Poštnina plačana v gotovini. Štev. 20. V Ljubljani, dne 1. novembra 1926. VI. leto. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE SHS OBLASTNEGA ODBORA ZA LJUBLJANSKO IN MARIBORSKO OBLAST V LJUBLJANI List izhaja 1. in 15. v mesecu. — Posamezna številka 1 Din. Naročnina mesečno 2 Din. — Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Št. Peterska vojašnica. Invalidi, stojte trdno. (Ratni Invalid.) V zadnjem času se opaža, da pesa v vrstah invalidov aktivnost in delovanje, katero je na vsak način potrebno, da dosežemo naš cilj, ali da vsaj zboljšamo svoj položaj. Ne pozabljajmo težkih prilik, v katerih žive invalidi, nego delajmo in smatrajmo za dolžnost tudi to; da se čim bolj krepko organiziramo. Pomislimo na razočaranje, ki je nastopilo po tolikih naporih z donositvijo takšnega Invalidskega zakona, kakršnega smo dobili. Verujemo in vemo, da so invalidi in rodbine padlih bojevnikov pričakovali mnogo več od svojega Udruženja. Ali naj pri tem tudi nikdo ne pozablja, da je Udruženje storilo vse, kar je mogla v takih okoliščinah. Težke socijalne prilike nalagajo nam naj-slabejšim dolžnost, da čimbolj strnemo svoje vrste in da s to miloščino, katero dobivamo, delamo na zboljšanje organizacije in samopomoči. Ne smemo pozabljati, da nam splošna ekonomska situacija prinaša vedno večje tež-koče in s tem, ako se tega zavedamo, moramo krepiti svojo organizacijo, ki je edina sposobna, da nas zaščiti in nam pomaga. Ne sme se pozabljati, da naše Udruženje razpolaga z največjim moralnim kapitalom. Ta kapital je last vsakega posameznika invalida in je največja zaščita njega samega im njegovih pravic. Največja organizacija po številu članov, je naše Udruženje vedno vlivalo rvsem rešpekt in vedno se je strogo pazilo na akcijo, ki jo je ono dvigalo. In danes stoji to Udruženje na isti višini, ker ima v svoji organizaciji najzaslužnejše sinove naše države. Zavedajoč se težkoč, ki z dneva v dan postajajo vedno večje, se vse organizira v razna udruženja, ker vsak tak zna, da je močan samo toliko, koliko je članov v udruženju. Organizacija se javlja, kot socialna potreba v borbi za obstanek. Naš obstanek je v najkritičnejšem položaju in zato je za nas največja potreba, da se organiziramo čim bolj. Zadnji čas se opaža, da se mnogi invalidi slabo ponašajo proti svojemu Udruženju. Iz članskih knjižic, ki jih vidimo, ko prihajajo invalidi v Središni odbor, se opaža, da mnogi dolgujejo članarino in da so nekateri dolžni celo za leto 1925. Razumeva se, da takšnih ne moremo smatrati več za svoje člane. Mnogi so se izgovarjali, da ne vedo, komu naj plačajo članarino, ker v njihovem kraju ni krajevnega odbora. In tudi znano nam je, da v nekaterih še ni krajevnih odborov. Tam, kjer je tak slučaj, trpe invalidi, ker jim Udruženje ne more nuditi nobene pomoči — ker niso naši člani. Ali me vemo zanje, niti ne vemo, kako žive in kaj jim je potrebno, ker ni odbora, ki bi nam sporočal, Invalidi, ne obupujte! Ne pozabljajte, da ste v svojem Udruženju močni samo_ toliko, koliko je močna organizacija s 50.000 invalidov. Ne pozabljajte, da izven Udruženja nimate prijateljev.. Kdor ni organiziran, naj se organizira. Ne bodite sami, nego stopite v organizacijo, v skupnost. Ne pozabite, da je v delu vsakega posameznika uspeh skupnosti. P. M. Dva nova Po določbah invalidskega zakona je pripravil minister za socijalno politiko dva potrebna nova pravilnika in sicer za odkupovanje invalidnine ter za zaposlovanje oseb zaščitenih po invalidskem zakonu. pravilnika Pravilnika bosta v kratkem