45
1997
12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Edo Škulj
Jurij Slatkonja na štirih upodobitvah
o Juriju Slatkonji (1456 - 1522), prvem vodji ce-
sarske dvome kapele in prvem pravem dunajskem
škofu, predvsem pa prijatelju cesarja Maksimilijana
L, imamo štiri upodobitve: 1. na Maksimilijanovem
zmagoslavnem sprevodu Hansa Burgkmaierja; 2.
na oltarni sliki Marijine smrti Bemharda Strigla; 3.
na Slatkonjevem nagrobniku v dunajski stolnici
Loya Heringa in 4. na Slatkonjevem portretu v
novomeškem kapitlju. Pa pojdimo po vrsti.
1. Maksimilianov zmagoslavni sprevod
Proti koncu leta 1512 je Hans Burgkmair začel
načrtovati Zmagoslavni sprevod cesarja Maksimi-
lijana L, 53 m dolg niz lesorezov, ki ga je na
začetku leta 1516 tudi končal.^ Zmagoslavni spre-
vod je naročil sam cesar Maksimilijan, ki je Burgk-
maierju med drugim naročil, da mora biti na enem
izmed vozov cesarska kapela. "Item Herr Jorg
Slakany solle Capellmaister sein vnnd sein Reim
auf die maynung gemacht werden: Wie er hab
aus vnderweysung des kaisers das gesang der
Carmterey auf das lieplichst in Ordnung auf-
gericht."^ Zato na enem izmed petih voz z glas-
beniki vidimo Maksimilijanovo glasbeno kapelo.
Za dvojnim visokim pultom opazimo instrumen-
tiste in pevce, ki stoje izvajajo neko skladbo, za
njimi pa na visokem sedežu sedita dva moža, od
katerih je z naše strani na levi strani Jurij Slat-
konja, ko je bil že škof. To nam potrjuje grbi ob
sedežu, ki so štirje grbi Slatkonjevih služb: ljub-
ljanski in novomeški prost ter pičenski in dunajski
škof. Predvsem je opazen grb novomeškega ka-
pitlja: obris konja na belem polju, o čemer poz-
neje. Na lesorezu je tudi kitica, katere vsebino je
sam Maksimilijan odobril in pravi:
"Nach rechter Art vnd Concordantz
auch Simphoney vnd Ordinantz,
Junctur vnd mancher Melodey
hab Ich gemehrt die Cantorey;
^   Prim. Hans Burgkmair, Stuttgart 1973.
J. Mantuani, Die Musik in Wien. Von der Römerzeit bis
zur Zeit des Kaiser Max I., Wien 1907, 385 (reprint:
Hildesheim 1979); o zgodovinski zanesljivosti tega po-
glavja prim. T. Antoniček, Josip Manluani und die
öslerreichisdie Musikgeschichtssclireibung, v: Mantu-
anijev zbornik, Ljubljana 1994, 15 - 21.
doch nicht allain aus meim bedacht:
der Kaiser mich dartzue hat bracht."^
Iz triumfalnega sprevoda cesarja Maksimilijana L:
škof Slatkonja (zadaj) in njegov zbor.
V nevezani besedi je Josip Mantuani gornje
stihe takole prevedel:
"Na pravi način sem razvU pevski zbor s tem,
da sem gojil soglasje, mnogoglasje,
okraske ter zvezane glaske
in da sem pridodal zanj marsikater napev;
a ne samo po svojem stremljenju;
cesar me je pripravil do tega."^
J. Mantuani, Die Musik in Wien, 385.
J. Manluani, Jurij pl. Slatkonja, v; Dom in svet 30 (1907),
304. Zanimiva je Mantuanijeva opomba oziroma
opravičilo, zakaj je tako prevedel: "Izrazi v nemškem
izvirniku so tehnični: Concordanz - consonantio (so-
glasje); Simphoney - concentus (mnogoglasje, ubranost
več glasov); Ordinanz - ordinatio (okraski in olep-
ševalne pritikline, obstoječe iz postranskih not); Junctur
- iunctio, coniunctio ali tudi ligatura (zveza dveh ali več
glask [not, op. pis.] nad enin samim glasom); Melodey -
melodia (v tem času: napev); ta je bil navadno pisan za
višji moški glas, in se je imenoval 'tenor', t. j. pravo
jedro ali vsebina skladbe. Od todi navada, da ime-
nujemo ta glas še dandanes tenor. V teh stihih je dokaz.
