Kmetijſke in rokodělſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
� 44.
V ſrédo 30. Kosoperſka.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Kakó je bolj. po novim ali po ſtarim? semljiſhe dôbro, vender ni bilo od perviga táko ,
kakorſhno je sdaj.
(Pogovor nekih kmetov v kerzhmi.)
Juri. Ali miſliſh tedaj, de ſi je Saborſht-
Juri (sa miso sedé, Jerneja, ki ravno v
nik semljiſhe kaj popravil.
pivnizo ſtopi, posdravi rekozh): Bog te ſprimi, bratez!
Jernej. Lej ga, ſaj je ozhitno!
Jernej. Bog te shivi Juri!
Juri. Zhákare! Tudi jeſt ſim she dovelj po-
Juri. Şèm le k meni ſe vſédi! Sa uno miso
ſkuſil, she vém preſoditi, kaj mora k tému biti! She
tam ſo ſami novini.
28 lét kmetujem, miſlim, de ſim ſe she vsiga isuzhil.
Jernej. Kaj hozheſh s tem rezhi?
Jernej. Ha, isuzhil? kdo neki ſe vſiga isuzhi
Juri. No ja! de ſo po novim, ali po novi ſhegi;
na tem ſvétu?
hozhejo ob enim vſe krivo poravnati; hozhejo, de
Juri. Kdo? Rokodelez ſe isuzhi, kadar ſvoje
bi ſe ſamo oralo, in ſamo ſejalo, ha, ha, ha! na-
leta preſtojí in mojſter poſtane; tudi kmet ſe isuzhi,
ſhe ſtaro poljſko oródje jim she nizh vezh ni sa rabo;
kteri vezh lét kmetuje, in dôbro goſpodari.
vſe drugo, pravijo, bodo napravljali; ſadijo in pre-
Jernej. Zhe pa krajazh (shnidar), ki ſe je pred
ſajajo drevje po njivah in po ſenoshetih; paſhnje,
30 letmi krajaſhkiga isuzhil, ne bo snal ſukenj dru-
pravijo, de bodo opuſtili, in obzhine (gmajne) ras-
gazhi delati, ali ſoſhiti, kakor ſo jih pred 30 letmi
delili.
noſili, miſlim, de ſi pri ſvojimu delu ſlane vode sa-
Jernej. Tako hozhem tudi jeſt ſtoriti!
ſlushil ne bo ; in ravno taka je tudi pri vſakimu delu.
Juri. Ali ti! tudi ti boſh gnojnizo lovil, ali
Vſak rokodelez in vſak mojſter ſe mora vſe
morebiti zelo jamo is resaniga kamnja ji napravljal,
ſvoje shive dni uzhiti, novo delo mora pasljivo
potlej pa na njive in ſenosheti vosil, in takih tra-
ogledovati, in premiſhlovati, kakó bi bilo mogozhe
parij vezh delal, od kterih nobeden nikdar ni ſliſhal.
to ali uno delo lépſhi, koriſtniſhi, in pripravniſhi
Jernej. Sakaj pa, de bi ne? Ali nimamo lep
isdelovati, zhe ſi hozhe shivesha priſlushiti, in sra-
isgled nad Saborſhtnikam, le poglej, kakih
ven tega ſhe kaj pridobiti.
grosnih dobizhkov mu njegova kmetija dajé.
Juri. Aj, kakó jo snaſh saviti! Jeſt pa miſlim.
Juri. A ja dobizhkov! Bog ga védi, kakó je
de druga je rokodelzova, ſpet druga pa kmetova.
on obogátel! — jeſt menim, de ne od kmetije, zhe
je ravno njegovo semljiſhe nar boljſhi v zelim kraju.
Jernej. Ni takó! Treba je semljo in kmetiſhtvo
Jernej. Reſ je, de je Saborſhtnikovo ravno tako sboljſhovati, in pridniſhi obdelovati,
184
Lokar. To ſi je Modrijan s umnoſtjo in s
pridnoſtjo perdobil in perhranil. Kdor ſe vſak
dan le en majhno naprej pomakne, pride
Rovtarſki.