izšla. Glavna snov teh pravilnikov bo sledeča: Pravilnik za odkupovanje invalidnin vsebuje dva načina odkupovanja in sicer z izdajo kapitala in zemlje. Odkup se vrši za siromašne osebe pred vsemi za lahke invalide od 20—40% nesposobnosti, potem vdove, ki imajo malo deco, šele potem za druge. Dajalo se bo odkupnine za zemljišča in obdelovanje istih za zgradbe, za poljedelsko orodje ali živino za obrtne svrhe, materijal, orodje, stroje pa tudi za trgovino. Po invalidskem zakonu zaščitena oseba, ki prosi, ne sme biti mlajša od 21 a ne starejša od 55 let. Pogoji so, da je na dobrem glasu in da dokaže praktično uporabo kapitala. Višina odpravnine se bo določila potom zdravniškokomisijskega pregleda na ta način, da se bo izdalo detajlno zdravstveno stanje z diagnozo in predvidelo trajanje življenja dotične osebe. Kapital se bo izračunal tako, da se bo cela invalidnina z eventuelnimi dodatki pomnožila z leti predvidenega življenja. Odločal bo Svet Narodnega invalidskega fonda in potrdil minister. Odkupnine padajo na breme vsakoletne dotacije Narodnemu fondu ä 2 milijona Din (potem ni upati, da bi jih dosti dobilo?). Odkup v obliki zemlje pa se daje le poljedelcem. Dotični ne smejo biti mlajši od 18 in ne starejši od 55 let. V ostalem so za te poljedelce isti pogoji. Kadar prejme kdo odpravnino v eni ali drugi obliki, se mu s prihodnjim mesecem ustavi redna invalidnina. Precej naših članov in članic le vložilo že prošnje za odkupnine. Kakor vidijo, dotične prošnje niso mogle biti rešene, ker ni bilo še pogojev. Po predrazloženih podatkih pa raz-vidijo, v kaki obliki in pod kakimi pogoji bo šele predvidel odpravnine pravilnik. Ako pomislijo malo na materijelno stran, morajo uvideti, da iz takih sredstev, kakor bodo na razpolago, ne more biti dosti prošenj ugodenih, temveč mogoče le par slučajev. Druga novost za nas pa bo Pravilnik o zaposlovanju oseb zaščitenih z invalidskim zakonom. L I STE K. Iv. Vuk: Skozi okno vlaka ... (Mimobežni vtisi in epizode z mojega potovanja.) (Dalje.) Turkinje, si mislim. Zakaj jih tako kličemo? Zakaj jim pravimo Turki? Kaj so to res Turki?... Saj so to vendar Slovani Srbi in Hrvati, potomci Tvrtka, nekdanji Bogomili. Res je, da ni več te vere, ali nauk ie še tu. Saj so vendar Bogomili učili, da sta na svetu Bog in demon. Bog je duševnost, demon je telesnost. Zato se mora človek truditi, da zmaga dobro ali duševnost v njem nad mesom, ki je hudo, demon. Zato odpor, g ker je nevarnost, da zmaguje telesnost — demon, la musliman je v duši Bogomil, zato je odgovarjal meni, Siauru, prijazno in zato mu je težko, da se tepta zakon Prerokov, ker zmaguje telesnost. Po njegovih nazorih, Seve- — Ko sva se vračala s Ciceronom, sta na eni iz klopi, ki so na serpentinah, sedeli dve mladi musli-•Panki. Kopreno sta imeli pritrjeno, a vrženo sta jo imeli čez glavo nazaj. Mikavna sta bila obraza. Nekoliko podolgovata, z Velikimi očmi in dolgimi trepalnicami. Nasmehnem se. Obe se nasmehneta, kakor v od-zdrav. Spomnim se besed, starega muslimana s turbanom. n sem ju vprašal drzno: »Kako, o dekleti, ne skrijeta pred tujcem skrivnosti svoje lepote?« Ena se zmede in seže po kopreno. Druga pa odgovori: »Kar sva močni dovolj, da je varujeva pred onim, ki mu je lepota v pohujšanje.« Bogme, bil je odgovor, ki mi je ugajal. »Prerok je ukazal in vidve mu klubujeta.« Čutil sem, da sem zinil bedasto. »Prerok je imel opraviti z ljudmi ki so ljubili v prirodi gledati skrivnost.« Kimal sem z glavo. ,»In sedaj jo tj objavljaš?