33
12 KRONIKA
45
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1997
O Slatkonjevi podobi sami pa Josip Mantuani
pravi: "Das Porträt Slatkonia's ist schwach."^
2. Votivna slika Marijine smrti
Leta 1518 je cesar Maksimilijan I. naročil sli-
karju Bemhardu ali Bernardina Striglu votivno
sliko Marijine smrti ali Dormitio za Marijino kapelo
v Hietzingu pri Dunaju.^ Potem ko je bila v za-
sebni zbirki, je leta 1890 prišla iz nekega dunaj-
skega antikvariata v Musee des Beaux-Arts de la
ville de Strasbourg, kjer je v požaru leta 1947
zgorela7 V muzejskem katalogu iz leta 1938 je
slika takole opisana: "Le lit de la Vierge est place
de biais dans la composition, la Mere du Christ,
vetue de linge blanc, y est etendue face au spec-
tateur. Couverture vert fonce doublee de rose,
oreiller ä damiers. Les douze apotres I'entourent,
les uns agenouilles, les autres debout, I'un portant
une croix, I'autre un goupillon, un troisieme un
encensoir. Saint Jean, debout ä la tete du lit, place
une cierge natte dans la main de la mourante. En
haut le Christ regoit sa mere dans les cieux,
entoure d'angelots relevant le pan de son manteau
rouge et agitant des phüacteres. Au premier plan a
gauche, le donateur, I'eveque Zlatkonia, est age-
nouille; derriare lui, debout et de profil, I'em-
pereur Maximilien tient la place qui revient
habituellement au saint patron. Audessous, au
premier plan, pres d'un candelabre, un angelot
tient les armes d'Autriche et de Zlatkonia coiffees
de un mitre."^ Strokovni opis dopolnijo Mantu-
anijevi zgodovinski podatki: "Na postelji umira sv.
Devica; njene poteze kažejo portret Marije Bur-
gundske, soproge Maksimilijanove (-t-1482). Mlade-
nič, predstavljajoč sv. Janeza, ki podaja umirajoči
gorečo svečo, je Maksov sin Filip; plešec ob
postelji je Janez Cuspinian. V ospredju kleči škof v
roketu in moli s povzdignjenima rokama; za njim
pa stoji njegov patron, sv. Jurij, a ima poteze
cesarja Maksa. Zraven škofa je Janez Stabius. Dru-
gih oseb do sedaj ni bilo mogoče določiti, a vse so
brezdvomno portreti iz kroga škofovega. Poleg so
trije grbi. Prvi, razdeljen na štiri polja, znači
združeni vladikovini, dunajsko in pičensko. Drugi
da je Slalkonja res vglasboval cerkvena besedila." Da je
bil Slalkonja res tudi skladatelj, kar je bilo v tedanjem
času za kapelnika nekaj samo po sebi umevnega, nam
dokazuje skladba v zbirki Choralis Conslanlinus
Heinricha Isaaca; prim. J. Höfler, O nekaterih slovenskih
skladateljih 16. stoletja, v: Kronika 23 (1975), 90.
^   J. Mantuani, Die Musik in Wien, 385.
° Prim. T. Vignjevič, Uničena volivna slika Jurija Slat-
konja, delo Bernharda Strigla, v; ZUZ 29 (1993), 151 -
155; reprodukcija je na str. LIII.
^   Prim. G. Otto, Bernhard Strigel, München-Berlin 1964,97.
° Catalogue des Peintures anciennes, Strasbourg 1938, 45.
Hvaležen sem prof. dr. Janezu Höflerju, ki mi je poslal
fotokopije ustreznih strani kataloga.
je za proštijo ljubljansko; a tretji je zasebni, go-
voreči grb: zlat konj v belem polju, katerega se je
Slatkonja posluževal tudi kot prost novomeški."^
Pod njim je kartuša, na kateri je besedilo v treh
elegičnih distihih:
"Aspice terrenis haerentem fedbus, altos
Zlatkonium, scandis dum pia Virgo, polos.
Nostra tuos audi modulantia guttura honores.
Semper et in laudes ora soluta tuas.
Orantemque olim, tecum miserata cHentem
Auxiliatrici me rape ad astra manu."!*^
Tako brano besedilo je Mantuani mojstrsko
prevedel v ritmu elegičnih distihov (heksameter in
pentameter):
"Sem na Zlatkonjo glej, ki v zemskem čaka še
prahu,
gori v nebo grede. Deva preblaga, nazaj.
Pesmi poslušaj glas, ki ti naša jih grla pojejo,
hvalnice naših ust, ki te. Devica, slave.
Vsmili vendar se me, ter vzemi prosečega hlapca
s svojo pomožno roko gori nad zvezde v nebo."^^
Posebna zanimivost tega napisa je, da je škofov
priimek pisan s začetnico Z, kar, se zdi, je skoraj
edini primer.^^
^   ]. Mantuani, Jurij pl Slatkonja, 362-363.
J. Mantuani, Die Musik in Wien, 385; prim. Catalogue
des Peintures anciennes, 45-46, kjer je besedilo podano
z nekaterimi različicami:
Aspice te... reuis herentem fecibus altos
Zlatkoniam Scandis dum pia Virgo polos.
Nostra tuos audi modulamia guttura honores
Semper et in laudes ora soluta tuas
Orantemque olim tecum: miserata clientem
Auxiliatrici me rape ad astra manu.
■'^ J. Mantuani, Jurij pl Slatkonja, 363. Dodani so nekateri
naglasi za pravilno poudarjanje zlogov.
