173
Kranjske narodne pripovedke. *)
Nabral J. F. Št. 1.
Strah v Kočevskem gradu.
Od Kočevskega grada tamošnji prebivavci veliko strašnega povedati vejo. Ta grad stoji na visoki in stermi gori. Ce popotnik memo potuje, ga koj ugleda in si misli, to je bilo strašno nekdaj v tem gradu. Pa zob časa ga že dolgo gloda, in nevarno je po njem hoditi. Že je razpadel. Pri tleh je stanoval nekdaj še reven lovec s svojo družino, od kterega se to-le pripoveduje:
*) Nadjam se, da nobeden naših bravcov se ne bo pri teh pripovedkah kaj druzega mislil kakor to, kako lahkoverni so bili naši ljudje nekdaj. Kažejo nam te „storije" stan omike v nekdanjih časih.                                                         Pis.
Mož, od kterega govorimo, je pervi zmed lovcov tik stanoval. Imel je dva otroka. Vse je vidil, kar strašnega se o tem gradu pripoveduje, in že sam je večkrat v zgornjih sobah neke lučice vidil, ktere so tudi memo gredoči popotniki vidili, pa ugibali, kaj da so. Pa vse to moža nic ne straši, in se knezu turjaškemu za stanovanje prav lepo zahvali.
Preseli se vkljub boječi in plahi ženi, ktera se je strahov bala,   v grad,   in   res   dolgo  dolgo   ni   bilo od strahov ne duha ne sluha, kakor bi se bili  lovca zbali bili.    Pa komaj dober  mesec   preteče,   vidi   naš  Tone,   tako  je bilo   lovcu ime, da se je kaj zmotil, misleč, da ni strahov.
Leži nekega poletnega vročega dne pod hrastom, ki je pred gradom stal, in v hladni senci počiva. Že je malo zadremal, kar vidi, da nekdo pelje otroka, kterega je v hiši pustil, vodnika pa ni vidil. To se mu čudno zdi in stermi. Pa stermenje se hitro v strah spremeni, ker 5 let star deček roko derži kakor bi ga kdo peljal, naglo memo očeta teče in proti prepadu maha, kamor padši bi se bil za smert potolkel.
Prestrašeni oče se ne pomišlja dolgo, ampak naglo vstane, in teče dečka rešit. Zgrabi ga za desno ramo in ga komaj vodniku iz rok sterga, ki ga je za levo ramo deržal. Opazil je, da je neka roka otroka deržala, merzla kot led, ki se pa nič bal ni, in ga nikakor spustiti ni hotla. Vendar pa oče otroka vodniku iz rok sterga.
Ko ga uazaj pripelje, ga praša, kdo je po-nj prišel in ga proti prepadu peljal.
Deček. Star mož.
Oče. Kakošen je pa bil?
D.  Imel je dolgo brado,   velike   rudeče  oči in usnjato • pokrivalo na glavi.
O. Kako je bil pa oblečen? Ali ne veš?
D.  Vem,  vem!
O. No, kako? Kakosno suknjo je imel?
D. Nobene.    Samo čern pruštof   in dolge  černe hlače.
O. Ali se ga nisi nič bal?
D. Nak, kar nič ne. Saj mi je bil tako prijazen in mi je veliko lepega obetal, če bi šel ž njim.
To pripovedovanje otrokovo se očetu nekako čudno zdi. Ves stoji zamišljen. Lovec ne ve, kaj bi to bilo, in se je zlo za dečka bal. Bal se je namreč, da bi spet ne prišel; ženi pa nič ne pove, kaj ga tezi. Svojo tugo in vse, kar se je pripetilo, skerbno ženi prikriva. Tudi dečku zapove molčati in materi nič od tega ne povedati; zato mu da nekaj igrač, da bi bolj bogal.
Čeravno je pa vse prikrival, vendar žena kmaii zapazi, da ga nekaj teži. Praša ga večkrat, kaj mu je, pa ji nikoli nič ne reče. Mislil si je, da bi se že tako strašna žena še preveč bala in bi ji obstati ne bilo, toraj reče na vedno prašanje, da ga je knez malo okregal, in zato je tako čmeren.
Žena res verjame, ne praša več, in prinese, ker je bilo ravno zvečer, večerjo na mizo. Lovec se za mizo vsede, pa malo je. Prigodba opoldne pod hrastom ga je tako prestrašila in premamila, da nič ne more. Zmiraj se mu je dozdevalo, da ga nekdo po imenu kliče. To se mu čudno zdi, in ne ve, kaj bi počel. Vendar ustane, in gre gledat, kdo ga kliče. Odpre serčen vrata in zagleda v svoje preveliko začudenje ravno tistega starega moža, od kterega mu je deček pravil, in kterega po obleki kot tistega spozna* Starec migne lovcu, kakor bi mu hotel reči, naj gre ž njim.