« »Ne. Samo predsodke ubijam. Trgam spone, ki so muslimanski ženi nadeli v obleko misterije in jo v protislovju ponižali do bitja brez duše.« »Ali pa veš, da si lepa«, sem zasukal razgovor. Ona dvigne glavo. »To se pravi — kakor je pisal Weininger, ali veš, kako je pisal?« Bogme, to je dekle? čutil sem, da sem postal rdeč. Zakaj poznam1 tisto, kar je zapisal Weininger. »Da si musliman, bi bilo naravno, kar sj rekel s skrivnostno besedo. Zakon prerokov ne brani imeti več žen in priznati več žen. Vaš, Kristov, brani.« Smeje se. Koketno... »Svoj zakon kršiš, ti, kristjan.« Stresem z glavo. »Motiš se.« »V mislih ga kršiš. V tistih besedah si ga kršil, s katerimi si poželel mojo lepoto, hvaleč jo z jezikom. Tajno, tako, kakor vi kristjani kršite vedno — da se ne izve!« »Kdo si, ki tako govoriš«, sem rekel poražen. »Ženska«, je odgovorila in z elegantno kretnjo vrgla kopreno čez obraz. »Skrivnost.« 4. Sarajevo — Hercegnovo. ... Zbogom Sarajevo... Lokomotiva zove. Videl sem te in te nisem videl. Od zunaj sem te gledal, s hriba, kako se razprostiraš, vzpenjaš, sedaš na obrive in skale... Kaj je v tvoji notranjosti, nisem videl. Pravijo, da imaš muzej edini te vrste v celi Evropi... Preproge, ki jih tko tvoje tvornice sem videl tudi v Ljubljani. Ali kako jih tko, mi ni bilo dano videti. Zakaj lokomotiva zove... Pravili so mi, da bom gledal sedaj groteskno-za-nimive reči, strašne prepade, mimo katerih se bom peljal... tam na Ivan-planini, nad 1000 m visoki. In peljal nas bo vlak skozi množico tunelov — koliko — takrat jih niti nisem štel, ko sem se peljal skozi. Preveč jih je bilo in zmotil sem se v štetju pri pogledu na strašne prepade. Zdi se mi, da jih je nad en ducat. »Ivan-planina ima klobuk, poglej«, opozarja Zdravko. »Dež bo. Slabo bomo videli.« Čimbolj se bližamo, bolj se mrači, a je še komaj pol sedmih... Že trkajo kaplje na okna, v presledkih, kakor fant-vasovalec, boječ se, da ne zdrami nepoklicanih. Ali vedno več, vedno gosteje. Nato se vije, kakor zna to le v gorah. (Dalje prihodnjič.) Tudi o njegovi vsebini naj navedemo glavne poteze. Vse osebe zaščitene po inv. zakonu imajo pravico na zaposlovanje v državnih, samoupravnih službah ali subvencijoniranih podjetjih. Zaposlovanje je dvojno in sicer obligatorno in fakultativno. Obligatorno zaposlovanje morajo vršiti vsa državna in sanioupravna telesa, zavodi, sub-vencijonirana podjetja, kakor je predvideno z zakonom. Fakultativno zaposlovanje pa se vrši v sporazumu med državnimi organi in humanitarnimi ustanovami, privatnimi trgovskimi, industrijskimi in obrtnimi podjetji. Dodeljevanje službenih mest se ne vrši zemljoradnikom kakor tudi onim, ki lahko žive od obrta. Državna oblastva morajo na 25% neukaz-nih mest postaviti osebe zaščitene z invalidskim zakonom, ki izpolnjujejo pogoje po činov-niškem zakonu, mesta, pri katerih se ne zahteva naporno delo in strokovna izobrazba pa morajo rezervirati 50% vojnim žrtvam. V prvi vrsti morajo biti postavljene one osebe, ki so že bile na takih mestih, pa so iz neopravičenih razlogov zamenjane z nezašči-tenci. Samoupravna telesa so dolžna zaposliti pri 50% uradniških in drugih mest vojne žrtve in sicer prvenstveno one, ki žive na teritoriju dotičnih teles. Državne Borze dela so dolžne brezplačno najti posla vojnim žrtvam, vsaj 25% pa takih mest, ki se za nje ne zahteva večje fizične sposobnosti. Podjetja in ustanove subvencijonirane od države, so dolžne 25% mest podeliti vojnim žrtvam. Trgovska, industrijska in obrtna podjetja ter denarni zavodi morajo 25% služiteljskih * 1 2 3 Narodni poslanec g. dr. Albert Bazala iz Zagreba je vložil na ministra za socijalno politiko upit glede reorganizacije našega udruženja, ki je sledeči: 1. Ali Vam je znano, da v zagrebški oblasti do danes še niso potrjena pravila krajevnih udruženj in radi tega tudi oblastna organizacija ne more biti izvedena? 