V Ljubljani, petek 13. januarja 1939, Vesti 13. januarja Predsednik angleške vlade Chamberlain ima veliko zgodovinsko zaslugo v temi da je v angleški zunanji politiki krenil na nova pota in sklenil sporazum z italijanskim cesarstvom. S tem je priznal italijansko moč in italijanske koristi. Bodoči razvoj obeh svetovnih držav, italijanske in angleške, je bil začrtan pri razgovorih v Rimu, taka je poluradna razlaga angleškega obiska v italijanskem tisku. Angleški zunanji minister lord Haliiax si je včeraj ogledal cerkve sv. Petra v Rimu. Norveški prestolonaslednik bo prihodnji teden obiskal Anglijo. Neznanci so streljali na stanovanja nemških konzula v.HaaŽu ** Amsterdamu, zaradi česar vlada v Nemčiji spet veliko razburjenje. 140.000 kv. km neznanega ozemlja je odkril za Združene države letalec in raziskovalec Lincoln Ells-worth in ga proglasil za last USA. Včeraj je o tem poročal ameriški vladi v Washingtonu. Vodja nemške manjšine na Slovaškem Kartnasin je včeraj odpotoval v Berlin. Bivši turški zunanji minister Ruždi Aras je imenovan za poslanika Turčije v Londonu. Španska nacionalistična vlada je odklonila prošnjo angleške letalske družbe »Imperial Airways h° Vsx Sporočil je tudi, da 8e b»Vi dopušča vera. prav kmalu vstopil v samostan. Do teda* Je bo vec tekmoval na nobeni prireditvi ker so vse tekme ponavadi v nedeljo in bi ca zaradi tega ovirale pri izpolnjevanju njegovih verskih dolžnosti. Razen tega pa je v vsakem tekmovanju, je dejal sloviti olimpijec časnikarjem, ki so pridrli nadenj, >precej ničemurnosti in napuha. — Zaradi’ tega se odpovedujem vsaki tekmi in me ne boste nikdar več videli na startu,« Ta nepričakovana novica je vzbudila ogromno pozornost najprej v švedskem tisku, za tem pa v vsej svetovni športni javnosti, ki se ji Larsonov korak zdi seveda nerazumljiv, zlasti še spričo tega, da je Larson veljal za favorita tudi pri raznih letošnjih mednarodnih prvenstvenih tekmah in celo pri prihodnjih olimpijskih igrah, ki bodo v Helsinkih. Larson je neki stockholmski cerkvi podaril vse zlate in srebrne pokale, ki jih je dobil za svoje zmage. Olimpijski pokal iz leta 1936 bo zdaj služil za krščevanje otrok. Iz njegove rodbine poročajo, da prosi vso znance, prijatelje in sorodnike, naj ga puste, da bo lahko mirno molil. Angleško-italijanski razgovori v Rimu so končani brez kakega novega sporazuma ali načrta Rim, 13. jan. o. Angleški minister Chamberlain in zunanji minister lord Halifax sta drugi dan svojega bivanja v Rimu položila dopoldne lovorove vence na grobove italijanskih kraljev v Panteonu in na grob Neznanega vojaka pred spomenikom Viktorja Emanuela II. Ob 11.30 sta bila angleška državnika v zasebni avdienci sprejeta pri kralju in cesarju na Kvirinalu. Vladar ju je nato pridržal na kosilu. Ko sta polagala vence in ko sta odhajala v kraljevo palačo, so ju navdušeno pozdravljale množice rimskega prebivalstva. Po kosilu sta se Chamberlain in Halifax z Mussolinijem ter grofom Cianom odpeljala na Mussolinijev forum, kjer je bila njima na čast prirejen športni in vojaški nastop fašistovske mladine. Marmornati stadion je bil ves v angleških in italijanskih zastavah. Pri paradi je nastopilo 4300 fantov, deklet in otrok v bojni opravi. Po nastopu je fašistovska mladina defilirala mimo visokih gostov. Prireditve se je udeležilo kakih 40.000 ljudi, ki 60 Chmaberlaina in Halifaxa burno pozdravljali ter manifestirali za prijateljstvo med Anglijo in Italijo. S stadiona so se vsi štirje državniki odpeljali v Beneško palačo, kjer se je začel drugi razgovor Mussolinija in Ciana s Chamberlainom in Hali-faxom. S tem razgovorom so bila angleško italijanska posvetovanja uradno zaključena. Po sestanku je izšlo kratko uradno poročilo, ki pravi: »Mussolini je v Beneški palači ob 17.30 sprejel Chamberlaina in Halifaxa. Sestanku je priso- stvoval tudi grof Ciano. Razgovor je trajal eno uro 15 minut.« Ko so državniki odhajali s sestanka, je bil Chamberlain videti zelo utrujen, Halifax pa se je smehljal. 0 razgovorih pravijo v poučenih krogih, rimskih in londonskih, da pri njih ni prišlo do kakega novega sporazuma med obema državama. Glavni del razgovorov je po teh poročilih veljal španskemu vprašanju. Ždi se, da je Italija pripravljena svoje čete umakniti šele, ko bo Franco končno zmagal. Poudarjajo, da angleški obisk v Rimu nikakor ne bo vplival na zvezo Italije z Nemčijo in Japonsko, kar je videti iz dejstva, da je Mussolini včeraj sprejel nemškega in japonskega poslanika ter ju obvestil o poteku razgovorov. Lord Halifax bo danes imel sestanek s francoskim poslanikom v Rimu — Francois Poncc-tom. Pri tem sestanku bo govora o bodočem razvoju francosko italijanskih odnošajev in o vlogi, ki jo bo po rimskem obisku pri tem igrala Anglija. Lord Halifax je razen tega včeraj imel dolg razgovor z grofom Cianom v palači zunanjega ministrstva. Razgovora sta se udeležila tudi tajnika Cadogan in Charles. Danes dopoldne bosta angleška državnika sprejeta v avdienci pri sv. očetu, nato pa pojdeta na kosilo, ki jima ga priredi angleški poslanik pri Sveti stolici. Dr. Stojadrnovič pri odkritju Pašičeve spominske plošče v Ziirichu Ziirich, 12. jan. Včeraj so v Ziirichu slovesno odkrili spominsko ploščo na hiši, kjer je stanoval kot študent Nikola Pašič. Slovesnost je dobila posebno važen značaj, kjer je odkritju prisostvoval tudi predsednik vlade dr. Stojadinovič, eden izmed učencev in političnih sodelavcev Nikole Pasica. Dr. Stojadinovič, ki skuša pri vsaki priložnosti ohraniti spomin na izročilo Nikola Pašiča, ni zamudil tudi te priložnosti, da se je v Ziirichu na povratku z dopusta ustavil in prisostvoval slovesnosti na čast velikemu jugoslovanskemu državniku. Napis na hiši je v nemščini in se v našem prevodu glasi: »Veliki jugoslovanski državnik Nikola Pašič je stanoval v tej hiši kot študent na tehniški visoki šoli od leta 1868 do 1872. Poleg dr. Stojadinoviča so se slovesnosti udeležile še razne druge odlične švicarske in jugoslovanske osebnosti. Po slovesnosti je bila na našem generalnem konzulatu spominska akademija, katere se je udeležila vsa jugoslovanska kolonija, župan iz Ziiricha, številni ugledni švicarski gospodarstveniki, vsi konzuli ter naša poslanika v Rimu in Ženevi. Na akademiji je predsednik dr. Stojadinovič imel govor, v katerem je poudarjal stare zveze med Jugoslavijo in Švico, pohvalil švicarsko gospodarstvo, znanost, zlasti medicino in šolstvo, ki nam je vzgojilo več odličnih državnikov, med njimi Nikola Pašiča, ki je bil dr. Sto-jadinoviču učitelj. Govor predsednika vlade je naredil na vse navzoče globok vtis. „Živi bog” prodaja avtomobile Pariz, 12. januarja, Pariz je bil pred nekaj dnevi priča posebne verske slovesnosti. Med neštetimi begunci, ki jih je svetovna vojna pognala iz Rusije, prebiva v Parizu poleg propadlih velikih knezov, generalov in plemičev tudi precejšnje število Kalmikov — mongolskih prebivalcev iz najsevernejše Sibirije, zlasti s polotoka Kamčatke. Ti Kalmiki so pogani nelo doma, marveč tudi v tujini. Njihova vera pravi, da med kalmiškim narodom vedno prebiva potomec njihovega božanstva. Temu potomcu dajejo naslov >živi bog«. Temu »živemu bogu» so se pred nekaj dnevi prišli skupno poklonit vsi Kalmiki, ki jih živi v Parizu kakih 120. »Živ bog« je mladi knez Nikolaj Tundutov, tudi begunec, čigar starši so skupno z verniki po kdo ve kakih potih prišli v Francijo. Knez Tundutov je po kalmiški legendi potomec enega izmed 399 sinov Džingiskanovih. — Džingiskan pa je potomec najvišjega kal-miškega božanstva samega. Kneževi predniki so bili nekdaj carjevi vazali. »Živi bog«, ki je čisto majhen prišel s starši v Francijo, je vzgojen po evropsko. , študiral je na liceju Jancon-de-Sailly, kjer si sošolci niso mislili, koga imajo med seboj. Njegovim prednikom na Kamčatki ni bilo nikdar treba delati, živeli so od vernikov. Toda teh je zdaj v Parizu premalo in se jim preslabo godi, da bi mogli pomagati svojemu »živemu bogu«. Zato je moral knez po končanih študijah gledati, kje si bo služil kruh. Dobil je posla v prodajalni nekega velikega pariškega avtomobilskega podjetja in prodaja avtomobile, kakor so se prepričali na omenjeni slavnosti tudi njegovi verniki — z veliko žalostjo seveda. Francova voiska je zasedla Falset zadnio utr|eno pošto anko pred pristaniščem Taragono Burgos, 13. jan. o. Uradno poročajo, da so španske nacionalistične čete sinoči zavzele mesto Falset na južnem delu katalonskega bojišča, zadnjo važno postojanko pred Taragono. Pri osvojitvi so nacionalisti dobili v roke ogromno vojnega materiala, zlasti streliva. Današnje službeno poročilo Francovega vrhovnega poveljstva govori o zmagoslavnem napredovanju na katalonskem bojišču. Poročilo poudarja, da so Francove čete vse rdeče poskuse, da preprečijo nacionalistično prodiranje, onemogočile in prisilile sovražnika na umik. V okolici Agramunta, ki je že zavzet, je bila včeraj velika in zelo krvava bitka, v kateri šo morale sovražne čete odnehati in 6e spustile v beg. Na bojišču so pustili ogromno mrtvih. Na jugu od Agramunta so zavzeli nacionalisti Puigvet de Agramunt in še nekatere druge važnejše postojanke. Blizu prekopa Urgel so čete zavzele Pay de Fre-xana. Ob južnem delu prekopa 60 Francove čete prodrle v notranjost 7 km. Nadalje so nacionalistične čete zasedle Guardia de Prals, Barbara, Prenefata in postojanke na vzhodu, katerO obkrožujejo cesto Ca-pra Valls. Na obrežnem sektorju so Francove čete zasedle zelo važne zveze z Falsetom, kakor mesto samo in kraj Marso. Iste čete so zavzele postojanke pri Colfredu, Puelli, gozd Santan la Barcelloneta, Clot de san Juan, Belmut de Tarragona, Tosal, Gros, hrib Mola, Bodo in Rasquera. Število ujetnikov se je povečalo danes zjutraj za 2400. Nacionalisti so zajeli veliko vojnega materiala ter eno celo baterijo z vsem moštvom. Sovražnik je pretrpel ogromne izgube. Samo pri Seveli so našteli nad 300 mrtvih. Na estremadurisko fronti pa so nacionalisti zboljšali svoje postojanke s protinapadi, cerkve. Uradno poročilo nacionalističnega vrhovnega poveljstva znova govori o velikih grozodejstvih rdečih čet pred umikom. V samem mestu Leridi so komu- nisti ubili včeraj 50 ljudi. Skupno število žrtev znaša do zdaj v tem mestu 756. Med umorjenimi je tudi le-ridski ško! in 67 duhovnikov. Nov telefonski imenik za leto 1939. Poštna uprava bo v kratkem izdala nov uradni