394                                  Fran Albrecht: Globlje in tišje.
Sred polnoči iz mrzličnih sanj krikne srce v nebo — in to črno nebo, ta prepad brezdanj: kot otlo ciklopsko oko . . .

Fran  Rlbrecht:
Globlje in tišje.
Globlje in tišje že padajo naše besede, kakor v brezdanje vodnjake polnoči, ko molčanje razprede čez obzorja svoje somrake.
Ali to niso naše besede,
to je naše veliko molčanje!
O, so-li vaše duše brezdanje
in močne, da nosijo mrak in tišino?
Rdeče zorijo sel naših vrtovi, kot bi kri naših src tam cvetela ... So še razcvela, ali uvela že so vaša srca, drugovi?
Tišje prihajajo ure brezdanje,
dragi, najtišje je pred viharji!
O, ko nalilo to pričakovanje
jekla bi v kri nam, da pela bo v zarji .