149 solze in vroče molitve nesrečnega moža, toraj ga pelje v svojo pisarnico ter mu tukaj reče: „Natanael! pomi- lnjeva vas zastran hude nesreče. Poznam vas, da ste pošten človek, ves drugačen, ko mnogi drugi iz vašega Todii. Željim vam v vaši sili pomagati. Povejte mi, .koliko ste zgubili po nesrečnem požaru?" — Brez premiselka Žid odgovori: rVse je rešeno, blagi gospod, vse; nič nisem zgubil po plamenu!" — „Kaj?" začudeno popraša plemenitaž, „vi ste vse rešili? Saj so mi vendar pri ognju pravili, da z hišo vred zgo­ rela vam je vsa roba in tudi denar". V voljo božjo vdani mož krotko pravi: „Tja da, žlahten gospod! če govoriva od blaga in hiše, sem res sedaj berač, kajti vse je požar pogoltnil; vendar nebesa so mi po svojeni angelju v podobi mladega grajšaka ljubo dete rešile, toraj ni nič zgubljenega, kar bi se zopet pridobiti ne dalo. Marljivost in delavnost ste poštenemu še vselej pomagale in upam, da tudi Bog mene zapustil ne bo!" — Blažkovič pohvali zida zarad njegovega zaupanja in stanovitnosti v nesreči. Potem pa mu pravi: „Vi ste moj podložnik, toraj naj tudi jaz prvi kristjansko dolž­ nost nad vami spolnim. Vzemite tu tisoč trdnjakev, in zopet pričnite pošteno vašo trgovino. Plačali in vrnili jih mi boste, ko bomo enkrat veliki sabotni dan vsi ena čeda krog svojega pastirja. — Pa tudi vašo hišo vam hočem dati pozidati na lastne stroške; zakaj naša naj- veča zapoved nam veleva: Ljubi svojega bližnega kakor sam sebe! — In zdaj idite z Bogom!" - Vrlič je bil po teh besedah Blažkevičevih tako osupnjen, da bi bil jel od samega veselja kmalo blesti. Skoraj s silo ga je mogel grajšak odpraviti proti domu k svoji tarnjajoči družinici. — Koj drugo jutro je bilo sto rok krog pogorišča v delu, da so ogorke in šaro odpravljale, stare zidove rušile in priprave snovale, za novo stavbo. Stari Blažkovič sam je napravil načrt za novo poslopje; zidarji in tesarji pridejo, in nova hiša se vzdiguje veselo od tal, kakor bi rasla Tudi ostali vaščani radi pripomorejo pri delu, ker so Natanaela za­ voljo blagega značaja vsi čislali in zlasti še, ker se je kasneje zvedelo, da mu je neka roparska babura nalašč hišo zažgala, češ, da bodo potem v obči gnječi in stiski njeni grdi pajdaži bogate zaloge judove vkradli. — Le grede je bila tedaj nova hiša sezidana, Nata- nael si nakupi zopet robe, in kakor pravi ljudska pri- slovica, .da na pogorišču rado raste", je bila tudi njemu sreča mila in kmalo je bil mož zopet premožen. — * * * Mladi grajšak Alojzij je bil kmalo okreval. Mar­ sikaj mu je delalo veselje v življenji, ali nobena reč ne tako, ko zavest, da je mladi deklici s prečudno božjo pomočjo življenje rešil. Kedarkoli jo je videl, se mu je srce v radostnih čutilih topilo. Dve leti je Natanael ostal še v vasi. Razne okol- ščine, naj bolj pa zelo razširjene kupčije ga sedaj na- gibnejo, da proda svoje lastnine ter se preseli v daljno Poljsko, kjer si je v neki veliki vasi ob meji Rusije osnoval veliko trgovino. Ločitev njegova in njegove družine od plemenitih Blažkovičev je bila mila in otožna; s solznimi očmi so vsi polj ubovali roke blagi plemeniti družini. — Na novem domovju je bil Vrlič še bolj srečen; premoženje mu