Krivoverski klerikalizem — Mtejjstvo te kliče pred sodbo Ijudstva! iii. Naša vera je vzvišena in lepa, le žal, da jo zlorabljajo na infamen način. Zlorablja jo kapitalist, da lažje izkorišča delavstvo za svojo korist. Zlorablja jo človeška družba, časnikarstvo vseh barv, v največji potenci jo pa zlorablja v največje pohujšanje narodov klerikalizem sam. Ako bi človeštvo živelo po veri, bi bil na svetu pravi raj, ker jo pa le pridno in lepo uče, žive in delajo pa drugače, zato je povsod taka zmešnjava. Naž klerikalizem vpije, da se cerkev preganja in sovraži, ako se vsemu ne ugodi, kar želi imeti. On vidi le druge, za svoje prestopke, netaktnosti, pohlepnosti, požrešnosti, krivice in pregrehe je gluh in slep; on ima vedno prav, če se mu še tako dokaže, da to in ono ni prav. Kdor mu kaj oporeka, je brezverec in n$ vreden človek. Izmisli si in laže vse mogoče in nemogoče reči, eden sam prestopek mu zadostuje, da meče gnoj, ogenj ia žveplo na ves stan. Tako se godi zdaj z nami. V izvrševalnem odboru narodno-napredne stranke sedi voditelj učiteljstva, Luka Jelenc. To je dokaz, da so člani njegove organizacije res pristaši liberalne stranke. Da je v odboru predsedoik naše BZaveze", je resnica. Jelenc je predsednik naše organizacije. — Kjerkoli nastopa ga poznamo kot vrlega moža na svojera mestu, in v politiki je on kakor tudi vsak od nas popolnoma privatna oseba. Mi smo složni in delavni v svoji lastni organizaciji. Učiteljstvo je bilo, je in ostane napredno, ker drugačno že po svojem poklicu ne more in ne srae biti, o taktiki in politiki liberalizma pa ima svoje mnenje. Naša misel je: Treba je politiške organizacije, ki odgovarja individualnosti našega naroda. S tem smo povedali klerikalizmu svoje mneuje, naj nas on potem imenuje liberalce ali socialne demokrate, to nas prav nič ne briga, ker preziramo njegove psovke kot blato na cesti. Kar se tiče Zitnikove kandidature, ostanemo pri svoji izjavi. Sramotilec učiteljstva in šole ni primeren državni poslanec. Vsakega učitelja sveta dolžuost je, postaviti se takemu grobokopu porobu, naj se to zdi dr. Žitniku še tako neumno, nam se to zdi prav pametno. Pod uredništvom dr. Žitnika se je pisalo v ^Slovencu" in nDomoljubuu toliko podlosti, nametalo na učiteljstvo in šolo toliko gnoja, blata in ostudnega obrekovanja, da se resnično čudimo možu kot duhovniku in doktorju sv. pisma, da ga ni sram hoditi med ljudi. Borba za ta mandat bo ena najhujših na Kranjskem, če bo zmaga na naši strani, nas bo veselilo. BŠe na misel nam ne pride, da bi liberalnim učiteljem dokazovali, da je S. L. S. v resnici vneta za šolo in učiteljstvo, in da bo porabila vsa sredstva, da nihče ne bo več istovetil liberalstva z učiteljskim stanom." To je ves odgovor na naše članke o krivoverskem klerikalizmu. Takim odgovorom se morajo res smejati krave — to je pravi humor obešenca. Niti z besedo ne more ovreči naših trditev in dokazov, da je zabredel naš klarikalizem v krivoverstvo. In S. L. S. je edina v resnici vneta za šolo in učiteljstvo? Krave zakaj se smejete? Naš klerikalizem misli, da ima pred sabo nerazsodno ljudsko maso, zato laže, se baha in zavija, da že vse smrdi! Kdo je tisti, ki trdi, da je šola prokletstvo za naš narod ? Da naj plača učitelje tisti, ki ima od šole največ dobička? Da naj učitelji numerirajo svoje kosti, ako bodo nasprotovali