MOSTOVI 2000/XXXIV 51
Nada Čolnar
Na napakah se učimo
Povzetek
Ker morajo prevajalci nenehno poglabljati ne le znanje tujih jezikov in poznavanje strok, ampak
tudi znanje materinščine, uvajamo novo mbriko, ki jim bo v pomoč pri samolektoriranju prevo¬
dov. Prvi zapis je bolj teoretičen, predstavljeni so jezikovne ravnine, na katerih delamo napake
pri pisanju v slovenščini, in priročniki, s katerimi si pomagamo pri jezikovnem pregledovanju
besedil.
Ko je bila pred leti opravljena anketa v zvezi
z vsebino Mostov, seje izkazalo, da bi bilo v
revijo koristno vpeljali jezikovni kotiček, kjer
bi prevajalcem ponudili jezikovne nasvete, ki
bi jim bili v pomoč pri pregledovanju prevo¬
dov v slovenščino pred oddajo naročniku. Pri
lekturi Mostov naj bi si izpisala nekaj pogo¬
stejših napak, predlagala popravke in na krat¬
ko razložila, zakaj je kaj napaka in zakaj je
predlagana rešitev ustreznejša, boljša. Ker pa
napak ni mogoče obravnavati brez vsakega
reda, ampak j ih je dobro predstaviti razvršče¬
ne v skupine, bo prvi prispevek za novo rubri¬
ko nekoliko bolj teoretičen.
Najprej bom na kratko predstavila jezikov¬
ne ravnine, na katerih se napake pojavljajo,
nato pa naštela še nekaj knjig oz. jezikovnih
priročnikov, ki jih je dobro imeti pri roki, ko
pregledujemo besedila v slovenščini. Oboje
se mi zdi pomembno zato, ker precej prevajal¬
cev ni študiralo jezikov, ampak imajo tehnič¬
no ali naravoslovno izobrazbo, zato jim izraz¬
je s tega področja ni tako domače kot »jeziko¬
slovcem« in jim bo krajši teoretični uvod v
pomoč pozneje, ko bodo brali jezikovne na¬
svete, podatki o tem, s katerimi priročniki si
je mogoče pomagati pri »samolekturi«, pa bo¬
do zanimivi za vse.
Ko govorimo, pišemo, prevajamo, delamo
napake prav na vseh jezikovnih ravninah, gla¬
sovni, besedni, oblikovni, skladenjski, bese¬
dilni, čeprav ko govorimo o popravljanju na¬
pak v besedilu, najpogosteje mislimo na pra¬
vopisne napake, teh se najbrž tudi najbolj za¬
vedamo, zato začnimo z njimi.
Pravopis se ukvarja z zapisovanjem gla¬
sov, rabo velikih in malih črk, pisanjem prev¬
zetih besed, rabo ločil, pisanjem skupaj ali na¬
razen in deljenjem.
- Zapisovanje glasov: slovenščina ima t. i.
etimološki pravopis, glasove v besedah to¬
rej zapisujemo v skladu z izvorom besed,
ne v skladu z njihovim izgovorom, vendar
so tudi izjeme; po izgovoru pišemo nezvoč¬
nike v izpeljankah (iz latinščine) prevzetih
besed, npr. resorbimti - resorpcija, inskri-
birati - inskripcija.
- Raba velikih in malih črk: zelo pogosta na¬
paka je pisanje imen praznikov z veliko za¬
četnico; v slovenščini se imena praznikov
ali posebnih datumov pišejo z malo začetni¬
co, razen tistih, ki so izpeljana iz priimkov,
pravilno je torej božič, dan državnosti, Sil¬
vestrovo, novo leto, Štefanovo, vendar Pre¬
šernov dan.
- Pisanje prevzetih besed: prevzeta občna
imena ali besedne zveze in lastna imena po-
domačujemo v izgovoru, oblikoslovju in
skladenjski rabi, v pisavi pa ločimo popol¬
no (izposojenke in podomačena imena) in
delno poslovenitev (tujke in polcitatna ime¬
na); po pravilih za navadne slovenske bese¬
de bi morali pisali tudi prevzete tuje besede,
kot so kokakola, džus, lajkra, pica, seveda
52 MOSTOVI 2000/XXXIV
pa je najbolje za nove stvari in pojme, ki
prihajajo v naše življenje in s tem v jezik,
najti ustrezna slovenska imena.
