na-
hajališča: redko v boksitih Francije, Nemčije, Madžarske, Rusije in ZDA.
Gibbsit (hidrargilit)
Ime: po ameriškem zbiralcu J. Gibbsu, ime je predlagal leta 1822 Torrey, sinonim
hidrargilit. Trdota: 2,5 do 3. Raza: bela. Barva: bela, sivobela, kremnobela. Sijaj: ste-
klen, biseren. Kristalni sistem in oblika: monoklinski, ploščice, dvojčki, zelo majhni
kristali, radialno vlaknati in skorjasti agregati. Gostota: 2,3 do 2,4. Posebne lastnosti:
včasih zelena ali oranžna luminiscenca v kratkovalovni ultravioletni svetlobi. Kemij-
ska sestava: А1(0Н)з, ki ima teoretično 65,4% AI2O3 in 34,6% vode, pa tudi primesi
železa in galija. Kemijske lastnosti: topen v vročih kislinah in lugih (topi se 128 g/l v
lužnati raztopini s 100 g Na20/1 pri 125°C), netaljiv, izgublja vodo, ob žarenju pri
150°C preide v gama aluminijev oksid in postane bel in trd. Podobni minerali: mu-
skovit, diaspor Nastanek: hidrotermalen, sekundaren. Spremljajoči minerali: boe-
hmit, limonit, diaspor, korund. Nahajališča: Vogelsberg v Nemčiji, Zlatoust na Uralu,
Routivaare na Švedskem, Brazilija, ZDA, Francija, bivša Jugoslavija, Madžarska.
Poleg naštetih glavnih aluminijevih mineralov najdemo v boksitih še naslednje
aluminijeve minerale: alumogel (sporogelit ali kljakit), bayerit, scarborit, doyleit,
nordstrandit, tučanit, korund in špinel.
Boksit
Ime: po francoskem nahajališču Les Baux, ime je predlagal P. Bertie. Trdota: 1 do
3. Barva: bela, rumena, rdeča, roza, vijolična, zelena, rjava, rdeča kakor opeka, črna
(mangan). Gostota: 2,4 do 2,5. Oblika: masiven, pogosto ooliti. Kemijska sestava: ker
je boksit sestavljen iz več mineralov aluminija, ni mogoče napisati enotne formule.
Spremljajoči minerali: kremen, kalcit, dolomit, železovi, titanovi in manganovi mine-
rali, organske snovi, silikati. Nastanek: obstaja več teorij različnih avtorjev, poznamo
pa tri vrste nahajališč.
1.	Lateritna nahajališča so nastala iz magmatskih in metamorfnih kamnin, ki so
vsebovale glinenec, piroksene in amfibole. Velika nahajališča tega tipa so v tropskem
in subtropskem podnebju z obilnimi padavinami, ki so izpirale kamnine in boksit
odlagale na drugo mesto. V teh boksitih je najpogostejši aluminijev mineral hidrargi-
lit.
2.	Kraška nahajališča so predvsem netopni ostanek apnencev in dolomitov in
predstavljajo v glavnem fosilno jerovico ali rdečo zemljo ("terra rossa"). Boksiti tega
tipa vsebujejo boehmit in hidrargilit, redkeje diaspor
Wocheinit - boksit iz Bohinja_295
3. Dedritična nahajališča so pravzaprav mešanica lateritnih in kraških nahajališč,
pri čemer je bil material prenesen in odložen na drugo mesto.
Iz sestave mineralov aluminija, barve in mikrostrukture lahko sklepamo na način
nastanka boksitov; vendar to niso zanesljivi znaki. Zelo zanimiva je praksa, ki jo
uporabljajo stokovnjaki, ki določajo starost in torej tudi način nastanka po krovnini
ali talnini (kamninah nad ležiščem rude ali pod njim), kjer je boksit nastal, pri tem
pa si pomagajo tudi z značilnimi okamninami iz različni geoloških dob, o čemer sta
pisala Buser in Lukacs (1966).
Nahajališča: boksit je ena najbolj razširjenih rud, zato ga najdemo skoraj povsod.
Znana nahajališča so na Madžarskem, v Nemčiji, Franciji, Grčiji, Romuniji, na Šved-
skem, na Češkem, v Italiji, Rusiji, Gvineji, Gvajani, Indiji, Avstraliji in v ZDA. Nek-
danja Jugoslavija je bila v svetu poznana po bogatih nahajališčih boksita, vendar so
bili podatki pogosto neresnični, saj se še vsi spomnimo Obrovca, kjer so zgradili to-
varno glinice, ki s proizvodnjo nikoli sploh ni začela in so jo razrezali v staro železo.