Iz različnih zgodovinskih listin je razvidna različna
pisava Slatkonjevega priimka (prim. H. Federhofer, Slat-
konia (Slatkonja, Slakana, Slakany, Slakeny, graezisiert
Chrysippus - Goldpferd, vom slowenischen zlat konj),
Georg, v: MGG 12, 172). Verjetno bo najbolj zanesljiva
pisava na nagrobni plošči v stolnici sv. Štefana na Du-
naju, ki jo je dve leti pred smrtjo dal dunajski škof sam
postaviti in katere kopija je ob 500-lelnici novomeškega
kapitlja prišla v cerkev sv. Nikolaja v Novem mestu.
Tam jasno piše: Slatkonia. Josip Mantuani je v knjigi
Die Musik in Wien (384) najprej razlagal, da je priimek
v zvezi z zlatim konjem. Za njim VViteschnik prevaja
celo "Goldroß" (prim. A. Witeschnik, Musik aus Wien,
Wien 1943, 59). V naslednji razpravi, ki je izšla v reviji
Dom in svet, pa je Mantuani spremenil mnenje in iskal
korenine v besedi sladek. Takole pravi: "Vendar si tol-
mačimo besedo 'Slalkonja' kot osebno ime od pridev-
nika 'sladek' in priponke 'onja'; ta znači obilica lastnosti,
ki jo izraža pridevnik, a večinoma z lahko porogljivim
pripomenkom. Ime bi bilo torej pisati 'Sladkonja' in bi
pomenilo sila sladkosnednega človeka" (301). Škof sam
pa je po svoje razlagal svoj priimek, ko ga je po teda-
njih humanističnih običajih polatinil oziroma pogrčil v
Chrysippus.
34
45
mi
12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Grobna plošča Jurija Slatkonje, dunajskega škofa in
ustanovitelja "Dunajskih pojočih dečkov".
3. Nagrobni spomenik
Jurij Slatkonja si je dal sam napraviti nagrobni
spomenik. Biti je hotel pokopan na severni stran-
ski ladji v stolnici sv. Štefana. Menda je bil prvi
cerkveni dostojanstvenik, ki so ga tja položili. Na-
grobni spomenik ga kaže v celi podobi v naravni
velikosti, oblečenega v škofovski ornat. Josip Man-
tuani je mnenja, da nagrobnik smemo pripisati
nemškemu kiparju Michaeln Dietrichu, ki je de-
loval na Dunaju med leti 1493 in 1513.^3 čg bi ta
podmena držala, potem bi pomenilo, da je Jurij
Slatkonja naročil nagrobni spomenik kmalu po
imenovanju za dunajskega škofa. Po drugih virih
pa vemo, da ga je naročil komaj dve leti pred
smrtjo, kar je bolj smiselno. Zato danes nagrobnik
pripisujejo Loyn Heringu.^* Verjetno - skoraj go-
tovo - je to najbolj zvesta upodobitev Jurija Slat-
konje, sicer starega človeka, pa vendar. Na drugi
strani pa bi se obrazne poteze lahko ujemale s
potezami na votivni slild Marijine smrti. Na
spodnjem deli spomenika je r\aslednji napis:
^■^ Prim. J. Mantuani, Jurij pl. Slatkonja, 401.
Prim. A. Saliger, Der Stephansdom zu Wien, Firenze
1992, 45.
"Georgius a Slatkonia, natione Camiolus Labacen-
sis
Civitatis huius templi Pontifex et Petinensis
Administrator. Divi Maximiliani Caesaris Augustis-
simi
a Consilio Archimusicusque. Vir pientissimus,
Modestissimus, Integerrimus, qui in omando epi-
scopatu
Viennensi omnes antecessores suos facile super-
avit.
Vivens sibi hoc monumentum fieri curavit. Anno
Salutis MDXXIl sexto Calendas Mail. Vixit annis
LXVl, mense uno diebus quinque."^^
Nevezano besedilo je Josip Mantuani prevedel
pravtako v nevezani besedi:
"Jurij pl. Slatkonja, po rodu Kranjec, doma iz
Ljubljane,
škof pri cerkvi tega mesta in upravitelj pičenski.
Rajnkega presvetlega cesarja Maksimilijana
svetnik in kapelnik, mož pobožen,
skromen, neomadeževan, kateri je kot dika škofov-
stva
nedvomno presegel vse svoje prednike.
Še za živih dni si je dal postaviti ta-le spomenik.
(Umrl je) 26. aprila, v letu zveličanja 1522,
a živel je 66 let, 1 mesec in 5 dni."^^
4. Novomeška upodobitev
Ko je bil leta 1810 novomeški kapitelj ukinjen,
je bilo v skrbnem popisu cerkvenega in kapi-
teljskega inventarja omenjenih 21 slik novomeških
proštov, najdenih v proštijski kapeli in ocenjenih
na 42 krajcarjev, slika cesarja Maksimilijana, naj-
dena v upravni pisarni, pa je bila ocenjena na 20
krajcarjev. Razlika v nominalni oceni vrednosti slik
je več kot očitna, vendar vzrok temu ni v kako-
vosti naslikanih del, temveč v pomembnosti upo-
dobljenih osebnosti.^7 Kdo je te proste upodobil, ni
znano. Domneva o delu enega samega slikarja je
sicer mikavna in naštete sorodnosti govorijo v
" J. Mantuani, Die Musik in Wien, 385; v razpravi v Dom
in svetu se besedilo razlikuje le po nekaterih ločilih.