- Raba ločil: ločila so pika, klicaj, vprašaj,
vejica, dvopičje, podpičje, pomišljaj, tri pi¬
ke, vezaj, oklepaj, zaklepaj, poševnica, na¬
rekovaj, opuščaj, ponavljaj, deljaj; ločili,'ki
sta pogosto rabljeni narobe, sta pomišljaj in
vezaj, ljudje ju zamenjujejo ali vedno pišejo
le vezaj, marsikdo tudi ne ve, da se oba lah¬
ko pišeta stično in nestično, v različnih po¬
ložajih seveda, npr. Janez Novak- osemde¬
setletnik, avtocesta Ljubljana-Razdrto (po¬
mišljaj), črno-bel, Šmarje - Sap (vezaj).
- Pisanje skupaj ali narazen: zanimiv primer
so pridevniki na -ski, tvorjeni iz večbesed¬
nih imen; pišemo jih skupaj, npr. dospasso-
sovski (iz Dos Passos), aixlesbainski (iz
Aix-les-Bains), maozedongovski (iz Mao
Zedong), prav tako svojilne pridevnike (na
-ov/-ev) iz rojstnih imen, ki imajo dve enoti
ali več, kot so Wolfgang Amadeus {Wolf-
gangamadeusov), Lucijan Marija (Lucijan-
marijev), Domen Vajkard (Domenvajkar-
dov).
- Deljenje: pravila za deljenje so znana, zato
samo zanimivost; če delimo besedo, ki se
piše z vezajem, na mestu, kjer je vezaj, tega
lahko (ni pa nujno) prenesemo v naslednjo
vrstico, na koncu prve vrstice pa napišemo
deljaj, npr. črno-
-bel.
Jezikovne ravnine so glasovna, besedna,
oblikovna, skladenjska in besedilna.
Z glasovi se ukvarja glasoslovje ali fono-
logija, nauk o izrazni podobi glasov, glasov¬
nih zvez, besed, besednih zvez, stavkov, po¬
vedi, celotnega besedila. Na tej ravnini pov¬
zročajo veliko težav neobstojni samoglasniki.
Pri občnih imenih in domačih lastnih imenih
se še nekako znajdemo, pri tujih lastnih ime¬
nih pa se nemalokrat zatakne, vendar je tudi z
njimi praviloma treba ravnati kot s slovenski¬
mi besedami - če jih prevzamemo s polglasni¬
kom, je ta neobstojen in ga v rodilniku ni, ta¬
ko Miinchen Miinchna, Basel Basla, Eton Et¬
na, Nigel Menson Nigla Mensna, če so prev¬
zeta z npr. e, pa se ta ohranja, zato Tiibingen
Tiibingena, Derendingen Derendingena. Tudi
skandinavska imena na -sen se navadno izgo¬
varjajo z obstojnim e, zato Ibsen Ibsena, An¬
dersen Andersena.
Besede preučuje besedoslovje ali leksiko-
logija. To je nauk o besedi nasploh, kaj je, ka¬
tere vrste je, kako se piše/izgovarja, katere
pomene ima, katerega izvora je (etimologija),
kako jo delamo (besedotvoije), v katero zvrst
spada, kakšno stilno vrednost ima (stilistika),
v kakšnih medsebojnih zvezah so posamezne
besede (pomenoslovje), so sopomenke, proti¬
pomenke, nadpomenke, podpomenke, enako-
zvočnice, blizuzvočnice, sozvočnice. Del be¬
sedoslovja je tudi frazeologija, nauk o stalnih
besednih zvezah. To so besedne zveze s sa¬
mostojnim, od sestavljajočih jih besed različ¬
nim pomenom. Delimo jih na rekla in rečeni-
ce (druge so povedi). Najpogosteje se pri stal¬
nih besednih zvezah motimo tako, da naredi¬
mo iz njih nestalne besedne zveze, ker upora¬
bimo napačne sestavine (npr. denar je sveta
gospodar nam. sveta vladar), ali tako, da tujo
rečenico kar prevedemo, namesto da bi upora¬
bili domačo z enakim pomenom {to je bila
poslednja bilka, ki je kameli zlomila hrbet
nam. to je sodu izbilo dno ali to je bila kaplja
čez rob).
Pomemben del besedoslovja je besedo-
tvorje. Besedotvorje uči, kako besede delamo
oz. kako tvorjenkam določamo podstavo in
obrazilo ter jih ustrezno razumemo. Tvorjen-
ke so: izpeljanke (mizica), zloženke (drevo¬
red), sestavljenke (prastar), sklopi (seveda).
