Politlka! Politika je šolstvo rodila in razvila, politika ga je usmerjala in brezdvomno je, da ga bo tudi v bodoče vzdrževala ipo svojih načelih. Tako je bilo in tako bo. Naravno je, da je pri političnem vafovanju predvsem prizaideto tudi učiteljstvo kot nekak sestavini del šolstva, če ne to, pa vsaj kot ustroj, ki je večkrat primoran voditi težnje časovnih gospodarjev. Ne moremo trditi, da bi to ne bilo vsaj v obee v skladu z interesi narodnega razvoja. Le poglejmo skozi zadnje okno zgodoviin© — v odprto poljano naše preteklosti. Kdo je pokopal pokojno Avstrijo? Ona sama, ki je izsilila orožje v roke svojim smrtnim sovražnikom. In to orožje je bila —• šola. Medtem, ko so se avstrijski narodi, prav za prav dežele — prerekale z državno vlado, kdo da naj šolstvo vzdržuje, so previdni Čehi segli po nudenih pravicah in so z njimi polagoma ustvarjali temelje svoji osvobodilni politiki. Hoteli so v ta namen svobodno učiteljstvo, od države neodvisno, služeče narodnim interesom, tedainji politiki čeških dežel. In ta politika je omog-čila razpad in propast Avstrije. Kaj pa mi Slovenci? Politika je razcepila naš mali narod v dva glavna tabora z malimi priveski, ki so se obešali na vrat zdaj temu, zdaj onemu, po dnevnih potrebah. Da se je razporedilo tudi ueiteljstvo, ni prav nič čudno, saj se niti duhovščina ni mogla takoj prilagoditi novim političnim razmeram, celo po vojni ne, ko se je razsula sila naših predvojnih gospodarjev, danes politično ohromelih. Zgodovini smo zapustili boj za kirušni § 55. avstrij. drž. zakona, Cankarjeve Hlapce in spomin na kranjske 25% politične doklade. Dejanja govore, tiskana so, nihče jih ne zabriše. Srečnejša je bila Štajerska, — naš eldorado — kjer se je učiteljstvo vsaj v materialnem oziru girelo na pridobitvah dež. Lehrerbumda, dočim je moralo v •obmejnih krajih prenašati težko breme nacionalnih borb z ondotnimi nemškutarji, ali pa se umakniti v šole CMD, naše najplemenitejše narodne ustanove, ki se pa naposled tudi ona sama ni mogla izogni/ti slov. političnim nesoglasjem. Primorsko učiteljstvo je bilo gmotno na najslabši stopnji. Težave življenja pa je kljub temu prenašalo najlažje, ker niairod ni bil še razcepljen v kulturnem oziru, pač pa je kot enotna falanga inteliaence in preprostega ljudstva ustvarjal neprcmagljivi branik obmorskega podeželja, svojega obstoja, kljub silnemu piritisku protežiranih Lahov in avstrijske uprave. Letno se je učiteljstvo sestajalo na zborovanjih »Zveze slovenskega učiteljstva«, na edinem parlamentu vseslovenskega značaja. Ker je bilo vodstvo večinoma na Kranjskem, je naravno, prevladovala tudi kranjska politika. To politiko pa je vsak učitelj po svoje tolmačil ko najprimernejšo in je deloval na vseh poljih gospodarskega in kulturnega značaja. Dočim se je del učiteljstva oprijel vladajoče stranke, se je drugi boril proti zlorabi zakonskih predpisov in neznosnemu nasilju, materialnemu in duhovnemu. S politiko smo se tedaj prerili do Jugoslavije. Narodni sveti so prevzeli vlado. Sola je tedaj preokrenila na pota, ki jih je do tedaj le previdno označevala. Iz prvih dni navdušenja je politika polagoma prešla na predvojne poljane. Ljudstvo je vzklikalo zdaj temu zdaj onemu. kakršen je pač bil položaj. In v ta metež je morala tudi šola. Ne dolgo. Ustvarili smo znosne razmere, da ne bi propadla morala učiteljstva in da ne bi bili ogroženi moralni temelji vzaojnega svetišča, narodne šole. Da smo imeli prav, nam svedoči januarski manifest, ki je s stvarnimi dokazi zdrobil politične stranke in ustanovil novo