J. Manluani, Jurij pl Slatkonja, 401. Ker taki napisi
nimajo loal, so možni različni prevodi, pač glede na to,
kam človek ločila postavi; možen je tudi naslednji
prevod: Jurij pl. Slatkonja, po rodu Kranjec, iz mesta
Ljubljane, škof tega mesta in upravitelj pičenski.
Slavnega Maksimilijana, presvetlega cesarja, svetnik in
nadglasbenik. Mož pobožen, skromen, neomadeževan,
kateri je kot dika dunajske škofije nedvomno presegel
vse svoje prednike. Se živ si je dal_ postaviti ta
spomenik. Leta zveličanja 1522, 26. aprila. Živel je 66 let,
1 mesec in 5 dni.
Prim. J. Matijevič, Galerija novomeških proštov, v:
Dragotine kapiteljske cerkve v Novem mestu. Novo
mesto 1993, 14.
35
12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
45
1997
njeno prid, vendar pa moramo biti do nje skrajno
kritični, ker so nam restavratorske sonde pokazale
številne in večkratne preslikave.^^
Jurij Slatkonja je prav gotovo najznamenitejša
osebnost v vrsti novomeških proštov.^^ Na sliki
vidimo postavo do bokov pred bralnim pultom, v
tričetrtinskem zasuku na desno. Oseba ima podol-
govat obraz z ravnim nosom, temnorjave oči,
kratko brado in brke, dolge lase, pokrita je s čepico
solideo. Na čelu in desnem licu bradavici in polne
rdeče ustnice. Oblečena je v bel komi roket s
čipkami in sivozeleno moceto z rdečo podlago.
Okrog vratu ima na zlati verižici pektorale. Ob
desnem robu slike mitra in pastorale. V levi roki
drži Maksimilijanovo listino z napisom, v desni pa
medaljon z napisom. Stoji pred nevtralnim ozad-
jem, ki ga na desni strani dopolnjujeta miti-a in
pastorale kot znak njegovega škofovskega dosto-
janstva, na levi strani pa je dvojni grb z napisom.
Velike rjave oči strmo zro v gledalca in z njim
vzpostavijo oseben odnos. Govorica rok je izrazita.
Naturalizem, ki se kaže na proštovem obrazu, na-
kazuje možnost, da je avtor delal proštov portret
po predlogi ali pa je videl kakšno zgodnejšo Slat-
konjevo upodobitev, morda oltarno sliko Marijine
smrti za kapelo v Hietzingu.^*^
Portret prosta Jurij Slatkonje je leta 1986 res-
tavriral akademski slikar konservator specialist
Matjaž Vilar. Slika je bila restavrirana za razstavo
Slovenci v 16. stoletju, ki jo je pripravil Narodni
muzej v Ljubljani.21 Na sliki portreta Jurija Slat-
konje bo potrebno izvesti temeljitejši restavratorski
poseg. Pri pregledu barvne površine se je poka-
zalo, da je na sliki utrjena barvna plast s pre-
slikavo, dodan ji je bil nov temeljnik in po-
pravljene so bile poškodbe barvne plasti. Na spod-
njem delu slike je viden rob pasu platna, ki je bil
prilepljen in preslikan.^^ Rentgenska fotografija je
pokazala, da ima portret v spodnji plasti nepri-
merno bolj baročne poteze kot pa vrhnja.
Poglejmo zdaj nekaj prvin na Slatkonjevem
portretu iz zbirke novomeških proštov, čeprav so
ene norma positiva, druge pa norma negativa.
1° Prim. J. Matijevič, n. d., 17.
Med beneficiji, ki jih cesar Maksimilijan 1. podelil
kapelniku Juriju Slatkonji, novomeška prošlija ni bila
med najmanj pomembnimi. Če naštejemo le pomemb-
nejše beneficije, dobimo naslednji vrstni red: leta 1495 je
postal ljubljanski kanonik, leta 1499 novomeški prost in
šentrupertski župnik (službi sta bili notranje povezani),
leta 1503 ljubljanski prost, leta 1506 pičenski škof, leta
1513 dunajski škof. Ko ga je papež Leon X. potrdil, mu
je izrecno dovolil, da sme ohraniti pičensko škofijo in
obe proštiji. Tako je bil med drugim Jurij Slatkonja med
leti 1513 do 1522, ko je umrl na Dunaju, dvakratni škof
in dvakratni prost.
^ Prim. J. Matijevič, n. d., 20-21.
Prim. A. Miklavžin, Opis projekta z vidika reslavriranja,
v: Dragotine, 31.
^■^ Prim. A. Miklavžin, n. d., 35.
a) Grba in napis
V gornjem levem kotu sta dva grba: levi je grb
novomeškega kapiüja (in njegov osebni grb?), dru-
gega pa ni bilo mogoče določiti. Pod grboma je
napis:
"Georg Slatkonja / Praepos. 2. I. C. M. S. / C. I. a R.
Diak. Fact. /
Praepos. A. 1513 Resig. / A. 1519 usque / ad A.
1522."