ſzhaſama tudi daljezh.
kakor vſako drugo delo. Kmet tedaj ne ſme smirej
po ſtarim ravnati.
Juri. Morebiti je ſedaj bolj, kakor je bilo pred
30 letmi?
Jernej. Tudi ne! davkov in ſhtibre manj ne
plazhujemo, poſlam vezh isdajamo, kot pred neki
letmi; shelesnina in uſnje je od polovizo drashji,
rokodelzi térjajo od naſ ſhe viſhji plazhilo.
Juri. Takó tedaj! ali je bolj po novim, ali po-
ſtarim?
Jernej. Po tem takim, ſe vé, de ni bolj! mi pa-
ſmo sdaj v novim zhaſu, in moramo v njemu pre-
shivéti, in v Boga saúpati, de nam on ne bo ſlabiſhi,
ampak po naſhimu saſlushenju vſe prav napravil.
Lokar (ki je pogovor od ſtrane poſluſhal).
Prav, prav , Jernej! to je lepo govorjenje, to ſo
prave kerſhanſke miſli! Mi tega, kar ſe s boshjim
pripuſhenjem na ſvetu godí, predelati nemoremo.
Jernej. Mi bi ne mogli vezh goſpodariti, ko
bi mi svoje semljiſha ravno takó obdelovali, kakor
ſo jih naſhi dedje obdelovali. Le poglej Juri Sa-
borſhtnikovo kmetijo, ta ti pokashe, koliko pridnoſt
samore ; on zhuti, kakor vſak, tesho ſedajniga zhaſa,
pa jo sna preneſti; on jo sna tako vositi, de ima
vſiga dovelj; to pa pride od tod, kér on is eniga
orala semlje vezh prihodka potégne, kakor ga mi
od dvéh ali zlo tréh; on vſako péd semlje h koriſtu
oberne ; le enkrat prav preglej Saborſhtnikovo kme-
tijo, potlej Juri! boſh drugazhi govoril.
Lokar. De mora tudi reſnizhno tako biti! —
Ko ſim ſhe vojak (ſoldat) bil, ſim bil prizhijozh, ko je
kmet, ki ſo mu smerjaje Modrijan rekli, koſ pu-
ſtiga ſveta sa 14 gold. kupil, na kterim je od sa-
zhetka komej po 3 mernike ovſa perdeloval; zdaj
ga je pa takó rasdelal in poshlahtil, de je po bra-
tovſko 2000 gold. vreden.
Juri. Kaj je pa s njim pozhel?
Lokar. To véſh, de Modrijan ni rók krishem
dershal: is nizh je nizh. Svet je bil ſilo kamnit.
Modrijan poruje debelo kamnje, in ga nalomi toli-
ko, de ga v blishno meſto sa vezh denarjev prodá,
kakor je sa ſvet dal.
Potlej napelje na raskopano semljo zheſ 14 ſto
vos dobre perſtí, in ravno toliko gnojá, potem ob-
ſadi ta ſvet s ſadnimi dreveſizi, is perviga po ma-
lim, od leta do leta vezh in vezh, de je bil zeli
koſ kupleniga ſvetá krishem obſajen. Dokler je
mlado drévjizhe raſtlo, je Modrijan krompir in dru-
jiga korenjeviga ſadú vmeſ ſadíl. V petimu letu
je she Modrijan 30 jerbaſov zheſhpelj is zhverſtih
dreveſiz natergal; nekoliko lét potem je on lepe
denarje sa ſvoje ſadje vlekel. V ſhtirnajſtim letu po
ſadili potegne on sa zheſhnje 50 — in sa zheſh-
plje 140 gold. in potem vſako leto vezh.
Juri. Je mogel pa tudi dovelj semlje in gnojá
imeti!
