XIII. tečaj 2. zvezek 5 '1 W\ z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S posebnim blagoslovom N j i li Svetosti papeža Leona XIII., Njih Prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generalnega ministra celega frančiškanskega reda vreja in izdaje sli! I*. Stanislav Škrabec, m išnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina 3. zvezka. frančiškanska cerkev Matere Milosti v Maribora .... Življenje sv. Leonarda Portomavriškega IV. pogl. Sv. Leonard v novioijatu. Slovesne obljube itd. V. pogl. Sv. Leonard postane lektor bogoslovja. Njegova bolezen itd Sv. rožni venec. Veseli del. II. ... t. Marijino obiskovanje....................... 2. Magnifikat ali Marijina zahvalna pesem 3. Rojstni kraj sv. Janeza Kerstnika O raznoteri slepoti ....... Vsakdanji kruh. 2. Za mesec iebruarij — svečan . Sv. Tomaža Akvinskega. Razlaganje Gospodove molitve (i Molitve trojui učinek . : . . . Molitev. I. Nagovor: Oče naš, kir si v nebesih. 7. Kako je Rog naš oče........................ 8. Ketere dolžnosti imamo do Roga Očeta ‘J. Knj smo dolžni bližnjim .... Pripočilo v molitev............................... Zahvala za vslišaito molitev. ... „Očeuaš.“ Uvod H ■ ' ‘ 88: 89. 45. 45. 47. 51. 53. 58. 00. 61. 61. 62. 63. 6t. V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 18114. Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo. (Dalje.) (§. 12. konec.) Ako stojita dva samoglasnika neposredno skupaj, bodi si da že pervotno ni bilo soglasnika vmes, ali da je pozneje izpadel, se v mnogih primerili spajata v enega, ki je seveda pervotno dolg. Že v stari slovenščini je nastalo iz ne e s m i (./ pervotno ni bilo vmes): n è s m I. po naše iiè'sà m, n e's i. n e‘ itd.1) Tudi n è- v uék ù to, n è č i t o itd., naše n è- k à d «*, n é‘ k a j, je že v pervotm slovenščini skerčeno iz n e v è-[stfi so]. Pri nas je nastalo nadalje iz ne h o č o : n 6‘-č à m, iz ne imam: n é’ m a m v), iz s .t o j a t i : s t a‘-t i, iz p o j a s : p a’ s, iz g o s p o j a : gospa4 iz gospoje: g ò s p é‘, iz g o s p o j i : g 6 s p é4, iz g o s p o j o in gospoje-jo: gòspó4, iz go s poji (gen. pl).- gospe4, iz moja, moje, mojo, m o jejo: ma, m é, m ó, iz mojega, mojemu, moje m, moje j, moji m i ; m e g a, m è m Ù, m è m, m è j, m è-mi ali mirni"), iz D c* b r o j e p o 1 j' e : D ob ivè4,p ol j’e, iz z 1 o j e g a (za staro z 1 a j e g o) : z 1 é g a4) — Ako tak é dolžino zgubi, se spremeni, kaker stari é, v : è *) : v è v- 0’ d a ") iz v o j e v o d a, 1 è’ p è g a, 1 č’ p è m ii, 1 »V p è m. 1 è’ p è j iz : lèp oj ega, le poje mit, lé pojem, lè pojej (in to iz jiervotnega : '1 è p a j e g o, 1 č p n je m u, 1 è p è je m 1, 1 é p è je j). §. 13. O vplivu samoglasnikov na soglasnike in nasproti soglasnikov na samoglasnike. Goltuiki k, , e i» rj’' goltuiki k, g, h, uko ju imel naslednji Bamoglasnik povdurok, spremenili v c, [t/]*, s. Po tem nauku bi bilo borž jasno, zakaj ho pravi po stsl. oko: V Gorici, 1894. II. zvezek. Mhutai w Rev Matere Mosti y lariùoro. Kaker je „Cvetje“ že enkrat poročalo, se stavi v Mariboru na Štajerskem preblaženi devici Mariji, Materi Milosti, na čast nova cerkev in sicer iz milodarov hvaležnih Marijinih otrok. Ustanovila se je v ta namen v frančiškanskem samostanu posebna družba za zidanje nove cerkve. Vsak družnik daruje najmanj 5 krajcarjev vsaki mesec, to je 60 kr. na leto za Marijino cerkev. Duhovne dobrote te Marijine družbe so precej velike. Stoji namreč ta družba v posebnem varstvu sv. starišev prebla-žene Device Marije, sv. J o a h i m a in sv. Ane. Berete se "vsaki dan dve sv. maši in sicer ena za vse žive in druga za vse rajne družnike. Namen je ta, da bi po mogočni priprošnji Matere Milosti vsi živi dimniki dosegli enkrat blaženo s m e r t in vsi rajni bili hitro rešeni iz ognja vic. Ko bode nova cerkev dozidana, pridejo vsa imena družnikov k podnožju čudodelne podobe Matere Milosti in se bodo tam hranila za večni spomin! — Verh tega se še vsak družnik vdeleži vseh molitev, dobrih del, božjih potov in daritev sv. maš, ki se v namen te družbe opravljajo. Prosimo tedaj v imenu preblažene ■device Marije, Matere Milosti, vse hvaležne Marijine otroke, — 34 — naj pristopijo k tej družbi in nam pomagajo doveršiti veličastno svetišče Matere Milosti. Veliko jih je sicer že pristopilo — naša družba šteje blizu 13 000 udov — vender veliko družilikov in milodarov še pričakujemo in potrebujemo, če hočemo to bo-goljubno delo dokončati do 15. avgusta 1895 ! — Imamo namreč namen, da bi ta Marijina cerkev bila ob enem spomin sede m-stoletnice rojstva velikega čudodelnika in častivca Marijinega, sv. Antona P a d o v a n s k e-ga, ki se bode gotovo 15. avg. 1895 slovesno obhajala povsod,. kjer se ta čudodelnik celega sveta časti in na pomoč kliče. Nekako hočemo tudi s tem bogoljubnim delom oživiti in o-buditi češčenje in zaupanje do sv. device — mučenic e F i 1 u m e n e, ki se je še pred kakimi 40 leti na Slovenskem častila in se tudi kazala čudovito pomočnico v brezštevilnah stiskah in nadlogah našega pozemeljskega življenja — zatorej bodeta imela tudi sv. Anton Padovanski in sv. Filumena svoje lastne kapelice v novi Marijini cerkvi. Veliko je naše zaupanje,, da bode Marija, Mati Milosti, v tej cerkvi velike milosti delila in da bodeta ta čudodelna Svetnika v tem Marijinem svetišču, razodevala, kako velika in mogočna sta pred Božjim obličjem v nebeškem kraljestvu. Ker smo prepričani, da ima preblažena Mati Božja veliko otrok in častivcev med pobožnimi Slovenci in da se češčenje in zaupanje do sv. Antona Padovanskega in sv. device - mučenice-Filimene vedno bolje razcveta in širi, terdno zaupamo, da se bo še veliko Marijinih otrok za našo družbo oglasilo in svojo ljubezen in zaupanje do sv. Antona in sv. Filamene s tem pokazalo, da nas v našem blaženem pa tudi trudapolnem delu podpirajo ! Ko so naš milostivi knez-škof letos 10. avgusta blagoslovili podzidje in položili temeljni kamen za Marijino svetišče, so po presveti daritvi sledeče besede izgovorili : „Pri oltarju sem denes prosil plačevalca vsega dobrega, naj milodare dobrotnikov za to hvale vredno delo z časnimi in večnimi dobrotami povračuje. Imena radodarnih dobrotnikov niso sicer znana pred svetom in niso zapisana v očitnih listih — pa ta imena so gotovo zapisana v bukvah življenja. Preroške besede pobožnega Tobija čez krasno Jeruzalemsko mesto in njegov veličastni tempelj : „B 1 a ž e n i, ki bodo Tebe z i d a 1 i“ se bodejo- tudi nad vsemi tistimi izpolnile, ki s svojimi milodari pomagajo zidati to Marijino cerkev. Amen, amen Vam pravim : Vsi, ki sè — 35 — svojimi milodari pomagajo zidati to Marijino cerkev, pridobijo si pravico do večnega sedeža v nebeškem kraljestvu!