pogubonosni klerikalni politiki ? Kdo je neštetokrat napadal v javnih časopisih šolo in učiteljstvo ? Kdo preganja, denuncira, obrekuje, jemlje čast in poštenje šoli in učiteljstvu že od pamtiveka? Kdo grdi v nDomoljubu" (št. 5) učiteljstvo na najpodlejši način? Ali ni to klerikalizem, ki vodi za nos naše verno in nerazsodno Ijudsko maso pod krinko borečega se katoličanstva, ki čuje tudi na ime: nSlovenska Ljudska Stranka". Niti vinarja ne za naše stradajoče učitelje, četudi vsi poginejo za lakotjo, nam nič mar, saj so naši politiški nasprotDiki 1 To je geslo klerikalizma, ki ljubi učiteljstvo in napredek našega naroda kot trn v peti. Ali je potem kaj čudnega, da se je postavilo vse učiteljstvo temu rovanju in tem narodnim grobokopom po robu kot en mož? Mi zahtevamo krvavo zasluženo plačilo za velik trud in veliko odgovornost, hinavski klerikalizem pa na katoliški podlagi, s svetohlinskim obrazom in proti nebu zavitimi očmi trdi: Niti vinarja ne brezverskim učiteljem, ki hočejo vreči Boga iz šole! In taki hinavci, lažnjivci, lopovi in krivoverci hočejo, da bi se jim pošteno učiteljstvo slepo pokorilo? Dan plačila mora priti za tako ravnanje! Je tudi nekaj učiteljev, ki so v klerikalnem taboru. Nekateri so iz prepričanja, drugi pa iz tehtnih vzrokov, ker jih je sram biti v naših vrstah zaradi raznih lastnih storjenih netaktnosti. Malo je teh, pa tudi ti ne najdejo inilosti pri našem klerikalizmu, stradati rnorajo z pami vred. Eavnihar je priporočal dr. Žitnika pri zaupnem shodu za kandidata. Tudi pri zaupnem shodu v BUnionu" v Ljubljani je eelo govoril Bv imenu učiteljstva". Takrat je izrazil krilate besede: »Moja srčna želja je, da bi učiteljstvo in duhovščina bila edina in složna pri odgoji." Kdo si tega ne želi? To srao vedno želeli, pa žal, vedno zaman. Kjer je duhovnik pameten, previden in mož na svojem mestu, tam že gre, orjeta složno skupaj ledino, le žal, da je takih prav malo, največ je prav zagrizenib. faDatikov, ki smrtno sovražijo učitelje. Za prazen nič se začne med njima vojna in ta se nadaljuje navadno do skrajnosti. Bazne tožbe, ovadbe in denuncijanstvo pri šolskih gosposkah in sodnijah, med narodom in po časopisih nas uče vsak dan, kako so naši duhovniki miroljubni, Ijubeznivi, ki stoje na pristni katoliški podlagi. Kdor misli, da dobi pri klerikalizmu zavetje, milost in spoštovanje, se jako moti — prej ali slej ga pahnejo od sebe brez vzroka in milosti. Izkušnja je zraodrila že ranogo naših Ijudi; kdor ne verjame, naj sam izkusi. nProsimo, naj se nam vsaka agitacija liberalnik učiteljev od povsod vestno sporoči. Spravili bomo to gradivo in se držali tudi mi načela: Kakor nam posojajo, tako vračamo." To je prava klerikalna podlost. Vsak učitelj je avstrijski državljan, kot tak sme javno nastopati tudi v politiki; sme javno izražati v tisku svoje mnenje in prepričanje; osebne svobode mu ne sme kratiti nihče, ker mu je ta zagotovljena potora temeljitih državnih zakonov. Da razni duhovniki nabirajo informacije o učiteljib. vedno, ne samo sedaj o volitvah, to nam je že davno znano. Ako bi bile te vedno tudi resnične, bi ne bilo nič slabega, ali navadno se te nanašajo na kako drugo ali tretjo osebo, indirektne informacije so navadno izmišljene in lažnive. Ko dobijo to klerikalni prvaki v roke, se zgražajo, sedejo za mizro in pišejo epohalne kritike, da se ljudem