Popis obertniske razstave v Ljubljani.
(Na dalje.)
J. F. Kaizer, lastnik kamnotiskarije v Gradcu
je v razstavo poslal iz svoje fabrike raznih rečí,
namreč: deželobraze, priličja in več sort bukvo-
veznih izdelkov, med kterimi je bila marsiktera reč
umetno izdelana. — Od dveh parov copát, ki jih je
Marija Bostiančič v razstavo poslala, nimamo
nič posébniga povedati. — Mnogoverstna železnina,
ki nam jo je vodstvo škofijskih rudarij iz
Celovca v razstavo poslalo, je posébno po laških
tergih dobro znana. — Tudi kosé, ki nam jih je J.
Spricer kosár iz Celovca v razstavo poslal, že
davnej med to nar bolji blago te sorte štejejo. —
Baron Coizove fužine na Gorenskim že dav-
nej slovijo krog in krog; njih železnine in jekline
gre več čez morje v ptuje dežele, kakor vsih dru-
zih fužin in njih čubežen (Zaineisen) ga nima para.
V pretečenimu letu so imenovane 4 Coizove fužine
16 tavžent sto dva in šestdesét centov železa, je-
kla in žebljev samo v ptuje dežele prodale; delovcov
imajo 2 tavžent dvé sto in trideset, med kterimi jih
je 980, kteri vseskozi v fužinah delajo, 650 pa le
od časa do časa; razun teh je 600 voznikov, ki
rudo in železnino sèm ter tje prepeljujejo. Delovci
in vozniki so pretečeno leto v Coizovih fužinah 118
tavžent 5 sto in pet in sedemdeset goldinarjev za-
služili. Iz tega vsaki lahko previdi, kako velika in
močna podpora so Coizove fužine, posébno za
gorénsko stran krajnske dežele. Resnično, vsa slava
in hvala jim gré! — Od P. Leskovica, pridruž-
nika tajništva c. k. kmetijske družbe v Ljubljani,
smo železne sení vidili.— Andrej in Jernej Ver-
čič, tkavca iz Stare Loke, sta vsaki en kos
platna v razstavo poslala; dobro blago je bilo, in
prav veseli smo ga bili, tóde žalost nas je obšla,
ki smo se spomnili, de je to rokodelstvo v Loški
komisii, ravno tako, kakor okoli Smljednika, Ve-
lesoviga i. t. d. zlo pešati jelo. — Zagorska
fužina je v razstavo poslala veliko rudarskih rečí
iz svoje ſabrike, med kterimi smo vidili prav lep
cink, kteri bo gotovo prihodnjič veliko denarjev v
deželo vabil, kér mislimo, de se bo ta fužina v
kratkim času med nar imenitniši naše domovine
povzdignila. — Dvojšert (Zwillich) in mnogo-
verstno platno R. Koširja, tkavca iz Kamnika,
je bilo dobro blago.— Podoba cesarskiga orla,
ki jo je J. Kaučič iz Idrije iz golih kebrov so-
stavil, ne zasluži, de bi jo med obertniske rečí
šteli. — Rozalija Eger je dala zal izdelek z zla-
timi in srebernimi čerkami iz svoje natiskavnice v
razstavo. — Med svinčenim blagam, ki nam gaje
J. K. Eger, kupec iz Belaka, v razstavo poslal,
so bile svinčene, brez ognja napravljene
cevke za vodotokei. t. d. posébne hvale vredne.—
(Dalje sledí.)
Novice iz Gradca.
16. 17. 21. in 22. dan Kozoperska.
16. dan tega mesca je bil za c. k. štajersko
kmetijsko družbo imeniten dan; zakaj pri ti priliki
je bil velki zbor nje udov in veselo obhajilo 25
letniga bitja te družbe, ktera je pri ti priložnosti
185
svojiga vikšiga vodja, nadvojvoda Joana posébno
počastiti hotla. Že pred ta večer so ognji, kakor
o kresu, po vsih gričih okoli Gradca veseli dan
oznanovali.