je rastlo na prečuden način, in v ma­ lih letih je štel svoje tisoče po stotinah. Družinica se mu je bila lepo odredila in poln zaupanja ter brez vsib skrbi je gledal v prihodnost. Pogosto je mislil v svoji sreči tudi blage Blažkovičeve rodbine, ki je bila tako rekoč vtemeljitelica njegovega blagostanja in očetovskih radost. Pač se mn še sanjalo ni o nesrečah, katere so od tistih dob zadele starega Blaž kovica, njegovega naj- večega dobrotnika in mu napravile prezgoden grob; gospo in mladega Alojzija pa pahnile v grenko pomanj­ kanje. — Kmalo potem namreč, ko se je bil Vrlič pre­ selil na Poljsko, vname se v domovini Blažkevičevi strahovita vojska. Sovražne francoske trume , veliko močnejše memo domačih, prihrule so v deželo, vrele od zmage do zmage, in bližale se vedno bolj osredku dr­ žave. V bližavi Blažkovičevih lastnin /.bero se vnovič junaške domorodne kerdela, da bi se vzajemno vprle surovemu sovražniku in teple se na življenje in smrt. Vname se boj, vroč in krvav; ali sovražniku je bila po- osodi prisojena zmaga. Domorodne trume so bile po- tisnene nazaj, Blažkovičeve lastnine z gradom vred pa poropane, požgane in v prah pomandrane. Potrt od to­ like nepričakovane nesreče, ki je premožnega pleme- nitnika pahnila iz bogastva v največo revščino, zboli blagi mož v skritem zakotju neke gorjanske vasi, in kmalo preseli se v boljšo domovino, kjer ni več prega- njavcev, stisk in nadlog. — (Konec prihodnjič). Babjeverstvo. (Spisal J. O. s Podgorja). Ne vem, ali je še kje toliko babjeverstva in prazne vere, kakor je je med našim narodom. Ta škodljiva in pregrešna napaka je tako trdo vkoreninjena med pro­ stim ljudstvom, da je ni mogoče skor potrebiti. Reci, karkoli hočeš kaki kmetici, vse ti bo rajše verjela, ko to, da čarovnikov (copernikov) in čarevnic ni. Poznam ženo, ki je polna takega praznoverstva. „Tedaj vi po vsi sili trdite", ji pravim nekdaj, „da so čarovnice, da je mora, škrat, torka iu Bog ve, koliko še tacih prislovic, ki pomenijo kako čezna- torno moč?" „No, križan Bog, kako pa drugače", zavrne me starka in pa pristavi: „lej si živ človek no, unega dne sem bila pri izpraševanji, gospod fajmošter so me pa prašali, jeli verujem v čarovnice. Se ve, kar naravnost jim nisem hotela reči, da verujem, menila sem pa le, da so, pa gospod niso rekli na nobeno stran". „To ni mogoče!" jej sežem v besedo. „No pa reci človek, ali so, ali ne", mi pravi že­ nica. „Tako vi le verujete na čerovnice?" prašajo go­ spod, „Ne verujem, vem pa da so", jim odgovorim. „Tedaj verujete", reko še enkrat. „Ne verujem ne, so pa, jim odgovorim in gospod umolknejo. Zdaj pa sodi človek". Res, bob bi bilo v steno, ko bi se kdo prizadevat takemu človeku vsiliti resnico, ki žene vedno le svojo ko neumna žival; kakor ravno ta žena. In koliko jih je, ki so, kakor ta žena, ki imajo čeznatorne duhove v hiši, v hlevu, v svinjaci in povsod, še po več v vsa- cem kotu. Pride jim mora svinjo sesat, človeka tlačit, torka kolovrat gonit, če se je kvaterno sredo čez noč vrvica pustila na kolesu. V stali se jim škrat obeša. 