MUZIKOLOSKI ZBORNIK * MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI UDK 78.01:001 Dalibor Davidovic Akademija za glasbo Univerze v Zagrebu Music Academy, University of Zagreb »... vendar je treba obdelovati naš vrt« K domačemu glasboslovju* Povzetek Prispevek predstavlja vrsto kvazi-fenomenologije domačega glasboslovja. Pojem domačega glasboslovja se v tem primeru nanaša na določeno vrsto muzikologije, ki ima lastne podmene, preference, postopke in rezultate. Domače glasboslovje, na primer, se raje osredotoča na samo glasbo kakor na znanstveno metodo, raje se ukvarja z domačo kakor tujo glasbo, raje ima neposredni pristop k predmetu raziskovanja in je na splošno prepričano, da vnaprej ve, kaj je predmet muzikološke raziskave. Fenomen domačega glasboslovja je analiziran ob zgledu poročila hrvaške glasboslovke o kongresu Mednarodnega muzikološkega društva v Londonu iz leta 1997. Fenomen je opisan z različnih plati, začenši z različnimi teoretičnimi koncepcijami: s stališča možnosti pogleda na domače glasboslovje znotraj razsvetljenske tradicije empirizma, s stališča psihoanalitične koncepcije travme, s stališča funkcionalistične metode, kakor so jo razvili v sociološki teoriji avtopoietičnih sistemov, in z ustreznega fenomenološkega stališča. Glasboslovju kajpak ne bi smela biti tuja misel o vrtovih glasbe. Alfred Einstein je, na primer, nekoč omenil, da se je v Nemčiji v določenem obdobju gojil »miren, s cvetjem posut vrtiček« glasbe. (Einstein 1953:33) Vendar bi tu želeli nekaj povedati o glasboslovju, ki goji svoje lastne vrtove. O tistem glasboslovju, ki se svojemu predmetu posveča s posebno ljubeznijo; ki svoj predmet tako ljubi, da se je navidez znašla v stanju samopozabe. V njem morda niti ne sledi tako zelo lastnemu nagnjenju k mistiki, temveč prej znanemu reku starega historizma,1 ki ima za seboj pravcato kariero. Naj bodo na tem mestu omenjeni le Diltheyevi ugovori.2 * Skrajšana verzija besedila je prebrana na simpoziju »Tradition, Gegenwart und Zukunft der Donauländer als europäische Musikregion«, ki ga je avgusta 2000 organiziral Institut für Musikgeschichte der Universität für Musik und darstellende Kunst Wien. Pozor! Celo pri Droysenu je mogoče zaslediti določeno ambivalentnost, gl. Weinberg 1999:178ff. Tu se navezujemo na izvajanja Manfreda Riedla (gl. Riedel 1981:67f0- 91 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI To glasboslovje dalje ne jemlje resno le starega historizma; počuti se v sorodu tudi z nekaterimi mislimi Rousseauja: »Botanika je študij nekoristnega in lenobnega osamljenca: lopata in povečevalno steklo sta vsa oprema, ki jo potrebuje za opazovanje. Pri svojih sprehodih pohaja sem ter tja od predmeta do predmeta, vsako cvetlico motri z zanimanjem in radovednostjo, in kakor hitro dojame zakone njihovega ustroja, mu da to opazovanje brez vsakršnega truda ravno tako živahno zadovoljstvo, kakor če bi bil zanj drago plačal. V tem brezkoristnem početju leži čar, ki ga je mogoče čutiti samo ob popolnem mirovanju strasti, ki pa zadošča, da življenje napravi prijetno in srečno. Toda kakor hitro se k temu primeša nagib sebičnosti ali nečimrnosti - najsi gre za željo po opravljanju kake funkcije ali pisanje knjig - torej v kolikor se le botanizira z namenom postati avtor ali profesor, potem izgine ves ta sladki čar in se rastline opazuje le kot sredstva naših strasti; resnično zadovoljstvo raziskovanja rastlin postane to, da se ne skuša več vedeti, temveč pokazati, da se ve, in v najglobjem gozdu je potem oder sveta, na katerem pestijo skrbi, kako doseči občudovalca, ali pa ko se zameji na botaniko kabineta ali kvečjemu vrta, potem se namesto opazovanja rastlin v naravi razklada zgolj o sistemih in metodah sporov ob tej večni snovi, s čimer se ne spozna več niti ene same rastline in se resnično ne osvetli zgodovina narave in rastlinstva.