*— Predragi Marijini otroci, premislite te globoke besede v duhu sv. vere ter hitite vbogim očetom frančiškanom na pomoč, pomagajte jim zidati cerkev, ki bode posvečena preblaženi Devici Mariji, Materi Milosti, in posebnemu češčenju čudodelnih svetnikov sv. Antona Padovanskega in sv. device-mučenice Pillimene ! Sklepamo našo ponižno prošnjo z geslom, ki smo si ga izvolili za naše bogoljubno delo in v ketero stavimo celo svoje zaupanje ; tako-le se glasi : Vse po Mariji ! Vse z Marijo ! Vse v Mariji ! Vse za Marijo ! Prančiškanski samostan v Mariboru 25. dec. 1893. P. Kalist Heric gvardijan in predsednik Marijine družbe. Življenje sv. Leonarda Portomavriškega. (P. A. M.) IV. Poglavje. Sv. Leonard v novici j atu. Napravi slovesne -obljube. Postane mašnik in doverši bogo-s 1 o v s k e nauke. Pervo leto svojega redovnega življenja, to je v letu po-skušnje ali v novicijatu, je imel sv. Leonard učenika P. Bernardina od Kalenzane, moža velike gorečnosti in ostre spokornosti. Ko je bil ta čez šest mesecev premeščen v drugi samostan, je «topil na njegovo mesto P. Kristin iz Onelje, jako goreč in pobožen redovnik. Oba moža sta si prizadevala za dušni blager našega svetnika. Podučevala sta ga v redovnem vodilu, kazala mu pot duhovnega življenja, skušala ob raznih prilikah njegovo stanovitnost in ga vodila do vedno veče popolnosti. Sv. Leonard je bil zvest učenec. Vestno in natančno je spolnjeval tudi najmanj — 36 — važno pravilo. Zavoljo svoje gorečnosti je bil vsem svojim duhovnim bratom najlepši zgled. Vsi so ga ljubili, občudovali in, posnemali. Še v poznejših letih se je naš svetnik kaj rad spominjal novicijata. Tisti dan, ko je bil preoblečen, je imenoval dan svojega spreobernjenja, leto poskušnje sveto leto. V svoji veliki ponižnosti je večkrat ves žalosten tožil, da nima več perve gorečnosti, da ni v tolikili letih nič napredoval v popolnosti, in globoko je zdihnil „o blaženo, o srečno leto“ ! Mej tako važnimi nauki o kerščanski popolnosti, o namenu in poklicu redovnega stanu in mej tako svetimi vajami je kmalu preteklo leto poskušnje. Prišel je tako željno pričakovan dan, 2. oktober, ko je imel Leonard napraviti slovesne obljube. Z gorečo molitvijo se je pripravljal na ta sveti trenutek. S koliko sladkostjo in blaženostjo je bilo njegovo serce napolnjeno, ko so njegove trepetajoče ustnice izgovarjale besede, s keterimi se je popolnoma, nerazvezljivo Bogu daroval, to se ne da popisati, tonore spoznati le duša, ki se je kedaj enako Bogu posvetila. Odslej je govoril: „Dopolnimo posvečenje v strahu božjem*. Po sv. obljubah so ga poslali nazaj v Rim, da bi doveršil svoje učenje v modroslovskih in bogoslovskili vednostih. Cas sije razdelil v tri dele. Pervi je porabil za vajo v kerščanski popolnosti, drugi za branje pobožnih knjig in molitev, tretji za tor kar so mu njegove stanovske dolžnosti nakladale. Te razdelitve časa se je deržal tudi pozneje celo svoje življenje, koliker mu je bilo ravno mogoče. Posebno visoko je cenil sv- Leonard tiste duhovne vaje in pobožnosti, keterih se vsa samostanska družina skupno vdeležuje. Pogostokrat je rekel r da so molitve, pobožnosti, zatajevanja, ketere redovnik sam za se opravlja, sicer dobra in zasluživna dela, vender veliko veče vrednosti so skupne l'edovne pobožnosti, ker se človek pri teh ponižnosti in pokorščine uči. Večkrat je opominjal svoje součen-ce, naj tudi manj važna redovna pravila natančno spolnjujejo ter jim rekel : „Ako se zdaj, ko smo mladi, za malenkostne reči ne zmenimo, bomo v poznejših letih, ko bomo bolj prosti, bolj važne prezirali in zanemarjali1*. To pa ni bila edina korist, ketero so njegovi součenci iz njegovega občevanja ž njimi zajemali. Ko so se ob prostih urah ž njim sprehajali, on ni hotel dragega časa potratiti s praznim nekoristnim govorjenjem, temnč vselej je ober-nil pogovor na kaj, s čimer so se on in njegovi tovariši k sye- - 37 — tosti vnemali. Sè žarečim obrazom je rekel ; »Upajmo v Boga, da nam bo sè svojo milostjo pomagal, ne samo dobro, temne sveto živeti". Da bi syoje veliko hrepenenje po zveličanju duš nekoliko potolažil, je znašel neko posebno dobro sredstvo. Svoje tovariše je pregovoril za mejsebojno sveto tekmovanje v vaji kerščanske popolnosti. Vsak tjedeu si je vsaketeri izmej njih izvolil vajo v eni čednosti. V tej čednosti se je moral cel tjedeu vaditi, vsak dan čez to vest izpraševati in tudi le o nji govoriti, kako se najlažje pridobi, kako se njene zapreke odstranijo, kako se da ohraniti, kako v nji napredovati. Pri njihovih posvetovanjih in zborih je moral eden pred drugega poklekniti in ga pri ljubezni božji prositi, da mu je naznanil, v čem se je kaj pregrešil, kaj mu je popraviti treba. Pri teh svetih vajah sv. Leonard ni samo z besedo učil, temuč vsem je svetil, vse je spodbujal sè svojim svetim zgledom. Seveda si bo marsiketeri kristijan mislil, da je pretežko ali celo nemogoče vedno le o svetili rečeh se pogovarjati, da je tukaj naš svetnik pretiraval. Vender, kaker se vsakemu prijetno in sladko zdi o svojem ljubem prijatelju govoriti, tako tudi ni nič težkega in nepiijetnega za dušo, ketera se je vsa le Bogu posvetila, o Bogu misliti in govoriti ; zakaj »česer je polno serce, to rada usta govore." Kako polno pa je bilo serce sv. Leonarda ljubezni do Boga, kako je hrepenelo vse ljudi pridobiti za pravo sv. vero, kako je on želel za njo svojo kri preliti ! Na vsak način je hotel iti mej nevernike, izbrati si je hotel najbolj težaven misijon, da bi mogel več terpeti za Jezusa. V svetih duhovnih razgovorih ni skoraj o ničemer drugem govoril, kaker o tej sreči. Večkrat se je v duhu prestavil v sredo mej mali-kovavske divjakè ter je premišljeval, s kakimi besedami bi jih mogel najprej pridobiti za sv. evangelij, kako bi se moral za-deržati, ako bi ga prijeli in v ječo vergli, kako bi smert preter-pel, katera djanja čednosti bi takrat posebno moral obujati. Ko se je leta 1702 monsinjor Turnon. poznejši kardinalj. pripravljal na pot v Kino ter ob enem iskal vnetih evangelijskih delavcev za tamkajšnji težavni misijon, si je mislil naš svetnik, da je zdaj prišla najlepša prilika, da se mu izpolni želja. Precej se ponudi za to sveto delo, prosi svoje predstojnike dovoljenja in se priporoči neketerim kardinaljem, da bi podpirali njegovo prošnjo. Vslišan je bil ter z enim svojih součencev, keterega je bil k ttmu pregovoril, odločen za sveti misijon na Kitajskem, — 38 — kamer je imel v kratkem odpotovati. Toda Bog je hotel imeti svojega služabnika na Laškem. Nepričakovani zaderžki so nastopili. tako da je moral svetnik svoj sklep v svojo yeliko žalost opustiti. Oh, kako bi bil rad prelil kri za Jezusa ! Celo življenje je bila to njegova seréna želja, ves žalosten je tožil, mutast, boš, in ne boš mogel govoriti do dneva, ko se bo to zgodilo, ker nisi verjel mojim besedam, ki se bodo dopolnile ob-svojem času“. (Luk. I. 5 — 25) Ko so bili dnevi njegove službe dopolnjeni, je šel na svoj dom. In mutast, kaker mu je angelj rekel, je čakal dopolnjenja božje obljube. Šest mesecev pozneje pride ravno tisti angelj še z veselejšim naznanilom k ponižni devici Mariji v Nazaret. Ko je bilo-oznanjeno rojstvo tistega, ki bo pripravljal pot, je moral priti tudi Oni, na keterega bo kazal kot na Jagnje božje. Marija ni dvojila nad angeljevimi besedami kaker Zaharija, ampak je v verni ponižnosti rekla: „Glej ! dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi.“ Kedo bi dostojno popisal veselje, ki ga je občutila sv. devica, ko je bila prepričana, da se je božja obljuba po njej spolnila, in da nosi pod svojim sercem svojega Odrešenika ? V resnici njeno serce je kipelo od nebeške sreče in zadovoljnosti in jo želelo tudi drugim razodeti. Hrepenelo je po prijatelici, da se-ž njo veseli. In reš nam pravi sv. evangelij, da se je tiste dni» to je, kmalu po oznanjenju vzdignila in šla v gore v mesto na Judovem, in prišla v hišo Zaharijevo in pozdravila Elizabeto» (Luk. I. 39.) Človeško serce je vstvarjeno za družnost. Notranji nagon sili človeka, da odkrije tudi drugim, kar mu serce teži, — in čim važniša je zadeva, tem raje bi jo rad razodel zvestemu pri-jatelu. In blager človeku, ki je našel dušo, ki ž njim enako misli in čuti. Ke bi imel človek tudi vse dobrote sveta, pa bi bil sam, — ne veselilo bi ga, zanj bi bila zemlja sè vsem svojim bogastvom le gola puščava. Pravo veselje in srečo čuti le takrat, ko jo more drugim razodeti, ki ž njim enako čutijo. Tudi žalosti in nesreče ne čuti toliko, če ima prijatelja, keteremu more potožiti svoje britkosti. Zato govori sv- Duh : ., Bolje je, da sta dva skupaj, kaker pa sam ; če eden pade, vzdigne ga drugi» Gorje pa človeku, ki je sam ; če je padel, nima ga, ki bi mu pomagal.