150 po konjski grivi, kje drugod se jim je naredilo, da ne da krava mleka, da se ne smede, da se peka skazi, da živina črka. Kedar gromi in se bliska, kedar točuje, ae ve, zopet menijo, da je to delo čeravnic in postav­ ljajo stole pod milo nebo, tako, da mole noge kviško; drugi kako ostro orožje z ostrino navkviško polagajo misleči, da se tacih reči čaravnice bojč in zbeže vred s točo. O nenmni, lehkovemi, zaslepljeni svet! Dalje jih je mnogo, kterim ysako kvaterno sredo o pol noči za­ klad gori, še dragi slišijo spomina, ki že bolniku trugo •dela pod streho, še taki se naletijo, ki porežejo brit- kemu razpetju ob potih roke in noge, misleči, da uga­ nejo po tej strašno pregrešni poti številke, ki se bodo "vzdignile v loteriji. Še drugemu zagovori ta ali uni "bolezen, bolečine, da so, ki požar zagovore, trdijo ne- kteri babjeverci. Brez števila je se tacih praznih ver. Pa čemu bi našteval vse; vse so prazne, vse brezbožne, le ena ni vredna piškavega oreha. Koliko koristijo človeku, se pač lehko vsak prepriča, ali se je že. Gotovo, da nič, Škodujejo pa in pregrešno je babjeverstvo. Taki ljudje, ki si mislijo v vsaki stari, umazani in razcepani baburi čaravnico, in reči, ki izvirajo ali iz bolezni ali po ka­ kem drugem vzroku, prilastujejo čeznatornim duhovom, taki ljudje, pravim jaz, naj bi rajše poslušali duhovne, ki govore vselej resnico, ali bi vsaj prašali za svet sku- lenih ljudi, ki bi jim povedali odkod izvira to ali uno, o čemur so menili, da je sad hudobnih duhov. Kdor meni, da točo napravljajo čaravnice, rajše naj bi spoz­ nal, da Bog človeka opominja, da ga kliče k sebi. Kdor meni, da mu je narejeno, da crkajo prasci, da hodi svinjo mora sesat, in še sto in sto tacih reči, naj bi prašal pametnega človeka, ki bi mu povedal, da tudi po tej poti Bog človeka opominja in da prikazni, ktere pripisujejo čeznatornim močem, niso nič druzega, ko T>o3ezen, ktere ne poznajo. Ne morem, da bi ne povedal pri tej priložnosti resnične dogodbe, po kterej bi naj spoznali vsi babje- Terci, koliko koristi človeku prazna vera. Neka ženica je verjela za trdno, da jej pride torka po noči prest, ako ni snela na kvaterno sredo vrvi s kolesa. Tega ni opustila tedaj nikdar. Kvaterno sredo T postu se pa le pripeti, da gre ženica spat in na ko­ lovratu ostane vrvica. Ležala je v izbi, v kterej je tudi mož spaval. Na mizi je bilo platno lepo belo, ravno ga je prinesel sno- cej tkavec. Miza je bila tik oken, kakor je po kmetih sploh navada. Mož in žena sta že zadremala. Naenkrat je zbudi neko šumenje. Plaho pogleda žena; tema je v hiši, vse mirno, le platno na mizi se premice. Zdaj se spomni žena: Včeraj je bila kvaterna sreda, s kolesa pri kolo­ vratu je pozabila vrv sneti. Strah in groza jo sprele- iita. „Se-torka se-platno sehka, *) kolter čez glavo po- iegniva" reče prestrašena žena možu in oba vlečeta odejo čez glavo. Med tem je tat — ta je bil, ne pa torka — lepo motal platno skoz okno in šel rakom žvižgat ž njim. Zjutraj, ko vstaneta babjevercain ne najdeta platna na svojem kraji in nikjer ne, vrvico pa le še na kolo- vratnem Kolesu, menita vendar, da brž ko ne je moral tat biti ne pa torka, kajti ta ne jemlje platna. ti —,—_^ . *) Ravno s temi besedami sem cul povestico. Gospodarske drobtine. Kako ravnati z vinskimi sodi, da se vino dobro