Čitalnica | Recenzije 205 Tatjana Greif Ujeta minljivost KRAIGHER, ŽIVA (2016): Ko se zgodi ples. Zapisi, dokumenti, spomini. Ljubljana: JSKD in Zavod Maska. Bogato zgodovinsko pričevanje Žive Kraigher (1920–2011) je posthumno izšlo pri založbi Maska, uredil ga je avto- ričin sin Tomaž Kraigher. Obsega 378 strani, vključno z urednikovim uvodnim delom in spremno besedo Roka Vevarja. Obsežno delo opisuje razvoj sodobnega umetniškega plesa na Slovenskem skozi osebni pogled in umetniško pot Žive Kraigher. Sporočilo knjige je, kot povze- ma urednik in uvodničar, dvojno: »Studiozen pristop k sodobnemu plesu ter uporno vztrajanje pri njegovem uveljavljanju.« (str. 6) Živa Kraigher opisuje svoje šolanje, prizadevan- ja za priznanje in širjenje sodobnega plesa v naš prostor, pedagoške meto- de, na podlagi katerih je šestindvajset let vodila Oddelek za izrazni ples v okviru Pionirske knjižnice in Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani. Odpira in obdeluje historič- ne dileme razvoja sodobnega plesa na Slovenskem, bogato prakso in teore- tična izhodišča plesne misli. Naslov Ko se zgodi ples je urednikov in poudarja umetniški kredo njegove matere. Delo Ko se zgodi ples je oda, posve- čena plesu. Živa Kraigher je bila umetni- ca, pionirka sodobnega plesa. Plesalka, koreografinja, pedagoginja, borka za svobodo in zavedna antifašistična akti- vistka. Avtorica številnih teoretičnih raz- prav in kritiških del, vestna dokumen- taristka in varuhinja dragocene plesne dediščine. Rodila se je leta 1920 v Ilirski Bistrici. Leta 1925 se je družina zaradi fašizma pod tedanjo Italijo preselila v Jugoslavijo, v Ljubljano, kjer je končala gimnazijo in se nato leta 1939 vpisala na slavistiko. Že kot študentka se je vključila v politično delovanje in ob začetku vojne v odporniško gibanje in OF v Ljubljani. Bila je sekretarka okrožnega komiteja SKOJ. Po kapitu- laciji Italije leta 1943 je sodelovala pri razvoju ljudske oblasti na Primorskem. Pričevanju o času NOB je posvetila več knjig, denimo Ulica pod gradom št. 1 (1987) in Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (2002). Bolj kot prikaz zasebne biografije – ki jo razberemo zlasti iz uvodne bese- de urednika in zgolj manjših avtobio- grafskih omemb same avtorice – je knjiga prikaz zgodovine samostojne umetniške in strokovne poklicne poti Žive Kraigher; od učenke, plesalke, koreografinje do plesne pedagoginje. Poslanstvo in ljubezen do svobodnega Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 272 | Čitalnica 206 plesa je prevzela od svoje učiteljice in vzornice Mete Vidmar, katere zasebno plesno šolo je začela obiskovati s pet- najstimi leti. Med vojno je z ilegalnih sestankov »uhajala k Meti«, pravi doku- mentarec o slovenskem sodobnem plesu Stoji drevo, v katerem je nasto- pila tudi avtorica pričujočega dela. Po vojni, v času socialistične Jugoslavije, je delovala kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja. Razvila je last- no plesno pedagoško metodo, sledeč moderni plesni smeri, ter poleg plesalk in plesalcev vzgajala tudi pedagoške kadre na področju sodobnega plesa. Poleg Marte Paulin in Marije Vogelnik je bila ena najdejavnejših predvojnih učenk Mete Vidmar, z najširšim kore- ografskim in pedagoškim opusom in največjim številom učenk. Skozi šolo Žive Kraigher je šlo več tisoč otrok in mladih. Tudi po odhodu v pokoj je še naprej delovala kot plesna pedagoginja in koreografinja, vse do leta 1989. Avtorica je svojo življenjsko pot zapi- sala kot »dokumentirane spomine«, zadnje poglavje knjige je končala maja 2011, teden dni pred smrtjo. Izjemno delo je nastalo na podlagi spominov, osebnega arhiva in dokumentarnega gradiva – gledaliških