Pogosto nam preglavice dela tvorba pridevni¬
kov na -ski iz tujih lastnih imen, kot so Sevil¬
la {seviljski), Bologna {bolonjski), Cannes
{canski), Pistoia {pistojski), Allgau {allgoj-
ski). Dobro pa je vedeti tudi, daje priponsko
obrazilo za vršilca dejanja npr. -(a/i)lec in
MOSTOVI 2000/XXXIV 53
-avec, za predmet, stvar, ki dejanje opravlja
ali je zanj namenjena, pa -(a/i)lnik, torej je
človek sesalec, stroj za sesanje prahu pa se¬
salnik, človek je upravljavec, televizijski pro¬
gram pa izbiramo z daljinskim upravljal¬
nikom.
Z oblikovno ravnino se ukvarja obliko¬
slovje ali morfologija. To je nauk o besednih
vrstah, oblikah besednih vrst, njihovem na¬
glasu in vlogah, ki jih imajo v besedni zvezi
in stavku. Tudi na tej jezikovni ravnini pogo¬
sto delajo težave tuja lastna imena, podobna
vprašanja kot pri tvorbi se postavljajo pri pre¬
gibanju. Marsikdo se sprašuje, kako sklanjati
tuje ime, ki se konča na nemi samoglasnik. Če
ta ne odloča o izgovoru črk za č ž š dž in s (pi¬
san s c), ki stojijo pred njim, izginja, torej Sto¬
ne Stona, Mike Mika, Shakespeare Shakes¬
peara/rja, Laforgue Laforgua, vendar Cam¬
bridge Cambridgea, Commerce Commercea.
Pogosto vidimo tudi napačno sklanjanje sa¬
mostalnikov, ki se končajo na i ali y. Če pisni
dvoglasnik zaznamuje en sam govorjeni sa¬
moglasnik, se za takim i ali y piše govorjeni j,
torej Sydney Sydneyja, Quai d'Orsay Quai
d’Orsayja, vendar pa Broadway Broadwaya,
Lendvai Lendvaia.
S skladenjsko ravnino se ukvarja skladnja
ali sintaksa. Ta uči, kako se besedne vrste in
njihove oblike uporabljajo v povedi in kako
se iz besed in besednih zvez ter njihovih oblik
delajo večje enote, povedi, in njihove sestavi¬
ne, besedne zveze, stavki, zveze stavkov. Na
tej ravnini delamo celo paleto zanimivih na¬
pak, od neujemanja stavčnih členov do rabe
napačnih veznikov pri povezovanju stavkov v
povedi in neustreznega besednega reda, npr.:
Iz hišice pokukata figurici moškega ali
ženske, odvisno od tega, kakšno je vreme. Iz
hišice pokuka figurica moškega ali ženske,
odvisno od tega, kakšno je vreme, (neujema¬
nje stavčnih členov)
Ustavil ga je policist, ki mu je odvzel voz¬
niško dovoljenje. Ustavil ga je policist in mu
odvzel vozniško dovoljenje, (napačna raba
oziralnega veznika)
Stalnih zob je 32, medtem ko je mlečnih le
20. Stalnih zob je 32, mlečnih pa le 20. (na¬
pačna raba časovnega veznika)
Starši bi ga naj pripeljali na zbirno mesto.
Starši naj bi ga pripeljali na zbirno mesto.
(napačen besedni red)
Z besedilno ravnino se ukvarja besedilo-
slovje ali tekstologija. Preučuje nastajanje
besedila, to je jezikovnega sporočila, daljšega
od povedi, in njegove zgradbene značilnosti.
Ko sestavljamo besedilo, lahko naredimo več
napak, besedilo na primer ni prave dolžine,
miselno ni pravilno razčlenjeno, v njem ni
uporabljeno pravo besedje (npr. glede na
zvrst) ali nista upoštevana naslovnik (otroci,
strokovnjaki, širša javnost) in prenosnik (go¬
vorjeno/pisano besedilo).
V besedilu, ki ga dajem za primer, sta dve
napaki; gotovo boste hitro ugotovili, v katero
od skupin napak, navedenih v tem odstavku,
sodita.
Za ohranjanje in krepitev zdravja sta po¬
trebna zdrava prehrana in zdrav način življe¬
nja. Zdrava prehrana zajema uravnoteženo
prehrano, ki preprečuje nastanek različnih
deficitarnih bolezni, varno hrano, v kateri ne
sme biti snovi, ki bi vas spravile ob zdravje, in
varovalno prehrano, ki varujepred tem, da bi
vas pokopale civilizacijske bolezni. Pri najpo¬
membnejših pravilih o zdravi prehrani ne gre
za zapovedi in prepovedi, temveč so to le pri¬
poročila za uživanje večje ali manjše količine
tega ali onega živila. Najpomembnejša pripo¬
ročila so: zmernost, kakovost, raznolikost in
uravnoteženost prehrane ter naklonjenost
zdravemu načinu življenja.