Ob devetih zjutrej so se nadvojvoda Joan,
poglavar štajerske dežele in še več druzih
visokih gospodov in udov imenovane družbe, v
stolno cerkev podali, in Bogá pri velki maši za
blagodar zahvalili, kteriga je on 25 letnimu djanju
te družbe skozi in skozi milostljivo deljil. Iskrene
želje in mile prošnje so pri temu obhajilu za dolgo
ohranjenje presvitliga Joana proti nebeškimu Očetu
puhtele iz sere sto in sto zbranih udov !
Po dokončani s. maši so se imenovani udje v
hišo deželnih stanov podali, ktera je bila za velki
zbor pripravljena in posébno lepó olišpana. Veselo
je bilo viditi, med visokimi gospodi tudi proste
kmete v sivih suknjah sedeti, kterih beseda pri ta-
kih zborih ravno toliko veljá, kakor žlahtnikov. Vse
kmetijske družbe našiga cesarstva so k temu zboru
svoje namestnike poslale; jeſt in gosp. Zamasa sva
krajnsko družbo namestovala.
Pogodbe tega zbora so se z tem začele, de se
je poglavar deželnih stanov grof Attems presvit-
limu nadvojvodu Joanu v imenu kmetijske družbe
za vse Njegovo dolgoletno prizadevanje zahvalil in
Njemu v spomin serčne hvaležnosti zlati kozarec
posébne lepote podaril, ki ga je kmetijska družba,
de bi visokiga gospoda po vrednosti častila, za 18
sto goldinarjev v srebru kupila. Ginjeniga serca so
na to nadvojvoda Joan odgovorili in imenovano
darilo milostljivo sprejeli.
Po tem so se pogodbe imenovaniga zbora po
redi začele in so do šterih popoldne terpele. Dru-
gič bomo od tega kaj več povedali: sedaj le to
opomnimo, de smo med drugim kmetijskim orodjem
in mašinami, ki so bile pri temu zboru na ogled po-
stavljene, tudi Ferlanovo pinjo vidili, ktero so
presvitli nadvojvoda Joan v naši obertniski raz-
stavi kupili.
Po dokončanim zboru so se vsi udje od per-
viga do zadnjiga (501 jih je bilo) z Nadvojvo-
dam vred v veliko gostivnico (Koloseum) k obedu
podali, kjer smo prav dobre volje bili.
Drugi dan pa je bil velki zbor obertniskiga
družtva, kteriga so Nadvojvoda Joan z prijetnim
nagovoram pričeli. Po tem so namestniki vsih iz-
druženih dežel popise vsiga tega brali, kar se je
v obziru na obertnino čez leto v ti ali uni deželi
zgodilo. Sedaj je prišlo razdelenje svetinj in
pohvalnih pisem za Ljubljansko obertni-
sko razstavo na versto; prihodnjič bomo v pri-
loženimu listu imena tistih fabrikantov in
rokodélcov razglasili, kterim se je čast
pripetila, de bode zlate, sreberne ali bro-
naste svetinje, ali pa pohvalne pisma do-
bili.