« (Rousseau 1988:725-726) Nikakršna posebna oprema (češ da zadostuje tista, ki jo je mogoče spraviti skupaj doma), nobena dolga diskusija o sistemih in metodah (predolga diskusija bi vendar lahko škodila ljubim rastlinam), nikakršna nekoristna in domišljava velika znanost, ki se briga le za lastne interese in ljube rastline opazuje le še kot sredstva teh interesov: tako bi lahko opisali taktiko, ki jo je mogoče razbrati iz sestavka hrvaške glasboslovke, ki je bila leta 1997 na kongresu Mednarodnega muzikološkega društva in je o tem poročala v vendar je treba obdelovati naš vrt« (Voltaire 1957:113), češ da prevladujoča moda v velikem svetu ni nič za nas. Pri glasboslovki to zveni nekako takole: »Namesto zaključka pravzaprav ostaja vprašanje: Kam gre muzikologija? Za nas morda še pomembneje: kaj je naloga hrvaške muzikologije? Zdi se mi, da na zadnje vprašanje ni težko odgovoriti. Njej ostaja rešiti še vrsto primarnih nalog, na katere je še leta 1965 opozoril [glasboslovec] Josip Andreis. Naj na tem mestu omenim le manko monografskih del o hrvaških skladateljih. To je bilo konec koncev najpogostejše vprašanje, ki so nam ga zastavljali v Londonu. Vrhu tega pa tako delo nikakor ne izključuje aplikacij sodobn(ejš)ih metodoloških postopkov.« (Majer-Bobetko 1998:115) Poročila o znanstvenem kongresu so praviloma uvrščena na konec strokovnih revij. Tudi s tem je bilo tako. Zdi se, da jih že njihova medijska pozicija dopušča šteti za marginalne. Orisano poročilo pa bomo po znani dekonstruktivistični maniri šteli za obrobje, ki dopušča uvideti nekaj odločilnega, nekaj o mejah glasboslovja, morda celo samega Glasboslovja.3 V tem oziru se ne zdi naključje, da se avtorica poročila v navedenem odlomku sklicuje na prispevek Josipa Andreisa. Njegov prispevek iz leta 1965, naslovljen »Dosežki in naloge glasboslovja na Hrvaškem«, je bil objavljen na verjetno najbolj prominentnem medijskem mestu, ki si ga je mogoče zamisliti za glasboslovni prispevek na Hrvaškem: na prvem mestu prve glasboslovne publikacije leta 1953 utemeljenega Oddelka za glasbeno umetnost na Akademiji znanosti in umetnosti. Vendar se navedeno poročilo očitno nikakor ne vede marginalno v smislu, da si privošči ugovarjanje ali subverzijo; prej se zdi, da njegova medijsko robna pozicija dopušča artikulirati še posebej poantirano to, kar se v razmeroma milejši obliki dogaja v samem središču. Poročilo o londonskem kongresu je torej mogoče razumeti kot primer posebne vrste glasboslovja, ki se artikulira po določenih razlikah. V prvi vrsti se razmejuje od velikega glasboslovja.4 Tej razliki je mogoče slediti dalje: medtem ko veliko glasboslovje vodi svoje metodološke debate, jih je brezplodno iskati v v/tn^re^/muzikologiji - zdi se, da je v njej vse bolj mirno, malone idilično: vrtovi se enostavno med seboj razdelijo in po tem ni večrazloga za spore. Še naprej: v metodoloških diskusijah velikega glasboslovja, zlasti ko pride v igro mondena New Musicology, vidi vrtnarska muzikologija le nevarnost, zaradi katere bi lahko izgubila izpred oči predmet raziskovanja-, svari pred tem, seveda, kajti natanko ve, kaj da je predmet glasboslovnega raziskovanja: namreč glasba (tako glasboslovka). Toda vrtnarska muzikologija ne zahteva brez razlogov empirični pristop brez nekoristnega in brezplodnega filozofiranja: zdi se, da ima s svojim predmetom Istočasno ne kaže pozabiti tudi opozorila, ki ravno tako prihaja z eminentnega naslova: »Katero obliko lahko prevzame igra meje/prehoda [...]