telefonski imenik za leto 1939. Zato obvešča telefonske naročnike, da e pismeno kolkavano vlogo lahko zahtevajo spremembo besedila, pod katerim so uvrščeni v zadnjem uradnem telef. imeniku. Ta sprememba se izvrši proti plačilu pristojbine 5 din. Enkratna in dvakratna uvrstitev naročnika v imeniku je brezplačna, za vsako nadaljnjo uvrstitev se pa plača pristojbina 10 din. Številka telefona, ime in priimek naročnika, poklic, stanovanje in ostalo 6me zavzeti v imeniku največ štiri tiskane vrstice. Ker je imenik le službeni spisek naročnikov po abecednem redu, so ti lahko uvrščeni pod poklicem ali pod imenom kakega prodajnega predmeta itd. Podrobnejša navodila glede tega so v čl. 42. telef. pravilnika. Kdor torej želi kako spremembo v telef. imeniku, naj takoj najkasneje pa do konca tega meseca zaprosi e pismeno kolkovano vlog« pri svoji pristojni pošti (v Ljubljani in Mariboru pa na glavni pošti), kjer tudi lahko dobi vsa potrebna pojasnila. — Direkcija pošte, telegrafa in telefona v Ljubljani. »Slovenski dom« je edini katoliški popoldnevnik! Velika industrijska afera pred celjskim sodiščem Industrifec, stavbenik, ravnatelj In trgovec obtoienl izdaje tajnih Hirschlovih načrtov Celje, dne 13. jan. Danes dopoldne obravnava celj. okrož. sodišče primer, kakršnega še ni imelo. Na zatožni klopi sedijo 49 leti Miloševič Evgen, bivši ravnatelj in prokurist kemične tovarne v Celju, 49 letni mestni stavbenik Jezernik Karol, 54 letni industrijec Medic Franc iz Ljubljane, 32 letni inž. Pibernik Mirko iz Ljubljane in 53 letni trgovec Detela Karl iz Ljubljane. Ta afera je v Celju skoro neopaženo šla mimo javnosti in je tudi »Slovenski dom« o tem le na kratko poročal. Obširneje so pisali o tem belgraj-6ki časopisi, ki so prav dolgovezno, vendar zanimivo poročali o tej aferi, o kateri se pri nas ni moglo mnogo izvedeti. Gre za izkoriščanje tajnosti, katere prekršitev je nesla obtožencem 6koro 1,000.000 din. Dr. inž. Hirschl iz Bosuna na Holandskem, je dal kemični tovarni d. d. vCelju svoj izum za litoponske naprave. Družba je kupila ta izum, za katerega je strokovnjak garantiral, da ga ne bo dal nobeni drugi tovarni v državi, milijon dinarjev. To vsoto bi morala plačati družba g. Hirschu 10 let po din 100.000, kot prvo vsoto pa je nakazala 150.000 din. Obnovitev monarhije v Španiji Pariz, 13. januarja, m. Francosko časopisje poleg obširnih poročil o sprejemu angleških državnikov v Rimu ter o prvih angleško italijanskih razgovorih objavlja tudi daljše članke o spravi med Alfonzom XIII., bivšim španskim kraljem in njegovo soprogo Viktorijo Evgenijo v italijanski prestolnici. Tej spravi angleško, francosko m ameriško časopisje pripisuje velik političen po* men ter se sprašuje, če to morda ne pomeni pospeševanja za obnovitev monarhije v Španiji. Španski monarhistični krogi zagotavljajo, da smatra bivši kralj Alfonz XIII. svoje kraljevsko poslanstvo za končano in da vse zahteve glene španskega prestola prenaša na svojega sina princa Asturskega, Dona Juana. Princ Asturski je edini živeči sin Španske kraljevske dvojice in jo zdaj star 25 let. Dokončal je angleško pomorsko akademijo v Portsmouthu. Za svojega bivanja v Afigiijj si ie pridobil po zaslugi vojvoda Albe mnogo prijateljev v angleških krogih. Olj izbruhu španske državljanske vonje je nameraval vstopiti v nacionalistične vrste, toda general Molla se je temu upiral, češ da ni dostojno, da bi si bodoči španski kralj omadeževal svoje roke s krvjo. V španskih in nacionalističnih krogih ima Don Juan ninogo pristašev, posebno med falangisti, pa tudi med karlisti. Po informacijah iz angleških krogov morebitna obnovitev monarhije^ pridobiva čimdalje večje simpatije tudi v angleških in italijanskih krogih. »Daily Express« pravi, da je Mussolini pripravljen pristati na obnovitev monarhije v primeru, če general Franco zmaga. Angleški krogi pa žele, da bi se obnovila monarhija v Španiji že pred Francovo zmago in da bi novi kralj prevzel od svoje strani delo za pomiritev žpaaskeea ljudstva. Pri gradnji pražarne so bili zaposleni Jezernik, železna tovarna v Štorah pa je dobavila železne armature, peči pa je zgradilo podjetje samo, da zavaruje njihovo tajnost. Za načrte je vedel tudi Miloševič, ki je izračunal, koliko podjetje donaša. Kmalu je odnesel te načrte Jezerniku, da jih je ta prekopiral. Prvega oktobra je ravnatelj Miloševič zapustil svojo 6lužba, kar je zbudilo pozornost. Miloševič in Jezernik sta te načrte prodala Mediču za tovarno v Domžalah in dobila po izpovedi dr. Žužka Jezerniku 600.000 din, za načrte peči pa 8000. Prav zanimivo je, kako je Jezernik naročeval v želez-narni in šamotni tovarni material za Medica in zaslužil po 10% pri dobavi, Detela, ki je igral vlogo posredovalca, je dobil 250.000, poleg tega mu je bilo obljubljenih še 0,50 din za vsak kg litopona v tovarni v Domžalah. Za razpravo vlada v Celju veliko zanimanje in javnost nestrpno pričakuje končnih rezultatov. Zaslišanih je bilo že mnogo oseb. O razpravi, ki bo .verjetno trajala v noč, bomo poročali obširneje še jutri. Bržkone bo vzbudila ta razprava tudi zanimanje v drugih državah, saj imamo take tovarne, zgrajene prav po istih načrtih, v Celovcu, v Bolgariji, na Madžarskem in v Nemčiji. Izum in tajnost g. ing. Ilirschla sta dve peči, naprava za čiščenje luga in cinkovega sulfata, naprava za hlajenje, sušilna peč, kombinacija naprava za mokrenje z vrtilnim sitom, skozi katero se preseja mleta tekočina litopona. Načrti za kalcinove peči — kopije — so našli pri obtožencih, dočitn treh detajlnih načrtov za sušilno peč niso našli. Te načrte so uporabili za tovarno Medic in Zanki v Domžalah. Zanimiva so pričevanja ter izpovedi strokovnjakov gg. Inž. Schmiedingerja in inž. Kleina, ki pravita, da je tovarna v Domžalah sto odstotna kopija tovarne v Celju. Na razpravi se bodo odkrila prav gotovo še druga zanimiva dejanja, o katerih obtožnica ne govori in o katerih bomo še poročali Razprava ob času poročila še traja. Barcelona, 13, jan. m. Zaradi poslabšanega stanja na bojiščih, ki pomeni neposredno nevarnost za prestolnico, je vlada včeraj poklicala pod orožje letnike od 1915, do 1921, ter izdala številne odredbe za utrditev Katalonije, kar je je še v oblasti vlade. Pod Orožje so poklicani vsi moški od 20. do 44 leta. Ljubljana od včeraj do danes Tako jc kakor marca meseca. Zdajle, ko bi moralo mesti, pa dežuje. Gorko je tudi kakor /godaj spomladi. Vode se nabirajo, izpod ledene odeje že gleda razmočena zemlja. Toliko mokrote je na cestah, da Človek brez galoš, ki jim nekateri pravijo tudi »snežke« (ženske seveda), ne more ven, če noče imeti takoj premočenih nogavic. Megla duši, kalna je in polaga dolgčas na naše mesto z vso razsipnostjo. Kakor vse kaže, bo tako vreme trajalo še pre-ccj dolgo. Včeraj se je začel ponujati dez, ki je Sel v presledkih prav do jutra in tudi danes dopoldne še ni hotel nehati. Zanimaite se za tovorne šoferje! Zadnje čase neprestano prihaja do raznih karambolov, pri katerih nosijo polno krivdo tovorni šoferji. Tako je na primer vozil v torek dopoldne proti mestu Magistrov avtobus, ki ga je upravljal šofer Jože. Blizu stare proge mu je z vso brzino pridrevil nasproti tovorni avto podjetja Brodar iz Ptuja. Magistrov šoier je svoje vozilo umaknil s ceste vstran ter zavozil celo na kup snega in se tam ustavil. Tovorni šofer pa se ni ustavil, ampak je prilomastil s svojim tovornim avtomobilom do Magistrovega avtobusa. Zadel je v nezmanjšani brzi-ni v zadnji del Magistrovega avtobusa, mu posnel blatnik, razbil dve šipi, odtrgal letvo — potem pa podil naprej, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Šofer Magistrovega avtobusa, Jože, je nemudoma telefoniral po drugi avtobus. Ko je ta prispel, je odpeljal naprej, a glej, že mu je pridrevil nasproti drugi tovorni avtomobil podjetja Brodar iz Ptuja. Spet je zavil Magistrov šofer s svojim vozilom toliko vstran s ceste, da je bil avtomobil le še približno tri-četrt metra na njej in da je imel Brodarjev tovorni avto na razpolago domala vso cesto v širini dobrih treh metrov. Šofer Jože je videl, kako vozi tovorni šofer, pa je nemudoma zaklical svojim potnikom, naj se sklonijo naprej, da jih ne bi vrglo ob sunku, ki je bil videti neizbežen. V tem hipu je Brodarjev avtomobil že butnil z vso silo v Magistrov avtobus ter mu odnesel kar cel zadnji del karoserije. Še isti dan pa je neki tovorni avtomobil zadel prav tako na Dunajski cesti tudi v celjski avtobus in neki drugi tudi v Peregrinov kamniški avtobus. Le srečnemu naključju in veliki prisebnosti avtobusnih šoferjev je pripisati, da ni prišlo do človeških žrtev in do huiše nesreče. Le šoferja Jožeta je drobec stekla zadel v obraz in ga ranil. Statistika vseh zadnjih karambolov nam jasno kaže, da so zanje odgovorni tovorni šoferji, ker pode svoja težka vozila kakor obsedeni. Nihče pa jih zato ne prijema, medtem ko od sile natančno pazijo na druga vozila. Tovorni šoferji so večinoma deželani, ki v mestu sploh ne znajo voziti, izučeni pa so bili na lahkih avtomobilih, tako da v svoji zaupljivosti ravnajo tudi s težkimi tovornimi avtomobili, kakor bi bila lahka in gibčna. Na oblasteh je, da stopijo tej samopažnosti s polno strogostjo na prste in da vsakega krivca kaznujejo tako eksemplarično, da ga bo za vselej minila napačna »dirkalna« strast, ki ograza življenja potnikov, ki se vozijo z avtobusi po svojih dnevnih opravkihl Žalostna smrt drugega rudarja Včeraj opoldne Je v ljubljanski bolnišnici umrl še drugi rudar, ki je dobil hude opekline v nedavni eksploziji metana v kotredeškem rovu v zagorskem rudniku. Bil je to 37 letni prvi kopač Ivan Jere (njegovega tovariša Leopolda Hribarja, očeta številne aružine, je ubilo pri eksploziji sami), oče šestih mladoletnih otrok. Jere je dobil transfuzijo krvi (dala mu jo je žena), zdravniki so poskusili vse, da bi ga rešili, pa ni šlo. Zgodilo se je tako, kakor se rado dogaja ob podobnih uesrečah. Ponesrečencu se nekaj časa obrača na bolje, vse kaže, da se bo rešil — potem pa se mu stanje kar nenadoma poslabša in nastopi smrt. Proti večeru je pričel zadnji smrtni boj, pričelo se mu je mešati. V tem stanju je Jere ob pol 12 tudi podlegel. Njegova žena je Dila, ko je videla, da za moža ni več rešitve, poskrbela za vse potrebno, da bi Jereta prepeljali domov v Zagorje vsaj umret. Jeretova brata sta se nemudoma napotila r. nosilnicami