“ (Mod. 4, 9.) Marija je po angelji zvedela, da je Elizabeta vže v šestem mesecu noseča. Mej potjo je mislila, kako bi pozdravila Elizabeto, pa jej tudi razodela svojo srečo, da je postala mati obljubljenega Odrešenika. Ali nepotrebna skerb ; za to je vže Bog preskerbel. „Ko je Marija prestopila prag Zaharijeve hiše in po- — 47 — zdravila Elizabeto, je poskočilo dete v njenem telesu. In Elizabeta je bila napolnjena sè svetim Duhom ter je rekla Mariji : »Blagoslovljena ti mej ženami, in blagoslovljen sad tvojega tele--sa ! Od kod meni ta čast, da pride mati mojega Gospoda k meni ?“ (Luk. I. 43.) Ta sprejem in pozdrav je zelo iznenadil sveto devico. Od kod ve Elizabeta njeno skrivnost ? Ko zapazi osupnjenje in zadrego svete device, razodene jej, od kod ve nje skrivnost. Reče jej: »Glej ! ko je prišel glas tvojega pozdravljenja v moja ušesa, je poskočilo od veselja dete v mojem telesu. In blagor ti, ker si verovala, ker se bo dopolnilo, kar ti je povedano od Gospoda.11 (Luk. I. 45.) Tako je imela Marija tovarišico svojih skrivnosti, ki se je ž njo veselila. Tri mesece je ostala pri svoji teti ter jej pomagala pri gospodinjstvu. Oj, koliko dušnega veselja ste mej tem časom vžili, razgovarjaje se o skrivnostih in milostih, s keterimi ju je Bog oblagodaril. Ko se je Elizabeti in Zahariji spolnilo, kar jima je bil angelj naznani1, se je sveta devica vernila v Nazaret v svojo hišico, da tudi sama v tihi samoti pričakuje «polnjenje tega, kar jej je bil angelj naznanil. Tri mesece je ostala nekedaj skrinja zaveze v hiši Obede-•domovi in jej prinesla obilen božji blagoslov. Še veči blagoslov je prinesla skrinja nove zaveze Zaharijevi hiši. Po nauku cerkvenih učenikov je bil predhodnik Janez v materinem telesu o-■čiščen podedovanega greha po posebni milosti in napolnjen s tisto svetostjo, ketero je kazal v življenji. Zato je Jezus sam rekel o njem, da je največi od žen rojenih. Posvečenje Janeza Kerstnika v materinem telesu je bil toraj glavni vzrok, da je Marija obiskala svojo teto Elizabeto. Perva milost včlovečenega Sinu božjega na zemlji je bilo posvečenje in očiščenje svojega predhodnika. To milost mu je skazal po posredovanji svoje matere. Ali nam s tem ni pokazal — da je Marija posredovavka njegovih milosti ? Kaker je hotel le po Mariji človeško naturo na-se vzeti, tako nam hoče tudi le po Mariji deliti vse milosti, ketere je sè svojim včlovečenjem, življenjem, terpljenjem in smertjo zaslužil. 2. Magnifikat ali Marijina zahvalna pesem. Tropa divjih Agarenov, lačnih in žejnih, je blodila po puščavi, kjer je živel sv. puščavnik Saba, da bi našla hrane in — 48 — vode. Pridejo do koče Sabine in sé silo prideró vanjo ; tu iščejo po vseli kotili vode in pijače. Ker nikjer nič ne najdejo, začno pretiti sivolasemu puščavniku in ga suvati semtertja. Saba jim ne reče žal besede. Mirno in pohlevno pogerne sredi izbe ovčjo kožo in na njo nanosi nekaj buč in druzega sadja, ki ga je imel. S tem so si diyjaki za silo žejo in lakoto potolažili in šli mirno dalje. Čez nekaj dni tropa Agarenov zopet obišče puščavnika. Pa zdaj so bili bolj prijazni in priljudni. V znamenje svoje hvaležnosti so prinesli puščavniku raznega živeža. Ko Saba to vidi, začne zdihovati : „Oj, gorje nam ! Diyjaki so nam hvaležni za tako majhino dobroto : mi pa vsaki dan vživamo darove našega stvarnika in mu povračujemo z nehvaležnostjo" ! Sivi starček je govoril resnico ! Kolikokrat si obtežimo vest z gerdo nehvaležnostjo, ker se ne zahvalimo Bogu za njegove dobrote. Navadno zdihujemo le takrat k njemu, ko smo v stiski in bi radi kaj dobili od Njega. Kavno ta nehvaležnost do da-rivca vseh dobrot nam odtegne veliko dušnih in telesnih dobrot. Zato piše Tomaž Kempčan : „Človek ne dela prav, če Bogu s- hvaležnostjo tako rekoč vsega ne poverite. In zato nam ne dohajajo darovi milosti, ker smo nehvaležni Njemu od keterega prihaja vse dobro. Zakaj vedno bo milosti prejemal tisti, ki s& za nje dostojno zahvaljuje. Prevzetnim pa se odvzame to, kar se ponižnim daje1*. (II. 103). Prelep zgled hvaležnosti je vsem sv. devica Marija. Čutila svojega hvaležnosti kipečega serca je izlila v svoji zahvalni pesmi, za vse čase vzoru navdušene zahvalne pesmi in molitve. Marija se zahvaljuje v tej pesmi za milosti, ketere je Bog njej izkazal : ravno tako se pa zahvaljuje tudi za dobrote, ketere je Bog skazal izraeljskemu ljudstvu in po njem vsemu človeštvu. Ko je Elizabeta pozdravila Marijo kot blagoslovljeno mej ženami in mater svojega Gospoda, je obernila Marija ponižna dekla Gospodova, vso to čast na Boga z besedami: „Moja duša. poveličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu mojem zveličarji; ker se je ozerl na nizkost svoje dekle. Zakaj glej! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi ; zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in sveto njegovo ime. (Luk. I. 46—80). Hotela je reči: Ti ime blagruješ, ker me imenuješ mater božjo in z menoj vred hvališ vsmiljenega Boga. Jaz po poveliču- — 49 — jem le nebeškega Očeta, ki mi je izkazal toliko milost, da se pomeni izverši skrivnost včlovečenja Sinu božjega, Ali da govorim z besedami častitljivega Bede : „Bog me je povikšal s tako visoko in neslišano skrivnostjo, da je nobeden jezik ne more izgovoriti, da jo najglobokejša serčna čutila komaj obseči morejo. Zato mu darujem vse moči svoje duše v zahvalo ; zato mu posvetim, premišljevaje njegovo velikost, ki nima konca, vse, da živim,, čutim in mislim'. S preroškim duhom napolnjena gleda Marija v prihodnja stoletja in vidi spolnjeno veliko delo božjega vsmiljenja, ki ga je Gospod storil na njej ; vidi, kako jo ves človeški rod hvali, blagoslavlja in poveličuje. Vidi dopolnjeno delo, ketero je mogel na njej storiti le on, ki je vsegamogočen ; zakaj le vsegamogoč-nosti božji je bilo mogoče včlovečenje božjega Sinu v devici. Marija poveličuje delo božje, čiger ime je sveto ; zakaj neskončno sveti Bog sovraži greh in je hotel s včlovečenjem Sinu božjega odvzeti greh od človeštva. Ves svet veruje to resnico,, in za to poveličuje Marijo. Ne poveličujejo pa Marije samo, ker je storil Gospod nad njo velike reči ; poveličujejo jo tudi zato, ker je bila v svojih lastnih očeh majhiua, ker je vse milosti zavračala nazaj na darovalca. Narodi blagrujejo Marijo zato ker je ponižno in hvaležno spoznala dobrote in milosti božjega vsmiljenja in hvalila Boga : „Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu, mojem zveličarju ; zakaj velike reči mi je storjl". Oj, kolikokrat imamo tudi mi vzrok ponavljati to zahvalno Marijino molitev. Vi stariši imate dobre otroke, ki vam čast in veselje delajo. Z božjo pomočjo so taki, zahvalite se mu ! Velike reči vam je Gospod storil, zahvalite se mu. — Si bogat, pomnožil si svoje imetje in vse ti gre po sreči; ne pripisuj tega