? Niz analiz v tej knjigi ne odgovarja na to vprašanje: ne prinaša enega odgovora niti določenega odgovora. [...] V kolikor ne obstaja več le eno mejno področje, obstaja potem še ena filozofija, filozofija! Torej ni odgovora. Morda, konec koncev, enkrat ni niti enega vprašanja. Kopulativna korespondenca, opozicija vprašanje/odgovor, že leži v določeni strukturi, ovita v uglobitvi ušesa, v katerem se želimo poiskati. Izkusiti, kako je ustrojeno, kako se je izoblikovalo, kako funkcionira. In če je bobnič celota, bi šlo morda manj za premikanje določene, dane meje kakor za delo na pojmu meje in na meji pojma.« (Derrida 1988:18) Prim, opis mehanizma »odboja« (»Abstoßung«) pri Webru (1980:234). 93 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK » MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI raziskovanja posebno, skorajda ljubezensko razmerje5 - razmerje, v katerem se posveča zasedenemu objektu v tolikšni meri, da pozabi sama nase. Prevedeno v komunikacijskoteoretično besedišče bi mogli reči, da vrtnarsko glasboslovje uteleša določeno vrsto resne komunikacije, goji resnost prvega reda: »Resnost prvega reda ima v mislih, kar govori, in išče pogoj tega mišljenja v stvari, za katero gre.« (Baecker 2000:393) To prizadevanje po samopozabihi lahko potemtakem videli kot izključitev nadaljnje komunikacijske možnosti, na primer, resnosti drugega reda. Nadalje navajamo sociologa Dirka Baeckerja: »Resnost drugega reda pušča odprto vprašanje, ali res misli, kar reče, in opozarja le na to, da nekaj govori in zato tudi nekaj misli.« (393) Tako razumljena vrtnarska muzikologija natanko ustreza komunikacijskemu displacement-u razsvetljenstva, kot ga je opisal sociolog Peter Fuchs: ona »se disciplinira pri selektivnosti prispevkov [...]. Ti prispevki so informacijsko elaborirani prispevki, oni so naravnani tematično (referirajo se na tuje), in v paleti možnih sporočilnih obnašanj inhibirajo vse izbire, ki se jih - glede referiranja na tuje - opazuje idiosinkratično. Socialno razumevanje se prenaša vzdolž referiranja na tuje (vzdolž informativnosti).« (Fuchs 1993: 116-117) Vendar ta vrsta komunikacije - po izvajanjih Fuchsa in jezikoslovca Jörgena Trabanta - predpostavlja določene socialne mehanizme kot privilegiranje »navzočnosti poslušanja« (Fuchs 1993:110) ali neposredno »interakcijo in oralnost« (121), da bi sploh operirala; ti vpogledi pa bi vrtnarski muzikologiji lahko dali nove facete. Tako bi mogli domnevati, da ima ta muzikologija vsaj nekaj opraviti z določenimi socialnimi načini delovanja. Stopimo še korak naprej s trditvijo, da ta muzikologija ljubi svoj predmet raziskovanja, ker domneva, da uteleša nekaj posebnega. S tem se predmet raziskovanja etnizira. V njem se vidi instanca, ki jo je treba še posebej gojiti, ker s tem posreduje nacionalno identiteto. Ralph Locke je ta način delovanja označil kot nationist approach. »A writer [...] adopting a nationist approach tends to begin by grouping composers by ethnic or national origin. Often he or she then goes on to evaluate or praise their work according to how much it matches certain features deemed characteristic ofthat nation.