obdrži dolgo časa. Naši vinorejci na­ vadno izpraznjene sode malo oplaknejo, potem pa v kot vržejo. Ne, da bi popred sod dobro zataknili, ga v tem kotu puste, dokler ga za prihodnje leto spet ne rabijo. Ni čuda toraj, da vino, ktero v take sode pride, je bolezni najprej podvrženo, ali da vino po sodu diši, ali po plesnobi, ali pa da kislo postane: Ni tedaj od­ več, da jim damo potrebni podnk. Izpraznjeni sod se mora z vodo tako dolgo prati",, dokler prav čista voda iz njega ne teče, potem naj stoji 24 ur narobe obrnjen, da se voda popolnama ocedi. Ko se je to zgodilo, se mora sod, v kterem je bilo belo vino, z vžganim žeplom pokaditi in trdo za­ takniti, da zrak od nobenega kraja vanj ne more. Sod, v kterem je črno vino bilo, se mora z vinskim cvetom ali špiritom vžgati in isto tako dobro zatakniti. V tako obravnane sode ni strahu vina djati, in vinorejec more zagotovljen biti, da vino ne bo imelo slabega duha. Ker pa naši vinorejci malokdaj tako sode obrav­ navajo, in se večkrat pripeti, da ta ali uni sod po kislobi ali po plesnobi diši, moram še nekaj omeniti, kako naj se s tacimi sodi ravna, da bodo za rabo dobri. Sod, kterega mislijo z vinom napolniti in kteri je že leto in še več časa prazen, se mora prav dobro pre­ gledati, predno se rabi Pregleduje se pa tako.- Luč se skozi spodnja vratica v sod vloži in tako prav dobro pregleda, ali je sod znotraj čist ali ne. Ko se je go­ spodar z lastnim očesom o čistosti soda prepričal in ne najde nos nobenega slabega duha ne po plesnobi ne po kislobi, potem zadostuje, da se sod, predno se rabi, en­ krat z vrelo in potem z mrzlo vodo dobro opere, in na zadnje^ z vrelim moštom še enkrat oplakne. Če se pri takem pregledovanji zapazi, da sod po kislobi diši, se mora vsa kisloba prav čisto odpraviti, kajti vino v takem sodu kmalo kislo postane. V ta namen se mora takemu sodu dno ven vzeti in ga s slamo dobro vžgati, doge pa se morajo od znotraj s str- galko dobro ostrgati. V sod, ki drži 5 veder, se vloži- 5 funtov neugašenega apna, soda se naredi spet dno, in apno se vgasi z vodo, ktera se skoz veho va-nj vlije, tako, da postane apneno mleko. S tem mlekom se mora sod dobro oprati, za mlekom pa še enkrat z vrelo in nazadnje z mrzlo vodo. Tako obravnan sod je zgu­ bil popolnoma vso kislobo in se brez strahu sme rabiti. Če se pa najde, da je sod znotraj s plesnobo zaraščen, se mora ta plesnoba na tanko pregledati. V ta namen se ostrga malo te plesnobe z nohtom , in če se vidi, da na tistem mestu, kjer je plesnoba bila, je les črn postal, je to znamenje, da tak sod nikakor ni za vinsko rabo. V tak sod, dragi vinorejci, nikakor vina ne devajte, kajti takemu sodu se ne more več pomagati; vino, ktero v tak sod pride, je gotovo po­ gubljeno. Če pa plesnoba je rumena, je to zmirom slabo znamenje. Pri beli plesnobi, ktera na lesi nič črnega ne pusti, kedar se proč ostrže, se pa sod lahko popravi, in sicer tako-le: Vrže se več funtov apna v sod, vgasi se apno v njem z vodo, da postane kakor mleko. S tem mlekom se sod dobro spere, in za tem z mrzlo vodo oplakne. Kuha se potlej v vodi sol, orehovo perje in zrelo brinje; taka voda vroča vlije se v sod in sod se precej zatakne;