Uporaba: boksit je glavna ruda za pridobivanje elementarnega aluminija, upora-
bljamo pa ga tudi za aluminatni cement, za dodatek portland cementu in za proizvo-
dnjo različnih proti ognju odpornih materialov. Iz boksita pridobljeno glinico pa upo-
rabljamo za proizvodnjo elektrokorunda (brusna sredstva), v kemijski industriji za
proizvodnjo aluminijevih soli (hidratna glinica, aluminijev sulfat), v proizvodnji
varilnih elektrod, v steklarstvu, papirni industriji, kot pigment, kot katalizator, kot
polnilo in v kozmetični in farmacevtski industriji.
Mineraloška sestava boksita
Poleg naštetih mineralov aluminija so v boksitu še drugi minerali (B a r d o s s y,
1982). Od železovih mineralov najdemo v njem hematit, maghemit, magnetit, siderit,
kromit, hercinit, gosthit, pirit, lepidokrokit in chamozit. Minerali titana so rutil,
anatas, brookit, pseudobrookit, ilmenit in perovskit. Od mineralov mangana so obi-
čajni piroluzit, kriptomelan, hausmannit, groutit, manganit, todorokit in verjetno še
kakšen manganov mineral iz množice najmanj 260 mineralov mangana, ki jih po-
znamo doslej. V boksitih je tudi cela vrsta silikatov: taki, ki vsebujejo tudi aluminij
(kaolinit, leucit, nefelin), najdemo pa tudi granat, cirkon, disten, staurolit, topaz in
titanit.
Glede na vsebnost različnih mineralov aluminija delimo boksite v nekaj tipov (v
oklepaju je navedena pogostnost nahajališč): hidrargilitni (24%), boehmitni (23%),
diasporni (20%), boehmitno-hidrargilitni (15%), diasporno-boehmitni (13%), korun-
dno-hidrargilitni (2%) in korundni (1%). Po vsebnosti železovih mineralov pa delimo
boksite v hematitno-goethitne (24%), hematitne (23%), šamozitne (12%), goethitne
(8%) in maghemitne.
Kakovost boksitov je pomembna za proizvodnjo glinice po Bayerjevem alkalnem
postopku. Pri tem je zelo pomembno, da je aluminij vezan na minerale, ki so topni v
lugu. Pomembna je tudi vsebnost kremena, saj po vsebnosti kremena razvrščamo
boksite v štiri skupine: v prvi skupini je nad 20%, v drugi od 10 do 20%, v tretji od
4 do 10% in v četrti pod 4% kremena. Kremen namreč gradi z lugom vodotopno vo-
dno steklo, ki ovira razklop rude v avtoklavih, zato mora biti kremena čimmanj. Po
vsebnosti železa pa boksite delimo v tri skupine: v prvi skupini je nad 25%, v drugi
od 10 do 25% in v tretji pod 10% železa, kar je neposredno vezano na vsebnost alu-
minija. Čim več je železa, tem manj je aluminijevega oksida in tem revnejša je ruda.
296_Borut Razinger
Pri Bayerjevem postopku nastajajo iz železovih rud v boksitih velike količine jalovi-
ne, imenovane "rdeče blato", ki zaradi bazičnosti zelo obremenjuje okolje.
Razmerja med minerali aluminija in drugimi minerali v boksitu so različna in zato
se spreminja tudi kemijska sestava boksitov. Vso pisanost različne kakovosti kažejo
stari podatki za jugoslovanske boksite (Tucan, 1957), saj so ti imeli od 50 do 70%
aluminijevega oksida, od 1,85 do 26 % železovega oksida, od 11 do 15% vode, od 0,3
do 24% kremena in od 1 do 8% titanovega oksida, v manjših količinah pa je bilo mo-
goče najti v njih še spojine mangana, kalija, litija, natrija, fosfora, vanadija in kroma.
Novejši podatki (Buser & Lukacs, 1966) pa kažejo, da vsebujejo boksiti
poleg teh spojin še celo vrsto mikroelementov (v ppm enotah, tj. v gramih na tono
rude). Ti elementi so: bor, berilij, galij, niobij, tantal, nikelj, kobalt, baker, cink, ka-
dmij, mangan, cirkon, skandij, kositer, itrij, elementi lantanidne skupine, stroncij,
svinec, barij, arzen, molibden, neodim, cerij in še nekateri. Za boksit iz Bohinja je
zanimiv podatek, da ima ta ruda v primerjavi z drugimi mediteranskimi boksiti neo-
bičajno visoko koncentracijo nekaterih mikroelementov (cink, kadmij, mangan, itrij
in stroncij). Koncentracija teh "mobilnih" (ker jih voda nosi s seboj) elementov kaže
na to, da je boksitizacija wocheinita potekala povsem ločeno v posebnih razmerah
("in situ"). Z mikrosondo so našli sledove naslednjih mineralov: bravoit (pirit, obo-
gaten z nikljem), halkopirit (bakrov železov sulfid), greenockit (kadmijev sulfid),
cirkon (cirkonov silikat), cheralit (oksidi kalcija, cerija, torija, fosfora in silicija) in
ksenotim (itrijev fosfat). Pri tem je bil v wocheinitu greenockit prvič odkrit, pa tudi
takšna združba omenjenih mineralov doslej še ni bila odkrita (Maksimovič &
B u s e r, 1986).