« (Locke 1999: 512) Vendar zagovornikom tega approacha ni nujno potrebno slediti tej taktiki; lahko se odločijo tudi za drugo možnost. Potem razumejo svojo nalogo bolj kot misijo, namreč tako, ki jo je mogoče primerjati z bojem za pri(po)znanje (Anerkennung) oziroma inkluzijo. Vrtnarska muzikologija skuša njihov subjekt ljubezni povzdigniti v status univerzalnopri(po)znanekulturne dobrine.6 Locke na tem mestu opiše dve taktiki: »Since that system tends to claim 'universal' merit for its heroes, a critic with a 'nationist' bent [...] will often try to find a local candidate whose worthiness to be included in the larger story can then be argued [...]. Another way that nationism works hand in hand with Tudi Andreis piše o ljubezni, ko omenja dosežke hrvaškega glasboslovca Franja Kuhača: »Navdušenje zagovornika ilirskega gibanja, njegovih revolucionarnih prizadevanj, osamosvajanje hrvaške glasbe, utemeljevanje njenih značilnosti po ljudski glasbeni umetnosti in osvajanja dotlej hrvaški glasbi neznanih glasbenih oblik, je prikazal Franjo Kuhač v svojih knjigah [...] z različnih strani, z ljubeznijo in vestno.« (Andreis 1965:20) Glede Kuhačeve »brezprimerne ljubezni« do predmeta raziskovanja prim, tudi Andreis, 9. Problem se zdi, da se pri pri(po)znavanju, vsaj po izvajanjih filozofa Alexandra Garde Düttmanna, nikoli ne sme računati samo na konstrukcijo identitete, ki se jo zahteva: »Pri(po)znavanje je potrditev in obenem utemeljitev identitete ali enovitosti pri(po)znavajočega. Zato ni nikakor enostavno delovanje in ne pripomore enostavno k enemu glasu ter tudi ne podeli enostavno ene [...].«(Garcia Diittmann 1997:31; stavljeno D.D.) 94 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK » MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI canonical thinking is when scholars try to prove the 'influence' of a local genre or minor composer on somebody or something that everyone in the international [...] music community can be expected to care about.« (512) Zdi se, da vrtnarski muzikologiji ustreza preferenca za glasbeno zgodovinopisje nasproti drugim disciplinam ali poddisciplinam glasboslovnega raziskovanja. Ona producira zgodovino nacionalne glasbe. In ta zgodovina bi morala biti njen prispevek k utemeljitvi nacionalne identitete; tako postane ta muzikologija socialno relevantna. Slednje je mogoče pričakovati vsaj na podlagi nekaterih novejših del, v katerih avtorji poskušajo analizirati mehanizme in zahteve socialne relevantnosti glasboslovja v določenih družbah. Na primer, muzikologinja Pamela Potter je tako ob zgledu glasboslovja prve polovice 20. stoletja v Nemčiji prikazala, kako so načini delovanja muzikologije odvisni od lastne socialne diferenciranosti. Pri zahtevi po socialni relevantnosti glasboslovja naj bi imelo določeno vlogo razmerje do pretenzije po avtonomnem operiranju znanosti. Diferenciranost glasboslovja v drugi polovici 19. stoletja naj bi vodila k prepadu-. »Ko je muzikologija dosegla bolj znanstveno verodostojnost, se je pokazal prepad med tistimi, ki so ostali zvesti glasbeni praksi, in tistimi, ki so se zavzemali za znanstveni študij glasbe in šteli znanja sorodnih disciplin za nujna.« (Potter 2000:58) Medtem ko so slednji zahtevali avtonomne načine delovanja glasboslovja kot posledico socialnega diferenciranja, so prvi skušali ponovno doseči izgubljeno celoto. Potter na tem mestu omenja dve taktiki, značilni za prve: »Nekateri so začeli komentirati glasbena in dnevnopolitična vprašanja; vendar s tem niso dosegli večjega vpliva na Weimarsko republiko. Drugi so opazili, da jim njihova dvojna izkušnja glasbenih znanstvenikov in praktikov ponuja enkratno priložnost, da se ponudijo na razpolago laičnemu občinstvu, to pomeni vzgoji v najširšem pomenu besede. Ta socialna vloga je glasboslovcem omogočila netežavnen prehod iz Weimarske republike v nacionalsocialistični sistem.