SIMPOZIJ
O LUCIENU TESNIERU
V dneh od 18. do 20. novembra 1993 je bil v Ljubljani mednarodni simpozij v počastitev 100-letnice rojstva francoskega jezikoslovca Luciena Tesniera (1893-1954). Njegovo delovanje na ljubljanski Filozofski fakulteti je na kratko orisal dekan Frane Jerman. Tesniere je bil namreč na začetku dvajsetih let prvi tukajšnji lektor francoskega jezika in prvi predavatelj francoske književnosti. V Ljubljani je zbiral tudi gradivo za svojo doktorsko tezo o oblikah dvojine v slovenščini. Pričujoče poročilo povzema samo tiste prispevke, ki jih je zaznamovalo Tesnierovo ukvarjanje z literaturo.
Na uvodnem plenarnem zasedanju je Frangoise MadrayLe-signe, ki ureja Tesnierovo zbrano delo, predstavila svoj prispevek Slovenija skozi Tesnierovo korespondenco. Poudarila je predvsem tiste dele avtorjevega dopisovanja, v katerih govori o svoji slovenski izkušnji, pa tudi o težavah, ki so se mu pojavile ob Prevajanju in izdajanju Župančičevega izbranega dela. Lucien Tesniere je kljub denarni stiski zavrnil dotacijo jugoslovanske ambasade v Parizu, saj se je zdel
pogoj zanjo neizpolnjiv. Naslov knjige bi se namreč moral glasiti: “Oton Joupantchitch - poete yougoslave”. Avtoričin prispevek torej natančno izrisuje Tesnierov odnos do občutljivosti in sam-bitnosti slovenske kulture, pa tudi do njene dejanske evropskosti, ki jo je sam večkrat omenjal. Za slovensko komparativistiko je zlasti zanimiv podatek, da omenja Tesniere v pismu nekemu sodobniku mladega Antona Ocvirka kot najobetavnejšega slovenskega izobraženca, s katerim seje srečal.
Ocvirk je Tesniera obiskal v Strasbourgu; kmalu zatem je objavil v Ljubljanskem zvonu poleg mednarodnih odmevov na prevod Župančičevega dela tudi krajši pogovor s prevajalcem. V svoji Teoriji primerjalne literarne zgodovine pa gaje postavil v vrh tujih slovenistov, ki so se primeijalno ukvarjali s slovenskim slovstvom. Po Ocvirku je uspel Tesniere ob analitičnem in razvojnem prikazu tujih vplivov dokazati izvirnost in umetniško veličino pesnika Otona Župančiča.
Z Lucienom Tesnierom kot literarnim zgodovinarjem se je na simpoziju ukvaijal prof. Rudolf Neuhauser s celovške univerze. Njegov prispevek je želel biti, po
KRONIKA
lastnih besedah, pohvala, hkrati pa tudi objektivna kritika Tesni-erove monografije o Otonu Župančiču (Oton Joupantchitch -poete Slovene, I’homme et
I	'oeuvre, Paris, Belles-Lettres, 1931).
Neuhauseijeva temeljna teza je, da je Tesnierova študija, navkljub tesni navezavi na sočasno literarno teorijo in metodo, izredno delo, ki je dandanes malo znano. Neuhauser predstavlja njegovo analizo vpliva ljudskih pesmi na Župančičev opus, zdi pa se, da pušča ob strani raziskavo primerjalne metode, ki je poleg manj zaznavne psihološke temeljni princip Tesnierove interpretacije Župančičeve lirike in dramatike. Neuhauser sicer omenja primerjanje Župančičevih pesmi z Baudelairovimi ali Ver-lainovimi, vendar je mnenja, da se je prevajalec pri tem omejil zgolj na splošen veznik podobnosti - “kot”. Tesniere ga sicer redno uporablja, a se ne zaustavlja samo ob površinskih in površnih literarnih komparacijah. Svoje teze opremi z natančnim in obsežnim gradivom (npr. s prikazom Baudelairovih pridevnikov, vezanih na območje oči in las, ki bi utegnili vplivati tudi na tovrstne Župančičeve). Ko Tesniere razpravlja npr. o socialnem aspektu Župančičevega pesništva, navede v opombah pod črto ustrezne odnosnice v poeziji Emila Verhaerena (Le forgeron) in Richarda Dehmla (jBergarbeiterlied). Tudi Neuhauser omeni jezikoslovčev naklonjeni odnos do slovenske kulture in slovenščine same, ki je “une des plus belles parmi les
langues slaves qui toutes sont belles”.
Zadnje področje Tesnierovega ukvaijanja z literaturo, ki so ga predstavili na simpoziju, je prevajanje slovenske poezije. Vladimir Pogačnik je namreč odkril v Tesnierovem fondu pariške Bibliotheque Nationale več prevodov slovenskih pesmi. Za udeležence simpozija je uredil krajši dvojezični izbor, prispeval pa je tudi predgovor, v katerem se dotika nekaj osnovnih problemov, ki se zastavljajo bralcu teh prevodov. Tesniere je slovensko liriko prevajal interlinearno, pri Prešernovem Sonetnem vencu je izpustil akrostih in rime. Na neupoštevanje rim pri prevodu Župančiča pa je opozarjal že sočasni anonimni kritik v Revue de litterature comparee. Pogačnik je izrisal tudi tematsko tipologijo Tesnierovih prevodov. Prevajalec je izbral večino pesmi, ki so tako ali drugače povezane s Francijo (obe Vodnikovi Iliriji, Stritarjev Pariz, Aškerčevo “ljudsko pravljico” Kako je kmet Francoza zibal). Nato je tu Prešernovo polemično in ironično pesništvo ter Jenkova in Gregorčičeva domoljubna lirika. Posebno mesto pa je namenil Antonu Aškercu. Prevedel je med drugim tiste pesmi, za katere je sodil, da so vplivale na genezo Župančičeve lirike, pa tudi tiste, ki kritizirajo pobožnjakarstvo. Zlasti izstopa prevod Antona Funtka, ki ga je v svoji monografiji uvrstil med “slovenske filistre”. Pri Cankarju pa se je omejil na njegove Dunajske večere, morda prav zato, da bi si ponazoril “duha dobe” dunajske
neoromantike, ki jo je tudi opisoval v študiji o Župančiču. Tes-niere je najbrž izbiral pesmi za prevod v skladu z omembami avtoijev v svoji monografiji. Zanimiva pa je Pogačnikova teza, da je morda Tesniere črpal svojo zamisel o stemah (shematizira-nih predstavitvah različnih načinov stavčnega ustroja) prav v svoji predstavi o poglobljenem prevodu.
Simpozij je torej dosegel cilj, ki si ga je zastavil. Slovenska znanost je izrazila hvaležnost velikemu uveljavitelju našega jezika in kulture, nekateri tuji raziskovalci pa so nam razkrili nove razsežnosti Tesnierovega slove-nofilstva in njegovih povezav s slovensko znanostjo.
Tone Smolej