Če razrešimo vse kratice dobimo naslednje spo-
ročilo:
"Georg[iusJ Slatkonja Praepos[itusJ 2[secundus]
l[mperialis] [CJaesareae [MJaiestatis S[ecretarius]
C[arniolaeJ I[inferiorisJ aR.[chiJDiak[onusJ
Fact[tus] Praepos[itus] A[nno] 1513
Resig[natiis] A[nno] 1519 usque ad A[nnum] 1522."
V prevodu pomeni: Jurij Slatkonja, Drugi prost,
Cesarsko-kraljevega veličanstva tajnik. Dolenjski
arhidiakon. Imenovan za prosta leta 1513, Odstopil
leta 1519 do leta 1522.
Vse je v redu, le letnice se z zgodovinskimi
listinami nekako ne ujemajo. Sicer pa tudi pri
drugih portretih novomeških proštov letnice ne
držijo. Več je tistih, ki ne držijo, kot pa tistih, ki
držijo.^^ Aü je tisti, ki je portrete naročil, imel
napačne podatke ali jih je "iz glave" narekoval,
pravzaprav ni pomembno. Na drugi strani pa
obstaja daljnja možnost, da so letnice pravilne, pa
nimamo zgodovinskih listin. Vsekakor je bil Slat-
konja za novomeškega prosta imenovan leta 1499
in potrjen leta 1500 in ne leta 1513. Možno pa je,
da letnica spada k odstopu, to se pravi: leta 1513
je odstopil. To bi bilo pa bolj zanimivo, saj je tega
leta postal dunajski škof. Nerazvozljiva je letnica
1519, čeprav je v zvezi z odstopom. Drži zadnja
letnica, letnica smrti 1522. Morda pa hoče po-
vedati, da je bil ponovno imenovan leta 1519 in bil
prost do leta 1522. To so samo teoretična
vprašanja.
b) Almucija ali mečeta
Če je Jurij Slatkonja naslikan kot novomeški
prost, potem ne sme imeti nikakršne mocete. Šele
23
Naj bo tukaj primerjava med "zgodovinskimi" letnicami
in letnicami na portretih:
Jakob Turjaški 1493-1499; 1493-1512.
Jurij Slatkonja 1500-1522; 1513-1522.
Sebastijan Kolbek 1526-1557; 1532-1545.
Jurij Graf 1559-1570; 1551-1536.
Polidor de Montagnana 1582-1604; 1570-1604.
Marko Kunej 1604-1621; 1605-1620.
Albert Pesler 1622-1629; 1622-1625.
36
45
1997
12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
goriški nadškof Attems, ki je bil hkrati novomeški
prost, je novomeškim kanonikom izprosil privi-
legij, da smo smeli pri bogoslužju nositi vijolično
moceto. Papež Klemen XIII. je nadškofovi prošnji
ustregel z bulo 28. septembra 1765.^ Moceta je
nadomestila dotedanje ogrinjalo, imenovano almu-
cija, ki ga je novomeškim kanonikom leta 1583
pridobil prost Montagnana.^^
c) Medaljon
Prost Slatkonja v desni roki drži medaljon z
napisom:
"LEO X / Admonet / Nos. Ao / 1514."
Napis pomeni:
"[Papež] Leon X. nas leta 1514 opominja."
Gre za zgodovinsko dejstvo, ki se je pripetilo
za časa Slatkonjevega proštovanja, čeprav njega
samega v Novem mestu ni bilo in ga zato na-
vedena listina tudi ne omenja.^^
Kapiteljski arhiv hrani notarski instrument o
poravnavi med novomeškimi frančiškani in kapit-
Ijem. Zdi se, da se je kapitelj kmalu po ustanovitvi
in po potrditvi leta 1509 spri z novomeškimi fran-
čiškani, ki so že dolgo delovali v tem mestu.
Frančiškani so se pritožili v Rim, ki je leta 1514 za
časa papeža Leona X., odgovoril in zahteval porav-
navo. Za sodnika je delegiral kostanjeviškega opa-
ta Amolda. Do poravnave je prišlo 18. decembra
1514. Poravnava je zahtevala naslednje točke: 1)
skupaj z drugimi duhovniki lahko tudi franaškani
na telovo v procesiji nesejo Najsvetejše po mestu
Prim. F. Baraga, Kapiteljski Arhiv Novo mesto, Regesti
listin in popis gradiva, AES 17, Ljubljana 1995, 236.
^ Prim. F. Dolinar, Prosti novomeškega kapitlja 1493 -
1993, Novo meslo 1993, 40.