le svoji modrosti in marljivosti ; glej božji blagoslov je s teboj ; daj zato hvalo-Bogu ! Ko je bil Leon Izavrik gerški cesar je nastala brezbožna verska ločiua ki je učila, da je malikovanje častiti podobe in ostanke svetnikov. Proti tej krivi veri se je zè vso gorečnostjo boril s peresom in besedo damaščanski meščan Janez. Za plačilo ga je cesar pri damaščanskem kalifu (mohamedanskem cesarju) po krivem zatožil izdajalstva in kalif mu je dal odsekati roko, s ketero je pisal proti krivi veri podoboborcev. Na priprošnjo svete device Marije pa se mu je po čudeži odsekana roka — 50 — zopet prijela in zacelila, kaker v dokaz resnice tega, kar je učil. Sveti Janez se zahvali Bogu in Mariji za čudovito ozdravljenje z besedami : „Moj duh se veseli v Bogu mojem zveličarju in njegovi dobrotljivi materi Mariji". — Če tudi nam ni Bog na tako očividen način pomagal, vender smo vže prejeli brezštevilnih dušnih in telesnih dobrot od njega, poveličujmo ga z Marijinimi besedami ! Človek je tesno navezan na druge. Je v neki zvezi z onimi, ki so pred njim živeli, pa tudi z onimi, ki bodo v prihodnje živeli. Ta tesna zveza vsega človeškega rodu je tudi vzrok, da morejo vsi postati deležni milosti odrešenja. V tej tesni zvezi je tudi sveta devica, saj je Adamova hči, kaker mi. Po M.ulji je pa tudi njen božji Sin, naš gospod in zveličar Jezus Kristus, z nami in vsem človeškim rodom v zvezi. Po tej natomi zvezi je milost m zasluženje Jezusa Kristusa na nas prešlo, kaker so ga bili deležni tudi pravični stare zaveze, ki so upali na obljubljenega odrešenika, in je bodo deležni bodoči rodovi, ki bodo vanj verovali. Vsa zgodovina človeštva pred Jezusovim rojstvom je le pripravljanje na njegov prihod ; vsa zgodovina človeštva po njegovem rojstvu do konca sveta pa nam zopet le dokazuje, da je Jezus zveličar in odrešenik sveta in da se le v njegovem imenu moremo zveličati. On je začetek in konec. To tesno zvezo človeštva je sveta devica pregledala. Zato, čudeč se in hvaleč poveličuje prečudno božje vladanje sveta z besedami : „Gospodovo vsmiljenje jim je od roda do roda, keteri se njega boje. Moč je skazal sè svojo roko, in razkropil je ua-puhnjene v misli njih serca11. (Luk. I. 50. 51.) Pokončal je Faraona v erdečem morji ; prebivalce Kanaana po Jozvetu in družili sodnikih ; tudi filistejce, Moabite, Edomite, in druge sovražnike izraeljskega ljudstva je premagal, zakaj ..razkropil je napuhnjene v misli njih serca“. Tudi satanu naj-prevzetnišenni vladarju teme, je zdrobil moč v trenotku, ko je Sin božji človek postal. „Mogočne je vergei sè sedeža, in ponižne je povzdignilJ. Mogočna kraljestva starega, srednjega in tudi novega veka je razrušil. Izginila je slava njih vladarjev, in oni ž njo. Le vladarje in voditelje svoje cerkve, ki so v priprosti ponižnosti o-pravljali svojo dolžnost, je ohranil. Neznatna se očem sveta zdi moč sv. cerkve; pa se vender vedno bolj širi in razcveta po — 51 — vseh delili sveta in obhaja slavne zmage nad svojimi sovražniki. „Lačne je z dobrim napolnil in bogate prazne spustil. Sprejel je Izraelja, svojega služabnika in se spomnil svojega vsmi-ljenja. Kaker je obljubil našim očakom, Abrahamu in njegovemu zarodu na vekomaj.“ (Luk. I. 53, 55.) V pervem delu svojega slavospeva poveličuje sveta devica dobroto božjo do svoje osebe, v drugem pa slavi božje delo odrešenja človeškega rodu. In ravno v tem kaže visokost svoje duše, ker njena ljubezen obsega \es svet. Katoliška cerkev je Marijino hvalno pesem sprejela mej svoje cerkvene molitve. Vsaki dan se pri večernicah zahvaljuje Bogu za prečudno vladanje sveta, za ohranjenje in razširjenje sv. cerkve, za ponižanje njenih sovražnikov, za vse darove in milosti, keterih so udje sv. cerkve deležni. Ta molitev je pa tudi primerna za vsacega kristijana, ker zapopade vsa čutila, ki naj bi napolnjevala serce slehernega kristijana. 3. Rojstni kraj sv. Janeza Kerstnika. Bivališče svete Elizabete in rojstni kraj sv. Janeza Kerstnika je dandenes vas, ki stoji dve uri hoda od Jeruzalema proti jugozapadu v puščavi Juda. Prebivalci imenujejo to vas Ain Karim. Puščave v sveti deželi si pa ne smemo misliti kot prave peščene samote, kaker je v Afriki puščava Sahara, ampak nenaseljeni in neobdelani kosi zemlje so, ki služijo za pašnike. V sredi vasi je frančiškanski samostan, v keterem biva osem do dvanajst mašnikov iz raznih redovnih pokrajin. To je precej veliko poslopje na vzvišenem ravnem prostoru, zato ga popotnik vže iz daljave vidi. — Cerkev so bili neverniki oskrunili in je ležala dolgo v razvalinah. Francoski kralj Ludovik XIV. si jo je zopet prisvojil in jo prav lepo popravil, da je ena najlepših v Sveti Deželi. Sezidana je na tistem mestu, kjer je stala Za-harijeva hiša in je bil rojen sv. Janez. Postavili so tukaj svetišče, ki je večinoma podobno drugim, ki jih vidiš v Svet: Deželi. Če greš namreč na levi strani cerkve po marmeljnatih stop-njicah, prideš do oltarja, na keterem se vsaki dan maše bero. Veliko svetilnic razsvitljuje ta prostor. Svetišče obdajajo izrezane podobe, ki predstavljajo rojstvo sv. Janeza, Jezusov kerst in Janezovo smert. V sredi na tleh je marmornata plošča, na ke-teri bereš napis. „Hic praecursor Domini natus est“ — Tukaj je bil rojen predhodnik Gospodov. — 52 — Vas je r.a okoli obrobljena s homci ; tudi je po okolici več vodnjakov, ki imajo živo vodo. Največi se imenuje „Marijin vodnjak1*, ker je baje iz njega Marija zajemala vodo, ko je bila pri svoji teti Elizabeti. Kake pičle četert ure od tega kraja, še bolj v gorovji, je kraj, ki ga navadno zovejo «Marijino obiskovanje**. Je na rebri hriba, kjer sta imela Zaliarija in Elizabeta posebno hišico. Pobožno ustno izročilo nam pripoveduje o tem kraji to-le : Sveta devica je šla najpreje v vasi v hišo svoje tete; ko je tu ni našla, je šla v to hišico na homci. Na tem kraji je sezidala sv. Helena lepo cerkev. Še daudenes se vidi nekaj razvalin te cerkve. Blizu teh razvalin stoji kapelica, v keteri je ■oltar. Ta kapelica stoji na ravno tistem kraji, kjer se je sesia Elizabeta ž njo, ki je nosila v svojem telesu Odrešenika sveta. Večkrat se tu bero sv. maše, na praznik Manjinega obiskovanja pa gredo k tej kapelici v slovesnem sprevodu iu obhajajo v njej slovesno službo božjo. Kako poldrugo uro hoda od tega kraja kažejo popotniku votlino v skali, v keteri je bival Janez Kerstnik od svoje mladosti do tistega časa,' da je začel pokoro oznanjevati in pripravljati pot Gospodu. Živel je od kobilic in divjega medu. Kobilice so tudi še daudenes živež vbožnim prebivavcem Svete Dežele in družili jutrovih krajev. To so do štiri palce dolge in perst debele živalice ; ki jih nosijo prebivalci jutrovih dežel na terg na prodaj. Jedo kuhane aM» pa pečene. Na poti proti tej votlini kažejo potniku tudi skalo, na keteri je, kaker pravijo, Janez Kerstnik večkrat oznanjeval ljudem pot pokore. Puščava je sploh pusta in nerodovitna; vender vidiš po okolici vasi, eno prav blizu votline. Pot do votline je precej težavna, ker ti je treba iti po stopujicah. Votlina v skali je dvanajst črevljev dolga in osem široka. Mesto okna ti je naturila razpoka skale, skozi ketero lahko pregledaš vso dolino in enostransko gorovje. Čisto zadaj v votlini je «postelja** iz kamenja. Na tem kamenju je spal in počival sv. Janez Kerstnik Poleg votline je bister studenček, ki je bil odrešenikovemu predhodniku za pijačo. Na večer pred praznikom