O nastanku wocheinita obstaja dovolj podatkov (Buser & Lukacs, 1986).
Kakor pri vseh slovenskih boksitih je tudi nastanek te rude vezan na karbonatne ka-
mnine (apnenec in dolomit), ki so preperevale. Te kamnine so bile v različnih geolo-
ških dobah dvignjene iznad morja, preperevanje pa je vezano bolj na kemijske in mi-
neraloške spremembe. Struktura rude je kriptokristalinična, včasih pa najdemo tudi
pizolite. Geološko je ruda nastala med zgornjo kredo in oligocenom. Talnina je sve-
tlosivi apnenec, krovnina pa svetli oligocenski apnenec z mnogoštevilnimi okamnina-
mi (haraceje) ali pa glinasti lapor z ostanki mehkužcev in rastlin.
Zanimivo je, da se rezultati starih in novih kemičnih analiz (tabela 1) za silicijev in
železov oksid zelo dobro ujemajo, vrednosti za aluminijev oksid pa so pri starih ana-
lizah previsoke. Žal ne vemo, s kakšnimi postopki so takrat analizirali to sestavino.
Iz rezultatov kemijske analize se tudi vidi, da se vsebnost aluminijevega oksida zni-
žuje sorazmerno z naraščanjem železovega oksida. Boksitu daje rjavo barvo pretežno
goethit, ki običajno prevladuje, kar potrjujejo rezultati kemijske analize (vsebnost
dvovalentnega železovega oksida se giblje od 16,00 do 22,3%). Če je v rudi hematit, je
ta rdečkaste barve, običajno pa sta sočasno prisotna oba železova minerala. Zanimivo
je, da starejše analize nimajo rezultatov za fosfor, ki je razmeroma visok, a tega naj-
brž nihče ni pričakoval, saj običajno boksiti ne vsebujejo fosfora.
Tudi rezultati mineraloških analiz (tabela 2) se dobro ujemajo z najnovejšimi. Mi-
nerali v boksitu so tako majhni, da si pri analizi ne moremo pomagati niti z močnim
mikroskopom, ampak moramo uporabiti rentgensko difrakcijsko analizo. Analizni
rezultati kažejo, da je bil wocheinit zelo nehomogen: mogoče je bilo to odvisno od po-
sameznega rudišča. Tako rezultati kažejo, da v vzorcu belega boksita ni kaolinita.
Nekatere analize Kikelj-Dolinarjeve (1986) pa kažejo, da so poleg omenje-
nih mineralov včasih navzoči še pirit, rodohrozit, siderit, alunit, neidentificirani
manganov mineral in majhne količine rutila.
Wocheinit - boksit iz Bohinja
297
Tabela 1. Kemijske analize boksita iz Bohinja
Vzorci boksita:
1.	rdeči boksit, analiza iz časopisa Der Techniker št. 22/1870
2.	svetli boksit, analiza iz časopisa Der Techniker št. 22/1870
3.	stare analize, Kikelj-Dolinar, 1980
4.	nova analiza, Kikelj-Dolinar, 1980
5.	beli boksit - Brod pri Bohinju 1994, stara deponija
6.	pisani boksit - Brod pri Bohinju 1994, stara deponija
7.	rdeči boksit - Brod pri Bohinju 1994, stara deponija
Tabela 2. Mineraloške analize boksita iz Bohinja
Opomba: vzorci nosijo iste številke kot v tabeli 1, pri vzorcu št. 8 so podatki iz literature. Mine-
rali so razvrščeni po vrsti tako, da je na vrhu stolpca mineral, ki ima največji delež v rudi
Na podlagi rentgenskih analiz lahko potrdimo, da pripada wocheinit glede na vse-
bnost aluminijevih mineralov hidrargilitno-boehmitni vrsti boksita, po vsebnosti že-
lezovih mineralov pa spada v goethitno-hematitno vrsto rude.