listov, časopisnih izrezkov, fotografij, zapiskov, skic in pisem. Zgodbo gradi v slogu spomin- skih dnevniških zapisov, združenih z dokumentarnimi viri, ki tečejo kronolo- ško linearno, a z mnogimi asociativnimi preskoki. Uvodno poglavje dela kontekstu- alizira umetnost plesne moderne, v njem pa avtorica v kratkih orisih podaja razvoj umetniškega plesa od renesanse prek italijanskega, francoskega plesa, romantike in ruskega baleta do prve- ga upora proti okostenelosti baletnega formalizma, ki ga je poosebljala Isadora Duncan, ter njen vpliv na ruske baletne plesalce in koreografe. Omenja tudi vpliv orientalskega in afriškega plesa. V Evropi je moderna plesna smer nastala pod vplivom ekspresionizma. Opozarja, da ni naključje, da je bilo žarišče v Nemčiji, deželi, revni tradicije klasične- ga baleta in dovzetnejši za novosti. Prav iz nemškega ekspresionizma izhajata znamenita plesna šola Mary Wigman in trdno zasidran plesni značaj njene učenke Mete Vidmar, učiteljice Žive Kraigher. Plesna šola Mary Wigman, osred- nje predstavnice nemškega plesnega ekspresionizma, je delovala najprej v Dresdnu in po vojni v Berlinu. Njen Ausdruckstanz (izrazni ples) ali novi nemški ples je del širšega avantgard- nega gibanja. Meta Vidmar je pri Wigmanovi v Nemčiji diplomirala leta 1926 in nato leta 1929 v Ljubljani odprla svojo plesno šolo, prvo te vrste pri nas. Vidmarjeva je ostala vseskozi zvesta svoji mojstrici, k njej v pouk so po vojni zahajale tudi Metine učenke, vključno z Živo Kraigher. Čeprav »otrok nemškega ekspresionizma«, se je Živa Kraigher že v 50. letih srečala z ameriškim plesnim modernizmom (Karin Waehner, Juan Carlos Bellini), s tehniko graham in dru- gimi. Kot beremo v nadaljevanju knjige, je osebno srečanje z Marto Graham, ki je leta 1962 pri starosti oseminšestde- set let nastopila v Zagrebu, nanjo nare- dilo močan vtis, »premočno doživetje«. Posebna pozornost obsežne mono- grafije Ko se zgodi ples je namenjena prav plesni šoli Mete Vidmar. Ta je Čitalnica | Recenzije 207 predmet več poglavij, lahko bi rekli celo rdeča nit celotne knjige, zlasti v povezavi s prizadevaji za ustanovitev poklicne plesne šole moderne smeri. Kraigherjeva izraža veliko spoštovanje svoji učiteljici, izkazuje zavest in hva- ležnost »wigmansko-vidmarjevski« šoli, katere metoda jo je v temelju zaznamo- vala in ostala globoko zasidrana vanjo vse življenje. Kot piše, je bila ena prvih lekcij njenega plesnega izobraževanja tudi ena najtežjih – obvladovanje pros- tora. Avtorica ves čas poudarja, da učenje v šoli Mete Vidmar ni bilo lahko, od učenk je zahtevala popolno koncentra- cijo, potencirala njihovo individualnost, izpovednost, intenzivnost. Zanimivi so opisi načina dela: Pri urah Meta nikoli ni dela- la z nami, niti nam ni sko- raj nikoli ničesar pokazala. Sedela je v svojem naslanja- ču, tolkla na boben in gong ter s samim dopovedovanjem in postopnim razvijanjem pripravila učenko, da je sledi- la njenim zamislim. /.../ Njene ure se zato nikoli niso izrodile v mehanični dril, saj si moral biti prisoten ves čas, ne samo s telesom, ampak tudi z vso svojo duševnostjo. (str. 21) Poetiko osvobojenega giba in duha individualnega telesnega izraza brez zunanjih vodil izpričuje tudi znani Metin citat: »Pojdi iz svoje kože in obrni se navznoter!« Medtem ko je Isadora Duncan gradila na glasbi in Wigmanova ustvarjala neodvisno od glasbe, je za Meto Vidmar značilno, da so le redke stvaritve njenih učenk nastale na že napisano glasbo. Skladatelji, med njimi Vilko Ukmar, so komponirali izvirno glasbo za vse njene produkcije, glede na sam gib in sledeč mu. Pri opisih se avtorica opira tudi na knjižico Plesna šola Mete Vidmar 1930–1956, ki sta jo skupaj z Marijo Vogelnik objavili leta 1989 pri Zvezi kul- turnih organizacij. Med drugim navaja: »Neusmiljena pa je bila pri ustvarjanju tehnike in tudi glede improvizacij. /.../ Bilo je dovolj, samo da je bilo iskreno in pošteno. Meta je sovražila vsako laž, nepoštenost, vse zunanje efekte in prazno lepotičenje z gibi.