^ Ker je Jurij Slatkonja združil toliko beneficijev, je jasno,
da ni mogel držati povsod rezidence. Tako lahko skoraj
z gotovostjo rečemo, da ga v Novem mestu nikoli ni
bilo. Kapiteljski arhiv v Novem mestu ne hrani nobene
listine, iz katere bi bilo razvidno, da je Slatkonja kdaj
tam deloval. Pač pa hrani dve listini, iz katerih je
razvidno, da ga tam ni bilo. Prva listina trdi, da so 12.
marca 1500 - na dan sv. Gregorja, papeža - dekan Mi-
hael Sterleker in vsi kanoniki novomeškega kapitlja v
prošlovi odsotnosti [ym abwesenn des erwirdigenn vat-
ters vnd herren brobst daselbs] izjavili, da je Jurij Mor-
dax podaril novomeškemu kapitlju svoj mlin v prosti
lasti, ki stoji v Šmihelu. Druga listina pa poroča, da so
13. decembra 1502 - na dan sv. Lucije, device in muče-
nke - metliški mestni svet, sodnik in metliška soseska
prosili novomeškega dekana, kanonike in kapitelj cer-
kve sv. Nikolaja, da v "odsotnosti novomeškega prosta"
pritisnejo kapiteljski pečat na pismo, naslovljeno kranj-
skemu vicedomu glede denarne pomoči, ki jo je cesar
obljubil Metliki glede obrambnih naprav (prim. F.
Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, 112 in 117).
na nemški način; 2) pri frančiškanih se lahko
kdorkoli udeležuje maše in bogoslužnega branja,
da le ne dela tega iz zaničevanja do župnije; 3)
frančiškani lahko spovedujejo in mašujejo za ljudi
v skladu z listino patriarha Marka; 4) kdor želi,
lahko prosi frančiškane, da ga pokopljejo v svoji
cerkvi, prav tako frančiškani lahko prejemajo mi-
loščino od kogarkoli; 5) frančiškani lahko spove-
dujejo brez poprejšnjega župnikovega dovoljenja,
ta pa spovedancem ne sme odreči obhajila, sicer
ravna proti frančiškanskim privilegijem; 6) to do-
voljenje jim je še posebej podelil Andrej, apostolski
upravitelj patriarhata sede vacante, 7) frančiškani
lahko v svoji cerkvi blagoslavljajo sveče na sveč-
nico, oljke na cvetno nedeljo in pepel na pepel-
nično sredo v skladu z listino patriarha Bulgamusa
v Ljubljani; 8) franaškanska cerkev ni podružnica
sv. Nikolaja, ampak neposredno podrejena pa-
pežu, tako da v njej nihče ne more prepevati ali
karkoli početi brez izrecnega dovoljenja papeža ali
njih samih.27 Ker so vse točke v prid fran-
čiškanom, je razumljivo besedilo medaljona, da jih
papež Leon X. "opominja".
d) Mitra in pastorale
Ob desnem robu portreta Jurija Slatkonje sta
upoboljena mitra in pastorale. Tudi v tem primeru
se je slikar prenaglil, saj so novomeški prosti dobili
pravico do pontifikalnih znakov šele leta 1673, in
sicer na prošnjo prosta Germanika grofa Thum
Valsassina. Tega leta je papež Klemen X. izdal
bulo, v kateri papež ustreže njegovi prošnji in
njemu ter njegovim naslednikom dovoli, da nosi
škofovske insignije, mitro, palico in prstan, obu-
valo in rokavice ter vse dmge insignije in okras za
javna in svečana opravila.® Ker so bili portreti
proštov naročeni proti koncu 18. stoletja, je pač
slikar vsem proštom določil znamenja, kot so jih
nosili v njegovem času. Vendar tudi to povsem ne
drži. Slatkonja ima sicer res mitro in pastorale,
vendar ju prosti okrog njega nimajo: ne prvi prost
Auersperg ne tretji Jakob Nikolaj ne naslednji do
leta 1622. Morda je pa narisal škofovske insignije
Juriju Slatkonji, ker je vedel, da je bil škof.
e) Maksimilijanova listina
Povsem nekaj dmgega je listina, ki jo ima Jurij
Slatkonja v levi roki. Iz nekaj razpoznavnih besed
je jasno, da gre za listino, ki jo je leta 1509 izdal
cesar Maksimilijan I. Listina začne z besedami:
"Maximiiianus Divina fav[ente dementia electus]
Romanomm [Imperator] Semper Augustus." Poleg
2'' Prim. F. Baraga, Kapiteljski Arhiv Novo mesto, 123 -
124.
^ Prim. F. Baraga, Kapiteljski Arhiv Novo mesto, 183.
37
12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
45
1997
tega sta dobro vidna grb novomeškega kapitlja na
sredi listine in cesarjev pečat, ki visi na zlati vrvici
oziroma na traku. Očitno je, da je slikar imel pred
seboj cesarsko listino, ki jo hrani Kapiteljski arhiv,
katere pa ni povsem realistično prikazal, ampak v
nekaj potezah samo nakazal.
Vsebina listine je naslednja: Cesar Maksimilijan
1. ustanavlja v cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu
kapitelj s proštom, dekanom in enajstimi kanoniki.
Kapiteljski duhovniki bodo v skladu s statuti vsak
dan peli dnevnice in jutranjice, večemice pa bodo
peli šolarji tega mesta. Vsak dan bodo imeli tudi
dve peti maši. Patronatsko pravico pridržuje sebi,
medtem ko prezentadja kanonikov ter volitev de-
kana pripada kapitlju. Kapiteljski duhovniki bodo
prebivali v isti hiši, imeli skupno blagajno in pečat
ter skupnega oskrbnika ali prejemnika. Maksimi-
lijan priznava kapitlju mestne pravice, hkrati ga
oprošča davka na vino in dolžnosti stražarjenja.