Pri ti priložnosti sim jest v imenu slovenskih
rododélcov presvitlimu nadvojvodu Joanu začetniku
notrajno-austrianskiga obertniskiga družtva lepo pe-
sem slovenskiga jezika v roke podal, ktero smo v
40. listu naših novic natisnili: de bi jo pa presvitli
nadvojvoda Joan in drugi Neslovenci ložej razumili,
smo jo tudi v nemški jezik prestaviti dali. Obedve
skupej smo v enimu krasnimu zvezku Nadvojvodu
podali, ktere so z velikim veseljem sprejeli. Pri ti
priložnosti so milostljivi Nadvojvoda naše Novice
glasno pohvalili in veliko dopadajenje nad njimi očitno
pokazali, rekoč: „Ako ravno slovenšine ne
razumim, si vunder le večkrat zapopad-
ke Novic v nemški jezik razložiti velim,
kteri so mi pràv prav po volji.“ Po dokon-
čanimu zboru se je meni in gospodu Zamasu
čast zgodila, de so naji presvitli Nadvojvoda
opoldne k svoji mizi povabili, kjer smo se še več
od obertniskih in rokodélskih rečí pomenili. —
21. dan tega mesca popoldan ob petih
so se vpervič Dunajčani v 8 vozovih po
železni cesti v Gradec pripeljali in celo
pot od Dunaja do Gradca, ki nekaj več, ko 27
milj znese, v 9 urah storili. Grozno veliko ljudí je
skupej priderlo, pervi prihod vozovlakov po železni
cesti gledat. V kolodvoru so k temu namenu cerkev
napravili, kjer so visoko častitljivi knez in škoſ z
več drugimi duhovnimi razne molitve sa srečo te nove
železne ceste opravili, in pervi hlapon, ki se Gra-
dec imenuje, blagoslovili. V spomin te vesele pri-
godbe je bilo zvečer celo mesto razsvetljeno; šta-
jerski deželni stanovi so pa Dunajčanam krasen obed
napravili.
23. dan imenovaniga mesca so želez-
no cesto od Dunaja do Gradca za občin-
sko rabo odperli; kdor se hoče po nji peljati,
plača v vozu perviga reda za celo pot 6 gol. in
38 kr., v drugimu redu 5 gold. in pol, v tret-
jimu pa le 4 gold. in 15 kr. Za vožnjo razni-
ga blaga se za eno milo od centa plača po
krajcerju. To je pač grozno majhno plačilo!
Gotovo je, de bo prihodno jesen železna cesta
do Celja speljana, v letu 1846 pa do Ljubljane
dokončana.
Pred našim odhodam iz Gradca smo z častit-
ljivim gospodam J. Justinam, nekdajnim ſajmoštram
pri Devici Marii na Bleskim Jezeru govo-
rili, ki zdaj v Gradcu živi, 98 let star.
Dr. Bleiweis.
Nekaj od Slovencov.
(Konec.)
10. Kaj pisati za národ je imenitna reč. Iz-
obražen pisavec je naj žlahtnejši cvet v narodu. Kar
on pisaje govori, se sliši dalje, kakor naj močnejši
grom, njegove besede se razlegajo povsod, kjer koli
se njegov jezik govorí. Njegove žlahtne pisma še
neprenehama govoré, kadar njegove kosti že davno
pod černo zemljo trohnijo. — Vsaki naj zató piše
samo, kar je plemenitiga ali žlahtniga, samo kar je
dobriga in koristniga — samo tó, kar bi bilo vredno
govoriti pred celim svojim rodam. — Slovenski pi-
savec naj skerbí, deje slovensko izobražen. On ne
sme, da bi gledal samo v svoj domači kot, samo v
svojo domačo dolino, samo v svojo domačo deželi-
co, kakor kert v svojo kertovino — na kviško naj
povzdvigne svojo glavo, naj pogleda, kaj drugi
naši slavjanski bratje lepiga in koristniga pišejo. Saj
smo se že lepo navadili na ilirski pravopis, — in
naj lepši bukve se v njemu natiskajo, ne samo na
Horvatskim, ampak tudi v Čehah, na Moravi, na
Slovenskim, in takó dalej. — Slovenski pisavec naj
opiše lepe, hvalevredne lastnosti svojiga rodú, da
imamo jih za izgled. Koliko lepiga in žlahtniga se
najde pri naših Slovencih! Ako bi zmiraj samo od
krivih navad pisaril, lahko bi kdo mislil, da je pi-
savec prevzetniga in sovražniga sercá, in da svoj
národ ošabno zametuje. Tudi rezno in ojstro se sme
kadaj kaj povedati, pa zraven se mora jasno vidi-
ti, da pisavec svoje rojake vender iskreno ljubi;
ojstrejši je beseda, jasnejši naj se ljube-
186
zen vidi. — Kdor hoče kaj opomniti, naj opom-
ni naše ljudí, da bodo trezni; treznost je
dobra gospodinja per hiši, pijančovanje je toča
pod streho po zimi in po letu; — naj opomni,
da naj bodo sosédje miroljubni in se terdoglaviga
pravdovanja varjejo; kdor se rad pravda, sam
svojo streho terga; — naj opomni, da naj naši Slo-
venci skerbno gospodarijo; leniga čaka stergan ro-
kav, palica beraška, prazen bokal; — naj opomni
— in prav glasno naj pové, da starší svoje
otroke v božjim strahu izredijo! Tukaj šim
blagoserčni možje, ki zlato pero v roki deržite in
pišete za naš národ!