Lovec iz začetka ne ve, kaj bi storil, ali bi šel ali ne. Ker pa mož ne neha s perstom migati, in ga strah tudi preveč ni bilo, se ne premišlja delj časa in gre za starcom.
Ta ga pelje po ravno tisti poti kakor dečka opoldne, in lovec vidi, ko do prepada prideta, da se je skala sama odperla,   in neka čudna svetloba je iz globočine prisvetila.
174
Ce ga je bilo tudi   groza, vendar   hoče   za starcom hoditi, kamor ga bo peljal.
Stopa po kamnitnih stopnicah v neznano in brezdno globočino. Kmalo stopi na neizrečeno veliko kačo, ktera žvižgaje na-nj skoči, in plameč ogenj iz žrela bljuje. Vodnik pa jo z v roki deržečo palico bersne, da se v kot skrije, in popotnika gresta dalje naprej.
Če dalje hodita, bolj je svetlo v podzemeljski jami. Vse se je razločilo, vsaka stvarica. Poznalo se je, da te podzemeljske stanovanja niso same od sebe, ampak da jih je človeška umetnost zidala. Lovec ne ve, čemu je to zidanje, ktero večno terpi. Vodnik mu tudi ne da časa to premišljevati, ampak mu migne in koračita naprej. Kmalo prideta v okroglo sobo, kjer je tudi pri okrogli mizi sedem starčkov sedelo. Vsi so molčali in bili so tako zamišljeni, da našega ovca ne zagledajo.
Ta se pa tudi pri njih pogledu trese kot šiba na vodi. Nehote obstane pri votlini, kjer je prišel, in žal mu je, da ga je radovednost tako daleč gnala. Pa prepozno je, kaj hoče! Čakal  bom,  kaj bo iz tega,  —  si misli.
Ko mu vodnik čez nekoliko časa migne, da naj spet ž njim gre, berž boga. Zdaj koračita skoz ozko in uizko zidanje, kjer je bilo komaj toliko svetlo, da sta brez nevarnosti z glavo kam zadeti, hodila; nazadnje prikoračita do železnih vrat.
Ko vodnik s palico na vrata poterka, jih s pregrinjalom pregernjena ženska odpre; popotnika prideta v štirivoglat hram, kjer na sredi naš zmešani Tone černo trugo zagleda, na straneh vidi majhne, višnjeve lučice, zgoraj in spodaj pa velike in debele sveče goreti.
Kmalo potem, ko začudeni lovec in vodnik tu sem prikoračita, pogasi ženska vse lučice, in zdaj odpre druge, v večji hram deržeče vrata, kjer je na sredi svetilnica od stropa visela, in po malem hram razsvitljevala. Na obeh steneh tega hrama pokaže vodnik lovcu 28 černih trug, v kterih so trupla obojega spola ležale.
Ženska prižge na grobu svetilnici luč, pelje potem boječega lovca od truge do truge, in mu dopove, naj obraze v trugah ležečih dobro ogleda. Lovec bega, in nekaj obrazov mertvih se mu znanih zdi, če se prav ni mogel spomniti , kdaj in kje bi jih bil  v idil.
Ko je vse obraze trepetaje ogledal, gre s sivcom in žensko radoveden dalje proti zavarovanim vratam. Ko do njih pridejo, zgine ženska, kakor senca. Starec pa poterka tiho s palico na zaperte vrata, ktere koj z beršlinom ovenčan deček odpre. Deržal je v roki luč, in migne lovcu, naj ž njim gre brez vsega strahu. Pelje ga skoz ozko in tamno pot, in ga pripelje v grobo in razsvitljeno dvorano, kjer je bilo zbranih 38 oseb, in med njimi 4 mlade ženske. Bledi kot smert so vsi, in nihče si ne upa v mertvaški tihoti ziniti.
Strašno čudno je lovcu pri sercu ; merzel pot ga polije, po vsem životu se trese, in vendar boga vodnika, ter korači dalje. Vodnik odpre rudeče vrata, in pelje tavajočega lovca skoz versto lepo oblečenih oseb obojega spola, čigar vsaka je v roki luč deržala; tudi ene teh so lovcu znane. Samo to bi še rad vedil, kdo so ti ljudje. Zato sklene vodnika prašati, temveč, ko ta pervo in zadnjo osebo na čelo poljubi.