sv. Janeza Kerstnika gre navadno okoli polnoči iz vasi procesija do te votline. Tu postavijo oltarje, da opravijo mašniki daritev sv. maše. Te slovesnosti se vdelež ujejo navadno vsi katoličani iz bližnjih pa tudi bolj oddaljenih krajev. — 53 — Četert ure od votline sv. Janeza kažejo popotniku tudi grob sy. Elizabete. Zapojmo tudi mi na tem svetem kraji se sv. Zaharijem : «Hvaljen bodi Gospod, Izraeljev Bog, ker je obiskal in odrešil svoje ljudstvo, in nam postavil rog zveličanja v hiši Davida, svojega služabnika, — kaker je govoril po ustih svojih prerokov, ki so od nekedaj — odrešenje od naših sovražnikov, in iz rok vseh, ki nas sovražijo ; vsmiljenje storiti našim očetom in pomniti svoje svete zaveze ; prisego, ki jo je prisegel Abrahamu, našemu očetu, nam dati, da rešeni iz rok svojih sovražnikov, služimo njemu brez strahu v svetosti in pravici pred njim vse svoje dni. In ti, dete, boš prerok Najvišjega imenovano ; pojdeš namreč pred obličjem Gospodovim, njegova pota pripravljat ; dati znamenje zveličanja njegovemu ljudstvu v od-puščenje njih grehov ; po priserčnem vsmiljenji našega Boga, po keterim nas je obiskal, on, ki izhaja iz visokosti; razsvetliti te, ki sede v temi in smertni senci, da ravna naše noge na pot miru.11 (Luk. I. 68-79). Ti si prišel, o Jezus, da prineseš mir in sveto veselje vsem, ki so svete volje. To zveličavno veselje si dal okusiti tudi svojemu predhodniku sv. Janezu in sv. Elizabeti, ko jo je obiskala Marija ; napolnjeni sè sv. Duhom so glasno poveličevali tvoje vsmiljenje, in se veselili v tebi, svojem Zveličarji. Prešini tudi naša serca z ognjem svoje svete ljubezni, da bomo vedno bolj okušali v sebi tolažbe svete vere ; dodeli tudi nam, da ne bomo iskali pri svojih obiskih in shodih posvetnega in pregrešnega veselja, ampak v njih le tebe poveličevali in pa tistega, ki te je poslal, večnega Očeta! Amen. 0 razno vcrstni slepoti. Nigdar trudni dušni lovec, peklenski sovražnik, stoji sicer vedno na preži, da bi zopet kako dušo v svojo mrežo vjel, vender pa ima tudi gotove čase, ko s posebno srečo in nenavadno vspešno svoj lov lovi. Jako bogata žetev je za nj pustni čas, pri pustnih veselicah, kjer s pomočjo obilnih žanjcev in žanjic poteptane klasove nabira za peklenski skedenj. Koliko nežnih cvetlic bele nedolžnosti bo zopet letos zvenelo, koliko grehov — 54 — napuha, ničemernosti in nezmernosti, zapravljivosti in mesenosti ho iz nova vžalilo ljubeče serce nebeškega očeta! Neki svet služabnik božji je imel tole prikazen. Videl je trumo peklenskih duhov, ki je leno in brez vse skerbi postopala po velikem mestu, kaker ne bi imela nobenega opravka. Po hišah na okolo pa se je slišal vesel šum in hrup muzike in plesa in gostij, kar ni imelo ne konca ne kraja, ne po noči, ne po dnevi. Ta nemarnost sicer tako gorečih zalezovavcev se čudna zdi svetniku in zato popraša enega teh pustih pohajačev, zakaj tako leno lazijo okoli. „Zakaj neki ne bi?-1 mu odgovori le-ta peklensko vesel s prav satanskim smehljanjem. rTe dni“ (mislil je divje pustne dni) ..imamo mi prav za prav naj menj dela in največ dobička; zdaj nam ljudje kar trumoma lete sami v mrežo.“ Žalostno sicer, toda resnično. Za posvetnimi pustnimi veselicami pa nastopi sveti postni čas, ki je že hvala Bogu sè svojimi ginljivimi, pretresljivimi pridigami in resnobno tihoto marsiketero zmedeno glavo zopet vrav-nal, da je sprevidela svojo nespamet in spoznala, kam jo vodi grešna pot. Precej na pustno nedeljo, imenovano v cerkvenem jeziku kvinkvagezima, nam kaže skerbna mati sveta cerkev v nedeljskem evangeliju slepca, lepo podobo nelepega grešnika, ki prosi pomoči, a pomagati mu ne more nihče drugi razen tistega, ki je prišel na svet, da bi za rešenje oslepljenega grešnika terpel in vmerl, in ki sam o sebi pravi, da je luč sveta. Namenil sem se, da vam spregovorim tukaj nekoliko o raznoverstni človeški oslepljenosti in slepoti, dasi živimo v času, v stoletju, ki slovi prav posebno zavolj razsvetljenja, napredka in znajdeb. Res je in ne da se tajiti, da moramo kar stermeti nad človeško bistroumnostjo v časnih stvareh ; vender je pa tudi res, da se moramo žalibog še bolj čuditi, ako ob e-nem opazujemo, da ravno to v svetnih stvareh tako razsvetljeno človeštvo vedno bolj vid zgublja za stvari, ki se tičejo večnega zveličanja. Da siromaki ob poti pri mestu Jeriho, o keterih nam pripovedujejo sveti evangelisti Lukež (v 18. pogl.,) Marka (v 10. pogl ) in keterih enega sveti Matevž (v 20. pogl.) imenuje Bar-timeja, niso nič videli, ker so bili slepi, brez zmožnosti za vid, to je bila sicer vsmiljenja, ne pa občudovanja vredna slepota. Ke bi pa kedo, obdarovan sè zmožnostjo za vid in z odpertimi očmi vender ne videl, bi bila to ne toliko pomilovanja kaker — 55 — pa občudovanja vredna, da celo neverjetna slepota, ako je ne bi na več krajih spričevalo nezmotljivo sveto pismo. Če besede svetega pisma mej seboj primerjamo, moremo posneti iž njih tri stopnje slepcev z odpertimi očmi. Perva in najnižja stopnja te čudne slepote je: z odpertimi očmi ne videti tega, kar je. Druga in primeroma veča je : z o d p e r t i m i očmi videti to, kar ni. Tretja stopnja je največa in vredna največega stermenja : z odpertimi očmi ne videti, ne čutiti, ne opaziti te svoje 1) odisi per v e, bodisi druge stopnje slepote. I. Pervo slepoto te verste opažamo dosti razločno na Savlu, poznejem svetem Pavlu. Doveršeno je že kamenjanje svetega Stefana, Savel pa, ki je še dehtel pretenje in morijo zoper licence Kristusove, odjaha iz Jeruzalema, preskerbljen s pismi velikega duhovnika, ter hiti proti Damasku, da bi tamkaj preganjal kristijane. Ko je že blizu Damaska, ga na nagloma ob-sveti svetloba z neba, „i n z odpertimi očmi nič ni videl" (Dj ap. 9. 8.) Pred Savlovimi očmi je Damasek. Naj-prostorniše in najimenitniše mesto cele Sirije stoji pred njim, okolo njega premnogo spremljevavcev, in vender Savel — z odpertimi očmi nič ne vidi. To vam je tista čudna slepota per-ve stopnje : z odpertimi očmi ne videti tega. kar je pred očmi to se pravi, gledati in ne videti. Kar se je zgodilo Savlu pred Damaskom, glavnim mestom Sirije, to se je mnogo stoletji poprej primerilo vojakom sirskega kralja pred Dotanom in Samarijo (4. kralj. 6). Sirski kralj pripelje veliko vojsko zoper kralja izraeljskega. Da bi ga vjel, mu postavi na vse strani mnogo zalezeb in zased, toda brez vsega vspeha, ker je za vse te naklepe zvedel izraeljski kralj še o pravem času in se zato varoval. Sirski kralj, ves nevoljen in zbegan, ker vidi, da mu vse spodleti, skliče svoje vojvode in svetovavce, ter poprašuje po domačem izdajavcu njegovih skrivnih sklepov. Reko mu pa da se moti in da je prerok Elizej, ki stanuje v mestu Dotanu, tisti, ki vse to zve po preroškem razvetljenju in vsako besedo, ki jo sirski kralj spregovori v svojem hramu, pove Izraeljevemu kralju. Da bi ga vjel, pošlje v Dotan cvet svoje — 56 — vojske, ki po noči obda mesto. Ko Elizej zve, kaj se je zgodilo, začne moliti in prosi Boga, -da naj te ljudi vdari sè slepoto. Potem gre sam sovražnikom naproti ter jim reče : .Hodite za ra e n o j in pokazal vam bom moža, ki ga i š č e t e.