Se nekaj me pri serci tešči. — Ze naš pesnik
Vodnik je pišal in grajal: da blizo v vsaki
vasi imajo kakeposebne navade, in da za-
to jedan iz drugiga norce delajo. — To je
prav nekeršansko, to je prav gerdó! vsi ljudje smo
otroci božji, vsi smo si bratje, da bi se po keršan-
sko ljubili, pa ne, da bi se vzaimno zasmehovali,
zasramovali, žalili in jedan drugiga za norca imeli.
Jaz zavolj tega to rečem, ker še današen dan v
časi kak neotesan, heizobražen Slovenec svoje brate
Slovence obrekuje in zaničuje, samo zato, ker niso
vsi ravno v tistim kotu domá, kjer on; še učeni —
prosim ne zamerite! jaz hudo ne mislim, sam Bog
vé! — še učeni se kadaj zapozabijo — jedan za-
ničuje Slovence Krajnske, drugi Goriške, tretji
Koroške, šterti Štajerske. Pa smo si vender vsi
bratje Slovenci. To zametovanje in zaničovanje hodi
med nami, kakor gerda černa hudoba, in moti nam
bistro pamet, kazí nam naše sicer dobro slovensko
sercé. Govorimo, pišimo, opominujmo se, da se
bratovsko ljubimo, ako ravno jedni pribivamo na
sončeni, drugi na senčeni strani gore, ako ravno
živimo jedni na pravim, drugi na levim bregu te-
koče vode. Kdor ne ljubi, ostane v smerti
— govori svet Janez — kdor sovraži svojiga
brata, je vbijavec.
Matija Majer.
Drugi dan prezej ukashe kralj obema prav-
darjama, ktera ſta imenovano pravdo v rokah imela.
hitro dokonzhati jo in vdovi pravizo ſtoriti, zhe ji
praviza gré, in rasſodbo kralju prineſti sa poterje-
nje. Beſednika ſe pripravita to pravdo isdelovati,
in ſta jo tudi v treh dneh h konzu dognala, ktero
neſeta po prijetimu ukasu kralju podpiſat in poterdit.
Kralj ju vpraſha: „Şta dokonzhala pravdo vboge
vdove, kakor ſim vama ukasal?" Dokonzhana je,
ravno jo perneſeva podpiſat in poterdit."“ „Kakó je
ſteklo sa vdovo, ju kralj vpraſha, ali je dobila ali
soubila?" Senim glaſam odgovorita beſednika:Do-
bila je vdova, ſaj drugazhi ſe ne more rasſoditi,
po pravizi ji gré vſe premoshenje.““ Kralj na to
veſel pravi: prav je. Kralj vpraſha sdaj: „Povejta
mi prav reſnizhno, koliko zhaſa ſta potrebovala, to
pravdo popolnama dokonzhati?“ „„Ne ravno veliko,
mu pravdarja odgovorita, v treh dneh je bilo lahko
vſe narejeno.““ Kralj pravi na to: „Dobro je; le
dajta meni piſma, de jih vdovi isrozhim, vidva
pa greſta prezej v jezho, pripravita ſe,
oba boſta jutri obeſhena.“ Vojaki ſo bili she-
perpravljeni, jih v jezho peljati.