v Ljubljano, prišla pa sta že prepozno. Ivan Jere je bil že mrtev. Avtofurgon je naložil njegovo truplo ter ga prepeljal na dom v Zagorje-Toplice, kjer si je bil šele pred kratkim postavil z velikimi žrtvami hišo za svojo družino. Pokopali ga bodo jutri popoldne na zagorskem pokopališču. Drobne iz bolnišnice Marija Zajgar iz Vikerč pod Šmarno goro je šla po cesti in padla ter si zlomila desno nogo. Pri padcu se je hudo potolkla po vsem obrazu Teodora Komar iz Ljubljane. Smučat se je šel posestnikov sin Janez Bur-keljca iz Čirkaš, pa je padel ter si poškodoval nogo. Sin šoferja iz Št. Vida nad Ljubljano pa se je šel sankat. Tudi on je padel in si pokvaril nogo. Na reševalni postaji od včeraj do danes niso imeli kakšnih značilnejših _ slučajev. Vozili so večinoma bolnike in bolnice z notranjimi boleznimi, prevažali s kolodvora deželane in v varno skrb izročali porodnice. Vsega skupaj so reševalci od včeraj do danes opravili 22 voženj. Predrzen vlom v stanovanje Urška Cimermanova, ki stanuje v Gregorčičevi ulici št. 17, je bila v sredo dopoldne v službi, njena mati, s katero stanujeta skupaj, pa je ob desetih dopoldne za pičle četrt ure odšla z doma, da bi v bližnji trgovini nakupila nekaj potrebnih reči. Skrbno je pri odhodu stanovanje zaklenila. Ves ta čas pa je najbrž že oprezoval lopov, ki so mu morale biti razmere v hiši prav dobro znane. Nemudoma je vlomil v zaklenjeno stanovanje. Samo za zlato in za gotov denar mu je šlo, vso srebrnino je pa pustil pri miru. Iz treh denarnic je pobral 720 dinarjev ter si prisvojil Še za 3000 dinarjev razne zlatnine. Odnesel je verižice, prstane, dve zapestnici in uro. Pri svojem lopovskem opravilu je imel povTlm še ogromno srečo. Ko je naglo tekel po stopnicah s skritim plenom, ga je Cimermanova gospa še srečala. Vprašala ga je, koga išče. Neznanec ji je brž odgovoril, da neko žensko, ki je pa ni mo- fel najti. Hitro je nato stekel naprej na ulico. o je Cimermanova gospa prišla pred svoje stanovaje, je takoj opazila, da je bilo med njeno odsotnostjo vlomljeno v stanovanje. Nemudoma je pregledala, kaj je zmanjkalo, ter obvestila ljubljansko policijo. — Meščani nai ne kupujejo zlatnine, če bi jim jo kdo skušal prodati! Prejšnji dan, v torek, je bilo na podoben način vlomljeno v sosednji hiši, kjer je vlomilec odnesel ubogi hišnici 500 prihranjenih dinarjev. Upravičene pritožbe proti podraž tvi mleka Mlekarsko društvo si lasti čudne pravice. Kar na lepem se je spomnilo, da nemara ne bi bilo napak, če bi malo za spremembo in za boljši dobiček podražilo cene mleku. Kupovalci so dobili zjutraj pred vrati lističe z nekakšnimi »motivacijami«, ki pa jih niso utegnile prepričati. Kmalu se je pokazala zmeda na vseh koncih in krajih. Nekateri prodajalci so cene v resnici zvišali, drugi so oklevali, tretji, prevdarnejši so ostali pri starih cenah, saj so spoznali, da bodo zvišane cene le njim v škodo, ker bodo prodali manj. Drugi so se bali, da jih Mlekarsko društvo ne bi kaznovalo, ce ne bi ubogali. Stvar je jasna: s temi neutemeljenimi poviški bi si radi opomogli le »posredovalci« na učinkovit, pa skrajno nesramen način. Ta postopek zasluži največjo grajoj Kako pa pridejo siromašni mestni prebivalci do tega, da bodo morali plačevati za mleko več, kadar se bo komu zljubilo? Ali naj bodo reveži tudi za to izdatno hrano prikrajšani, kakor so prikrajšani že za druge reči? Kje pa naj delavci in uradniki jemljejo denar? Mar naj njihovi otroci kar hirajo, ker bi si nekateri kalkulatorji radi pomagali do boljših dobičkov? Ne! Ostro je treba protestirati, oblasti pa naj tej polne obsodbe vredni samopašnosti najstrožje in najčvrsteje enkrat za vselej na-pno vajetil Filmi, Bratomor v Šmartnem pred pojasnitvijo V najdenem okostnjaku sodno ugotovlien pogrešani Vžktcr Marn Proti bratu-morilcu preiskava obnovliena Ljubljana, 13. januarja. Domačija Marnovih v Šmartnem ob Savi je že stara. Obstoji iz hiše št. 36, nekaj slabih pašnikov ob Savi in nekaj njivic. V zemljiški knjigi ljubljanskega okrajnega sodišča so zapisani podatki od leta 1858. naprej. Gotovo pa je tam mala domačija še starejša. Prejšnji gospodar, stari France Marn je leta 1932. pred notarjem napravil izročilno pogodbo, s katero je posestvo izročil ®vo' jemu najstarejšemu 6inu, 31 letnemu Lojzetu Marnu. Izgovoril si je za sebe in svoja ženo primeren vžitek in dajatve. Lojze pa ee je hkratu zavezal, da bo kot očetovo doto izplačal bratu Viktorju m dvema sestrama, ki bivata v Ameriki že več let, vsakemu po 1.250 din. _ Viktor Marn, ki je bil kot čevljarski pomočnik: zaposlen v Ljubljani pri znani tvrdki Bata,, si je tako-le pred 7 leti zgradil hišo ob Šmartinski cesti in zraven kupil še nekaj sveta. Sprva j® vladalo med njim in bratom Lojzetom, prevzemnikom domačije, bratsko razmerje in sita si drug drugemu šla na roko. Viktor je zabredel v gotove sitnosti, ki so imele za posledico večjo civilno pravdo pred. sodiščem. Da bi tožiteljico premamil in da bi si zavaroval nadaljno posest hiše pred možnimi iz-vržbami in dražbami, sta z bratom fmgirala dvoje dolžnih pisem za 40.000 in 27.000 din. V dolžno pismo, katerega prepis je hranjen v zemljiški kn|t-gi, je bil vstavljen tudi odstavek, da ima dolžnik Viktor Mam takoj vrniti dolg, kakor hitro b<* to zahteval posojilodajalec Lojze Marn, ki je po po-klicu zidarski delavec in je bil sprva zelo varčen in marljiv, toda slaba družba kriminalnih tipov ga je spravila na stranpota. . Med bratoma so se zadnja leta vrstili vecm prepiri. Lojze je zahteval denar, Viktor pa doto. Kritično noč na sv. Rrinjega Telesa 11. '""‘J 1936.je prišlo med njima do hudih sporov in najbrž tudi*do resnega spopada. Naslednji dan po prazniku ni bilo Viktorja iikjer, ni prišel v Batino delavnico m nikjer ga niso mogli najti. Pogrešali so ga. Vevški orožniki so uvedli prve poizvedbe m preiskali vse v Jusi Marnov!. Najdeni so bili sledovi krvi, ki so močno obremenjevali brata Lojzeta tako, da je nanj padel sum, da je brata ubil in zavlekel v Savo. Zaradi utemeljenega suma bratomora jc bit Lojze 16. junija aretiran in odveden v ljubljanske zapore. Proti njemu zaradi zločina umora uvedena sodna preiskava je trajala 10 mesecev. Bila je brez pozitivnega uspeha. Lojze je bil puščen na svobodo. Zanimivo je ozadje, kako so sedaj prišli Tia novo sled! Kratko! Zloglasni razbojnik in tolova] Jože Anžur je prišel z vojaško knjižico, glasečo se na ime Viktor Marn, k nekemu posestniku v bližini Celovca. Udinjal se je kot hlapec. Koroški orožniki so postali nanj kot tujca pozorni. Posestnik jim je izročil Viktorja Marna vojaško knjižico. Koroška varnostne oblasti so se preko jeseniškega komisariata obrnile na vevške orožnike za pojasnila. G. Sušnik, komandir postaje, je takoj spoznal, da se mora za to listino skrivati kak nevaren zločinec. Na Koroško je poslal sliko pogrešanega Viktorja Mama in sliko zaradi tatvin zasledovanega Jožeta Anžurja, ki je bil nato aretiran in prepeljan konec decembra v Ljubljano. Jože Anžur je priznal, da mu je dokument dal Lojze Marn. „ G. Sušnik, kot komandir vevške orožniške postaje, ki pozna vse razmere svojega okoliša in vse najmanjše podrobnosti, je večkrat čut od ljudi, da mora biti pogrešani Viktor v bližini Tx>jzetove hiše zakopan. To mu je trdil tudi Lojzetov oue. Včeraj okoli 9.30 so začeli orožniki novo preiskavo. Spravili so se na šupo, ki je bila pozneje zgrajena. V šupi so odkrili betonsko ploščo. S težavo so jo dvignili. Nudil se jim je grozen prizor. V greznici so našli človeške kosti. Okostnjak ni bil sklenjen. Že razpadel. Lobanja je bila popolna. V čeljustih so našli 4 zlate zobe. Okostnjak so odkrili po dveurneni dviganju betonske plošče. Popoldne ob 15.30 je prišla tja sodna komisija pod vodstvom preiskovalnega sodnika dr. A. Dremlja, dveh zdravnikov in zapisnikarja. Komisija je z največjo natančnostjo poslovala pozno v noč. Sodno-komisijsko je dognano, da so kosti, »lasti lobanje, slične postavi in osebi pogrešanega Viktorja Marna. Proti Lojzetu Marnu bo obnovljeno kazensko postopanje zaradi umora brala Viktorja. Nova aretscifa Vevški orožniki so včeraj bili ves dan zaposleni na terenu. Zbrali so še mnogo drugih, zelo važnih indicijskih dokazov, na podlagi katerih so aretirali Marnovega soseda Ludvika Blaža, ki jo osumljen prikrivanja zločina. Snoči so ga pridržali na vevški orožniški postaji in ga zasliševali. Danes je bil Ludvik Blaž eskortiran s prvim vlakom v ljubljanske sodne zapore. Sirite najboljši slovenski popoldnevnik »Slov. dom« ki jih velja videti... ali ne videti »Lunina sonata« (Union). To je kkoreklanim prevod slovite »Mondschein sonate«, ki bi jo po slovensko krstili za »Sonato v mesečini«. Privlačnost filma je v tem, da igra v njem poleg »lunine« sonate še nekaj drugih klasičnih ko6ov sloviti poljski pianist Ignacij Paderewski. Film s tem poudarja pravo socialno vrednost zvočnega filma, ki je omogočil videti in slišati največje glasbene mojstre vsemu človeštvu, ne samo bogatim izbrancem. Paderevveki je čudovit, genialen, navzlic svoji zunanji pasivnosti in togosti očarujoč pianist. Toda Amerikanci so mislili, da jim Paderewski za film sam ni dovolj, zato so ga postavili v tako grandiozno neumen scenario, da se mora vsakomur smilitL Tako kakor je Paderevvskega ponižal ta bedasti film, menda ni še nikdar nihče ponižal nobenega umetnika. »Sonato v mesečini« so Amerikanci posadili v solato nele brez mesečine, ampak sploh brez vsake življenjske, kaj šele umetniške smiselnosti. Take, praamerikanske, judovske neumnosti, kakor jo je ob Paderewskem pripravil neki režiser Mendes, že nismo videli od slovitega »Zadnjega vlaka iz Šanghaja« ali kake »Šole ljubezni« pred desetimi leti. Mesto novomeškega sodi ljubljanski veliki senat Ljubljana, 13. januarja. Tukajšnje okrožno sodišče je prejelo nalog za obravnavo zanimivega morilskega procesa, ki je lani sicer končal pred velikim senatom v Novem mestu c obsodbo obtoženca Avgusta Muca. Ta je bil obtožen zaradi zločinstva umora svaka, toda novomeško so* dišče mu je prisodilo milejšo zaporno kazen. Obtoženec Avgust Muc se je takrat zagovarjal s silobranom. Na revizijo njegovega branilca in na priziv državnega tožilca pa je stol 6edmorice v Zagrebu kot kasacijsko sodišče prvo 6odbo razveljavilo in odredilo ponovno obravnavo. Ker primanjkuje pri novomeškem sodišču sodnikov in ker mora po določilih