ježijo lasje na glavi — a vse skupaj je navadna klerikalna laž, kar stno že prav mnogokrat dokazali z golimi dejstvi. Ako nanese prilika, so marsikomu take lažnive in izmišljene informacije jako škodljive. Bekli smo že in to ponovimo še enkrat: Ni bolj krvoločne zverine kakor je do mozga in kosti izprijeni, Rrivoverski klerikalizem. Zato svarimo tovariše, naj bodo povsod oprezni, taktni in previdni ne samo v času volitev, marveč vedno in povsod. Klerikalizem bi prav rad videl, da bi mu nikče ne kalil vode zlasti pri volitvah, a tega veselja mu ue smemo dati, če prav nara grozi očitno, da se bo maščeval nad nami. Maščevanje prepustimo Bogu, nas uči naša vera, a naš klerikalizem ne ve ničesar o tem, ker je zabredel globoko v krivoverstvo. Taka pretenja niso navedena slučajuo, pomotoma ali za šalo, marvcč z namenom in resnobo; MSloveuec" je to ponovil večkrat. Torej pozor! Tako je čitati v 45. št. »Slovenca": ,,Saniozavestno je »Učit. Tovariš", ki blati zakrament sv. pokore s tem, da priporoča Kristanov prevod nPod spovednim pečatom", pustil v svet geslo, da pri prihodnjih volitvah učiteljstvo ne bo več nastopalo kot privesa te ali one stranke, ampak samostojno po ukrepu lastnih zaupnikov. Kakor bo S. L. S. posojeuo tako bo vračala. Čudno! Od nje bode učiteljstvo hotelo poboljška, pa ji takorekoS osle kaže . . ." Dolgo je od tega, da je imel nUčit. Tovariš" inserat o Kristanovem prevodu, a tega ni pozabil klerikalizem. 0 naših dokazih o krivoverskem klerikalizmu pa noče vedeti prav ničesar — vse je pozabil, ker mu to smrdi! Kaj bo govoril krivoverec o zakramentu sv. pokore, ko sam v to nič ne verjame? Ako bi bil on veren, ne bi nikdar pisal, lagal in živel tako pohujšljivo in brezverno. Zaradi enega iuserata mora biti seveda vse učiteljstvo osramočeno kot brezversko od krivoverca samega. Mi nismo še nikdar trdili, da bi bil n. pr. nSlovenec" zaradi židovskih inseratov kak židovski list, ter da bi s tem sramotil našo vero. Inserati so navadna kupčija tudi za klerikalee kakor za nas. Razume se, da kar dela on, uam ni dovoljeno, hinavec! Kar se tiče izpovednega pečata, moramo reči, da so nam znane prav pikantne reči; vse bo raoralo priti polagoraa na vrsto. Kakor vidimo, išče klerikalizem in našel bo gotovo! Eazume se, da smo pisali o postopanju pri volitvah vse drugače — lažnjivec ne more videti resnice, zato mu o tem niti ne odgovarjamo. On se čuti, da se mu postavljamo porobu, čeprav smo odvisni od njegove mitosti. Ali se morda on še spominja, kako je dr. Larape trdil na nekem shodu, da obrača učiteljstvo svoje prepričanje po vladnih izpremembah, ker je nestanovitnega politiškega prepričanja ? Sedaj je naša vlada klerikalna, mi bi morali sedaj upoguiti svoj tilnik ter biti po Lampetovem receptu klerikalni, ali odkrito povemo, da iz te moke ne bo kruha. Med našim narodom je napredna ideja razširjena. Naš narod je za šolstvo in sploSni napredek vnet, temu se ne bo mogel pogubonosni klerikalizem ustavljati, če se na glavo postavi. Učiteljstvo se oklepa nareda, se trudi, trpi, dela in žrtvuje vse svoje moči zanj, vse klerikalno blatenje ne izda prav nič — obračun za to lopovstvo mora priti prej ali slej. Ako narod poveri komu svoje zastopstvo, mora ta delati v narodnem zmislu, ne pa nasprotno. Ako bi ne hotel uaš narod učiteljstva stanu piimerno preživeti, bi padla sramota