Na to ſe pravdarja grosno preſtraſhita, od ſmert-
niga ſtrahú trepetata, proſita, jokata, vpijeta, de naj
jima kralj persaneſe; ſaj niſta tako ſtraſhne kásni
(ſhtrafinge) saſlushila, ker ſta sveſto kraljevo sa-
poved dopolnila, in pravdo dokonzhala po kraljevim
ukasu. Kralj jima ſerdito odgovori: „Hudobnesha!
Niſim ukasal vaji obeſit sa tó, ki ſta hitro pravdo
dokonzhala, ampak le sa tó, ki ſtaſe s njo zele
tri leta mudila, kar bi bila v treh dneh
lahko ſtorila!
Kralj ju k ſmerti obſodi, vender njima je po
tem persaneſel in ju per shivljenju puſtil. — Gotovo
niſta nobene pravde vezh potem tako na dolgo vlekla.
—i.
Povedka.
(Dokonzhana pravda). H nekdajnímu kra-
lju, Teodoriku po imenu, pride neka vdova vſa-
shaloſtna in objokana, ponishno proſi kralja in takó
govorí: „Mogozhen kralj! vdova ſim in vaſha podlosh-
na; imela ſim doſti premoshenja, kteriga mi je moj
rajnki mosh sapuſtil, de bi otroke lepo uzhila in jih
s vſim preſkerbela; tode shlahta mojiga rajnkiga
moshá mi je she veliko vsela, in ſhe to, kar imam, mi
bodo pobrali, takó, de bom s otrozi vred mogla
revſhino in pomanjkanje terpéti, in od vſiga hudiga
konez jemati; toshujemo in pravdamo ſe savoljo tega
she tri leta, in ne ſtori ſe mi pravize, nizh ni ras-
ſojeniga ſhe, torej nizh ne dobim; ob vſe ſim she,
ſhe otrozhizhkov ne bom s zhim preshiveti iméla.
Dolgo zhaſa she je moja pravda med dohtarji, in
s vſimi proſhnjami niſim v ſtanu doſezhi, de bi ſe
mi praviza sgodila. Proſim tedaj mogozhen kralj!
pomagajte mi, de ſe moja pravda dokonzhá, in de
ſe meni praviza ſtori."
Kralj vdovi prijasno rezhe: „Ljuba moja vdova,
vidim, de ſe ti reſ kriviza godí, zhe je pa le takó,
kakor mi pripovedujeſh? Povej mi nar pred, ktera
ſta tiſta dva pravdarja, ktera imata v rokah tvojo
in tvoje shlahte pravdo, obljubim ti, kmalo bo ras-
ſojeno, in kar ti gre po pravizi, gotovo boſh do-
bila." Vdova mu pové imena obeh pravdarjev.
Kratkočasnica.
Dohtar Huſeland je nekdaj za svojih mla-
dih lét v Prag popotval in imel seboj mertvaško
čepinjo. Na meji ni vedil mitar (colnar), pod ktero
versto naj bi jo zapisal. „Alibi ne mogla ta čepi-
nja, reče na to Hufeland, priti med obnošeno
robo?“ — „Prav, prav, med obnošeno robo
jo bomo zapisali“ — in vsim dvomu je bilo konec.
Voanjka.
Kaj gre černo gori, belo pa doli?
Popravek.
V 43. listu pri popisu obertniske razstave v 2. versti na-
mest Dobi beri Doli; v 4. versti namest Dobski beri Dolski.
Shitni kup.
V Ljubljani
26. Kosoper-
ſka.
V Krajnju
21. Kosoper-
ſka.
fl.
kr.
fl.
kr.
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
„
Turſhize .
˛Sorſhize .
Rèshi .
Jezhmena .
Proſa
Ajde
Ovſa
1 „
1 „
1
19
20
54
23
15
54
32
32
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.