“ Pelje jih zdaj iz Dotana in pripelje v Samarijo. Še le po tem, ko so že v terdno obzidanem mestu, opazijo sovražniki, da jili je mož božji zapeljal, da so v sredi Samarije, vjeti od Izraeljcev. — Tu imamo zopet zgled čudne slepote sirskih vojakov. Z odpertimi očmi gledajo znanega jim Elizeja, in vender ne vidijo. Z odpertimi očmi gledajo znano jim mesto Dotan, in vender ne vidijo. Gledajo znano jim Samarijo in vender ne vidijo. Bog jim ni vzel vida. da ne bi mogli nič videti, le vje-mal se ni ta vid s tisto zmožnostjo, ki razločuje stvari, ketere so pred odpertimi očmi. O zaslepljeni kristijani, koliko hujša je slepota kristijanoy od slepote Sirijanov ! Elizej pomeni po slovensko blaženost ali zveličanje božje; Samarija pa str a ž a ali h u d a j e č a in Dotan postava. Sirski vojaki, iskaje Elizeja, zapuste Dotan in zajdejo v Samarijo. Mi kristijani, iskaje zveličanje, iskaje nebesa, odstopimo od Dotana, od postave, zapovedi božje in se slednjič vidimo vjete v Samariji, v peklenski ječi. In kaj je krivo te slepote, te zmote ? To prihaja od tod, ker tudi mi, ka-ker Sirijani, z odpertimi očmi gledamo, pa ne vidimo. Gledamo tolikrat priporočano in tolikrat nasvetovano pot zveličanja, ki vodi v nebesa, tesno in robato. Gledamo pa tudi tolikrat odsvetovano široko in prostorno cesto, ki pelje v pogubljenje, v peklensko Samarijo, toda žalibog, gledamo le, da vidimo, ne pa, da bi si k sercu vzeli in kaj storili, gledamo le poveršno, ne gledamo pa pazljivo. Slepota Sirijanov, ki so gledali in ne videli, je bila čudež, mi pa smo slepi po svojem lastnem za-dolženji. Naj razložim to še sè zgledom dveh Kristusovih učencev, ki sta šla ravno na dan njegovega vstajenja iz Jeruzalema v gradič Emavs in imela mej seboj žalostne pogovore o Kristusovi smerti. Pač čuden primerljaj ! Gospoda, ki se jima približa, ki ž njima gre in se ž njima tudi pogovarja, ne spoznata! Neke-teri so menili, da ga zato nista spoznala, ker je spremenil svoj obraz, svoj glas in govorico. Ali take razlage, pravi že sveti Avguštin, ne pripušča lastnost evangelijskih besedi (Luk. 24.), ki povedo, da vzrok njijune zmote ni bil predmet, oseba, temuč zmož- — 57 — nost njijunega vida, toraj ne tisti, ki sta ga videla, temuč vid sam : „n j i j u n e oči pašo bile z a d e r ž a n e, da ga nista spoznala." Vpraša se zdaj: če so bile oči teh dveh učencev zaderžane, kako sta pa videla ? In če sta videla, kako so jima bile pa oči zaderžane? Odgovor je kratek: zaderžane so jima bile oči ne z ozirom na vid, temuč z ozirom na pazljivost. Sla sta svojo pot (Kleofa namreč in Luka, ki nam sam to popisuje,) vsa zamišljena v svoj pogovoi o Kristusovi smerti, silno žalostna in vtopljena v tožne, skoraj obupne misli. To nam kaže tudi vprašanje nespoznanega učitelja : „K a k o š n i šoti pogovori, kijih imata grede mej seboj, in sta žalostna?" Tako so jima toraj žalostne misli zaderžavale pazljivost in ju ovirale, da nista pazila na osebo, ki sta jo gledala. S prostim, zdravim očesom gledata Kristusa, ali vsled zaderžane in ovirane paznosti ne spoznata Kristusa za Kristusa in tako so proste, pa zaderžane oči teh dveh učencev združevale vid in slepoto, ker sta gledala Jezusa in ga vender ne videla. O kako veliko jakost ima močna misel, da celo odperte oči oslepi ! Odperte so bile oči učencev na potu z oživelim Kristusom, njijune žalostne misli pa so bile v grobu z mertvim Kristusom in tako zelo je premagala ta žaiostna misel pogled, da sta Kristusa gledela in ne videla, ker sta ga gledala poveršno in razmišljeno, ne pa pazljivo in pomnjivo. In odtod žalibog tudi pri nas nastaja perva stopnja dušne slepote, ko nebeške in evangelijske resnice, pred oči nam postavljene, gledamo, pa ne vidimo, zato ne, ker jih gledamo brez potrebne pazljivosti, paznosti, ne da bi jih nase obračali, ker nas od tega odvračajo prevelike skerbi za posvetno in škodljivo prizadevanje za srečo, za telo. Odtod prihaja, da, četudi tolikrat gledamo, kako opoteča je človeška sreča, je vender ne vidimo, ne spoznamo za minljivo in goljufivo ; če tudi tolikrat gledamo svoje zmehkuženo telo, kako da se vpira duhu, ga venderle ne vidimo, ker si telo gojimo in oskerbujemo, kaker gada v nedrij ih, kaker da ne bi imelo nike-dar razpasti v prah, iz keterega je vzeto. Prav dobro se podajo takim nežnim gojiteljem svojega vpornega mesa besede, ki jih je nekedaj govoril Mojzes svojemu ljudstvu : Moj „1 j u b 1 j e n e c se je z redil in j e bere al; debelje bil, spitan in širok; zapustil je Boga, svojega stvarnika, in odstopil od Gospoda, svojega zveličarja." Devt» — 58 — 32. 25. Slednjič, dasi tolikrat gledamo, kako da ginejo posvetne časti kaker dim, vender ne vidimo resnice, ker pri vsem tem s tako pohlepnostjo zevamo za škodljivo sapo prazne slave in posvetne časti, kaker rajska ptica, ki po besedah basni živi od samega zraka. (Dalje prih.) Vsakdanji kruh. 2. Za mesec februarij — svečan. 1. V obleki se derži koliker mogoče priprostosti in poštenosti ; to je največi lišp lepote in najgotoviši pomoček zoper gerdobo. 2. Boga nositi na jeziku z lepimi besedami, Boga nositi v sercu z dobrimi sklepi še ni vse ; pač pa, kaker Simeon, y rokah nositi ga z dobrimi deli. 3. Kedaj se bo zgodilo, da bomo svojega bližnjega prenašali iz serca? — to je najzadnja in najimenitniša naloga v nauku svetnikov. — Srečen je, kedor jo je razumel. 4. Tvoja pobožnost bodi zmirom živa, tako da dobrega ne boš delal iz navade, ampak iz proste volje in s popolno zavednostjo svojega duha. 5. Resnično ponižni prenaša gerdo terpljenje z večo dušno močjo, kaker pa oni, ki so v veči veljavi pri ljudeh. 6. O kako veliko dobro je, ne živeti, ne delati, ne se razveseljevati, razen le v Bogu. 7. Nobenega opravila si ne ženi k sercu tako, da bi te znemirjal strah zavoljo posvečenja ; puščaj ga rokam božjim. 8. Svet naj vpije, koliker hoče, naj graja, naj obrekuje,, ako le mi prav delamo. Vse poslušajmo, terpimo, ne bojmo se ne, ter nadaljujmo zvesto in stanovitno. 9. Kaj hočemo drugega, razen kar Bog hoče ? Puščajmo mu, da vodi to svojo ladjo, kije naša duša. On je prevzel skerb zanjo, ter jo bo srečno pripeljal v zavetje. 10. Skerbljivost v naših opravilih je tem popolniša, čim po-dobniša je skerbljivosti, ki jo ima Bog za nas. Bog dela za nas prav pridno, misli na vse in skerbi za vse, brez razburjenosti, pač pa milo in mirno. • — 59 — 11. Ako se ti očita pregrešek brez tvoje krivice, to se brani krotko. Ako to ni dovoljno, ne išči nič drugega, zadovolji se s tem, da pribežiš k ponižnosti in molku. 12. Glejmo svojega bližnjega z očmi priprostosti in ljubezni, ne da bi preveč preiskovali njegovih dejanj. 13. Skušaj imeti tako prostost duha, da veselega občuta prenehaš pobožnost, ako so te motili v nji. Kedor nima te prostosti, se kaže žalostnega, ter se tudi pritožuje. 14. Samoljubnost ne bo prenehala prej ko s koncem življenja. Brez razločka moramo vsi čutiti nje napade. Dosti je, da jo pomanjšujemo in zatiramo. 15 Ne obupaj zavoljo skušnjav. Dobro znamenje je, če sovražnik dušo napada ; to se pravi, da še ni njegova. 16. Akoravno ni dovoljeno povedati vsako resnico, vender nigdar ni dopuščeno napadati jo. 17. Kedor terpi iz čiste ljubezni do Boga, ta ne le ne obžaluje in ne miluje samega sebe, ampak se tudi ne meni, če ga drugi milujejo. 18. Ni človeka, da je dospel do večnega zveličanja, pa da ni prehodil poprej poti terpljenja. Vidiš, to je velika tolažba v vsakem terpljenju. 19. Tudi majhina dejanja so velika in izverstna, ako se o-pravljajo iz čistega namena in z gorečo voljo, da bi dopadliBogu. 20. Ob času hude bolezni ne smemo od svoje duše zahtevati nič drugega, ko misli podverženja, vdanosti, svetega zedinjenja svoje volje z božjimi sklepi. 