« (56) S tem transgresivnimposkusom socialne pedagogike, v katerem je mogoče prepoznati povsem romantični motiv,7 naj bi se dodatno pojavil še mterm antiprofesionalizem, ki se je izražal v obliki »kritike elitizma in bita v slonokoščenem stolpu« (56) akademskega glasboslovja. Kritiki premočno Med številnimi deli o pojmu Nove mitologije na] opozorimo le na Frank 1982, Bohrer (ur.) 1983 in Lacoue-Labarthe 1987. Glede ambivalentnosti Nove mitologije gl. Frank 1983:31 • To ambivalenco je najti tudi v kasnejšem poskusu kritikemod-erne: Martin Jay tako piše o »ambiguities of mimesis« (Jay 1997:47, op. 10) pri Adornu. Da pa se pri poskusih estetiškega oblikovanja ali pedagogiziranja nacionalne skupnosti ne sme misliti samo kot na nemški primer, piše opazka Lacoue-Labarthea: »Ta vera v nujnost oblikeza. organiziranje nacionalne skupnosti je odločilna poteza določene, iz romantike izhajajoče nemške tradicije - katere dovršitev je v več ozirih Tretji reich, kar sem skušal prikazati na drugem mestu pod naslovom Fikcijapolitičnega. V tem smislu sem tvegal besedo 'nacionalesteticizem', ki, kar bo postalo jasno, morda ni bila apanaža zgolj nemške tradicije.« (Lacoue-Labarthe 1997: 20) Celotno diskusijo, kot je znano, je mogoče razumeti kot odmev tez Walterja Benjamina. Kot sociološki prispevek v tej zvezi gl. Fuchs 1992, kjer je mogoče ponovno najti konstrukcije in semantike družbene enovitosti (»retotalizacija«, Fuchs 1992:42) kot splošen mehanizem (143, op 63), Te konstrukcije bi bilo v moderni družbi »sicer mogoče komunikativno preskušati« (42), vendar iz strukturalnih razlogov »nič več« (95) ne uspevajo, ker da so »že navezane na enega v vrsti možnih ali faktičnih opisov družbene kompleksnosti in s tem nolens volens samo še kon-kurentne.« (42) Nekatere novejše raziskave so v teh konstrukcijah izsledile določene teoretične deficite (prim. Ellrich 1992: l69ff; navedeno delo Fuchsa se tu kajpak sploh ne omenja). Na drugi strani pa se teorija avtopoietičnih sistemov, iz katere izhaja navedeno Fuchsovo delo, seveda ni odpovedala kateremu koli pojmu družbene enovitosti; sicer ne bi mogli razumeti »radikalne pluralnosti« (Fuchs 1992:81). Slednja prestavlja enovitostna drugo teoretično raven s tem, da trdi, da »je enovitost družbe postopek njene produkcije, ne okoliščina, da konstituira samo sebe, vzdržuje in variira na temelju komunikativnih dogodkov.« (93; stavljeno v izvirniku) Vsaka druga enovitostbi morala biti obravnavana kot nekaj izpeljanega in skonstruiranega, kot »predstava enovitosti družbe« (93; stavljeno D. D.) oziroma kot »imaginarna enovitost« (13). Prim, po'jemfikcijev Lacoue-Labarthe 1987 ali pojem nepredstavljiveskupnostiv Nancy 1988. 95 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI sprofesionaliziranih metod in razdelanega besedišča muzikologije pa naj ne bi prišli le iz vrst vrtnarskih muzikologov; tudi glasbeni prakticisti naj bi raje videli muzikologijo, ki bi razvila lastne, po možnosti glasbeni praksi ustrezne metode, namesto da bi se razgledovala po metodičnih novitetah v vrtovih drugih znanosti.8 Potterjeva izpostavi še en detajl: za nadaljnjo reprodukcijo nationist apprvacham.) bi se muzikologija odpovedala ravno poskusu substancialistične opredelitve nacionalnega. Le z vedno vnovičnim rekuriranjem na prazno oz. nedoločeno nacionalno naj bi se bilo mogoče nadalje reproducirati označevati nove skladbe kot nacionalne (^. 