nanj, a mi smo uverjeni, ker živimo med narodom, da nara ta privošči kos poštenega kruha za naš trud, le zastopniki njegovi so zvijačniki, ki ovirajo z znanim klerikaluim namenom regulacijo naših plač. Ali tudi v tem oziru bo enkrat konee, in ta ni daleč, naš narod izpregleduje, opazu.je parazite na svojem telesu. Da jih popolnoma spozna, je treba, da zastavi učiteljstvo vse svoje moči. Sedaj še gre, da se zaradi zlorabe vere uklanja naš narod klerikalizmu, a v novejšem času se je tudi v tem oziru obrnilo izdatuo na boljše. Ako bi ne bil naš klerikalizem pokvarjen do kosti inmozga, bi mu svetovali, da naj spoštuje učiteljstvo in podpira šolstvo po narodovi želji, pa bo imel pred nami mir — a on je bojevit, krivoverski hinavec, zato je škoda vsake besede o miru in spravi, o spoštovanju, napredku in šolstvu, on hoče imeti vojno in neprestani prepir na katoliški podlagi, torej boj, boj, katoliški boj naj se izvojuje! BŠtupa s hriboV v »Slovencu", štev. 70, se glasi: nDoraoljub" nUčit. Tovarišu" ne da miru. Ker je parkrat odkrito povedal (nalagal!), kar misli naše judstvo (?!) o liberalnih učiteljih, se krega nad Djirn in nad dr. Žitnikom, da ga mora vse boleti." (Verjamemo, da to boli klerikalce, a ne boli nas!) Potem navaja glavne misli našega dopisa, da nas tako blatenje prav nič ne vznemirja, ternveč puščahladnedodnasrca. Za nas ta list sploh ne eksistira. — Ta srčni hlad se nič posebno ne čuti iz teh vrstic. Ves dolgovezui dopis se peča v prvi vrsti z nDomoljubomu, ki ne eksistira. Oudna ta! Nam se pa zdi, da bi moral razširjevalcem ,Naroda" in ,,Gorenjca", nDomoIjub" namešati še malo bnjše štupe kakor ,jo je do sedaj Mrčesu brez pardona boj 1" — Dobro, le bojujmo se! Eekli smo že in to povemo še enkrat, da kar mi vemo, je za klerikalizem naravnost uničujoče. Ce se zna klerikalizera informirati o nas, se znamo tudi mi o njem. Mi imamo v v rokah na ostajanje nnrtnega orožja. Klerikalizem je bil od nekdaj tak kakor je danes. V srednjem veku je bil krvoločen kakor tiger, je imel neomejeno oblast nad ljudsko maso, a človeštvo se mu je iztrgalo iz rok, danes je le majhna senca svoje nekdanje slave. Pri nas se čuti še močnega, a tudi tukaj mu bo zanesljivo odklenkalo prej ali slej kakor povsod drugod; znaki se že kažejo. Da damo klerikalizmu nekaj štupe pod nos, seči hočemo v dobo Jožefa II. Znano je, da je razpustil mnogo samostanov; zaraditega in zaradi drugih reči ga še daies imenuje klerikaliz^m framazona, čeprav je zgodovinsko dokazano, da je bil globokega verskega prepričanja. Poznal je do mozga izprijene klerikalce, zato ;e udaril po njih. Ostanki tedanjih časov stopajo še danes na dan. Morda ni vsakemu znano, daje učiteljišče v Kopru nastanjeno v takrat zapuščenem samostanu. Poslopje je staro, razpadeno ia malovredao, »a šolo popolnoma nesposobno, a vkljub temu naša Ijubeznjiva vlada noče premestiti učiteljišča iz tega brloga. Zapovedala je lansko leto poslopje jtredelati prenoviti in popraviti. Ko so trgali stare, že preperele pode v pritličju, so prekopali tudi zemljo ter našli prav plitvo veliko otroških kostenjakov in nekaj tudi kostenjakov odr a s 1 i h Ijudi obojega spola. Kjer se dobijo kostenjaki pokopani v poslopjih, tam so se zgodila zanesljivo hudodelstva. Ako bi se našli taki kostenjaki v kaki stari šoli, kako bi vpil klerikalizem! Metal bi nam neprestano