Mirko Kunčič Polžek
Striček poli odprl je duri in pokukal d božji soet. »Lej ga spaka,€ ostrmel je, »kuj pomlud je zunaj spet?<s.
Zlezel je na prag, ozravnal se, moško brke si naoihal in potem z veliko vnemo o solnčno reber odnopilial.
¦žZdraDo, ježek!«. — »»Bog daj, Bog c/aj/«« je odzdravil boter jež. >»Kam pa,  kam že na use zgodaj?<^ »Njivico orai grem, nes.z.
In je dirjal dalje, dalje polž in slednjič ozradoščen res do njive je pridirjal. Toda  kdaj? — Hm, na jesen . ..