kazenskega postopnika soditi nov senat, je bilo zategadelj delegirano ljubljansko sodišče. Obtoženec Avgust Muc je bil iz novomeških zaporov pripeljan v ljubljanske. Za da* ne s dopoldne je bila razpisana glavna razprava. Zadevo sodi veliki senat pod predsedstvom s. o. s. g. Ivana Kralja. Drž. tožilec dr. Leon Pompe je vzdržal obtožnico novomeškega državnega tožilstva v celoti. Svak na svaka s sekiro Pred veliki senat je stopil Avgust Muc, 21-letni samski delavec, stanujoč na Krupi na Dolenjskem. Obtožnica ga obtožuje, da je 8. avgusta lani doma na Krupi usmrtil svojega svaka Ivana Ivanška v prepiru tako, da ga je dvakrat udaril s sekiro po glavi, mu zdrobil lobanjo, da se je takoj zgrudil na tla in umrl. Dejanski stan, kakor ga je ugotovila poprejšnja sodna preiskava, jemlje drž. tožilec za podlago obtožbe glede zločina umora po §u 167-1. Obtožnica obširno popisuje, kako je prišlo do žalostnega spora med obema sorodnikoma. Ozidje tvorijo družinske razmere. Ivanškov brat Jože je poročil obtoženčevo sestro Marijo. Oče je posestvo izročil mlajšemu Jožetu, kar je grizlo starejšega Ivana. Kmalu po poroki je moral Ivan k vojakom, ŽJna je sama ostala na precej velikem posestvu. Pri delu ji je pomagal obtoženec in njegova sestra Ana, kakor tudi svakinja Ana, ko je nasprotno Jože Ivan^ek sitnaril in ni hotel prijeti za delo. Popival je. Kritičnega dne je Jože Ivanšek močno popival in se vinjen vmil domov. Zagrabil je svakinjo Marijo Ivan-škovo za prsti, jo pritisnil k zidu v sobi ter ji grozil, da jo ubije, rekoč: »Hiša bo moja!« Ana Mucova, sestra obtoženčeva je klicala obtoženca na pomoč. Ta je skočil v sobo in sledil je med obema hud sto-pad. Ruvala sta se. Obtoženec je končno skočil v vežo, pograbil sekiro in z njo dvakrat mahnil po glivi svojega svaka,' ki se je mrtev zgrudil na tla. Zagovor s silobranom Obtoženec se je tako v preiskavi, kakor tudi na prvi obravnavi v Novem mestu dosledno in jasno zagovarjal, priznavajoč 6icer, da je svaka udaril s sekiro po glavi, to pa v hipni razburjenosti in v silobranu, ker je svak po hudem ruvanju v sobi šel nad njega z dolgim nožem. Ta njegov zagovor so v podrobnosti potrdile nekatere priče, ki so bile navzoče pri hudem spopadu med obema svakoma. Državni tožilec pa je oslonil obtožbo na druge indice, rlnsti na dognanja sodne komisije in izvedencev. Razprava ob zaključku lista še traja. II*rwey Allen: 171 Antonio Adverso, cesarjev pustolovec štorkljali so, kakor da bi šla četa vojakov. Mac Nab jih je vodil z nekakšnim ponosom. »Ni bilo tako lahko, kakor morda. mislile, vso to gospodo, kt jo vidite pred seboj, zbobnati na vse zgodaj zjutraj skupaj. Vsi so tako l*>ječi m si ne upajo pred poldnevom ničesar prijeti v roke. Odkar so bili Francozi tu, že vsak osel misli, da mora imeti pred nosom polne jasli zlata. Pazite dobro, da vas ne bodo pojahali.« »Terrini,« je dejal Antonio, so sklonil skozi okno in potrepljal oguljenega mojstra po rami, »ali so Se spomnite na mojo sliko, ki sto jo naredili v knjižnici Mister Udnev, pred leti, ko sem bil še otrok?« Terrini je v zadregi prikimal, »ce se ne motim, ste od tedaj upodobili isto roke in ramena na vseh slikilh trgovskih vajencev v Livornu. Vem, za kakšne stvari ste uajbolj nadarjeni. Vzemite Irup te stare berline in naredite iz njega eleganten moderen portret. Nekaj takšnega, v čemer bi mogel pravi knez potovati po svoji deželi, nekaj, kar no bi vsakomur takoj padlo v oči, a bi vseeno vzbujalo vtis po blagostanju, udobju in bi bilo tudi najbolj moderno in okusno. To je vso, kar naj bi vi naredili iz to stare ,dame\ Terrini.« Vincenc je sedel naslonjen nazaj in s palico otepaval prah s prednjega sedeža, pri tem pa nalahko požvižgaval. , * • »Igram z vami na odprte karte, Terrini, glede gradiva, plače in vašega osnutka.« , , . »Človek božji k je vzkliknil Mac Nab m se ves obupan upiral. »Le s to pripombo, da morato vse račune kot dokazilo za opravljeno predložiti Mac Nabu.« Sandv se jo zarežal. »Zdaj pa imate,« *e je obrnil k umetniku, katerega obraz se je kar nekam podaljšal. »Od vašega dobička ne hom odbil več kot polovico in od stroškov samo dve tretjini. Lahko se zanesete na to.« , . . . Medtem ko je začel kovač pregledovati podvoz in so se drugi zbrali okoli Teriinija k težkemu posvetovanju, so Antonio, Vincepc in Mac Nab počasi odšli čez trg v Vinceucovo hišo. »No, ali si zdaj zadovoljen, Vincenc?« je vprašal Antonio. »Nas Sandy nama bo najbrž preskrbel par konj.« Zdaj ata govorila po italijanska.^ pripombi Sandy in žalostno zmajal z glavo. »Toda, prav čisto nič mi ni všeč, da hočete spet zapustiti Livorno, mister »Prav rad bi vas vzel & seboi. če bi vi le ksiB teSfiJe, Sandi-« »Hvala lepa,« se je zahvalil škot, »saj to jo ravno tisto. To je nekaj nenavadnega, toda nihče od nas ni mogel zapop^sti tega, da gre staro življenje že h konejni, dokler ni Baldasseroni za vas rosil najeto posestvo in je stari hišni gospodar spet prevzel posle. Le škoda, da je pohištvo propadlo. V svoji postelji sem spal dva in Štirideset let.« »Prav žal mi je,« je dejal Antonio, »moral bi bil misliti na to.« »Ne, ne, ne smete si ničesar očitati. Stari gospod nam jo dovolj zapustil, da si lahko kupimo šo kaj več kot samo dobro posteljo ali pa hišico, da bi to posteljo postavili vanjo.« In dva stavka sta mu spet ušla po škotsko. Zdelo se jo, kakor da se je nad nečem razburil. »Toda nikogar ne bo, ki bi mogel spati v njej, le jaz edini. To bi bilo nekoliko dolgočasno, vsaj zame gotovo,« je pripomnil pomenljivo. »Ali hočete mar s tem reči, da bi Fides in Toussajnt —« je vprašal Antonia >Da,« je odvrnil Sandy. »Je bil srečen?« »Bil je kot dečko s svojo prvo izvoljenko — v začetku/ Antonio se je stresel, kakor hi ga bilo zazeblo. »Za Bogal«, je vzkliknil Sandy. »To je strašna ženska. Ali ste žo kdaj videli, kako gledajo njene oči izpod velikega klobuka, kadar gre ven? Vam je znano to, mister Antonio?« Obstali so. Vincenc jo vrgel nanje svoj pogled, a je šel na]>roj. Opazil je, da zdaj ne spada zraven. »Da, poznam to,s je dejal Antonio. Mac Nab ga jo se \edno »Hm,« jo pripomnil in povesil oči, >tu smo morali mi vsi plačati. In ona je še celo v sorodu z menoj, 'loda, ko me je tedaj pustila in odšla s kapitanom Bitternom —« , , , , »Oh, tudi to še?«, je dejal Antonio. V hipu sta se morala oba »kislim«, je pripomnil Sandy, »te ženske hočejo nekaj. Česar ne morejo dobiti, poskušajo pa neprestano, da bi dosegle. Ta Je šo posebno zakrknjena«. Prišla sta do stopnic urada in sta nekoliko ^'»Gresta malo gor, da kaj pokramljamo? Ostanita na kosilu,« ju je povabil Antonio. »Noltejeve tako poznata že od prej, zelo bodo veseli.« ,, , »Ne, ne, hvala lepa, gospod. Danes popoldne grem na svoje novo stanovanje. Dobro bi pa bilo, če bi poslali po Toussainta in z njim govorili, gospod Anionio. Poglejte, prejšnji lastnik hoče iti v 3vojo hišo. Toussaint in laz morava yen, Fides pa ostane tu. >Kai?' »Da, tu ni nobenega dvoma. Nekaj se je moralo zgoditi. 2e davno, še predno sto prišli v hišo, pred leti, mislim, je moralo med njimi priti do nečesa. Bila je pri Mary Bonnyfeathrovi za hiino, in ko je prišel markiz in snubil hčerko tega starega, no ja, tedaj ja bila zraven tudi Fides in —« »Že razumem*, ga je prekinil Antonio. »Dobro je, poslal bom po Toussainta in ga danes zvečer povabil na večerjo. Čudno se mi Je že zdelo, zakaj pride tako redkokdaj na spregled. Torej vse najboljše, Sandy. Veste, kadarkoli se vam zdi, no..., tako sem mislil reči, Žo bi kmalu kaj prišli.« »Da, vem, gospod. Se bom že kaj oglasil. Midva s starim sva vendar zelo navezana drug na drugega. Vse najboljšo, gospod Antonio Adverso.« Stisnil je Antoniu roko in se ves zamišljen poslovil od njega na stopnicah. Ta neprestano zaprta vrata... Anna ga je poklicala od zgoraj. »Pridi, Toni, moram te nekomu predstaviti.« Govorili so vsi po nemško in se tudi vsi precej na glas smejali. »Je mar prišel knez iz DUsseldorfa?« Zakaj mu je pač morala priti na misel Angela, ko je Sel po stopnicah navzgor? Morda jc bil Annin glas tako podoben, si je mislil. Da ravno na to ni pomislil. To bi bilo edino pravo poročno darilo za Anno. Na dvorišču Bonnyfeathrove hiše, kjer se je sonce poigravalo §0 z zadnjimi ostanki vode v vodometni kotanji, je bil Toussaint ?.a-poslen s tem, da je nakladal dva mala zaboja na voz. V enem so bilo njegove knjige, v drugem pa stare obleke. Fides Jo stala na stopnicah in opazovala, kako bo odpeljal ta dva zabojčka. Bila je prav tako razpoložena, kakor nekaj ur prej, ko je gledala, kako se je odpeljal mister Wiliiam Mac Nab. Bila jo namreč v svoji duši od sile zadovoljna. Čisto na tihem se je dogovorila z don Luisoin, da bo ostala pri njem kot služkinja, in je gledala zdaj, kako odhaja zadnji zastopnik stare vlade v hiši z nekakim dopadenjem, ki je bilo že skoro navdušenje. Dejstvo, da je Toussaintu Sele pred nedavnim dovolila — faut de mieux —, da je 6mel priti k njeni postelji, ii ni prav nič kratilo občutja olajšanja, ko je odhajal. Zdaj ko ni bilo več gospodinjstva, je ostala čisto sama in kar zabavala se je nad tem, da je vzbujala v Toussaintu vero, da se ie zdai izpolnilo to. do čemer ie vse iiv-ljenje streme!. Od to in tam Vse votivne spise je glavni votivni odbor izročil državnemu votivnemu odboru, kateremu iiačeljuje predsednik senata dr. Zelimir Mažuranič. Ko je glavni volivni odbor pregledal vse rezultate, je takoj razdelil poslanske mandate, od katerih je odpadlo na listo JRZ 306, a na listo dr. Mačka 67. Imena poslancev, ki so bili izvoljeni, so bila nato objavljena v »Službenih novinah«. Državni volivni odbor bo imel svojo sejo jutri, nakar bo ves material izročil Narodni skupščini, ki bo na svoji seji v ponedeljek izvolila iz svoje srede verifikacijski odbor, da bo pregledal, v ko-iiko novoizvoljeni poslanci izpolnjujejo vse predpogoje, ki jim omogočajo izvrševati poslanski mandat. Vodstvo na prvi seji parlamenta zavzame po letih najstarejši poslanec, obenem pa se izvoli tudi celotno začasno predsedstvo. Za 891 milijonov din večje dohodke kakor izdatke je imela državna blagajna v prvih 8 me-secih letošnjega proračunskega leta«^ S tem je t>il dosežen rekord, kakršnega naša država že ni zabeležila gotovo deset let. Novembra so znašali državni dohodki 1135.9 milijona, torej za 129.9 milijona več kakor je predvideval proračun. V istem mesecu je bilo izdatkov