to pred oči, sramotil bi nas in zaničeval do skrajaosti. Brezverski razbojniki, ubijalci, prešestniki naj se poberejo iz naših šol! Kaj pa bo odgovoril na to ? — Nič! Molčal bo kot grob ter hodil po blatu krivoverstva naprej. Učitelj Šaup je nabral razne take kosti za ponazorovanja v trajen spomin. Lep zgled ponesejo s seboj bodoči učitelji! Posegli srno daleč nazaj v druge kraje, ker nočemo še za sedaj obelodaniti orgij, ki so se godile in se še dogajajo pri nas. Vsaka župnija imaveč ali manjvustnem izročilu mnogo podobnih slučaj ev žalostnega spomina iz starej še in najnovejše dobe. Upamo, da nas bo sedaj pustil klerikalizem pri miru s svojo štupo, drugače bomo morali potresati podobnega caherlina po klerikalnein, krivoverskem mrčesu, da ga uničimo do zadnjega. Pamet! pamet! Ljudje smo vsi, slabostira podvrženi vsi, čemu obešati vsako malenkost iz sovraštva na veliki javni zvon? Ali je to katoliško delo?  S tem smo zavrnili ostudoo obrekovanje in laganje našega klerikalizma, ki to dela z namenom, da bi učiteljstvu škodoval na časti, poštenju in iraetju. Vsi naši dokazi, naše trditve in izvajanja se opirajo na neovrgljiva dejstva, na golo re°nieo, ki bi morala odpreti oči vsakemu pošteno mislečemu človeku, a našega, do skrajnosti popačenega klerikalizma ne more prepričati nihče, ker on sovraži resnico, pravico in pošteno polemiko kakor hudič križ. Marsikdo se bo začudeno vprašal: BAli je mogoče, da je naša dubovščina, ki si prilastuje ime učeče cerkve, padla tako globoko v krivoverstvo ?" Vsa naša duhovščina ni tnka. Veliko je med njirai poštenih mož, z verskim prepričanjem, vzornega vedenja, miroljubnega delovanja, ki s pobožnostjo in pravo vnemo delujejo v okviru svojega poklica. S temi je mogoče izhajati, take može učiteljstvo spoštuje, z DJirui ono deluje v edinstvu pri težavnem delu na polju odgoje in Ijudske prosvete sploh. Obžalujemo, da so taki možje v veliki manjšini. Ti obsojajo naš bratomorni boi, ker so prepričani, da so tudi napredujaki pošteni možje, dobri katoličani ki spoštujejo dobro duhovščino. obsoiajo pa njihovo rovanje za nadvlado, posebno pa zlorabo vere za dosego tega namena. Ob času zadnjih vo- litev so morali taki ljudje pr?slišati prav mnogo grenkih. Klerikalni kratkovidneži so se jih ogibali zaradi hujskanja kot garjevih ovac, zmerjali jih za brezverce ter jih porailovali kot pogubljene duše. A srečno so prebili težko preizkušnjo. Prav na mnogih krajih izprevidevajo sedaj ravno tisti, da naprednjaki ni80 res taki kakor so jib. obsojali, tiho in mirno živijo sedaj med seboj, klerikalno navdušenje se je izdatno poleglo. Ljudstvo misli trezno, preobrat na napredno stran gre sicer polagoma na boljše — a zanesljivo. Ako bi žnalo to narodno individualnost taktno uporabljati tudi napredno časopisje, bi bilo mnogo boljše, žal, da ni tako. Mnogokrat napredno časopisje z raznimi neopiavičenimi napadi, preostro polemiko, tupatam tudi z žaIjenjem verskih čutov mnogo škoduje napredni lepi ideji. Takrat upije hinavski klerikalizem, ki ima sam vero za bagatelnost in kot sredstvo za dosego svojega namena: _GIejte, taki so liberalci! Taki so liberalni učitelji! Ali naj takim Ijudem zaupamo svoje katoliške otrok e?" Da, časnikar mora biti previden politik, pedagog prve vrste in vsestransko omikan mož. To delo ni za vsakega šušmarja in puhloglavca z