2. Kaj hoče ukreniti minister, da spričo tega invalidi ne bodo prikrajšani pr! svojih pravicah, ker se to dogaja brez njihove krivde, rok za reorganizacijo odrejen po zakonu pa je že potekel? 3. Kaj hoče učiniti minister, da se reorganizacija invalidskega udruženja dovede na pravo pot, po zakonu in pravilniku, katero je ravno minister s svojo potrditvijo pravil dne 15. aprila presekal. Organizacija se vrši po odločbah skopljanskega kongresa ter je v nasprotju z zakonom in pravilnikom zato je vprašanje, če more uživati tako organizirano udruženje z zakonom zajamčena prava. Vse to je utemeljil dr. Bazala z dokazi, ki so v glavnem sledeči: Minister za socijalno politiko je potrdil skupna pravila, k, .niso sprejeta po načinu kakor predpisuje invalidski’ zakon. Organizacija je predvidena na principu delegacije, to je Krajevna udruženja morajo sestaviti Oblastno in Oblastna udruženja Središno udruženje. Invalidski zakon pooblašča za potrditev pravil Krajevnih in Oblastnih udruženj velike župane, le pravila Središnega udruženja potrdi minister socijalne politike. Pravilnik k inv. zakonu pravi izrecno, da morajo biti pravila Krajevnih udruženj sprejeta na zborovanju invalidov dotičnega kraja, Oblastnih udruženj pa na zborovanju delegatov, Središnega udruženja pa na zborovanju oblastnih delegatov v Beogradu. Jasno je torej, da se Središni odbor ne bi mogel poprej konstituirati, dokler ni sprovedena organizacija Krajevnih in Oblastnih udruženj. Sedanja reorganizacija invalidskega udruženja pa ni napravljena po invalidskem zakonu in pravilniku, pač pa na osnovi pooblastila skopljanskega kongresa, kakor predviduje čl. 63 samih pravil. Skopljanski kongres nikakor ni mogel biti kompetenten, da sprejme pravila za celokupna udruženje, ker se je reorganizacija udruženja z inv. zakonom in pravilnikom odredila šele kakega pol leta pozneje, torej bi moral veljati predpis reorganizaciie od zdolaj gori, kakor predpisuje pravilnik. Minister za socijalno politiko pa je potrdil celokupna pravila po principu kongresa, torej je presekal pot potrditvam velikih županov, ki so postale iluzorne. Zato se je dogodilo, da je reorganizacija naletela na zapreke, ker je v pravilih drugače predvidena in se tudi izvršuje, kakor pa predpisujeta zakon in pravilnik. V tem smislu obširno utemeljuje dr. Bazala svoj upit. Zagrebški veliki župan n; potrdil nobenih pravil, torej stoji danes organizacija pri starem, na vsak način pa pri tem zelo peša, kajti znano je, da se tam ustanavlja nova separatistična organizacija izven našega udruženja, ki ne more uživati priznanja po invalidskem mest, kinematografi pa 50% služiteljskih mest podeliti vojnim žrtvam. Zaposlujejo se najprvo lahki invalidi, za njimi težki nazadnje polni in sicer najprej oni, ki imajo družino pa so brez imetja ter člani padlih, umrlih in pogrešanih. Družinske člane se zaposluje prvenstveno pri dotičnih podjetjih, kjer je bil zaposlen umrli oče, ako ni njegovih družinskih članov, pa druge. Zaposlovanje se vrši tako, da invalidska udruženja prosijo velike župane za odobrenje, da morejo v sporazumu z občinami in samoupravnimi telesi sestavljati spiske, koliko je mogoče zaposliti kje vojnih žrtev? Na zahtevo oblastnega udruženja izda veliki