grupacijo, v kateri bi se lahko udejstvoval sleherni dosedanji politik, samo da bi bil resnično zdravih načel. V državi je zavladal blagodejni mir. Mir, ki smo ga bili tako potrebni. Z dušo in srcem smo se oprijeli dela, drug ob drugem, ki smo si bili doslej tako tuji. Narod in njegove potrebe so nam vsem lebdele pred očmi. Ne dolgo. Prišle so volitve. Učiteljstvu je bilo izrečeno priznanje. Tam pohvala, doma nova razcepljencst. Plemenito nacionalno stremljenje je bilo kronamo z novo sovražnostjo. O vzrokih in posledicah mi ni treba razglabljati. Tudi v naše vrste so padle medle sence. Dvigali so se ljudje, ki so bili ekstremnejših nazarov, delavoljni, teoretiki poleg praktikov. Branili smo jih, omadeževani smo bili, ker smo se držali stanovskih načel. Dočakali smo občinske volitve. ki so sicer krajevnega značaja, a jim je bilo dano obče državno obeležje. Učiteljstvo je bilo na delu v komisijah in na frontah — v svesti si, da koristi s tem ugledu države.. Učitelj — idealist je moral doživeti, da so mu Ijudje, ki je živel z njimi doslej v prijateljskih odnošajih, ponoči demonstriTaJi, (kako, ne izrečem). Dočakati je moral, da so iste ljudi zbrali v novo fronto in ubili ali ubijajo njegovo delo, pred njegovimi očmi, v njegovo nečast. Im sedaj še pogled v našo organizacijo! Potom vodstva je bila učiteljstvu ob volitvah prijavljena zahvala — od nje dobivamo navodila za ustanavljanje raznih združb, ki jih priporočajo posamne grupacije, v tečajih se križajo nazori — ob strani molče ljudje, ki se po svojem prepričanju ne morejo izpostavljati. Po kongresu napadajo vodstvo. ker se je zavzelo za svojega predsednika, neoporečnega nacionalista, ob letu ga hvalijo, ker se je pridružilo opoziciji, ne da bi bili dokazani pogreški izpred kongresa, — istočasno pa zahtevajo. da učiteljstvo ne sme povzročati nesoglasja med ljudstvom in da v organizacijo me smemo vnašati politike. Kje je loaika? Učiteljstvo, ki pozna razmere v JUU, ne more verjeti, da bi ne bile v ozadju nesoglasij ipolitične smernice, ki se jim bo nacionalno učiteljstvo slej ko prej zoperstavilo. Naša organizacija je stanovska. Politike pa ne bi vlačili vanjo, če bi jo vodili po načelih grupacij, katerim sami politično pripadajo. kaj ne? Bodimo vendar dosledini! V organizaciji mora prevladati strpnost, ne samo navidezna, brez vsakršne osebne mržnje, v vsakem slučaju. Da bi sedaj tako bilo. ne moremo trditi. Sedanje vodstvo se sicer trudi, da vzdržuje ravnotežje. to so nam pokazali lanski počitniški tečaji. Vživi naj se le v težke razmere podeželskega učiteljstva, ki ga mečejo z brega v breg, dokler irte pade v sredino. Lažje je meščanom, lažje pridigovati, težje živeti. Politika ires ne spada v organizacijo, ker se stranke cepijo, krhajo načela in goje osebnc sovražnosti. Ni pa s tem rečeno, da bi politiki (brez razlike) ne smeli prisostvovati organizačnim razpravam, ki so po večjem stanovsko-pravnega, gospodarskega in obče šolskega značaja. S svojim samostojnim in opravičenim nastopom bi lažje realizirali svoje zahteve, kakor pa s papirnatimi resolucijami. Najumestnejši je pa sklep, da učiteljstvo direktno poseza v javine korporacije. Mož na mestu, uspeh gotov. Doslej smo imeli le enega. ki je tudi kot politik — deželni poslanec, v besedi in dejanju ostal učitelj. Dejanja govore —• o Ganglu. Lahko je — kot učitelj biti politik, težje — kot politik ostati učitelj, še težje — kot politik nasprotovati politiki, nevredno pa človeka, poznati politiko, kadar jo <rabi v zasebne svrhe. In teh — ni mnogo. Josip Lapajne