„Prosim te, častitljivi starček — reče lovec vodniku — zarotim te pri živem Bogu, kterega tudi ti v tej glo-bočini podzemeljski moliš, povej mi, kdo so ti, ktere sem vkiil, in če jim more kdo živečih še pomagati, ker se vidi, da še pomoči potrebujejo?
55Ti si vse prebivavce tega gradu vidil — mu starec s komaj umevnim glasom reče — al povedati, kaj je ž njimi, tega jež ne morem, pa boš že še kdaj zvedil. Zdaj pa pojdi, in spomni se mojih besed".
Pri   teh  besedah   odpre   starec   vratica,   porine  lovca ven, in jih za njim zapre.
Lovec v gosti tami ne ve kam bi šel.   Kamor pošlata,
vse je mokro; mokre stene in plesnoba mu spričujejo, da je v globokem, podzemeljskem hramu. Gotovo me bo tu konec, — si misli. Po dolgem tavanji prileze do kamnitnih stopnic. Začne spet dihati. Pleza in leze po nevarnih in na pol po-dertih in polzkih stopnicah, in prileze čez dolgo časa v prostorniši kraj, kjer ni bilo nič več tako tamno, in je tudi skoz neko votlino v svoje preveliko veselje zvezdasto nebo zagledal.
Zmiraj je bolj vesel. Ves vesel šlata okoli, in kar se z nosom na debela verv zadene. Dozdeva se mu, da bi naj-beržeje v vodnjaku grajskem ležal, ki je za gradom stal, in iz kterega so vodo s kolesom vintali in vlekli.
„A, zdaj bom pa že na beli dan prikoračil" — se oddahne. Vedil je, da hodi žena vedno le sem po vodo, in željno čaka. Pa živa duša ne pride. Tri dni čaka, pa le nobenega ni. Naš lovec bi bil gotovo lakote poginil, ko bi ne bil po dolgem iskanji nekaj dobil, kar je bilo za jesti. Tako potolaži glad.
Pri tej slabi jedi preživi 4 dni v vodnjaku, in že ga je jelo skerbeti, ker nobenega ni bilo. Za večera četertega dne sliši se dva pogovarjati, ki proti vodnjaku gresta. Spozna ju po glasu; žena in brat sta. Tako mu serce veselja poskakuje in začne žvižgati. Ni se zmotil; res sta bila žena in brat, ki sta proti vodnjaku prikorakala. Brat je ženo tolažil, naj ne žaluje preveč po možu, in naj se v božjo voljo uda. Prav na serce ji je govoril in se zali ženki prikupil, da ga je raji imela kot moža. Lovec, v vodnjaku pogovor in smeh slišati, jame ves jezen in togoteu kleti in se pridušati na tihem, misleč: Čakaj baba, naj le ven pridem!
Ko bi bila žena vedila, da mož v vodnjaku čepe drobno kolne in se priduša, gotovo bi ne bila na vodnjak prišla. Neizrečeno težko je vodo vintala kakor nikdar pred.
Stradani Tone srečno na beli dan prisope, in žena, viditi ga, «e tako prestraši, da na ves glan zakriči in vre-teno spusti.   Nič manj  se ni brat prestrašil.
Ubogi Tone bi bil spet v vodnjak padel, ko bi se ne bil berž za os kolesa poprijel, se tako gor pognal in se rešil.
Ko se žena spet zave, se roti, da je vedno žalovala in jokala. Mož ji reče: „Saj ti verjamem". Zdaj ji pove vso zgodbo. Mislili in mislili so, kaj bi to pomenilo, pa nič ne morejo uganiti, in tudi obljuba stareova se ni spol-nila. To pa zve lovec pozneje, da goljufal ga ni, ko mu je rekel, da je vse posestnike tega gradu mu pokazal do sedanjega.
Cez nekaj časa potem gre v grad knezov, in mu pove natanko, kar je vidil in slišal. Ta ga potem v podo-barnico pelje, kjer so vsi predniki knezovi v naravni velikosti namalani viseli, in lovec koj trupla in osebe spozna, ktere je v podzemeljski jami vidil. Kneza skerbi to zagotovilo. Bal se je, misleč, da je to spomin in njegovo smert pomeni. Ko več let preteče in se mu ni nič zgodilo, pozabi vso skerb in živi še mnogo let vesel in zadovoljin na miru. Tudi lovec ni nobene prikazni več v svojem stanovanji vidil. Nič ga ni prišlo več strašit.
Tak je bil strah.
.___________________