Polda Tone
Beganica brez oljke
Gorjanski otroci so kaj dobro vedeli, koliko vrst lesa je treba za         j velikonočne beganice. Devet vrsl. Ravnili leskovih šib je treba, da je ročaj čim daljši in se lepo krivi preko rame; vtbovega mačia so na-brali ob Radovni. tistega z belirai iu drobnimi mačicami; hudovitnove poganjke, ki so na koncu že odganjali popke in so bili za las podobni onim šibam, s katerimi so nekoč voiaki šibali Jezusa; šop na vrhu pa je bil spleten iz bršljana, zelenega brinja in bezga, ki je sramežljivo        ' poganjal zgodnje liste.
Anžkov Joža je že davno nnnosil vse to na dom. In koliko! Za pet butar bi bilo, ne za eno! Tudi češnjeve in drenove veje je že sredi posta narezal in jih v nerodnem loncu grel v hiši, nosil na sonce i« vsak dan ogledoval, kdaj se na njih pokaže prvi cvet. Pa ga ni liotelo biti. Popje se je sieer napelo, a razpustiti se ni hotelo. Šele zadn je dni se je dren ruineno razcvetel. Kako je bil Joža vesel, ko je iz čebel-njaka priletela čebela in se obesila na cvet. O, ko bi tudi češnja cve-tela! Že je prišla sobota, a češnja ni cvetela.
Tudi tise Toža še ni imel. Tise, ki je tako temnozelena in v Gorjah ne raste. Morda je premrzlo. Le pri Pesjaku na vrtu jo imajo. Majlina je še in vsako leto odžene komaj za tri ali štiri prste. Zato jo Pesjak noče obrezati. Samo za domačo beganico odlomi nekaj vejic. Ko ga je Joža šel prosif, mu niti odgovoril ni: samo z glavo je odkiniial. Joža je namesto tise vpletel pušpan.
V jutru cvetne nedel je je že zgodaj vstal. Poskušal je. kako bo nosil beganico. Prvič jo bo. Lani jo je še brat nesel. Matere kar ni moeel pričakati, da se vrne od zgodnje maše. Ona namreč hrani ja-bolka, ki mu iili bo oee navezal na beganico. Jabolka! Rdeča. rumena, vsa svetla, kakor bi jih iz zadnjega snega pooral, bodo tako prijetno disala. Mati ni hotela povedati, koliko iih ima. Morda jih bo za celo trto? Morda za dve? En venec rdečih. drugi na rumenih! Malokdo bi jib toliko imel. Kako se bo postavil! Vsi ga bodo sledali.
Dva polna venca ie bilo jabolk in še so ostala. Tri je nato oče na vrhu beganice nataknil na šibe. da so se zibala, ko je Joža hodil.
Zgodaj ie še bilo. ko je stopal proti cerkvi. Vsi faniini so že šli pred njim. Pa je ^monov zagledal. da je Anžkov Joža še zadaj: »Po-čakajmo ga! Bomo videli, koliko jabolk ima.«
joža jih je ktnalu dohitel. Videl je. da imajo skoraj vsi raanjše beganiee. Tudi jabolk niso imeli loliko. Pa se je v hipu skuhala ne-voščljivost med fantini zaradi beganio. Stikali so. da bi aobili na Joževi kakšno napako. Pa ]e ni bilo. Šmonov pa le ni odnehal.
»Joža! Zakaj pa nimaš nobene pomaranče?«
»Saj imam jabolka.«
» Jaz imam jabolka in pomaranče.j je kazal Šmonov svoio beganico.
»ševeda. ko ti je jabolk zmanjkalo. Si jih pozimi snedel.« je zbo-del Joža. Pa mu je bilo skoraj žal: t\>di ob bi jih bil. če jih np bi rnati skrila.
Pa je Orehariev Tonček spazil. da Joža nima oljke v begariici. Skrivaj je povedal Šmonoverau. Potem so planili po Anokovem.
»Beganica brez oljke!«
iKakor bi šel brez glavel*
»Saj se je še blagoslov ne bo prijel.«
300
»Kaj ti pomagajo jabolka, bahač!«
sPobakati si se inislil, pa si na glavno stvar pozabil.«
sAnžkov bahač! Ba—aa!«
Da ni takrat v cerkvi pozvonilo, bi se bili fantiui stepli. Saj je uialokdaj minila cvetna nedelja brez boja. Pa je Oreharjev zaklical, da je že pozno in so stekli v ceikev.
Anžkov Joža pa je pooasi šel za njimi. Le kako, da je oljko po-zabil. Seveda, na jabolka je mislil, koliko jih bo, pa višino beganice ie računal. na oljko pa pozabil. Začutil je, da je beganica silno težka. Morda pa res ne bo blagoslov veljal. Bahati se je liotel, zdaj pa ...
Ko .se je prerival v cerkvi. kjer so pošumevale visoke beganice. se rau je zdelo, da vsi gledajo vanj : dva venca jabolk, eden rdeč, drugi rumen, in še na vrhu tri, tam, kjer bi morala biti oljka. In zardel je, kakor bi vsi vedeli. da nima oljke. Sram ga je bilo.
Šele takrat se je vzdramil. ko je duhovnik blagoslavljal. Spet je podvomil, če je njegova beganica blagoslovljena alt ne. Sam ni vedel. kdaj je začel moliti. Molil je. da bi ga Bog ne kaznoval zaradi ba-liaštva in da bi blagoslovil beganico. Po molitvi mu je nekako odlegln. Spet se je ozrl okrog sebe.
Sonce je nrisijalo na oltar, da so se mašna oblačila kar svetila. Župnik je molil, blagoslavljal in kropil oljčne vejice, ki jih je imel na olfarju. Nalo jih je pričel delili: najprej kaplann. nato kaplan njemu. poiem cerkovjiiku, minisfranfom in terkvenini kljnčarjem. In takrat je prisfopil Jožev oče in dobil oljko. Bil je kljnčar.
Ko so nato v procesiji šli okrog cerkve, so zvonovi veselo zapeli. Procesija se je vrnila pred zaprta vrata. Takrat se je Joža preril do očeta: >Oče! Oljko mi daj/e!« je poprosil. Oče, ki je nosil svetilko. se je vejice rad iznebil. Zataknil jo je Jožu v butaro.
Joža pa se z beganico ni več bahal. Tudi fantinom ni zameril, če-prav so ga pred mašo dražili zaradi oljke. Oreharjevemu Tončku pu je še celo tri jabolka dal. Ona tri. ki so bila na vrhu in so se iako lepo pozibavala. ko je hodil. Zdaj je bila na vrhu oljčna vejica. ki jo je od očeta dobil.