za 993 milijonov, torej za 22 milijonov manj kakor pa je določal proračun. V osmih mesecih je bilo vsega skupaj dohodkov za 8160 milijonov ali 50.1 milijona več kakor je predvideval proračun, izdatki pa so znašali 7278.2 milijona, čeprav je določal proračun 8120 milijonov. Vlada je torej porabila celih 841.7 milijona din manj, kakor pa ji je jdovoljeval proračun. Iz te razlike poravnava država obveznosti državne blagajne ter izredne proračunske izdatke, ki jih določajo finančni in drugi zakoni. Do 2500 tožb za ločitev zakona prejme letno belgrajsko pravoslavno cerkveno sodišče. Postopek za ločitev zakona je pri pravoslavcih mnogo enostavnejši kakor pri katolikih. Pa tudi ljudje si izmišljujejo vse verjetne in neverjetne, mogoče in nemogoče razloge, zaradi katerih bi radi dosegli veljavno ločitev. Prihajajo tudi taki prijatelji, ki bi radi med seboj zamenjali žene. Okrog 60 odstotkov jih je takih, ki so zapustili svojega zakonskega druga in začeli živeti v priležništvu z drugim ali drugo. In prav ta svoj postopek navajajo kot bitni razlog za ločitev zakonske zveze. Nemajhno število je tudi takih, ki se hočejo ločiti ze po nekaj ^tednih zakona, torej še v medenih tednih. Sodišče poskuša zakonska druga najprej trikrat miriti in ju pripraviti do sloge, vendar pa največkrat nima pri teh poskusih nobenega uspeha. Ko vsa taka sredstva odpovedo, razveže sodišče zakon. Tako visoka številka, 2500, velja samo za okoliš belgrajskega pravoslavnega duhovnega sodišča. Zanimive pa bi bile številke za področja vseh pravoslavnih sodišč. Pokazalo bi se, da zakon ni več tista nedotakljiva vrednota, ki je bila pri dedih nad vse v čislih. Dekle je ukradel, pa je plačal svoj korak z glavo. Dženan Bajazitovič iz Banjaluke se je zaljubil v lepo Latifo. Sprva je imel pri njej srečo, kasneje pa ee ga je dekle začelo izogibati. Ko je to sprevidel, jo je Dženan nekega večera enostavno odpeljal na svoj dom. Ko sta pa za »otmi-co« izvedela dva Latifina sorodnika, sta se odločila, da se bosta nad ugrabiteljem maščevala. V sredo sta ga na cesti srečala in ga prijela. Po Kratkem prepiru je eden potegnil samokres in Dženana ustrelil. Izreden uspeh so s svojimi plesi in godbo dosegli v Londonu južnosrbski Rusaliji iz bližine Djevdielije. V londonskem »Albert Hallu« je bil po božiču festival narodnih plesov in godbe, pri katerem so nastopali tudi Rusaliji in romunski kmetje. Kakor poročajo časopisi, so Rusaliji dosegli s svojimi originalnimi plesi in godbenimi točkami največji uspeh ter so bili predmet velike pozornosti londonskih glasbenikov in raziskovalcev narodnega blaga. Tajinstvena tragedija se je odigrala pred dvema dnevoma v Donjem Milanovcu. Neki Božidar Nešič je 15 krat ustrelil iz karabinke na Alojzija Šuberta in njegovo kuharico Jablanovičevo in oba težko ranil, nato pa je pobegnil v goro in se tam ustrelil, šubert se ;e pripravljal, da bo s svojo kuharico odpotoval iz kraja. Preden pa je bila prtljaga odpremljena na postajo, se je v njegovem stanovanju pojavil Nešič in grozil, da 'bo oba ubil. Proti večeru, ko sta Šubert in kuharica odhajala proti_ postaji, je Nešič začel streljati nanju in oba težko ranil. Misleč, da je oba ubil, je odšel v goro, proti jutru pa se je zglasil pri nekem znancu. Napisal je pismo, pa spet odšel in si v gozdu končal z dvema streloma življenje. Dogodek je ljudi silno razburil, toliko bolj, ker ne vedo, kaj jo Nešiča pripeljalo do tako groznega koraka. Smrtna nesreča se je pripetila v rudniku Stari lrtf Pri Kosovski Mitroviči. Rudar šaban Zume-fovič je šel v rov na delo, toda spotoma mu je izza hrbta pridrvel naložen voz in ga strl. Zanimivo ie, da je Šaban pred odhodom na delo povedal -—- •- ■ • - • - nek da ve£ vrnil zdrav z dela. Slučaj je hotei, aa <90 ee »_____________________ ______:x;l_ Ob smrti velikega pokojnika Kdo bo dedoval eno največjih slovenskih premoženj? Ljubljana, 13. januarja. Nobena tajnost ni, da si je bil pokojni Alojzij Vodnik s 6vojo izredno pridnostjo, marljivostjo in podjetnostjo v letih zgradil premoženje, ki upravičeno velja za eno največjih, kar jih je bil kdaj zbral kak naš slovenski rojak. S solidnim in temeljitim delom, z varčnostjo in iznajdljivostjo mu je premoženje postopoma raslo iz leta v leto, dokler ni končno doseglo sedanje višine. Njegova 6mrt je zdaj napravila pereče vprašanje, kdo bo dedoval to veliko premoženje. Prav gotovo je, da bodo glavni dediči njegova življenjska družica gospa Vodnikova in sorodniki. Po vsem mestu pa se zadnje dni slišijo tudi s tem v zvezi še nekatere zelo zanimive vesti Znano je, da je bil pokojni podjetnik Alojzij Vodnik tudi eden največjih slovenskih kulturnih mecenov. Ob slednji priliki je podpiral naše znanstvene in umetnostne ustanove z velikimi zneski. Pri vsaki prizadevni akciji je sodeloval, vselej je bil eden najvidnejših in najmočnejših podpornikov hvalevrednega prizadevanja. O teni njegovem nesebičnem delovanju bodo vedeli čez čas povedati vprav vzgledne 6tvari anali naše kulturne zgodovine in našega razvoja. Ker je po pravici veljal v življenju za enega naših največjih mecenov, 6e je prav gotovo tudi v oporoki spomnil naših slovenskih kulturnih usta- nov, ki jih je bil tako izdatno in odlično ves čas podpiral. V tej zvezi krožijo po mestu nekatere govorice, ki pokojnikovo osebnost kažejo v prelepi luči. Alojzij Vodnik je po teh vesteh dan pred svojo smrtjo koncipiral svojo oporoko in je drugi dan hotel poklicati k sebi notarja, s katerim bi bila dokončno sestavila oporoko. V tej svoji oporoki je baje nameraval zapustiti 6amo ljubljanski univerzi ogromni znesek 30 milijonov dinarjev, težke milijone pa je bil namenjen voliti tudi drugim našim kulturnim in socialnim ustanovam. Pač ni treba premišljati, kakšne neprecenljive in nevenljive usluge bi s tem izkazal razvoju vsega našega kulturnega in socialnega dejanja ter nehanja. Vsi tako pereči problemi bi bili namah odstranjeni z dnevnega reda, celo tisti, za katerih rešitev je leta m leta brezuspešno tekla težka borba. Kako nagel in kako smotern bi bil napredek — to si lahko jasno predstavlja slednji Slovenec. V6e to bi se bilo po teh glasovih uresničilo — če ne bi bila kruta smrt že v noči zatisnila oči temu našemu vzornemu podjetniku in mecenu, ki je bil vse življenje eden najodličnejših in najdobrotnejših naših podpornikov. Slovensko javnost upravičeno zanima poslednja volja tega znamenitega pokojnika. Upajmo, da bo del njegove zapuščine tudi v naš kulturni razvoj postavil žlahten mejnik. Vremensko poročilo »Slovenskega doma« Mariborska okolica se otepa združitve z mestom Maribor, 13. januarja. V krčevinski ljudski šoli se je vršilo danes popoldne zanimivo zborovanje, katerega so se udeležili župani okoliških občin Košaki, Studenci, Pobrežje, Radvanje in Kamnica z vsemi^ svojimi občinskimi odborniki. Dalje so bili navzoči okrajni glavar dr. šiška, nar. poslanec Marko Kranjc ter župnik Žalar iz Št. Petra. To zborovanje je povzročilo prizadevanje nekaterih prebivalcev v občini Košaki, zlasti onih, ki stanujejo v Petrovem selu, pod Piramido in ob Aleksandrovi cesti proti Počehovi, da se ti predeli priključijo mestu. Mariborska mestna občina je izjavila, da nima nič proti temu, če se hočejo stanovalci teh krajev odločiti od občine Košaki ter želijo pod mesto ter jih tudi sprejme. Občina Košaki pa bi s tem izgubila svoje najbolj donosne dele ter z njimi tudi dobršen del svoje davčne moči. Zato se je odcepu tega teritorija z vsemi silami uprla. Podprle so jo ostale mariborske okoliške občine ter so danes njihovi župani na zborovanju vsi podpisali posebno spomenico, ki ima sledeče zahteve: 1. Vse okoliške občine mesta Maribora naj se ohranijo neokrnjene v dosedanjem obsegu, ker je to v interesu vsega prebivalstva na naši severni meji in ker lahko le gospodarsko dovolj močne komunalne edinice zmagujejo sodobne naloge javnega življenja. 2. V smislu veljavnih predpisov naj se točno določijo meje okoliških predelov, ki spadajo v ožji gradbeni okoliš mesta Maribora. Za te predele morajo obveljati zakonita določila glede dra-ginjskega razreda za državne in samoupravne nameščence ter upokojence. Ves, torej tudi okoliški ožji gradbeni okoliš, se mora potem takem pritegniti v 2. draginjski razred. S tem bodo v bodoče odpadle razne pritožbe in povodi za nezadovoljstvo, ki je v konkretnem primeru dovedlo do zahteve po inkorporaciji. Obenem pa bo s tem vpostavljeno pravično ravnovesje med nameščenci ter 'upokojenci iz mesta in neposredne okolice. 3. Kadar bo vprašanje priključitve k Mariboru dozorelo do neizogibnosti, naj se priključijo okoliške občine v celem obsegu, ne pa le njihovi najboljši deli. Isto načelo je obveljalo tudi ob priliki komasacij, ki so bile izvršene v Ljubljani in Celju. Saharinska zgodba z ital. meje Cerknica, 12. januarja. Kjer je meja, Tam cvete tihotapstvo, kjer je tihotapstvo, tam je denar, kjer pa je denar, so afere in če so afere, morajo biti zraven orožniki. Tako je na vseh mejah, tako je tudi pri nas. Vendar zdaj ni več tiste vrste tihotapstva, ko so »tja čez »gnali kar celo čredo konj, tudi ni več tistih, ki so težko obloženi s tobakom, kavo in saharinom kontrabantili. Vendar pa jo le od časa do časa kakšen uzvre »tja čez« e kakšnim kilogramom saharina. In če cvete te vrste »kšeft« na severu države za vstop, morajo te rožice poganjati tudi na jugu za izhod. Nekakšna centrala ob naši meji pa je v Pod-skrajniku pri Cerknici pri nekem trgovcu. Koliko tega blaga se je že dopeljalo in odpeljalo, prineslo in odneslo, vedo menda samo oni. Koliko hišnih preiskav, kazni in sitnosti. Pa pravijo, da se tihotapec težko unese. Prav zanimiva zgodba se je odigrala v zadnji [ noči v neposredni bližini te centrale. Cerkniški orožniki 60 od zanesljive strani izvedeli, da imajo v tem centrumu v hiši A, H. spet zalogo saharina, ki bi moral v eni teh zadnjih noči nastopiti svojo pot. Ker pa so pri H. že večkrat napravili zardi tihotapstva hišno preiskavo, a naj- večkrat brez uspeha, 60 orožniki pripravili vrste past, v katero naj bi se salamenski ptiček ujel. Poleg hiše so stražili nekaj noči in čakali, kdaj bo kaj priletelo v njihove mreže. V torek zvečer so spet čakali v zasedi in res: ujelo se je. 05 Ob pol 7 je prižel iz H. hiše Anton M., znani H. pomagač. Pod pazduho je nosil zavitek. Orožnikom se je zdel trenutek ugoden, stopili so na