21. Dve reči te bodo obvarovale v pobožnem življenju : resni sklep vse dolžnosti svojega stanu natanko izpolnjevati, in pa hrabrost, da se ne strašiš ali ne jeziš o pregreških, ki bi jih mogel storiti. 22. V nizkih in majhinih vajah pobožnosti se v čednosti ne le pogostoma vadiš, ampak tudi bolj ponižno, bolj koristno in sveto. 23. O kolika bodo na smertno uro očitanja, če smo sè svojo lenobo zavergli toliko podukov in opominov, ki nam jih je Bog poslal v naše posvečenje ! 24. Hočeš li, da te ne vžali zguba posvetnih reči, ne želi preveč po tem, česer nimaš, in ne ljubi preveč onega, kar imaš. 25. Bahanje, s keterim se ljudje pasejo, se odnaša na reči, keteiih ali nimajo, ali pa, če jih imajo, niso njih last, ali pa — 60 — tudi, če so njih last, vender nimajo nič bahanja vrednega na sebi. 26. Učimo se že, da se bomo na tem svetu tako ljubili, kaker se bomo ljubili v nebesih. 27. Čast in spoštovanje, ki nam mora biti najbolj pri sercu, je v hrepenenju po časti božji in v dobrem obnašanju za izpod-bujo vsem. 28. Časih vmekni svoje serce, da ločen od ljudi moreš v popolni prostosti z Bogom obravnavati zadeve svoje duše. 29. Bodi, koliker je mogoče, zmirom enako dobre volje, da pokažeš terdni sklep, ki si ga storil, ljubiti Boga. Sv. Tomaža Akvinskega Razlaganje Gospodove molitve „0 če na šu. 6. Molitve trojni učinek. Pomni dalje, da molitev donaša trojno dobroto. — Pervie je delaven, koristen pomoček zoper hudo. Zakaj ona oprosti od storjenih grehov. Ti si mi odpustil h u d o b i j o m o j e-ga greha; za to naj te prosi vsak sveti (PsL 31, 5). Tako je prosil razbojnik na križu in prejel je odpuščanje, slišal je od Kristusa : D e n e s boš z menoj v raju (Luk. 23, 43.) Tako je molil cestninar v tempeljnu, in šel je o-pravičen na svoj dom (Luk. 18, 14.) — Molitev oprosti tudi od strahu pred prihodnimi grehi ; oprosti od britkosti in žalosti. J e k e do mej vami žalosten, naj moli (Jak. 5, 13.) Oprosti dalje od preganjanj in od sovražnikov. Ne da b i m e bili ljubili, še obrekovali so me, jaz sem pa molil (Psi. 108, 4.) — Drugič. Molitev je delavna in koristna za izpolnjenje naših želja. Vse karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli (Mark, 11, 24.) In če nismo vslišani, to je zato, ker ne molimo stanovitno. 'P reto a je vselej moliti, in u i g d a r odnehati (Luk. 18, 1.) — Ali pa, ker ne prosimo za to, kar nam je bolj potrebno za izveličanje. Avguštin pravi : Dober Gospod, ki — 61 — nam dostikrat ne podeli, kar hočemo, da bi nam podelil, kar bi raje hoteli. In to se nahaja pri sv. Pavlu, ki je trikrat prosil, naj bi mu bila odvzeta skušnjava, pa ni bil vslišan. — Tretjič. Molitev je koristna, ker-nas sprijazni z Bogom. Moja molitev pridi kot kadilo pred tvoje obličje (Psi. 140, 2). Molitev. I. Nagovor : Oče naš, kir si v nebesih. 7. Kako je Bog naš oče. Pravi torej: Oče. Pomni tukaj dvoje, kako namreč je Bog oče, in pa, kaj smo mu dolžni, ker je oče. — On se imenuje oče iz ozira posebne stvaritve, ker nas je vstva-ril po svoji podobi, katere pa drugim nižjim stvarem ni vtisnil. On je tvoj oče, ker te je naredil in v s t v a r i 1. Moz. 82. 6. — Imenuje se oče iz ozira vladanja. Čeravno vlada on vse stvari, nas vender vlada ko gospodarje, druge stvari pa ko hlapce. Tvoja previdnost, Oče! vlada vse. Modr. 14. 3. In dalje: Ti, vsegamogočni, nas vladaš z veliko zanašljivostjo. Modr. 12. 18. — Dalje se imenuje Oče iz ozira našega p o s i n o v 1 j e n j a ; zakaj drugim stvarem je dal nekaka darilca ; nam pa je dal dedščino, in to, kot sinovom ; če smo sinovi, smo tudi dediči, kaker lepo pravi apostelj : Saj nis te prejeli duha su-ž n o s t i v strah, ampak prejeli ste duha p o s i-novljenja otrok, v k e t e r e m kličemo: Aha, (Oče).. Rim. 8, 15. 8. Ketere dolžnosti imamo do Boga Očeta. Dolžni smo mu čvetero. Pervič, čast; če sem jez. Oče, kje je moja čast? Mat. 1. 6. In ta čast obstoji v trojem. V skazovanji hvale ko Bogu. Hvalni dar me bo častil, in to je pot, na k e t e r e m mu bom pokazal Božje zveličanje. Psi, 49. 23. In ta hvala mora biti ne samo na jeziku, marveč tudi v sercu. To ljudstvo me s svojimi ustnicami časti, njegovo serce pa je daleč od mene. Isai. 29, 13.— V čistosti telesa, kar se tiče samega sebe. Častito — 62 — in nosite Boga s svojem telesu Kor. I. 6. 20. — V pravičnosti sodbe, kar se tiče bližnjega. Kraljeva čast pravico ljubi. Psi. 98. 4. — Drugič, dolžni smo mu posnemanje, ker je oče. 0-č e t a me boš imenoval, in ne boš nehal za menoj hoditi. Jer. 3. 19. In to posnemanje se versi na tri načine. V ljubezni : Bodite posnemovalci Božji, kakor preljubi otroci, in hodite v 1 j u b e z n i. Efž. 5, 1. To pa mora biti v sercu Versi se v usmiljenju ; ljubezen mora bui sklenjena z usmiljenjem. Bodite usmiljeni, k a k e r je vaš Oče usmiljen. Luk. 6, 36. In to se mora kazati v djanju. Versi se v popolnosti, ker ljubezen in usmiljenje morata biti popolna. Bodite popolnoma, k a k e r je vaš Oče nebeški popolnoma. Mat. 55. 48. — Tretjič, dolžui smo mu pokorščino. — Veliko bolj b o d e m o, p o k o r n i Očetu duhov. Hebr. 12. 9. In to iz treh vzrokov. P e r v i č zarad gospostva ; on namreč je naš Jrospod. Vse, kar je Gospod govoril, hočemo ■storiti, in bomo pokorni. Mos. II. 24. 7. — Drugič: Zavoljo izgleda, ker je njegov pravi Sin pokoren postal Očetu do smerti, kakor piše Apostelj : Ponižal je sam sebe, in je bil pokoren do smerti. Fi-liplj. 2. 9. — Tretjič — zavoljo lastnega dobička. Igral bom pred Gospodom, ki je izvolil mene, da imam vojvoda čez ljudstvo Gospodovo v Izraelu biti. David. Kralj. II. 6. — Četertič dolžni smo mu p o-t e r p 1 j e n j e, če nas tepe. Tepenja Gospodovega ne otresaj od sebe; in naj ti ne upada serce, k e d e r te on strahuje; zakaj k o g e r Gospod ljubi, njega tepe, in ima nad njim do padaj e-n j e, k a k e r oče nad sinom. Preg. 3. 11. ‘J. Kaj smo dolžni bližnjim. Naš. Ta beseda — naš — v očenašu nam kaže, da smo dolžni bližnjim dvoje. Pervič ljubezen, ker so naši bratje, zakaj vsi smo otroci Božji. K e d o r ne ljubi svojega brata, keterega vidi, kako bo ljubil Boga k e- — 63 — te rega ne vidi. Jan. I. 4,20. Drugič spoštovanje, ker so sinovi Božji. Ni li en oče nas vseh? Nas ni li en Bog vstvaril? Zakaj tedaj slednji i z-m e j nas zaničuje svojega brata. M ala h. 2,10. Sè spoštovanjem si pridite mej seboj nasproti. Kirn. 12, 10. To pa zavoljo koristi, ker je Sin Božji v-sern postal vzrok večnega zveličanja. Hebr. 5. 9. _________________ (Dalje prih.) Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo rajni udje 3. reda skupščine go riške: Marija (Eliz.) Kolenec, Marija (Eliz.) Božič, Marija (Eliz.) Kocijančič, Neža (Elizabeta) Magajne, Marijana. (Eliz.) Leban, Marija Blagonja ; t o m a j s k e : gospa Jožefa (Ev-stahija) Avsenik ; č e r n i š k e : Ana (Marija) Cigoj ; vipavske: Katarina (Eliz ) Trošt, Stefan (Vid) Bratož ; nazarske: Katarina (Ignacija) Krivec, Elizabeta (Angela) Gabra, Marija Martin ko ; mariborske: Janez Čater, Marija Lopič, Marija Zupanec, Jera Meserič, Marjeta Verlič, Barbara Prah, Helena Verk, Jožefa Krampelj, Ana Lušar, Barbara Vantur, Ana Vegan, Terezija Jernejšek, Urša Lepej, Marija Korošec, Marija Gajšek, Barbara Najdekar; v zavodu šolskih sester v Mariboru : s. Frančiška Romana Skuhersky ; v Kerškem: Janez (br. Jožef) iz Semiča, Neža (Klara) Petrič, Ana (s. Frančiška) iz Leskovca, Katarina (Frančiška) Sintič, Gašpar (Jožef) Simonišek, Ana (Marija) Levičar. Nadalje se priporočajo : J. K. sebe, sestro in brata itd. ; neka oseba svoje sinove itd. ; M. K. F. za odvernitev nesreč ; neka oseba z Goriškega, da bi dosegla svoj namen itd. ; A. O. svojega brata, da bi se poboljšal ; H. B. brata in sestro ; neka oseba nekega grešnika ; neka druga za dar poterpežljivosti ; M. V. za poterpežljivost v britkostih ; M. R. za dobro izvolitev stanu K. O. za spoznanje poklica ; Fr. K. v neki posebni zadevi ; J. K. za božjo pomoč v stiskah itd. ; neki bogoslovec za bolje zdravje (sv. mašo oskerbeli) ; L. B. za neke posebne zadeve ; J. P. nekega mladeniča za spreobernjenje ; A. J. v Sk. rajnega dušnega pastirja in njih sedanjega naslednika; F. H., da bi se v domači fari vstanovila skupščina 3. reda neka tretjerednica za stanovitnost in poterpežljivost ; neka tretjerednica sebe, ččiiua r — 64 — brata, posebno brata dijaka in neko sosedno družino ; dve osebi v zadobljenje duha poterpežljivosti in vdanosti v voljo božjo ; J. F. v mnogih dušnih in telesnih potrebah svojega življenja ; neka tretjerednica razuzdano sestro in da bi mogla posojene denarje brez razpertije izterjati. Zahvala za vslisaiio molitev. V poslednjem času smo prejeli tako mnoge zahvale, da jih moremo le na kratko omeniti. Neki bogoslovec se zahvaljuje za zlajšanje hude želodčne bolezni ; M. M. za prejete milosti ; F. G. B. za večkratno vsli-šanje ; neka 3redniea za dobljeno zdravje ; F. K. za ozdravljenje ■svoje sestre in neke druge drage osebe ; M. Kr. za ozdravljenje materino ; J. in Fr. M. za ozdravljenje 21etnega sinka ; M. B. za -ozdravljenje ; A. (K.) T. za sprejetje v samostan ; R. R. za o-zdravljenje dveh domačih živali ; T. J. za najdenje zgubljenih reči : J. P. za najdenje pogreška v važnem računu, s čimer je bil po priprošnji sv. Antona rešen velike skerbi in škode ; neki duhovnik za vse po priprošnji sv. Antona prejete dobrote ; M. S. za vsli-«ano prošnjo ; neka tretjerednica za zboljšanje ; neka oseba za pomoč v veliki dušni britkosti ; J. Z. za ozdravljenje neke živali ; T. A. iz cerkniške fare za ozdravljenje iz hudih bolezni; F. K. iz fare Planine za ozdravljenje nekega moža, ki se je bil vsekal v nogo, in za večkrat vslišano molitev ; M. D. za ozdravljenje ; A. J. za rešenje iz mnogih stisek ; A. P. za večkratno otetje iz dušnih in telesnih britkosti; M. K. za rešenje iz stisek in bolezni in druge vslišane prošnje; J. F. za mnoge na priprošnjo Marije, Matere milosti, in sv. Antona Padovanskega ji podeljene milosti ; neka družina na slovenskem Štajerskem na božjo pomoč in zmago v neki veliki in sitni pravdi ; p. J. K. za ozdravljenje svoje hudo bolne matere, ki jo je priporočil v devetdnevnici svetemu Antonu Padovanskemu ; Jula Krelj iz Remšnika za trikratno rešenje iz smertne nevarnosti po priprošnji Marije Device in sv. Antona Padoyanskega, zlasti poslednje, ko je pred železniškim vlakom padla na tla in bi jo bil vlak zdrobil, kaker je zdrobil jerbašček, v keterem je imela svojo robo, da je ni še o pravem •času neka moška oseba zgrabila in nekoliko v stran potegnila. •c. Tako nastali šumevci in sikavci so se ohranili v naši slovenščini v korenih in v deblih v spregi, nekoliko tudi pred končnicami v sklanji do današnjega dne, dasiravno je glasoslovni za- kon, ki jih je napravil, že davno zgubil svojo veljavo. Že v ÌO. stoletju se je pri nas // spreminjal v i in ta t ni imel več moči k, , ki sta iz o/, ai, namestit k stali e, namestil o in h : s in sj zato se je začelo govoriti v mnoštvenem imenovalniku : grešniki, vragi, v a r i h i. v edinstvenem mestniku: blage’ ali bla’-g è, g r e' h è. grešnik è, v dvojstvenem imen. ali tož.: o k è’, rok (V, nog A’, ali r o* k è, n o‘ g è itd. *) Sploh se je ohranile v: otro‘ci in v o ,1 c j e' 3) ; v neketerili narečjih se govori tudi še: ro‘cè, n o-z è, potò’c è, p ra’z è, trebu's è.1) Se le v naši slovenščini so se spremenili k, g, h v c, * pml č. č (ki je iz o» v sestavljeni sklanji: vé’lìcèga, vèlici' m ii. v č’ 1 ì c è m, v é 1 ì c è j, d r a’ z è g a , d r a’ z è m ii, d r a’ z A hi, d r a’ z è j. s u’ s è g a. s u’ s è m ii. s u’ s è m , s n’* sèj.:’) Od tod je pozneje prešel c ob enem z è tudi v zaim- o č e * e, pa 1 i č o s n : 1 i c 0. V ro tilniku jo k Btal pervotno v bboh primerih prat! c ter «o jo moral torci spremeniti v č ; v imenovalniku pri bigetti oko ni bilo vzroka, da bi so bil k spreminjal ; pri drugi besedi jo bil vzrok spremembo i ; ravnijo njega je k prešel v c in ta jo potom o spremenil v e. Tako bi se dalo razlagati tudi stslov. o tlet nasproti klicalniku otìòe, rusko vos-ki j’ i c A tj’ nasproti klj’ikntj’, podvj’ i r ii tj’s j'a nasproti d v j’t-I\ t j’. Ali kako bo pa 7. rita. k n j’a z j’ nasproti k n j’a gj'i n j’a («ml. kntfgynj’i), kako s hrv. puro ati, in našim pòca tl (na Krasu) polna p ; L),tim. r o k i, n o g i 3i I/. v.Tcjé, jo nastalo v prekmurščini v u c k i’, iu tako (na -o k c) so končajo mnošt. im. moških besed s k prod končnico pri Ktizmiču skoraj yedno, na -c i le: otroci; Torplan ima sioor tudi -cke, vendar večkrat samo -ci. *) Na Gorenjskem, Korcškem, Heneškeni. ») Kor jo kerčonje pri svojilnih zaimkih in v sestavljeni sklanji v fris. sponi, žo «ploh v rabi,’ smonto sklepati, da so jo bilo že procoj prej začelo, in gotovo ni neverjetno, da jo v tistem času šo veljal zakon, da so imajo goltniki pred 6 (i* oi. tornj tudi prod 6 iz oje, oc) v sikavoo spreminjati. Kdor bi terdd, ila »o eikavci prišli v sestavljeno sklunjo iz mnoštvonoga imenovalnika, bi moral dokazati, zakaj so niso sprejeli v odmstvoni moški ime- sko sklrinjo: t a‘ c è g a, ta:cèmù, t a' e è ih , ta‘cèj za takoj' a, tako m u itd. Po vpliva ediiistvenenega imenoval-liika v è’ 1 i k i. d r a’ g i, s u' h i se je začelo vender že zgodaj govoriti v é’ 1 i k è g a ‘), d r a’ g è g a, s u’ bèga itd., kaker se zdaj navadno piše ; zlasti so goltniki zmagali pred končnicami, ki nimajo soglasnika, kaker v moškem mudit v. im. v é’1 i k i, d r a’ g i, su'lii in ženskem ed. daj. vé’lìkèj, d ra’g è j, su’h è j. ki se v izreki ne loči od vé’lì ki, d ra’gì, salii, kaker še je nekedaj in se še zdaj navadno piše. Za j, rf, lj\ vj\ t/, ,dj\ čt 'i, š, [d/z so se spreminjali v pervotui slovenščini glasovi ù v 1, if v <, v v e, >/ (prav za prav pi v. on) v e, C. (stari dolgi O v n, è (iz ai ali oi) v K V naši slovenščini imamo gledati tukaj le na fc za o in >i ali i za č, ker nimamo več razločka mej vi in i, mej ij (iz u) in i, // (iz on) je pa z e nadomeščen. Do današnjega dne je «hranjen blizu sploh za pervotui o: e v ed. imenovalniku in tožilnikn srednjega spola: oje1, mor-j é’, p o 1 j' k\ s p a‘ n j’a p 1 e; č e, 1 i‘ c e, u a’ š e, ve’č e itd. v ltt. stol. se je govoril c navadno tudi še v končnicah -e m, -e m a. -e v. -e vati itd.: zato velja to v knjižni slovenščini tudi dandanašnji : kurjem, k r a'1 j’e m a. 1 i’c e m, beličev, s p r i č e v a‘ t i, o z n a n j’ e v a‘ t i itd. Ali glasoslovui zakon, da se mora o za./' itd. v e spremeniti že v 16; stoletju ni imel več moči, saj je bil zlog .D za stari /n tako pogost,ovna v rabi; zato nahajamo v omenjenih končnic,ali že v 16. stoletju tudi o : licom, beričom, o z n a n j o v a t i, p r i č o v a t i. Stari u iz è se nam je obranil v deblu nedoločnika pri glag. 3. verste '• d à r ž a‘ t i, m o .1 č a’ ti, s 1 i' š a t, i, - s t d' t i