župan naredbo pristojnim organom, s priporočilom, da se zahteva izvede. En izvod spiska dobi ministrstvo socijalne politike, da po potrebi v sporazumu z ostalimi ministrstvi izda odločbo, kje in koliko število vojnih žrtev se ima zaposliti. Državna in samoupravna oblastva in subvencionirana podjetja so se dolžna za vsa mesta, ki jih popolnujejo, obrniti na ministrstvo socijalne politike. Osebe, ki žele zaposlenja, morajo vlagati prošnje preko svojih oblastnih udruženj, priložiti pa morajo poverjene prepise sodnih sklepov o invalidnini ter poslednjih nadpreglednih listov, uverenja občin o imovinskem stanju z davčnim potrdilom, nravstveno spričevalo, potrdilo, kakšen poklic je imel pred onesposobljenostjo, kako je sedaj zaposlen in če se more na drug način preživljati. Rešenja izdaja ministrstvo socijalne politike ter se dostavljajo preko finančnih blagajn, da se ima dotičnemu ustaviti ali naznačiti samo pol invalidnine. Tak pravilnik o zaposlovanju, približno, bo v kratkem izšel v ministrstvu socijalne politike. Ako bosta oba prednavedena pravilnika mogla zboljšati položaj vojnih žrtev, pozdravljamo čimprejšnji njih sprejem. zakonu. Predno Izrazimo v tej stvari svoje mnenje, poglejmo kako izpodbija trditve dr. Bazale v Ratnem Invalidu Središni odbor. Po razložitvi dr. Bazalovih utemeljitev pojasnjuje pojm udruženja in njegovo sestavo iz katere se razvidi, da je cela organizacija nekaj edinstvenega. To pa radi tega ker navedbe dr. Bazale opominjajo na Središno udruženje, o katerem govori invalidski zakon, kakor da bi bila organizacija zase za katero edino potrdi' pravila minister. Nato pojasnjuje, da se vse delo v udruženju vrši na podlag; delegacij, kar lahko pričajo občni zbori, plenarne seje in kongres. Ako kdo prečita nova pravila mora opaziti, da je udruženje obstojalo in še sedaj obstoji na temelju delegacije kakor zahteva zakon. Dr. Bazala pa kakor se vidi ne pojmuje smisla organizacije ter reorganizacije. Po zakonu je vendar predvidena le reorganizacija, to je avtomatično menjanje oblike, sestava pa ostane ista. Da pa so nova pravila vpoštevala delegacijo, nai priča to ker za vso to izmenjavo oblike v udruženju predvideva sankcijo Krajevnih in Oblastnih skupščin v teku leta 1926. Ako bi pa stali na Dr. Bazaiovem stališču, bj delali novo udruženje, ki bi mogoče v 2 letih ne bilo gotovo ter bj tehnično in materjelno veliko stalo. Organizacije so ostale na sistemu delegacije ter so izraz pravega invalidskega razpoloženja. Zakaj b; bil pogažen zakon s. samo spremenitvijo imen, za katere je predvidena tudi forma delegacije na poznejših skupščinah. To je g. minister tudi vedel, zato je potrdil pravila. Stališče dr. Bazale za novo formiranje udruženja bi bilo na mestu pozneje po bodočih vojnah, ako jih bo kaj. Reorganizacija je že povsod izvršena in pravila oblastveno potrjena, le v zagrebški oblasti še ne, kljub temu, da je tamošnji oblastni odbor kakor trdi dr. Bazala sklical oblastno skupščino, na kateri je prisostvovalo od 17 podružnic ,13 delegatov, ki so sprejeli pravila in izvolili oblastni odbor. Da se ni reorganizacija vršila najprvo s potrjevanjem pravil Krajevnih udruženj itd., torej od zdolaj gori, se zdi, da ima g. dr. Bazala pogrešno mišljenje. Zakon predviduje edinstveno organizacijo sestavljeno iz Krajevnih in Oblastnih odborov. Torej to edinstveno udruženje se mora najprvo potrditi, potem se lahko izvzamejo pravila za posamezne organe udruženja. Ako se to vzame iz pravnega stališča, je brez dvoma, da se mora s splošnimi pravili za celo