svetlo in pozvali M., naj obstane. Ta se je znašel v precejšnji nepriliki, vendar mu drugega ni kazalo, kot da se jim pokori. V zavitku, ki ga je nosil pod pazduho, so dobili 3 kg saharina v 6 za vitkih po pol kg. Nato so orožniki vstopili šc v centralno hišo in zaslišali Marijo H., ki pa jim je izjavila, da je Tonetu dala saharin samo zato, da bi bil pri njem bolj na varnem, ker 60 pri njih večkrat hišne pre-skave. Zanikala1 pa je, da Tone ne bi vedel, kaj je v zavitku, saj mu je vse povedala. Tudi je povedala, da je saharin kupila od neke neznane ženske in ga plačala kg 550 din. Saharin 60 orožniki zaplenili. Anton in Marija pa 6ta si zopet nakopala neprijetne posledice. Toda kot rečeno: Tihotapca težko kakšna šola izuči. n*T8V°jitn tovarišem, da 6e mu je preteklo noč rl„ ? hudega sanjalo in da se mu zato zdi, ne bo več vrnil zdrav z dela. Slučaj je hotel, 60 ni®govc temne slutnje zares uresničile. nem^n*wTluz:°*eBlme?e^ne®a °troka je po nesree-Varoši Na božič^j1 Rfldoiica Nikičevič iz Nove „.i_ ,» i ?n )e hotel dati duška svojc- •v _ UoteT° 0^?1 samokres. Ker mu m hotel prož.ti je pobral iz njega stare naboje m vtaknil nove Pri tem pa se mu je orožje sprožilo, a krngla ,e 2adela njegovega' sinč,k ki,e ležal v zibelki. Otroka so prepeljali takoj bolnišnico, pa ie rani podlegel. Živ je zgorel na slamnjačl siromak Sulejma- r,°vič iz Resnja v Srbiji. Sulejmanovič je bil svoj čas v Ameriki, nakar se je po končani vojni s prejšnjimi prihranki vrnil v domovino. Začel se je Pečati 6 trgovino s konji, toda sreča ga je zapustila, da je kmalu prišel na beraško palico Preživljal 6e je z miloščino, ker ni imel nobenih sorodnikov. Zadnja leta so mu oslabele tudi noge, da ,e poredko stopil iz svoje kolibicc. Te dni, ko je vladal hud mraz, si je zakuril ogenj sredi kolibice ‘‘»ra pa legal ob ognju na snopu slame. Po nesreč-nern naključju pa 6e je primaknil preblizu k platnom. Prijel se ga je ogenj in 6e zaradi slame ’|tro razvnel. Zaradi svoie betežnosti si siromak 'u mogel pomagati, le na pomoč je vpil. Ko so Prišli ljudje, je bil že mrtev. Na vrhu stolpa mestnega magistrata v Soni-l(oru so je obesil gasilep Svetozar Simenčič. Proti ' ečeru je prišel drtig gasilec, > — X a u « x ® > 'a C C Oc JC Veter (smer, infenM) Rada- 1 vine 3% as X , ■«■ 'a c a a E B B S 00 b Ljubljana (559 50 2-4 97 10 w, 42 dež Maribor 755 7 90 24 80 10 0 — — Zagreb 7C0 2 7-0 2-l 80 8 NE, — — Belgrad 755 3 9-0 40 90 4 NE, — -* Sarajevo 71)6-6 5-0 -b0 90 10 0 — — Vis 762-c 9-0 6-0 90 10 ESE, — — Split 762-4 14-0 8-0 70 5 E, — — Kumboi 765-2 15-0 11-C 30 6 E. 0-5 dež Rab 761-7 10-0 7-0 90 10 SSE, — — lOUPOVn 762*1 15-0 u-o 80 7 SE, — — Strogi kontumac v Mariboru Dne 10. t m. je bila na eni mački, sive barve, stari 7 mesecev, last g. Valentina Mejša, bivajočega Ob železnici 8/III., ugotovljena steklina. V smislu čl. 56 in 57 živ. kuž. zakona z dne 14. VI 1928, se odreja do nadaljnjega strogi pasji zapor. 1. Naroča se, da se vsak sumljiv primer javi mestnemu poglavarstvu. 2. Vsi psi morajo bili tako zavarovani, da je vsako poškodovanje oseb ali živali onemogočeno, kakor tudi, da je pobeg ali dostop tujim psom izključen. (V zaprtem prostoru nagobčnik, sicer pa veriga ail močna vrvica in nagobčnik). 3. Na cesti se morajo psi voditi na vrvici, imeti morajo varen nagobčnik, da je vsako grizenje in popadanje onemogočeno. 4. Vse mačko morajo biti varno zaprte. 5. Iz območja mestne občine ee smejo psi odstraniti le z' dovoljenjem mestnega poglavarstva. To pa le tedaj, če se žival pri veterinarskem pregledu spozna za popolnoma nesumljivo. 6. Prepovedano je pse jemati v gosHlpe, kavar no in drugo javno lokale (trgovine, mesnice, tržišča, zabavališča) 7. Vsak pes, tudi z nagobčnikom, se bo izročil konjaču, Če bo zaloten brez nadzorstva. Prav tako prosto 6e potepajoče mačke. 8. Konjač bo v presledkih lovil pee in mačke, ki ee bodo potepali. 9. Pee, ki ne bodo pravočasno obdavčeni, bo pokonča! konjač. 10 Vsako poškodbo po tujih psih odn. mačkah mora lastnik takoj javiti mestnemu poglavarstvu, žival pa varno zavarovati do 'nadaljnjih odredb. Ugriznjene osebe ee morajo takoj zglasiti na mestnem firikatu. It. Pasji kataster ostane še nadalje v veljavi. 12. Kršenje razglasa se bo kaznovalo po kazenskih določilih živ. kuž. zakona z dne 14 junija 1928. nostmi skesano priznala. Na sodniji so oba pridržali v preiskovalnem saporu, iz katerega so ju danes pazniki privedli pred sodnike. Razprava ob času našega poročila šo ni končana. Vremenska napoved: Oblačno in južno vreme s padavinami. — Splošne pripombe o potekn vremena v Ljubljani od včeraj do danes: Včeraj je bilo ves dan oblačno in megleno. Iz noči do 9.20 je rahlo rosil dež, nato pa od 10 dalje večkrat v presledkih do eca 14 Ob 17 ee je megla naglo zgostila in je ostala do 17.40 srednje gosta, od tega časa dalje v noč pa je bila zelo gosta in nizka. Ponoči in danes proti jutru je v presledkih rosil dež. Snežna plast 11.5 cm. Koledar Danes, petek, 13. januarja: Veronika. Sobota, 14 januarja: Hilarij. Obvestila Nočno službo imajo lekarne: dr. Krnel, Dunajska c. 43; mr. Trnkoczy, Mestni trg 4; mr. Ustar, Se-lenburgova ul. 7. Kje dobe posli in delavci poslovne knjižice in nameščenci legitimacije. Tisti nameščenci, torej vsi, ki so zavarovani pri Pokojninskem zavoda in do sedaj še niso imeli izkaznic, dobe legitimacije na mestnem poglavarstvu. Prav tako dobe tisti posli in delavci, ki so če brez izkaznic in so stari nad 14 let ter bivajo v Ljubljani, poslovne knjižice v domovinskem oddelku mestnega poglavarstva na Mestnem trdu 2, II. nadstropje, 60-ba 51, med navadnimi uradnimi uramL Tam morajo izpopolniti predloženo jim tiskovino ter predložiti potrebne listine in dve fotografiji v velikosti 45X6 cm. Pristojbina za legitimacijo znaša 30, za poslovno knjižico pa 10 din. Vsi tisti, ki so se izučili trgovine ali obrti in še nimajo izkaznic, pa dobe poslovne Knjižice pri trgovskem združenju in pri obrtniških združenjih svoje stroke. Dosedanje delavske in poselske knjižice pa zamenjuje za nove poslovne knjižice uprava policije in sicer do 31. decembra 1939. Tisti pa, ki so zaposleni pri železnici ali vojaških napravah, dobo jx>slovne knjižice pri pristojnih železniških in vojaških uradih. Da torej ne bo nepotrebnih potov, opozarjamo še enkrat, naj na magistrat prihajajo samo tisti nameščenci, posli in delavci, ki do sedaj sploh še niso imeli izkaznic, morajo pa biti stari nad 14 let in prebivati v Ljubljani Posli in de-ravei, ki pa že imajo delavske ali poselske knjižice, pa dobe v zameno nove poslovne knjižice pri upravi policije v Ljubljani. Frančiškanska prosveta M. 0. v Ljubljani uprizori v nedeljo 15. t. m. ob 5 popoldne v fraaSMkariški dvorani Ivana Cankarja dramo v 3 dejanjih »Jakob Ruda« v režiji Milana Skrbinška. S to dramo prinaša odbor frančiškanske prosvete eno naj-lepših Cankarjevih dramatskih del, ki je pri premieri doseglo jako lepe, pa tudi zaslužene uspehe. Geografsko društvo v Ljubljani ima svoj XXI. redni občni zbor z običajnim dnevnim redom v petek 20. t m. ob pol šestih v geografskem institutu. Odbor. Rokodelski oder. »Luč z gora« je naslov priljubljeni igri, ki jo uprizori igralska družina Vajenčki dom na Rokodelskem odru, Komenskega uL 12. v nedeljo, 15. januarja ob pol 8. uri zvečer. Vstopnice se dobe v predprodaji do nedelje 10 dopoldne v Vajenškem domu, Kersnikova št. 4, tel. 34—77. in na dan predstave od 10—12 dopoldne v društveni pisarni, Komenskega ni. 12. Ljubljansko gledališče DRAMA. — Začetek ob 20. Petek. 13.: zaprto. (Gostovanje v Celju: Potopljeni svet) Sobota, 14: Žene na Niskavuoriju. Izven. Znižane cene od 20 din navzdol. Nedelja, 15 jan., ob 15: »Pikica in Tonček«. Mladinska predstava. Izven. Znižane cene od 20 din navzdol. — ob 20: »Hollywood. Izven. OPERA. — Začetek ob 20. Petek, 13.: zaprto. Sobota, 14. jan.: »Gioconda«. Red B. Gostovanje gdč. Vere Majdičeve, • Nedelja, 15. jan,, ob 15: »Don Kihot«. Izven. Znižane cene. — Ob 20: »Pod to goro zeleno«. Izven. Znižane cene. Mariborsko gledališče Petek, 13. januarja: zaprto. Sobota, 14. januarja ob 20: Vse za šalo. Red D. Nedelja, 15. januarja ob 15: Aida. — Ob 20: Matura. Tat v škripcih Maribor, 13. januarja. Gabrijel Zamuda, 32 letni hlapec, doma iz Stojn-cev, je prišel danes pred sodnike radi drzne vlotnnc tatvine, pri leateri pa je imel veliko smolo, da so ga pregnati sredi najlepšega posla ter so ga povrhu še prepoznali, da je kaj kmalu prišel v zapor. Zamuda je bil v Mariboru za hlapca pri gostilničarju Ne-krepu v Smetanovi ulici Sicer 6e rau v službi ni slabo godilo, toda bodlo ga je le v oči da ne pride nikamor naprej, da bo vse življenje ostal hlapec. Na vsak način pa bi bil rad prišel do denarja, pa je začel študirati, kako bi si pomagal na račun svojega gospodarja, oziroma njegove natakarice. Opazoval je, da zapira natakarica zvečer ves svoj izkupiček v zidni omarici v gostilni ter naslednjega jutra « gospodarjem obračuna. Zasnoval je načrt, kako bo vlomil v to omarico. Dne 22. oktobra lanskega leta je zvečer začel prigovarjati natakarici naj gre kmalu spal ker itak ni veliko gostov. Ko je natakarica odšla spat, je vdrl skozi okno verande v gostilniška sobo, v kateri je poskušal z vitrihom odpreti zidno omarico. Imel pa je smolo, da je ravno takrat prihajal domov gostilničarjev sin, ki je slišal ropot v gostilni ter je šel pogledat Zamuda je hotel pobegniti skozi okno, pred verando pa je padel v roke gostilničarjevega sina, ki ga je spoznal ter nato prijavil. Zamuda je sicer takoj pospravil svoje reči ter še v isti noči na tihem pobrisal iz Maribora, vendar so ga kmalu prijeli in danes je prišel pred sodnika. Skuša pa dejanje, katerega je obtožen, trdovratno utajiti. Mlini na Mont Martru — ena prvih fotografij iz leta 1842. 100 letnica enega najvažnejših izumov v zgodovini človeške omike Izum, ki je v 100 letih preobrnil svet Ljudje, ki so se dali fotografirati, so morali četrt ure privezani sedati pred aparatom misel, da bi bilo mogoče reproducirali slike brez risanja. Komur je o tej svoji misli govoril, ga je seveda imel za zmešanega, neznanstvenega sanjača, kakor je to rado ob vsaki veliki misli, ki je sodobniki ne morejo pojmiti. Misel, da bi kaj takega bilo možno,, je Niepce dobil pri Aristotelu, ki pravi, da isončna luč riše okrogle slike, kadar pada skozi štirioglato odprtino«. Brat Claude, s katerim je Niepce ves čas sodeloval, je odpotoval v Anglijo, da bi prodal tam neki skupni izum za ladijski pogon. Nicephore pa se je vrgel v iskanje. Lepega dne je pisal bratu takole: »Našel sem način in sredstvo, kako je mogoče reproducirati slike brez risanja. Treba je te slike predmetov in ljudi ujeti v temni celici na papir, ki je prevlečen s svetločutnim srebrnim klorir-jem, potem pa jih ustaliti s solitrno kislino.