298).9 Že subtilni mehanizem, ki je bil nazadnje omenjen, dopušča prepoznati, da pri vrtnarski muzikologiji nikakor ne gre za preprost pojav. Na določen način smo ga že poskusili povezati z razsvetljenstvom. Zda.) bi navedli še eno razliko, da bi nadalje diferencirali to povezavo. Tu se navezujemo na analize mehanizmov domačeliterarne teorije literarnega znanstvenika Vladimirja Bitija. Biti razlikuje domačo teorijo od divje, pri čemer opisuje domačo z naslednjimi besedami: »To vrsto ukrotitve predmeta do stanja danosti, ki uporablja internalizirani izkustveni vzorec, katerega ni sposobna prepoznati, bom imenoval tam, kjer gre za jezikovno delovanje, domača teorija. Kot izkustveni vzorci niso dani za vselej, temveč se spreminjajo, ima tudi domača teorija lastno zgodovino. Leži znotraj ene od obeh prekrivajočih se razsvetljenskih tradicij, v tradiciji znanstvenega empiriziranja pojma, ki je od začetka vztrajal na možnostih smiselnega preverjanja racionalnih analiz. Vendar obzorje, v katerega domačo teorijo zapira njen binarni mehanizem, ne dopušča misliti o tem, da bodo enkrat lahko veljali drugi parametri čutno danega mimo današnjih, in zategadelj ona ne pozna zgodovine. 'Domače je domače', to pomeni, je vselej enako; kar se spreminja, je Drugo.« (Biti 1989: 253) Medtem ko domača teorija »v pojmu izključuje vsako predočanje o intervenciji Drugega (jezika, duha, zgodovine) v procesu spreminjanja izkušnje,« se divja teorija, torej »celotna filozofija 20. stoletja od Husserla in Freuda«, ukvarja z »etičnim soočanjem zoper te logične ukrotitve Drugega [...]. Po svojem nezaupanju do resničnosti in prizadevanju po osvetlitvi vzorca in načinov delovanja čutne produkcije resničnosti, ona [divja teorija] korenini v tradiciji Kantove 'kopernikanske revolucije'.« (255)10 »Pritiska, da naj muzikologija razvije lastne metode in nomenklaturo, ni vršila le disciplina sama, temveč tudi amaterski glasbeniki, ki niso zahtevali filološko ali umetnostnoznanstveno naravnane analize, temveč obsežnejši uvod, kako naj se analizo izvaja. Tudi poklicni muziki in skladatelji so vršili pritisk na glasboslovje, naj izkazuje več pozornosti glasbenim vprašanjem sodobnosti.« (Potter 2000: 218) 9 Fuchs poudarja, da je figura patriotizma ravno tako nestabilna kot figura o trajanju, ker da mora vedno znova biti detav-tologizirana: »Patriotizem živi od figure, da je patriotsko, ker je bistvo skupnosti tako ukrojeno, da se ga splača ljubiti, gojiti in negovati. In bistvo skupnost je zato tako ukrojeno, ker v njem živijo patrioti, ki ga ljubijo, gojijo in negujejo. Argument je krožno zgrajen in zato neugoden. Po eni plati bi lahko bila krožna (tavtološka) razmerja bila le to, kar so, in tipično je patriotizen najprej usmerjen k trajanju. To trajanje pa je le redkokdaj labilno. V tem, da je patriotsko, se želi obrniti razmerja k patriotsko pozitivnemu, vendar to pomeni tudi: njihovo detavtologizacijo. Patriot se giblje tako, da obtiči na svojem mestu.« (Fuchs 1992: 147) V kakšnem razmerju sta med seboj razlika domača/divja teorija in operativni displacement, o katerem je govora v Fuchs 1993? Če razsvetljenstvo pri Bitiju ustreza moderni pri Fuchsu (saj Fuchs piše o treh operativnih displacements moderne komunikacije), bi mogli domnevati, da divja teorija -vsaj deloma-operira v nebuloznem komunikacijskem displacementu. Za ta tip komunikacije naj bi bil značilno, »da se vsa njena selekcija z vzvodom potisne iz sidrišča: informacija ne informira, zakaj informira; sporočanje ne sporoča, kar sporoča; socialno razumevanje je prisiljeno v posebno difuznost, ki sledi iz tega, da se lahko sama doseže le na podlagi razlikovanja med informacijo in sporočanjem, vendar ima zdaj opravka le z neomajno disociirajočo diferenco.