organizacijo priznati njen pravni obstoj, šele potem se izvleče ono, kar je v zvezi s posameznimi organi udruženja (posameznimi odbori). V drugem slučaju bi vsak odbor sprejel svoja drugačna pravila |in nastalo bi vprašanje, kako bi se napravilo edinstvo. Minister socijalne politike kot nadzorna oblast je moral zagarantirati delo udruženja v mejah zakona. To je mogel le s potrditvijo pravil celokupnega udruženja. Veliki župani morajo pri svojem pravu, ki jim pristoja v tem soglašati ne pa da po svoje tolmačijo spremembe. To nasprotuje ustavi v primeri z jedinstvom. Ker se trdi, da pravila niso sprejeta na skupščini oblastnih delegatov, potem se ne ve za delo na našem zadnjem kongresu v Cetinju, ki je sprejel ta pravila. Ko govori dr. Bazala, da je minister presekal pot s potrditvijo, ker se je oziral na skopljanski kongres ne pa na zakon in pravilnik, je videti, da ne pozna dela našega udruženja kot avtonomne organizacije. Naše udruženje ima pravico, da samostojno odločuje v vprašanjih organizacije. Kongres odločuje o vsem in more spremeniti tudi pravila. Zato je skopljanski kongres pooblastil Središni odbor, da sprejme nova pravila. Tudi če bi ne bilo novega invalidskega zakona bi Središni odbor to storil. Istina je, da ne zadene krivda invalidov, ako v zagrebški oblasti niso pravila potrjena, toda krivec obstoji. Pravilno bi bilo, da veliki župan pove razloge, zakaj ne odobri pravil. Radi roka po zakonu je stvar ta, da je minister splošna pravila potrdil itak pred 21. majem. Tehnična stran v udruženju je pa zahtevala, da so bila pravila po posameznih velikih županih tudi po tem roku potrjena, ker za overavanje ni odrejen rok. Dr. Bazala naj bi raje omenil, ko govori o interesu invalidov zagrebške oblasti, o neednakosti teh linvalidov. Zakaj se Zadrugi »hrvatskih« invalidov vse stori, da je dobila velik kompleks zemljišča v izkoriščanje itd., dočim se našemu oblastnemu odboru preprečuje delo? Ta zadruga pa ni Uvalidska, ker sta v njej le 2 invalida. Zakaj ime te zadruge ni v nasprotstvu z zakonom, ki priznava le invalide kraljevine SHS, nikjer pa ■»hrvatskih«, srbskih, slovenskih, nemških ali madžarskih invalidov? Tako smo objasnili na kratko polemiko Ratnega Invalida z ozirom na upit in razloge Dr. Bazale. Mi mislimo v vprašanju naših pravil sledeče: Invalidski zakon glede našega že prej obstoječega udruženja ne zahteva nobene nove ustanovitve, pač pa samo reorganizacijo, ker pravi zadnji stavek čl. 91, da se mora samo prilagoditi njegovim razmeram. Po določbah gre samo za novo formacijo odborov, drugega pa popolnoma nič. Treba je bilo samo spremeniti pravila v tem smislu. Stara pravila udruženja dajejo pravico državnemu invalidskemu kongresu, da odloča o spremembi pravil (čl. 21 pravil). Ker je kongres že poprej v Skoplju pooblastil širši središni odbor, da sme sam sprejeti veljavno spremembo pravil, se je lahko središni odbor te prilike poslužil. Plenum je sprejel spremenjena pravila, ki so v bistvu ostala skoro popolnoma lista, le da so se vpoštevale poleg drugih malenkostnih sprememb nove formacije in nazivi posameznih odborov. Ce so bili naši odbori ria podlagi starih pravil po velikih županih priznani, so morali isti priznati tudi način spremembe pravil kakor se je mogel vršiti. Ker je invalidski zakon stavil pogoj ali zahtevo kakšne odbore moramo v udruženju formirati, je posegel v naše notranje avtonomno pravo. To pravo ie zasigurano po obstoječih zakonih itak vsakemu društvu, da sme odločati samo, kakšno naj bo na znotraj. Zakaj moramo