« Piše, kako jih je spodbujala k samokritičnosti in med- sebojnemu spoštovanju, brez zavisti in zvezdništva. Zvestobo, pripadnost in tesen odnos do svoje vzornice izpričuje Živa Kraigher skozi pridajanje velikega spoštovanja, a vendar ne ostane brez zamer; očita ji, da nekaterih učenk z velikim darom ni dovolj spodbujala, in na več mestih omenja tudi nesoglasja. V nadaljevanju opisuje dve predvojni plesni produkciji, iz let 1936 in 1938, obe uprizorjeni v ljubljanski Drami, pre- jemnici odličnih kritik v dnevniku Jutro, ter zadnjo predvojno produkcijo iz leta 1940, uprizorjeno v ljubljanski Operi. Nastop v tej predstavi s Študijo pajka in Nenavadnim čudom Živa Kraigher opiše kot »najsrečnejši dan v mojem dote- danjem življenju /.../ občutek nepopisne sreče, ko plešeš za druge /…/ in svoj doživljajski svet s plesom posreduješ drugim, da ga sprejemajo in se ga radoste.« (str. 18) Konec vojne je prinesel tudi konec zasebnih šol. Tako je Meta Vidmar Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 272 | Čitalnica 208 plesne lekcije v prvih povojnih letih posredovala v ilegali, leta 1951 (ko se ji je ponovno pridružila tudi Živa, ki je ostala do leta 1955) pa je bila njena šola podržavljena in nato leta 1954 priključena Inštitutu za telesno vzgo- jo; Živa Kraigher obžaluje trmoglavost Vidmarjeve, ki je nato zavrnila možnost vključitve na Visoko šolo za telesno vzgojo. Leta 1952 je Meta Vidmar zače- la uvajati okroglo linijo telesa, ki je bila opazna v prvi povojni produkciji. Njena posebnost je bila okrogla linija zgornje- ga dela telesa v povezavi z okroglo linijo nog. Z okroglo linijo vrtenja v prostoru se je Vidmarjeva seznanila pri Mary Wigman. Kraigherjeva je sodelovala pri vseh povojnih produkcijah, vsak dan je vadila pet ur ali več. Prva povojna pro- dukcija Metinih učenk je bila leta 1953 v Drami – kjer je Živa Kraigher odple- sala legendarno Borbo oziroma Upor, katerega začetki segajo v vojni čas –, zadnja javna produkcija pa leta 1956, ko Kraigherjeva te šole ni več obiskovala. Leto vrnitve Kraigherjeve v plesno šolo, torej 1951, zaznamuje tudi konec njenega desetletje dolgega aktivistične- ga dela in začetek poklicnega plesnega udejstvovanja. Leta 1956 se kot plesna pedagoginja zaposli v Pionirski knjižnici. Pravi, da je odhod iz Metine šole obdob- je, ko je doživljala eno »svojih najhujših kriz«. Svoje plesno znanje v tem času nadgrajuje v tujini; leta 1957 se odpravi na študijski obisk v Švico, obišče Inštitut Jaques-Dalcroze v Ženevi in Bernu ter šole sodobnega plesa v Švici, od koder se poda v Francijo. Rezultat študijske poti je tudi srečanje s Karin Waehner, pri kateri nadaljuje šolanje v Parizu (1958/1959 in 1961). Tam se seznani tudi z Juanom Carlosom Bellinijem, ki ga nato dolga leta skuša pripeljati v Jugoslavijo. Spoznava burno umetniško sceno, obiskuje različne plesne in glas- bene šole, prisostvuje učnim uram; od vseh šol, ki jih je videla, se zdi Pionirski knjižnici najbliže École Martenot, ki je bila najbolj usmerjena k »oblikovan- ju otrokove notranjosti«. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1958 se zgodi prva javna produkcija Oddelka za izrazni ples, v Viteški dvorani Križank, kjer je nastopilo petdeset otrok, njenih učenk in učen- cev. Nastop je odmeval v tiskanih medi- jih, predstava pa je doživela ponovitev in televizijski prenos. Obširno opisuje svoje peda- goške začetke v Zlati dvorani v Ljubljani, srečanje z režiserko Balbino Battelino Baranovič, ustanovitelji- co Eksperimentalnega gledališča in Mladinskega gledališča, in eno prvih, ki je v dramsko igro uvedla umetnost koreografiranega giba, in njuno plodno sodelovanje, kjer je začela ustvarjati ples v povezavi s poezijo. Leta 1962 je na prvem baletnem bienalu ustvarila plesni večer Poezija in ples, združitev poezije slovenskih pesnikov in giba s sosledjem poezije in giba. V ples je prelila poezijo Kajetana Koviča, Ivana Minattija, Otona Župančiča, in tedaj – kot sama piše – »živela kot v transu«. Sodelovala je v predstavah Mladinskega gledališča, Mestnega gledališča ljubljanskega ter ustvarjala s številnimi kulturniki tistega časa. Vmes je leta 1961 ter nato 1968. Živa Kraigher obiskala plesni studio Mary Wigman v Berlinu. Impresivna umetni- ca, z duhom katere je bila »do skrajnosti prežeta« šola Mete Vidmar, je nanjo Čitalnica | Recenzije 209 naredila močan vtis, tedaj »petinsedem- desetletna ženska, v kateri je bilo toliko mladostnega plesnega zagona /.../ v dolgem črnem plesnem krilu, v snež- no beli vezeni bluzi, z dobrohotnim, a nekoliko zadržanim nasmeškom« (str. 96). Kraigherjeva piše: » /.../ vem le to, da sem celo uro plesala, plesala kot še nikoli v življenju /.../ plesala in bila srečna, nepopisno srečna.« (str. 97) Umetniški utrip Berlina v času gradnje zloglasnega zidu v primerjavi s Parizom zanjo nima podobne »kulturne razgiba- nosti«. V Nemčijo se je vrnila še leta 1971, ko se je z Lojzko Žerdin mudila na Palucca Schule v Dresdnu. Sodobni ples na Slovenskem se je razvijal neprekinjeno, tako v smislu poklicnega plesa kot pedagoškega dela, vendar je v nasprotju s konservativnim klasičnim baletom dolgo ostajal brez varnega institucionalnega zaledja. Živa Kraigher si je vse življenje prizadevala za profesionalno šolo sodobnega plesa. Eden njenih najpomembnejših dosež- kov je vzpostavitev pedagoškega okvira za sodobni ples. V splošnem razcvetu plesa v 70. letih je Živa Kraigher leta 1973 ustanovila Studio za sodobni ples, ki je pomenil prehod k profesionaliza- ciji plesa. Tako je posebno poglavje namenjeno razpravi o studiu, njegovi ustanovitvi in delovanju ter novi pred- stavitvi plesa Upor z Jasno Knez. V knji- gi so predstavljene tudi samostojne poti Živinih učenk z Oddelka za izrazni ples, ki ga je dolga leta vodila in ki je edini sistematično gojil to zvrst, vendar mu ni uspelo pridobiti statusa poklicno usmerjene plesne šole. Koreografski opus Žive Kraigher, od šole Mete Vidmar naprej, je izjemno bogat. Neprecenljivo dokumentarno vrednost nosijo opisi nastajanja šte- vilnih plesnih umetnin in koreogra- fij, zlasti glede na to, da filmski arhiv ni ohranjen, ali pa je ohranjen le v majhni meri. Dragocen študijski in zgo- dovinski vir so tudi opisi in progra- mi Večera sodobne plesne umetnosti iz leta 1960, Tedna otroka iz leta 1961, predstav Poezija in ples z II. baletnega bienala leta 1962, Glasba, doživetje, gib s III. baletnega bienala leta 1964 ter opisi IV. baletnega bienala iz leta 1966, gostovanja na Jugoslovanskem festivalu otroka v Šibeniku leta 1965, Tedna mla- dine iz let 1969, 1970 in 1971, Plesnega večera v Križankah leta 1972, komen- tarji sodelovanja z RTV, z mednarodnih plesnih seminarjev v Rovinju v 70. letih, Ljubljanskih dnevov plesa, Dnevov plesa v Cankarjevem domu itd. Posebej rahločutno Kraigherjeva opisuje solistični ples Upor, katere- ga začetki segajo v vojno leto 1942, v čas njenega antifašističnega aktiviz- ma, vojne in bližine smrti; to je nikoli dokončana izpoved o njenem osebnem, družbenem in političnem uporu. Upor je