Zdaj pa še h knjigam. Nekaj jih je tako re¬
koč »obveznih«. To so Slovenski pravopis
(SAZU in DZS 1962), Slovenski pravopis,
Pravila (SAZU in DZS 1990), Slovar sloven¬
skega knjižnega jezika (SAZU in DZS 1980-
1991), Jože Toporišič, Slovenska slovnica
54 MOSTOVI 2000/XXXIV
(Založba Obzoija Maribor 1976), France Ver¬
binc, Slovar tujk (CZ 1970). Zakaj je prvi na¬
veden pravopis iz leta 1962, za katerega bo
marsikdo rekel, daje gotovo že zastarel, saj se
v času naglega splošnega razvoja najbrž dokaj
hitro spreminja tudi jezik? Žal je to, dokler ne
dobimo slovarskega dela pravopisa, katerega
prvi del, Pravila, je izšel leta 1990, zadnji nor¬
mativni jezikovni priročnik, ki ga imamo.
SSKJ je sicer precej mlajši, ni pa normativen;
res so v pomoč kvalifikatorji (knjižno, nareč¬
no, publicistično, nižje pogovorno ...), ven¬
dar ti posamezne besede ali zveze le natanč¬
neje določajo, umeščajo, rabe pa ne odsvetu¬
jejo ali prepovedujejo tako kot pravopis iz le¬
ta 1962, kjer so besede ali zveze, ki so »nepo¬
trebne ali nelepe ali v nasprotju z duhom slo¬
venskega jezika«, označene s puščico (->), v
ležečem tisku pa ji sledi boljši, bolj domač
izraz, »še večje besedne in slogovne spake in
najhujše nebodijihtreba so zaznamovane z
ničlo (°)«, »izrazito ljudske izposojenke pa
imajo stilistično opozorilo (*), da sodijo pred¬
vsem v pogovornijezik in v realistično pripo¬
ved«.
Poleg navedenih »osnovnih« priročnikov
poznamo še tako imenovane jezikovne bruse.
Teh je kar nekaj, nekateri pa jih raje in pogo¬
steje uporabljajo kot prej naštete, najbrž tudi
zato, ker so jih pripravili ljudje »iz prakse«,
ljudje, ki so sami prevajalci ali lektorji. Naj¬
več jih je napisal prevajalec Janez Gradišnik,
npr. Še znamo slovensko? (Mohorjeva družba
1981), Za lepo domačo besedo (Založba Ob¬
zorja Maribor 1985), Slovensko ali angleško?
(Mohorjeva družba 1993). Vodja Delove lek¬
torske službe Janez Sršen je pripravil Jezik
naš vsakdanji (Gospodarski vestnik 1992);
urejen je tako, da so na levi strani napisane
napačne besede in zveze, na desni pa pravilne,
le pri nekaterih je dodana kratka utemeljitev.
Boris Urbančič, član pravopisne komisije, je
avtor dela Ojezikovni kulturi (Delavska enot¬
nost 1987), zanimivega zaradi obsežnejših
poglavij o osebnih in zemljepisnih imenih.
Velemir Gjurin - prevajalci ga poznajo s se¬
minarjev OST -je razmišljanja o slovenščini,
ki jih je objavljal v tedniku 7D, zbral v knjigi
Slovenščina zdaj! (Art agencija 1991). Zelo
zanimiva pa je tudi knjiga Jezikovno razso¬
dišče 1980-1982 (Založništvo tržaškega ti¬
ska, Založba Drava 1984), kjer so zbrani izja¬
ve te delovne skupine, ki je v prejšnji državi
delovala v sekciji Slovenščina v javnosti pri
SZDL, in odmevi nanje.
Tako, teorije naj bo za začetek dovolj,
praksa pride na vrsto v naslednji številki. V
njej se bom podrobneje lotila besedoslovja z
besedotvorjem, mogoče začinjenega z nekaj
frazeologije - v upanju, da vse to moje počet¬
je ne bo bob ob zid in da ne rinem z glavo
skozi steno in bo ta jezikovni kotiček ljudem
res v pomoč, da se naučijo ločevati zrnje od
plevela.
Literatura
Slovenski pravopis, SAZU in DZS, Ljubljana
1962
Slovenski pravopis, Pravila, SAZU in DZS,
Ljubljana 19944
Slovar slovenskega knjižnega jezika, SAZU
in DZS, Ljubljana 1980-1991
Jože Toporišič, Nova slovenska skladnja,
DZS, Ljubljana 1982
Jože Toporišič, Enciklopedija slovenskega je¬
zika, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992
Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Založba
Obzorja, Maribor 19842