imeti ravno oblastne odbore, zakaj ravno krajevne in morajo stati ravno na sedežih oblasti in gotovih krajih? Saj b-i mi na pr. za Slovenijo lahko naredili centralo v Zidanem mostu! Mogoče, da je imel pri sodelovanju o priliki sestavljanja novega zakona nekoliko interesa na tem Središni odbor po principu »divide et impera! Državna oblast ga gotovo ni imela. Pa mi bomo našo organizacijo v Sloveniji že tako uredili, da se ne bomo zato prerekali. Na vsak način se je moralo v udruženju obdržati jedinstvo! Zato je moral skrbeti Središni odbor in na temelju člena po prejšnjih pravilih in po pooblaščenju skopljanskega kongresa je smel in moral napraviti spremembo pravil celokupnega udruženja. Če bi vsak odbor delal zase pravila, bi ne bilo več ene enotne organizacije združenih odborov, pač pa veliko pokrajinskih organizacij, ki bi se v principu ne mogle zložiti v enoto. Zakonodajec gotovo ni na to mislil, ko je dal pravico velikim županom za potrditve pravil Krajevnih in Oblastnih udruženj. Zdelo se mu je, da je treba nekih vidiranj z ozirom na Krajevne predpise, da se posamezne odbore vzame v društvene katastre in se jih vzame pod nadzorstvo. Pa tudi da se potrdijo po obstoječih Krajevnih zakonih, ta njim popolnoma nič nasprotujoča pravila, ker znano je, da imamo v vsaki pokrajini drugačno še staro zakonodajstvo. Logično pa je, ako bi v Zagrebu predložili svoja pravila, v Ljubljani svoja, v Osjeku svoja itd. kot popolnoma seperatne organizacije, da bi Središno udruženje v Beogradu na raznih varijacijah in principih najbrž ne moglo stvoriti svojih pravil, da bj ž njimi napravilo udruženje in njega enotnost ter jedinstvo. Zakon pa zahteva, da se morajo vsi organi udruženja združiti v Središni odbor. Naši društveni katastri smatrajo seveda vsak naš odbor v pokrajini kot zasebno organizacijo, ki mora vpoštevati predpise društvenega reda ali zakona, ki velja v pokrajini. Za spremembo pravil ali ukinitev organizacije mora glasovati po predpisih članstvo dotične organizacije. Zato se nismo mogli zanesti na določbo novih splošnih pravil Udruženja, ki jo je napravil plenum, da bi kar predložili pravila v potrditev, občni zbori in kongres bi pa šele kasneje naknadno glasovali zanje. To bi bila diktatura članstvu. Sklicati smo morali izredne skupščine vseh naših odborov, da smo dokazali, da je članstvo po naših predpisih glasovalo za spremembo, morali smo pa staviti kongresu vseeno nekatere malenkostne spremembe, katero je sprejelo članstvo. Na ta način smo pri nas dobili pravila čisto po predpisih utemeljeno potrjena. Članstvo ima namreč pravico ali sprejme pogoje celokupnega udruženja, dru- Ali je naša reorganizacija pravilna? gače pa tudi lahko izstopi iz udruženja, ker ima tudi pravico', da ustanovi kakršnokoli samostojno organizacijo, ki ne nasprotuje predpisom. V tem oziru je po nazifanju Središnega odbora dotični pasus, da bi kar reorganizirali brez vednosti članstva, ki bi šele naknadno potrjevalo pravila na občnih zborih pogrešno. Članstvo je prvo, potem so posamezni odborniki. Ako noče sprejeti edinstvenih pogojev, lahko gre, edinstvenih pravil pa vendar ne more članstvo vsakega odbora po svoje preveč predrugačiti. Ako je zagrebški oblastni občni zbor s 13 delegati sprejel pravila po našem mnenju za krajevne predpise še ni' dosti, pač pa bi jih moralo najprvo članstvo na krajevnih (mesnih) skupščinah. Na ta način bi ne imel veliki župan sigurno nobenega oporekanja za potrditev. To zahtevajo krajevni predpisi, dasi je bil Središni odbor po prejšnjih pravilih