odplesala leta 1953, na zaključni pro- dukciji šole Mete Vidmar, ko je vadila v studiu v Vidmarjevi vili v Rožni dolini, kjer je bila ustanovljena OF (vila je zdaj last nemške vlade), ter nato še enkrat leta 1954. Glasbo za Upor je skompo- niral Vilko Ukmar. Na začetku 70. let je gradivo Upora prevzela Jasna Knez. Bolj čustvena kot druge je obravnava plesnega večera Hommage Meti Vidmar, ki se je odvil leta 1989 v Cankarjevem domu. Prireditev je bila v celoti posvečena spominu na njeno plesno učiteljico. Kraigherjeva piše, kako se je Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 272 | Čitalnica 210 bilo treba »vrniti h koreninam« – obno- vila je solistični ples Dolenjska, s kate- rim je Vidmarjeva leta 1927 nastopila v Ljubljani in Mariboru ter ponovno 1936 v Ljubljani. Na spominski prireditvi ga je odplesala Jasna Knez. Ob plesni in pedagoški poti Živa Kraigher svoj avtorski angažma izpri- čuje tudi kot kritičarka; vestno je spremljala dogajanje na področju sodobnega plesa in se zavzemala za sodobnejše pristope ter pisala plesne kritike, pri čemer si je domače predsta- ve ogledovala po dvakrat. V knjigo so tako vključene tudi njene plesne kritike in ocene, objavljene v Naših razgledih in drugod ter deli razprav in esejev o zgodovini plesa, denimo Elaborat o razliki med evropsko in ameriško smerjo moderne plesne umetnosti in metodičen Elaborat o bodočem šolanju sodobnih plesnih umetnikov in pedagogov. Pričujoče knjižno delo sestoji iz trinajstih poglavij, uvodnika, besede urednika in spremne besede, vsebuje tudi dragocen kronološki seznam ples- nih del Mete Vidmar in njenih učenk, seznam avtorskih plesov in koreo- grafij Žive Kraigher, listo mentorstev Žive Kraigher pri avtorskih delih nje- nih učenk, seznam avtorskih plesov in koreografij Lojzke Žerdin, Jasne Knez in drugih. Opremljeno je z originalnimi fotografijami s plesnih predstav in vaj iz avtoričinega arhiva, skicami za koreo- grafije in ilustracijami. Knjiga se konča s spominom na pobudo iz leta 2004, da se Dnevi plesa preimenujejo v Živine dneve, kar je Živa Kraigher sprejela kot »svojo najglobljo srečo«. Kot ugotavlja avtor spremne bese- de Rok Vevar, je knjigo »nemogoče brati kot zaključeno plesno avtopoetiko, ampak zlasti kot hibrid sodobnoplesnih metodologij, estetskega nazora in neiz- merne ustvarjalne sile«. Sodobni ples tistega časa označi kot »gibanje neu- vrščenih«, češ da mu ni uspelo postati avtonomna umetniška praksa, niti institucija, a je kljub temu homo sacer med tedanjimi umetniškimi praksami. Pričujoča zbirka »dokumentiranih spominov« je dragocena zgodovina sodobnega plesa skozi osebno videnje in doživetje avtentične akterke, ene od utemeljiteljic sodobnega plesa in ples- ne pedagogike pri nas. Ko se zgodi ples je tudi zgodovina umetnice, ženske in posameznice; kot vemo, spol v umet- nosti ni le spekter, temveč hierarhija. Kako se je soočala s tem vprašanjem, ali sploh, in na kakšen način združuje osebno in politično – intimno priče- vanje navsezadnje vendarle prepleta skozi zgodovinske vire – ne izvemo. Tudi ne izvemo ničesar iz sfere biograf- ske zasebnosti (enkrat samkrat omeni Tomaževega očeta Petra, svojo par- tizansko poroko in očetovo smrt). Ko se zgodi ples je neusahljiv vir navdiha, ozaveščanja, študija in učen- ja o razmahu sodobnega umetniškega plesa na Slovenskem; o boju za svoje mesto pod soncem. Je zgodovinski pogled nazaj, da bi lahko bolje razu- meli sedanjost in znali ceniti življenjske pridobitve predhodnih generacij plesa, spoznali njihov ustvarjalni žar, delovni polet, težnjo k napredku, predanost in ljubezen do dela, ki si je v dandanašnji praznini kapitalizma skoraj ne znamo več predstavljati.