« Fotografija je bila s tem v načelu in v zametku odkrita. Niepce je bil nezaupen, ker je poznal ljudi. Zato je svojo najdbo držal skrito, da se ne bi z njo okoristil kdo drugi. Ni bil niti zdaleč z njo zadovoljen. Slike, ki jih je dobival s svojim prvim aparatom, so bile spačene, medle in, kar je bilo najhujše, čez nekaj dni so čisto zbledele in izginile. Najprej se mu je posrečilo loviti jasnejše in natančnejše slike s tem, da je svojo črno celico oskrbel s stekleno prizmo, katero je pozneje nadomestila leča. Druga njegova skrb je bila, da bi mogel slike narediti trajne Začel se je vneto baviti s kemijo ter poskušal z najrazličnejšimi snovmi. Dognal je, da neka prevleka, katere glavna sestavina je bitumin iz Mrtvega morja, na soncu pobledi. Pustil je zdaj papir ter z novo snovjo prevlekoval cinkove plošče. S tem je odkril cinkografijo ali heliogravuro, ki jo danes uporabljamo pri izdelovanju klišejev. To je bilo leta 1821. Naslednje leto je pustil tudi cinkove plošče ter začel rabiti steklene — fotografija je bila tu. Imela pa je veliko pomanjkljivost: z Niep-ceovim postopkom je bilo mogoče dobivati samo po eno sliko, in sicer direktno na ploščo, brez negativa. Prednik današnjega filma Za Niepceov izum so nekaj let pozneje, 1826, zvedeli v Parizu. Nekdo, ki ga je Niepce poslal v Pariz naročat v optično delavnico bratov Che-valierjev novo temno celico, je povedal tam, zakaj bo služila. Chevalierea sta novico sporočila bogatemu veseljaku Daguerreu, ki se je kot moderen človek površno zanimal za vse novo, pametno in neumno. Ta je nekaj slišal o novih poskusih in se tudi sam za zabavo ukvarjal s podobnimi rečmi. Do tega ga je privedel njegov poklic: bil je slikar, ki je delal dekoracije za največja modna pariška gledališča. Pri tem delu je prišel na misel, da bi izpopolnil diorama, neke vrste tedanji skiop-tikon, seveda brez aparata. Diorama je kazala ljudem nepovečane. slike, narejene na prosojnem 7. januarja so na pariškem vseučilišču Sorbon-ni praznovali stoletnico enega najvažnejših izumov v zgodovini človeške omike, namreč stoletnico fotografije. 7. januarja 1839 je namreč bila svetu uradno razglašena nova, neverjetna iznajdba Louisa Jacquesa Daguerrea. Ta dan je sloviti naravoslovec Arago poročal na seji Francoske akademije, da je Daguerreu zares uspelo delati slike brez risanja. Odkril je, kakor je poročal Arago, »posebne plošče, na katerih optični pojavi puščajo dovršen odtis in podobo.« In predlagal je, naj vlada republike novi izum kupi in izkorišča, ker je sicer nevarnost, da bodo to storili Angleži, ki so se močno zanimali za novo iznajdbo — kakor za vse pomembne iznajdbe od parnega stroja do smrtnih žarkov. 15. junija leta 1839 je francoska poslanska zbornica res sprejela zakon o nakupu izuma. Namesto enkratne kupnine je država po Aragovem posredovanju sklenila dajati Daguerreu letno pokojnino 6000 frankov. 4000 frankov pokojnine pa je dobil Isidore Niepce, sin skromnega izumitelja Nicephorea Niepceja, ki ima za izum fotografije sam vsaj toliko zaslug kakor Daguerre, ki je novo iznajdbo znal izkoristiti in jo spraviti v denar — seveda kakor po navadi šele po smrti pravega izumitelja, ki od svojega življenjskega dela ni imel nič, razen nekaj zapoznele slave. 19. avgusta 1839 je Francoska akademija znanosti slovesno izkazala čast Daguerreu, ki je o pravem izumitelju seveda skromno molčal. Tedaj je Arago v slavnostnem govoru prvič rabil izraz »fotografija«, ime, ki je postalo ena najznačilnejših označb v sodobni civilizaciji. Izumitelja so imeli za »»znanstvenega sanjača" Že leta 1810 so se po Parizu raznesli glasovi, da se neki gospod Nicephore Niepce v Chalonu sur Saone bavi z nekakimi skrivnostnimi poskusi. Nekateri so ga imeli za zaostalega čarovnika, drugi za zmešanega znanstvenika, ki bi rad gnal ladje po morju brez vesla in brez zadra. Niepce je bil potomec bogate francoske rodbine iz Burgundije, katero je z imetjem vred odnesla revolucijska vihra v letu 1789. Mladi Niepce je hotel postati duhoven, toda za revolucije je moral zapustiti semenišče in stopiti v republikansko vojsko. Med Napoleonovimi vojnami je bil nekajkrat ranjen, oženil se je in se naselil v Chalonu sur Saone. Tam se je bavil izključno z znanstvenim raziska-vanjem. Misel mu ie dal Arstotel Leta 1810 mu je nekdo povedal, da je Nemec Niedermayer odkril postopek za tiskanje slik s kamna — litografijo. Ta slučajna vest je Niepceovo iskanje usmerila čisto drugom. Rodila se mu je blagu, katero so od zadaj razsvetlili. Spretni slikarji so znali tem slikam dati veliko prepričljivost in plastičnost. Daguerre je dioramo izpopolnil s tem, da je slike povečal, izumil trak, na katerem so bili naslikani razni zaporedni prizori. Trak z njimi se je odvijal pred gledalci in vzbujal vtis nekakega razvoja ter gibanja. Ta Daguerreov izpopolnjeni diorama je bil torej po svoji zamisli prednik današnjega filma, ki je v bistvu združitev fotografije in diorama. Daguerre je za dioramo tudi uporabljal temnico. Velikokrat se je tudi njemu rodila misel, da bi slike, ki jih je ujel s temnico, tudi ohranil na papirju ali na drugi snovi. Ko je slišal o Niep-ceovi iznajdbi, ga je spreletelo. Takoj je pisal Niepceu, da bi skupno delovala za izpopolnitev iznajdbe. Niepce je bil nezaupen in ni leto dni odgovoril Daguerreu. Ta je bil vztrajen. Cez leto dni se je Niepce le odločil, da mu je poslal prvo sliko, narejeno po lastnem izumu. Daguerreu se je stvar zdela slaba, postopek brez bodočnosti. Ni ga več zanimal. Zdaj je bil Niepce tisti, ki je prosil in ko ni bilo od Daguerrea odgovora, je prišel sam v Pariz. Navdušil se je nad dioramom, začel je mladega modnega slikarja in pariškega salonskega junaka ceniti kot genija Nazadnje sta Niepce in Daguerre ustanovila družbo za izpopolnitev nove iznajdbe ter uredila delavnico. Ko ie pokazal svoj izum so se mu smejali Niepce ni dočakal sadov novega sodelovanja. Umrl je julija 1833. Daguerre je nadaljeval sam z iskanjem. Lepega dne je ugotovil srebrni jodir, ki se nabere z izhlapevanjem na stehleni plošči, ki na svetlobi počrni. Nekaj dni pozneje je prav tako po naključju našel v kemični shrambi sliko, o kateri je mislil, da je že davno zbledela in izginila. Iskal je, kako to in ugotovil, da je sliko ustalilo — živo srebro, ki ga je imel v shrambi. Poskušal je dalje ter dobil tako prvo fiksirno kopel, katero je tvorila topla raztopina morske soli. Slike je bilo zdaj mogoče delati za trajno in Daguerre je s svojim izumom stopil na plan. To je bilo leta 1837. Toda s prvim nastopom ni imel uspeha. Ljudje so se norčevali, nihče od gospodarstvenikov ni hotel dati na razpolago sredstev za izkoriščanje izuma. Francija je daguerrotipijo vzela resno šele, ko so se Angleži ponudili, da izum odkupijo. Pred sto leti, 7. januarja je bila fotografija uradno razglašena za koristen izum. Znanstveniki so jo seveda obsojali, nič manj umetniki. Norčevali so se iz sedenja pred aparatom, ki je trajalo pred sto leti četrt ure. Ljudi, ki so se dali fotografirati, so morali privezati, da so sedeli mirno. Aparati so tehtali tedaj po petdeset kilogramov, njihova cena je bila grozanska! 400 tedanjih zlatih frankov. . Fotografija ie vendar zmagala Toda fotografija se je izpopolnjevala. Namesto joda so začeli uporabljati brom in s tem zvišali občutljivost plošč in papirja. Za fiksirne kopeli so jemali hiposulfit, ki je slikam dal pravo trajnost. Leta 1841 je luksuzni fotografski aparat tehtal »samo« še 14 kg, fotografija pa je stala 120 frankov ... Učenjaki vsega sveta so se začeli baviti z izpopolnjevanjem novega izuma, ki je obetal ogromne znanstvene in gospodarske koristi. Nekega dne so dognali, da bi bilo s steklene negativne plošče moči delati nešteto kopil. To je dognal Niepcejev sorodnik de Saint Victor. Fotografija je zmagala. V sto letih je Niepce-Daguerreov izum preobrnil svet, saj iz njega izvirajo naravnost ali posredno film, kino, radio, televizija, belinogram — stvari, brez katerih si sodobnega življenja ne moremo misliti. In vendar je komaj sto let, kar je bila izumljena njihova prednica fotografija... Z letalom po svojo ženo v Lubijanko Anglež, ki se mu je le posrečilo izprositi milost v Moskvi V Holiywoodu se takole pripravljajo filmsko igralke za nastop. Bilo je pred štirimi leti, ko je med številnimi drugimi prišel v Rusijo tudi angleški letalec inženir Graver. Anglež: so mu tedaj poverili posebno poslanstvo, ki naj ga izvrši v Sovjetski Rusiji. Kaj je bila prav za prav njegova naloga, ni točno znano. Le to poročajo časopisi, da je tedaj prišel tja po svojih poslih. Ker je bil še mlad — seveda tudi še zdaj ni tako zelo star, saj so od tedaj pretekla komaj štiri leta — se je zagledal v neko mlado Rusinjo ter 6e po treh mesecih poznanstva z njo poročil. Kmalu pa se je življenja v Rusiji naveličal in je sklenil oditi nazaj v Anglijo. Žene seveda ni nameraval pustiti tam, saj vendar Angleži niso takšne vrste ljudje. Sovjetskim oblastem pa je kaj kmalu prišlo na nos, da namerava Graver pobegniti 6 svojo ženo — Rusinjo na Angleško. In kmalu so mlado poročenko tudi zaprli. To se jim je zdelo še najbolje, če hočejo preprečiti njen beg v tujino. Grover ni vedel, kaj naj bi zdaj počel. Vse mu je bilo težko: ostati v Rusiji, ki jo je tako trdno sklenil zapustiti, ali pa oditi na Angleško brez žene, ki jo je imel tako zelo rad. Videl je, da so sovjetske oblasti nedostopne za vsako prošnjo. Odločil se je zaradi tega za drugo rešitev, namreč oditi na Angleško in se pozneje, če 6e morda razmere kaj spremene, spet vrniti v Rusijo po svojo ženo. Cela štiri leta so pretekla od tedaj, ko je zapustil sam Rusijo, štiri dolga leta je proisil sovjetske oblasti, naj spuste njegovo ženo iz grozne Lubijanke. A bilo je vse zaman. Nazadnje pa je kljub temu sklenil, naj bo kar hoče, da se sam poda spet nazaj v Rusijo, kajti zdelo se mu je, da bi osebno utegnil kaj več doseči. Pred približno tremi meseci