Obljublja mu svoje osebno varstvo, daje mu pra-
vico, da pečati z rdečim voskom in mu določa
proštijski grb - zlatega konja, kakor je na listini
naslikan. To izpričuje z listino, opremljeno z vise-
čim pečatom. Dano v taboru pri Costeru 16. ok-
tobra 1509, v 24. letu rimskega in 12. letu ogrskega
kraljestva.^^
Maksimilijanova listina je seveda zanimiva iz
različnih vidikov. Pravzaprav še vedno ni nihče
zadovoljivo pojasnil, zakaj izvoljeni cesar Maksi-
milijan 1. v tej listini nikjer ne omenja predhodnih
listin, ki zadevajo novomeški kolegiatni kapitelj:
listine svojega očeta Friderika III. z dne 27. aprila
1493, listine papeža Aleksandra VI. z dne 30. aprila
1494, svojih dveh listin z dne 21. decembra 1493 in
4. maja 1505. Vse navedene listine govore o usta-
novitvi istega kolegiatnega kapiÜja v Novem
mestu, kot ta iz leta 1509. Morda je šlo zgolj za
nesporazum ali za nenavaden splet okoliščin, ki jih
moramo povezati z Maksimilijanovo potrditvijo
novomeškega kolegiatnega kapitlja neposredno po
Friderikovi smrti leta 1493 in njegovo prošnjo
papežu Aleksandru VI. za cerkvenopravno usta-
novitev kapitija leta 1494.
Listina iz leta 1509 je datirana v vojnem taboru
pri Costeru v Furlaniji sredi vojne z Benečani.
Tako lepe in do zadnje podrobnosti izdelane lis-
tine niso pisali v vojnem taboru. Tam je cesar dal
samo dovoljenje, da se listina izda in objavi.
Čistopis je bil po vseh pravilih izdelan v dvomi
pisarni. Če pisar ni imel jasnega navodila, naj
upošteva predhodne dokumente, je listino pač de-
lal po vzorcu, ki ga je imel za take priložnosti, ko
je izdeloval "Maksimilijanovo ustanovno listino".
Dmga zanimivost listine je navedba svetrdkov,
zavetnikov kapitiju inkorporiranih župnij. V eni
Prim. F. Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto, 119 - 120.
sami vrstici je v Maksimilijanovi listini izražena po-
vezava s koreninami krščanstva v tem delu Slo-
venije: prvi salzburški nadškof sv. Rupert kot sim-
bol za misijonsko delo salzburških misijonarjev ter
oglejski mučenci sv. Kancijan in tovariši kot za-
gotovilo povezanosti novonastalega kolegiatnega
kapitlja v Novem mestu s sedežem starodavne
škofije v Ogleju.
Glede notranje stmkture kapitlja in dolžnosti
kanonikov prinaša Maksimilijanova listina nekaj
pomembnih novosti. Cesar Maksimilijan ustanavlja
pri cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu kolegiatni
kapitelj, ki šteje poleg prosta še enajst kanonikov.
Ti so dolžni v cerkvi sv. Nikolaja skupaj opravljati
v predpisani obliki nočni in dnevni oficij, večer-
nice pa so lahko v njihovem imenu peli tudi no-
vomeški šolarji. Vsak dan sta morali biti v
kapiteljski cerkvi dve peti maši, prva v čast blaženi
Devici Mariji, dmga pa po bogoslužnem koledarju
v skladu s predpisi oglejskega obrednika. Kano-
nikom naj pri petju pomagajo novomeški šolarji.
Prost, dekan in kanoniki naj žive zgledno po
statutu in pravilih kolegiatnega kapitlja. Pravico do
predlaganja prosta pridržuje cesar Maksimilijan
vsakokratnemu deželnemu knezu. Člane kapitija
naj predlaga prost, pobjuje pa jih kapitelj, ki iz
svoje srede tudi voli dekana kapiteljske cerkve.
Poleg župnij in beneficijev, ki so bili v papeški
listini iz leta 1494, je cesar Maksimilijan pridmžil
kapitlju še župniji sv. Križa v Poljanah in Šmihel.
Dohodki teh župnij, kapel in oltarjev naj članom
kapitija omogočajo skupno življenje v eni hiši, pri
skupni mizi in iz skupne blagajne. Oskrbnik bla-
gajne, ki ga imenuje in odstavlja kapitelj sam, je
dolžan vsako leto predložiti kapitiju natančen ob-
račun svojega poslovanja.