Vsebnost fosfora v rudi so običajno pripisovali navzočnosti minerala apatita, ki je
po sestavi kalcijev fosfat. Ker pa je kalcija v vzorcih zelo malo, bi bilo treba poiskati
druge minerale, ki vsebujejo fosfor Če to iskanje povežemo z novejšo literaturo, opazi-
mo med mikroelementi take elemente, ki sestavljajo fosfatne minerale. To so: goyazit
(8гА1з(0Н)бР0з(0Н)(Р04)), crandallit (СаА1з(0Н)бР0з)(0Н)/Р04), monazit (La,Ce,-
Nd/P04) in še nekateri, mineral ksenotim (Y/PO4) pa so že našli. V wocheinitu so
namreč našli povečane količine mikroelementov: mangana, cinka, kadmija, stroncija
in itrija. Ker so greenockit (kadmijev sulfid) v njem že našli, verjetno drugi del žvepla
pripada sfaleritu (cinkov sulfid), posebno še, ker se ta dva minerala običajno pojav-
298_Borut Razinger
Ijata skupaj. Vendar so to le domneve, saj bo treba neznane fosforjeve minerale v
vzorcih zares najti.
Sklep
Boksit je po sestavi zelo zapletena ruda, saj je sestavljena iz vrste mineralov alu-
minija, železa in titana, vsebuje pa lahko še zelo majhne količine drugih redkih mine-
ralov. Za boksit v Bohinju, ki so ga nekoč imenovali wocheinit, je dokazano, da pri-
pada hidrargilitno-boehmitni vrsti boksitov, po vsebnosti železa pa spada med goe-
thitno-hematitno vrsto rude. Doslej v wocheinitu še ni bil analiziran fosfor: na po-
dlagi analiz tega elementa in nekaterih mikroelementov domnevamo, da ruda lahko
vsebuje nekatere nove, neznane fosforjeve minerale, ki jih bo treba še poiskati.
Rudniki na Rudnici nimajo več nobenega praktičnega pomena, saj so zaloge izčr-
pane. Tako pomenijo samo še geološko in rudarsko-tehnološko zgodovino, čeprav od
njih ni ostalo ničesar: vse je zaraščeno in težko je dobiti celo vzorce rude, čeprav je od
miniranja rudnikov minilo dobrih petdeset let. Zanimivo pa je, da se v Bohinju in
okolici predvsem starejši ljudje še danes spominjajo rudarjenja na Rudnici. S prevo-
zom rude so namreč nekateri zelo dobro zaslužili, kar je vsekakor vredno lepega spo-
mina. Domačini vedo še danes povedati, da je bila ruda zelo neenakomerne kakovo-
sti, kar so ocenjevali po različni barvi rude in so za to imeli celo posebna domača
imena.
Mislim, da zdaj Slovenci, pa tudi drugi narodi, kar nekaj vemo o wocheinitu, to pa
je tudi zasluga mag. Uroša Herleca, ki mi je pomagal s koristnimi nasveti, in dr. Stan-
ka Buserja, ki je članek recenzirah Obema najlepša hvala za pomoč.
Literatura
Bardossy, G. 1982: Karst Bauxites. - Akademiai Klado, Budapest.
B u s e r, S. & Lukacs, E. 1966: Rezultati novejših geoloških raziskav boksitov v Slove-
nijij^ Ohrid.
Č e š m i g a, I. 1959: Rudarstvo Slovenije. - Nova proizvodnja, Ljubljana.
Čop, J. 1959: Neobjavljeni zapiski o Rudnici in bohinltu.
Čop, J. 30. januar 1988: Pismo dr. Stanku Buserju.
Duda, R. & Reji, L. 1986: Minerals of the World. - Arch Cape Press, New York.
Dass Grosse Lapis Minerallenverzelchnls, 1990: Verlag Welse, Muen-
chen.
Fleckner, A. 1866: Thonerdehydrat aus der Wochein. - Verh. Geol. R. A., Wien.
K 1 k e 1 j-D o 1 1 n a r, B. 1980: Mineralogija boksitov iz Bohinja. - Diplomska naloga št.
114-VZ-80.
Maksimovič, Z. 1982: Mineralogija itrljuma 1 lantanlda u mediteranskim karsnim bo-
ksitima, Budva.
Maksimovlć, Z. & Buser, S. 1986: Geohemljske karakteristike nekih boksita Slove-
nije, Tara.
M o h o r 1 č, J. 1978: Problemi in dosežki rudarjenja na Slovenskem. - 1. in 2. knjiga. Založ-
ba Obzorja, Maribor.
Lili, M. 1865: Thonerde-Eisenoxyd-Hydrat (Bauxit?) aus Wochein. - Oesterr. Zeltschrift
fuer Berg und Huettenwesen, Wien.
Razinger, B. 1995: Tri rude z Gorenjskega. - Jeseniški zbornik, Jesenice.
Roes s 1er, H. J. 1991: Lehrbuch der Mineralogie. - Deuscher Verlag fuer Grundstoffindu-
strie, Leipzig.
Tucan, F. 1957: Specijalna mineralogija. - Školska knjiga, Zagreb.
Z a j c, J. 1964: O nahajališčih boksita v Bohinju. - Arhiv Geološkega zavoda.