nezrelimi in površnimi načeli. Nepobitna resnica je pa tudi, da je napredno časopisje naredilo mnogo, mnogo dobrega. Oživelo je naprednega duha med našim narodora, ki ne bo nikoli zatrt, če se tudi klerikalizem postavi na glavo. Sedanja kriza je posledica politiške hibe naših voditeljev, nikakor pa napredne ideje. Vsaka kriza traja nekaj časa do ureditve, potem začne novo še uspešnejše življenje. Da se te krize veseli iz dna srca naš klerikalizem, je umevno samo ob sebi, ali to veselje se mu bo zanesljivo izpremenilo polagoma v bridko žalost. Splošaa in enaka volilna pravica je oetro orožje, s katerim se ne sme igrati nobena politiška stranka. Politiške stranke vstajajo in padajo, to vidimo pri drugih narodih, tako se je in bo godilo tndi pri nas. Sedaj je na vrhuncu klerikalizem, a kakor je videti, je že pijan zmage, samozavesti in stalne bodočnosti. Zametuje, prezira, sovraži in z obrekovanjem hoče uničiti zlasti učiteljstvo, ki je eden najvažnejših faktorjev med našim narodom. Ono se zna braniti in se bo branilo do skrajnosti tem grobokopom. Slab je vsak vojskovodja, ki prezira moč svojega nasprotnika. Učiteljstvo ima tudi svojo trdno zaslombo med našim narodom, ne bo ga tako labko uničiti, kakor si domišljuje naš klerikalizem. Zlasti mlajša naša duhovščina je fanatična, klerikalna do mozga, to je, poslužuje se sredstev za dosego svojega namena, ki bijejo naši veri naravnost v obraz. Takšno rovanje imenujemo ob kratkem klerikalizem, da ločimo pošteno, za dobro stvar vneto duhovščino od učeče cerkve. Laž, obrekovanje, zloraba vere, hujskanje, prepir, sovraštvo, boj, zloraba cerkve in izpovednice, sramotenje bližnjega, krivo pričevanje in prisega, pohlepnost po časti, denarju in posvetnem blagu, poniževanje, zasramovanje ia uničevanje bližnjega, tožbe, denuncijantstvo, zapeljivost k mesnemu uživanju, pijančevanje, zloraba časopisja, svetohlinstvo, brezznačajuost, napuh in še cela baterija drugega smradii iz pekla so sredstva klerikalizma v boju za nadvlado. BAli je to mogoče," bo rekel marsikdo, Bda je velik del naše duhcvščine tak " Mi smo to dokazali tekom let z neovrženimi dejstvi, klerikalizem ni mogel niti z eno besedo ovreči naših trditev. Še navadea človek ne bi smel delati kaj takega, še raanje pa katoliski duhoven, to je greh in nedopustno, pohujšljivo — in smrdi po krivoverstvu, kor se to dela neprestano naprej premišljeno, z namenom in brez poboljšanja in konca. Namen posvečuje sredstva, je glavno geslo našega klerikalizma. Sredstva so naštete lcpovščine, namen pa nadvlada, denar in trebuh. Ti ljudje se še ponašajo s svojim delom, oni imajo to za politiško krepost in čednost, za Bogu veliko in zaslužno delo. Oni nočejo nič vedeti o tem, da kar je v politiki krepost — je večinoma v etiki greh. Sv. Toraaž Akvinski pravi«, da sta politika in etika podrejena religiji. Ako je to res, in o teni ne dvomimo, potem je geslo: namen posvečuje sredstva z vsemi lopovščinami nasega klerikalizma z etiškega in verskega stališča obsojen na smrt — na dejanja krivovercev. Naš klerikalizem smrdi po krivoverstvu in po smradu iz pekla do grla, a o tem on noče ničesar slišati, vse to ima on za krepost, tolaži se sam, rekoč: nSaj smo politiki!" Tudi politika je podvržena religiji, lupež! Vendar bi moral škof napraviti tukaj red, poreee kdo, on je odgovoren za svojo duhovščino in