Še posebej je listina pomembna zaradi privi-
legijev, ki jih je Maksimilijan podelil kapitiju. Cesar
mu je najprej potrdil vse meščanske pravice in
svoboščine. Kanonikom je dovolil, da so smeli
prosto trgovati v mestu in zunaj njega. Prosta,
dekana in kanonike je cesar osvobodil vseh daja-
tev in obveznosti do mesta. Kapitiju pa je dal pra-
vico pečatiti kapiteljske dokumente z rdečim vos-
kom.^''
f) Grb novomeškega kapitlja
Posebno vprašanje je grb novomeškega kapitija,
ki je na sredi Maksimilijanove listine tudi upo-
dobljen in ga je slikar Slatkonjevega portreta tudi
ponovil. Cesar v listini določa, da dobi prost za grb
imenovane proštije ščit s tremi polji, katerih gornje
naj ima barvo zraka, srednje barvo zelenega trav-
nika in spodnje barvo vode; na zelenem travniku
30 Prim. F. M. Dolinar, n. d., 17 - 18.
38
45
12 KRONIKA
1997
časopis za slovensko krajevno zgodovino
stoji neobrzdan zlat konj z dvignjeno prednjo
nogo in repom, "kakor je to naslikala umetnikova
roka na pričujoči sliki".^^ Očitno je, da je cesar
namigoval na vladajočega novomeškega prosta Ju-
rija Slatkonjo. Vendar ni jasno, ali je bil to
Slatkonjev družinski grb ali ga je cesar njemu na
čast takega določil.
Pri grbu je nastala majhna težava. Maksimili-
janova listina o konju pravi: "Na zelenem travniku
pa naj stoji neobrzdan zlat konj z dvignjeno pred-
njo nogo in repom." Vendar se v nemški inačici
besedilo nadaljuje takole: "Iz ust mu švigajo trije
rdeči plameni, kakor je to naslikala umetnikova
roka na pričujoči sliki, izključno brez vsake pre-
vare."32 To se pravi, da gre za dve interpolaciji, ki
jih je nemški prevajalec - na svojo roko ali po
naročilu - vnesel v latinski izvirnik. Celotno bese-
dilo z interpolacijama v ležeči pisavi bi takole zgle-
dal: "Na zelenem travniku pa naj stoji neobrzdan
zlat konj z dvignjeno prednjo nogo in repom; iz
ust mu švigajo trije rdeči plameni, kakor je to na-
slikala umetnikova roka na pričujoči sliki, izključno
brez vsake prevare." Z zadnjim stavkom se je pre-
vajalec ali pisar zavaroval, da ga ne bi kdo obtožil
prevare. Vsekakor je opis nemškega prevoda ob-
veljal. Zato je slikar na Slatkonjevem portretu
narisal konja, iz katerega gobca oziroma nozdrvi
švigajo rdeči plameni.
Sklep
To je na kratko opis z zgodovinskega in ne z
umetnostno-zgodovinskega vidika štirih upodobi-
tev Jurija Slatkonje. Se najbolj je zgovoren novo-
meški portret. Morda nam zelo malo ali nič ne
pove o njegovi proštijski službi v Novem mestu,
razen morda o povezavi njegovega priimka s
proštijskim grbom in da je cesar Maksimilijan za
časa njegovega proštovanja izdal listino o ponovni
ustanovitvi kapitlja. Na clrugi strani pa nam por-
tret na kratko opiše zgodovino ali vsaj bistvene
dogodke v kapiteljskem razvoju. Portret je bil
narejen po naročilu zadnjega prosta, preden je bil
kapitelj ukinjen s strani francoske okupacijske ob-
lasti. Iz njega zvemo za Maksimilijanovo listino iz
leta 1509, ki je povezana s kapiteljskimi pravicami
in dolžnostmi ter določa kapitlju njegov grb;
zvemo za spor s frančiškani leta 1514; zvemo, da
so leta 1673 prosti dobili pravico nositi pontifikalne
insignije; zvemo, da so leta 1765 kanoniki dobili
pravico nositi rdečo moceto. To pa je tudi nekaj.
ZUSAMMENFASSUNG
Jurij Slatkonja auf vier Abbildungen
Der Ljubljanaer Bürger Jurij Slatkonja genoß
weitgehende Unterstützung seitens Kaiser Maxi-
milians I. Im Jahre 1498 wurde er von ihm zum
Leiter der Hofmusikkapelle ernannt. Um seine
offensichtlich spärlichen Einnahmen aufzubessern,
besorgte der Kaiser ihm zusätzlich zahlreiche
kirchliche Benefizien, machte auch von seinem
Patronatsrecht Gebrauch und schlug ihn zum
Propst von Ljubljana (Laibach) und Novo mesto
(Neustadl) sowie zum Bischof von Pican und zum
Wiener Bischof vor. Von dieser berühmten Persön-
lichkeit sind vier Abbildungen erhalten (eines
davon nur mittelbar), mit denen sich dieser Bei-
trag auseinandersetzt. Es handelt sich um folgende
vier Gemälde: Der Siegeszug Maximilians von
Hans Burgkmair, Das Votivbild mit dem Marien-
tod von Bernhard Stringl, ein Grabstein im Wiener
Stefansdom und ein Porträt in der Sammlung der
Pröpste von Novo mesto. Letzteres ist am aus-
sagekräftigsten. Obwohl das Bild nicht originell ist,
enthält es eine Reihe von Details, die bedeutende
Ereignisse in der Geschichte des Kapitels von
Novo mesto beleuchten.
F. Baraga, Druga ustanovna listina cesarja Maksimilijana
L, v: 7?asf 4 (1993), 295 - 296.
F. Baraga, Druga ustanovna listina cesarja Maksimilijana
L, 296.
39