je odelet s svoiim letalom preko Nemčije naravnost proti Moskvi. Ko je v Rusiji pristal, so ga seveda takoj zaprli, kajti ni se bil niti prijavil — vsak letalec mora vendar prijaviti svoj pr:stanek na tem ali onem letališču — drugič pa tudi ni imel nikakega dodo-ljenja, da sploh sme preleteti rusko mejo. Tretjič pa je bil še zaradi svojega prejšnjega bivanja v Rusiji precej sumliv, vsaj zdelo se je tako. Grover ima dovolj vplivnih znancev v Angliji in tudi v Rusiji, ki so na vse načine posredovali, kako bi vsaj njega rešili iz zapora. In ravno temu posredovanju se mora najbrže zahvaliti, da ie sploh še kdaj zadihal svobodni zrak. Ko so ga spustili, je toliko časa sitnaril pri sovjetskih oblasteh, da 60 nazadnje le spustili iz Lubijanke tudi njegovo ženo lle-ano. Nepopisno je bilo njuno veselje, ko sta se po tolikih letih spet videla. Izposlovala sta nazadnje tudi dovoljenje, da smeta skupno odleteti čez mejo, kamor hočeta. In odletela 6ta naravnost proti Angliji, le med potjo sta se za kratek čas ustavila v Berlinu, kjer so ju številni časnikarji takoj obkolili, čim sta stopila z letala, in ju slikali. Ko sta prišla v Anglijo, sta se poročila še v drugič, tokrat po obredu, kakršen je na Angleškem v navadi. Angleška časopisi poročajo, da je bila ta poroka nadvse svečana in ni manjkalo tudi ne številnih radovednežev. Pravijo, da se je nabralo polno cerkev ljudi, med katerimi so bile po večini ženske. In ko so ga po poroki vsiljivi časnikarji vprašali, kako je bilo kaj v Rusiji in med vožnjo nazaj na Angleško ter tudi to, kdaj namerava spet kam odleteti, jim je kaj na kratko odgovarjal. Zdelo se je, kakor da ga spravlja v slabo voljo vsak spomin na njegovo življenje v zadnjih štirih letih, ali pa mu je le velika sreča, da bo zdaj lahko mimo in brez strahu živel s svojo ženo, vzela dar govora. Svečano je pred časnikarji obljubil, da odslej ne bo nikamor več potoval, ne da bi vzel 6 6eboj tudi svojo drago Ueano. Radio Programi Radio Ljubljana Petek, 13. jan.: 11 Šolska ura: Gorjanci (g. Rafael Bačar) — 12 Po naših hribih in dolinah (plošče) — 12.45 Poročila — 13 Napovedi — 13.20 Opoldanski koncert Radijskega orkestra — 14 Napovedi — 18 Ženska ura: Koristi zaprek, ki se nam stavijo v življenju (gdč. Mica Kovač) — 18.20 Schumann: Otroški prizori (plošče) — 18.40 Francoščina (g. dr. Stanko I.eben) — 19 Napovedi, poročila — 19.30 Nac. ura — 19JO O naših izseljencih (g. Jože Premrov) — 20 Iz starih operet. Drugi programi Sobota, U. jan.: ti V pisani vrsti se plošče vrtijo, z njih pa napevi veseli donijo — 12.45 Poročila — 13 Napovedi — 13.20 V pisani vreti se plošče vrtijo, z njih pa napevi veseli donijo — 14 Napovedi — 17 Otroška ura: a) Selma Lagerloff: Kako je Nieds Holgersen popotoval z divjimi gosmi. Povest v nadaljevanjih, b) Tetka Marička pripoveduje — 17.50 Pregled sporeda — 18 Za delopust, igra Radij, orkester — 18.40 Socialni razvoj Zagorja (g. Arnošt Adamič) — 19 Napovedi, poročila — 19.30 Nae. ura — 19.50 Beseda k prazniku (g. F. S. Finžgar) — 20 O zunanji politiki (g. urednik dr. Al. Kuhar) — 20.30 »Kar po domače ...« - Iz kmečkih zgodb in šal Fridolina Žolne. Zbral in za radio pripravil Fran Milčinski ml. Izvajajo člani radij, igralske družine, sodelujejo Fantje na vasi — 22 Na povedi, poročila — 22.15 Za vesel konec tedna, igra Radijski orkester. Petek. 13. januarja: Uclgrad: 20 Zagreb. 20.30 Kln vir, 21.30 Mozartove skladbe — Zagreb: 20 Ork. koncert. 20.30 Violina, 21 Komorni koncert, 21.30 Šolska gl.. 22.20 Plesna glasba — Sofija: 19.15 Massetietova opera Ma no n« — Varšava: 19 Zab; glasba, 21 Zbor, 21.15 Filh. koncert — Budimpešta: 19.20 Ork. kone., 21 Klavir, 22 Cig. ork., 23.10 Plošče — Trst-Milan 17.15 Plesna gl., 21 Ork.. zborovski in solistični koncert — Rim-Bari: 21 Opereta — Dunaj: 20.10 Slavnostni koncert - Lipsko: 20.10 Nordijska glasba — Koln: 20.10 Vojaško pesmi, 21 Nar. gl. — Frankfurt: 20.15 IVAlbortova opera »Nižava« — Strasbourg: 20.15 Opera (iz Pariza). »Oni, ki trdi, da je popolnoma prepričan o kak' stvari, je tepec.« »Ali veste to gotovo?« »Popolnoma prepričan sem o tem,« Norman Railly Raine: 23 JUNAŠTVA ROBINA HOODA ZGODOVINSKI ROMAN S SLIKAMI (ončno je tudi sama postala lačna, pa je /žela s prsti kos janjčka. Ugriznila je v /roče meso in se od strani ozrla v Ro-jina Hooda. Rabin se sprva napravi ka-tor ne bi bil ničesar opazil, nato pa se idobno in počasi obrne k lady Marian ter pravi: »Za vso to svečano gostijo sc prav za prav morama zahvaliti siru Guyju, jaz pa sem bil mislil, da je on naš sovražnik!« To je spregovoril tako na glas, da ga je moral slišati tudi sam sir Guy. Hotel je tako. Sir Guy se je zdrznil in kri mu je butnila v glavo. Nekaj se je zakalilo pred njim. Zgibnil je kakor bi hotel koga napasti, toda močni, mišičasti templar Friar Tuck ga zgrabi za roko in krepko potegne nazaj na klop. »Ali to še ni vse! Danes nam je pripeljal povrhu še več zabojev svile in nakita. K temu pa še 30.000 zlatnikov, ki jih je bil naropal med ljudstvom!« Lady Marian se zdrzne, obrne k Robinu Hoodu in reče: »Pa menda vendar ne boš tako predrzen! , . . Sir Guy je ta denar nabral in izterjal za princa Ivana!« »Da, zbral ga je — prav praviš — za princa Ivana, namesto za kralja Riharda z Levjim srcem!.,. Prav zares je čudno, da je bil toliko mučil in pehal, da je zbral toliko denarja za princa ... pa se je — že skoraj na nottinghamskem pragu — premislil... in ravno kakor nalašč tule v gozdu!« »Le dobro si oglej svoj zaklad!« zavpije Much, odpre skupna z Malčkom težko skrinjo in zarije prste v denar, ki se je na solncu lesketal in prelival kakor bi se talil v solnčnem žaru. (Foto Waruer Bros.) Robin umolkne. Potem stopi na klop, postavi eno nogo na mizo in da znak, naj se ljudje umirijo... »In ti mi gavori o poštemostil Menda ne misliš, da bi ti jaz verjel, da boš ta denar posilal kralju Rihardu?« . Robin umolkne, potem pa skoči na klap, z eno nogo stopi na mizo in da znamenje, naj se ljudje umirijo. Popolna tišina nastane, vsi pogledi so uprti vanj, ko vpraša: »Bratje uporniki in borci, vprašam vas, če hočete, da razdelimo zaplenjeni denar? « »Denar je kraljeva la6tl« zavpijejo vsi hkratu kakor en mož. Roke dvignejo kvišku. »Treba ga je dati kralju! Mi denarja ne rabima!« Uporniki so razburjeno in ogorčeno /pili. Ljubili so 6vojega kralja, ujetega Riharda z Levjim srcem in obsojali 60 opanje princa Ivana brez dežele ter ijegovih pomočnikov in zlobnih sveto-alcev. Robin je dobro poznal dušo saksonskega naroda, zato je pravilno računal, da bo njegov predlog doživel ogorčene proteste in hudo, iskreno nasprotovanje. Še več, vedel je celo, kaj ta narod misli in kaka čuti za svojo zemljo ter za njene gospodarje. Hotel pa je, ker ie vedel, kako se bodo ljudje odzvali, prepričati lady Marian o nasprotnem in j' vsili na ta način pravilno mnenje in prepričanje o sebi ter o svojih pristaših. Ko se je hrum polegel, je stapil spet na tla, sedel vnovič nazaj k lady Marian ter jo, ponosen nase in na svoj narod, na-avnost vpraša: »Ali zdaj verjameš?« Ona je najprej sklonila gjavico, ker je bila do neke mere prijetno presenečena od tega, kar je bila videla in slišala, po tem pa jo je spet dvignila in se e sva jimi sanjavimi, lepimi očmi zagledala v Robna Hooda in dejala: »Morda ... morda sem 6e bila zmotila! Ali povej mi, čemu potem ropaš in ubijaš? Ti si plemič., pa vendar si postal uskok. S to gmajno si se spečal in s sovraštvom preganjaš normanske plemiče! Zakaj to delaš, ko 6i sam plemič? Pojasni mi in opraviči to svoje početje!« »Ali hočeš res zvedeti, čemu to delam? Ne mislim se izgovarjati in se pred teboj opravičevati kakor pokorcc. Ti imaš cel raj predsodkov svoje stroge matere. Pojdi z menoj in povedal ti bom! Vse boš zvedela in vse ti bo postalo jasno!« _ _ Gledala ga je začudeno in ni vedela, kaj bi mu odgovorila, kaj zaeki misli 6 tem predlogom? Kam jo neki misli popeljati v tem gozdu? Noče^ mu odgovoriti in ne sprejme roke, ki jo ji je bil po-■uidil z namenom, da bi jo dvignil s stola in jo popeljal na sama, ven iz tega hrušča. »Ti se bojiš resnice... ali pa te je strah pred menoj!« Lady Marian je ta njegova opazka nekoliko razžalila, dvignila je glavo kar nekam trmasto, pogumno pogledala Robinu v oči ter dejala odločno: »Ne bojim se ne resnice, ne tebe... ničesar . .. tebe pa še najmanj!« »Če je tako, potem pa le pojdi z menoj!« Pa spet ni hotela o Robinovem predlogu ničesar slišati. »Torej se vendarle bojiš!« reče Robin smeje. Na Robinovo trditev ni odgovorila, '■ l.»»-<4;p vstala, ponudila Robinu roko ter odšla z njim z odločilnimi koraki. Sir Guy, ki je še vedno zamišlje- na gledal predse kakor bi razmišljal o svoji usodi, se je zdaj zdrznil in pogledal za njima. Dolgo je gledal za njima, prsti pa 60 se mu od bolečine in jeze nad nemočjo krčili v pesti. Čutil je in poslušal, kako so mu pokali členki. Tako naglo jih je stiskal in spet razpiral. Lady Marian in Rabin Hood pa 6ta izginila za stare, goste hraste, ki so ka-ior nekakšen prirodni zid delili od pravega gozda. Robin je Iady Marian držal za roko in čutil je, kako je bila ta roka mehka in nežna. Lady Marian pa se je, čim globlje sta prihajala v gozd in čim bolj je za njima ostajal veseli hrum pijanih upomikav, čutila varnejša ob tem brabrem in čudovitem človeku. Zdelo se ji je kot bi se od njega širila na vse strani sama dobrota in ljubezen, ki ni veljala samo temu njegovemu narodu, ampak tudi njej. Robin pa jo je peljal v taborišče tistih siromakov, ki sa se bili pred nasiljem sodržavljanov umaknili sem k Robinu ter so od njega pričakovali pomoči in rešitve. Videla je hčerko, ki je jokala nad truplom mrtvega ače-ta, ki so ji ga ubili Guyjevi vojaki. Videla je rane šibanih in pretepanih ljudi, videla oslepljene reveže, videla pokveke in poslušala, kako so ga pozdravljali že napol mrtvi, gledala je, kako so prihajali, stegovali k njemu svoje revne roke in mu kličejo: *E°bin, Robin, nikdar te ne bomo pozabili! Nikoli! Bog naj te blagoslovi, naši otroci naj te slavijo in ljubijo!« Naročajte in širit« Slovenski doml >m».enaki dom« lihaia vsak delavnik ob 12. Mesečna naročnina 12 din, sa inozemstvo 25 din. Uredništvo: Kopitarjeva ulica 6/ffl Telefon 4001 do 4005. Uprava: Kopitarjeva ulica 6. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: K. Čeč. Izdajatelj Inž, Jože Sodja. Urednik: Mirko Javornik.