katoliško časopisje. Škof in kriva vera — hm! Daleč smo prišli! BŠkof kot naslednik apostolov in Kristusov namesfnik in ta brluzga našega klerikalizma, to je nekaj prav čudnega", bo rekel zopet kdo drugi. Tudi nii se čudimo temu. Bog je dal prosto voljo vsakemu eloveku, nobenega ne vleče za lase v nebesa niti v pekel. Vsak bo dal odgovor od svojih del, in tak odgovor bo morala dajati naša popačena klerikalna duhovščina s škofom vred. Ljubljanski škof je prvi in največji klerikalee, prvoborilec za dosego nadvlade, voditelj dubovščine sploh v boju na politiškem p'lju, on blagoslavlja in odobruje sedanjo do skrajnosti negnusno, lažoivo, obrekljivo in nestrpno klerikalno časopisje. On piše duhovnikom pretilna pisraa ob času volitev, da naj delujejo za nkrščanskega" kandidata, drugače bodo odstavljeni. On vodi sploh vso našo klerikalno politiko. zato je tudi on v prvi vrsti odgovoren pred Bogom in Ijudmi za vse nerodnosti, grehe, pohujšanja, zlorabo vere, laži, obrekovanja — in krivoverska naeela, ki se vedoma, s prepričaDJem in namenom dogajajo že ranogo let. On sam odobruje t.ke politiške, ostudne, pohujšljive in pregrešne dogodljaje za kreposti, da, celo ponosen je na tak*> lopovščine, čeprav so v etiki pribiti kot grešne in religiji nasprotne. In tak mož naj bo potem voditelj našega vernega Ijudstva, duhovščine, vere in verske morale? Sebi enakega trpi za voditelja svoje politiške struje, ki je umazanih rok zaradi raznih konfliktov padel tako globoko, da zaradi časti ne more dati nobenemu niti zadoščenja. Ravno tak mož stoji na čelu kršcanskega časopisja, ki je pod dano častno besedo lagal. Oj, klerikalna krščanska morala, globoko si padla v blato nemoralnosti — na pot krive vere! Kristus nam je zapustil tudi v tem oziru prav lep zgled Izmed apostolov je bil Juda Iškarijot, ki je izdal svojega Gospoda. Zgodovina nas uči, da je bilo celo več malovrednih papežev, temveč je še bilo, jih je in bo tudi ničvrednih škofov. BPo njih delih jih boste spoznali", nas uči vera. Da, po vaših delih vas poznamo, sodimo in obsojamo. Vse naše delo je sicer zaman, s tem ne boino izpreobrnili klerikalcev, tudi rni ne pišemo s tem namenom. marveč da bi učiteljstvo spoznalo uamen klerikalizma, njegovo pot, vero, dela in uspehe. Danes je klerikalna duhovščina tisti faktor, ki izdaja svojega Gospoda s pohujšljivim vedenjem, življenjem, bojevanjem za svoj trebub. in žep, z blatenjem po časopisih in posebno pa s krivimi nazori, ki slone na verski podlagi. Vera peša, neverstvo se širi in kriva vera se čedalje bolj množi največ po delih našega klerikalizma. Ali je potem kaj čudnega, da zlasti razsodnejši ljudje pridejo ob vero, ko vidijo politikujočo duhovščino, ki sicer lepo uči pravo vero, a sama kaže s svojirn življenjem, pisanjem in raznimi zgledi, da v to sama ne veruje kar uči, da ne veruje v Boga niti v hudiča — da je popolnoma na krivoverski poti ?! Mi učitelji-odgojitelji moramo biti pri odgoji nepristranski. Strogi smo sami nad seboj. Obsojamo tudi stranke v svojih lastnih vrstah, če so podvržene strastem, napakam in drugemu, kar bi znalo škodovati našemu ugledu in pri odgoji. ¦ Kakšen je pa naš klerikalizem? Slep in gluh je za vsako opominjevanje; sebe in svojih slabosti noče videti. Ako naredi kak duhoven kako napako, zagovarjajo ga, tajijo ali omilijo vse v tako mili luči. da zgleda popolnoma nedolžen, preganjan in celo mučenik — čeprav je lopov. Grph zagovarjati ni krščanska čednost, pa klerikalizem noče vedeti o tem prav nič. Brez števila zgledov bi lahko navedli tukaj pa tega nočemo, ker to tako nič ne hasne. Ako zve škof, da se je zgodila duhovniku neprilika pri sodišču ali drugod, bi moral to strogo preiskati in tudi sam kaznovati. Namesto kazni sledi navadno pohvala in boljša fara. Ni čudo potem, da iraamo take bojevnike, žalostne zglede in tudi žalostne nasledke. Naša duhovščina vidi vse napake pri drugih, svojih pa ne vidi — gorje mu pa, kdor se drzne komu kaj oeitati! Takoj sledi zamera, preganjanje in izjava: ^Glejte, tako se preganja sveta cerkev!" To čaka sedaj nas! Prišli bodo nad nas z ognjem, a ne moremo si pomagati. če bo nas konec, resnice ue bo konec. Živi, ker je večna! Ako lopov naredi lopovščino, se mora to zamolčati in potrpeti, ako je ta duhoven ? Kje je zapisana ta verska resniea. Neki orglavee je imel strahovite rabuke s svojira župnikom. Tožil ga je in tudi tožbo dobil. Škof mu je pisal, da mora odstopiti od tožbe in biti pokoren župniku. Lopovščine in krivice nimajo pri klerikalizmu nobene veljave, to so eednosti in kreposti — navadni ljudje morajo pustiti, da se jim storjena krivica potrpi, odpusti ,in mirno prenaša; nasproti pa se strogo maščuje ia kaznuje vsak prestopek, storjen kakemu duhovniku. Ali nismo pred postavo ia Bogom vsi enaki ? Ali sme rnaziljenec božji res vse storiti nemaziljencu, kar mu drago ? Krščanska ljubezen, krščanski zgledi in ljubezen do bližnjega, kje ste? — Povsod drugod, samo pri klerikalizmu ne! Značilno je, da se opazuje tudi raed duhovščino odpor proti krivoverskemu klerikalizrau, v mali meri pri nas, da se upajo že nekateri ugovarjati tem brezkončno škodljivim nazorom, v mnogo večji meri pa na češkem in Moravskem. Tam so imeli taki dubovniki zvezo in svoje glasilo. Ta zveza je vrgla krutega škofa Kohna. V novejšem času ne sme izdajati ta zveza več svojega glasila — škoforn je to na poti, resnica kolje v oči, a zveza 2500 duhovnikov obstoji še danes, njih težnje prinašajo pa drugi listi. Ta zveza ni dala miru našemu škofu, obdolžil je tso to duhovščino gorostasnih reči — protiverskih načel. A izkupil jo je naš škof — vse njegove obdolžitve je ta zveza postavila na laž. Torej laž in hinavščina doma, laž in zavijauje resnice tudi na druge. In to škof, nasleduik apostolov in Kristusa! Večkrat je glasilo našega klerikalizma objavilo, da je hujši in nevarnejši verski liberalizem od navadnega. Kaj pomeni to ? Kaj je verski liberalizem? Katoliška vera je liberalna nad vse. nLjubi svojega bližnjega kakor samega sebe!" je njena najidealnejša morala in podlaga vsemu verstvu. Kristus sam je neštetokrat rekel: MNovo zapoved vam dam, ljubite se med seboj!" Isto je brati tudi od njegovega Ijubljenca sv. Ivana Evangelista. Katolicizem je osvobodil človeštvo suženstva, iu njegovi nauki, vzeti kakor so v resnici, so krasni in vzvišeni. Dokazali smo že z dejstvi, da klerikalizem sicer uei te nauke lepo in prav, a ravnati se noče po njih, ker to njemu ne kaže. Kdo naj bo vedno siroraak, vzame svoj križ na ramo in hodi za Kristusom? To je preidealno, trebuh hoče imeti svoje — zato pa naš klerikalizera bije boj za nadvlado, svoj žep io trebub. Kdor mu nasprotuje je brezverec, lopov, liberalec i. t. d. (Dalje.)