« (Fuchs 1993:145) Prim, tudi kasnejšo opombo Fuchsa, da kaže psihoanalizo umestiti k nebulozne-mu displacementu (Fuchs 1998:155, op. 104). 96 MUZIKOLOSKI ZBORNIK * MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI Toda kako ravnati s tako razumljeno domačo muzikologijo? Jo poskušajo zaničljivo kaznovati v imenu ^'^muzikologije? Ali jo skušajo kakor koli ozdraviti? Sredstev za diagnozo ne bi smelo manjkati: zlasti nekateri novejši kulturnoteoretični pristopi, ki obkrožajo Freudov pojem travme, bi se mogli izkazati kot plodni za to početje. Pojem bi mogel biti zanimiv v toliko, ker se zdi, da se nad njim »razkriva nedostopno in nespravljivo lastne' zgodovine, to, česar ni mogoče integrirati v subjektivno in historično znanje: kot če bi se tako ponovno vpeljala zgodovinska 'izkušnja', celo referenca na 'avtentično', in se mogla poiskati na mestu, na katerem se prelomi in aporije razumevanja, reprezentacije, posrednosti in referenčnosti [...] niso razrešili, temveč so (vnovič) postali prav akutni.« (*** 1999: VIII) Kot odločilna figura, s katero je travma konceptualizirana že pri Freudu, fungira figura naknadnosti (Nachträglichkeit) ali zakasnitve (Verspätung) (Weigel 1997: 231),11 ki se navezuje predvsem na posebno časovno strukturo pojava. Če bi bil pojem travme uporabljan kot kulturnoznansveni pojem,12 bi pri domačem glasboslovju mogli poiskati simptome travme pred vsem v prisili ponavljanja (Wiederholungszwang)', to glasboslovje vedno znova poskuša na različne načine utemeljevati ali celo reševati izjalovljeno nacionalno identiteto. Sploh je zato domača muzikologija tista, ki uporablja internalizirane obrazce izkustva in jih ni sposobna prepoznati. Če sodi k njenemu samorazumevanju, da služi ogroženi naciji, potem je razumljivo, zakaj ni zmožna refleksije o lastnem operiranju: »v kolikor bi se lotila samorefleksivnega raziskovanja lastnih internih in eksternih možnostnih pogojev« (Brenner 1993a: 27), bi ne le prenehala biti domača muzikologija, temveč bi se morala odpovedati tudi svojih »dolžnosti« (27). Tako vsaj teorija. Vendar bi lahko naknadna travmatska »pripisovanja pomena« (Weigel 1999: 65) prepoznali tudi tam, kjer se preusmeritev k refleksiji v glasboslovju zahteva kot raziskovalno polje. In dalje: ravno to zahtevo je mogoče razumeti tudi kot simptom travme.13 Medtem ko bi lahko ob domačimuzikologiji govorili o travmi zakasnele nacije, bi bila tu signifikantna retorika o zakasneli disciplini zli vsaj o krizi muzikologije.14 Pri pojmu travme se navezujemo na publikacijo iz kroga kulturoslovke Siegrid Weigl. V tem krogu se figura naknadnosti sicer ne uporablja le pri opazovanju travme, temveč se z njeno pomočjo skušajo iskati splošnejše korespondence med poststruk-turalizmom in zgodnejšo kritično teorijo (prevsem Benjamionovo in Adornovo) (prim, k temu Weigel 1995:1). Vzporedno ob tem prim, še izvajanja o »metafiziki dopolnilnosti« (Fuchs 1998:65), »modusu« (120) oziroma »registru dopolnilnosti« (200) znotraj teorije avtopoietičnih sistemov. O fenomenološkem izvoru figure naknadnosti gl. Waldenfels 1997; v «Ideji naknadnosti« vidi Waidenfels »radikalizacijo Husserlovega nauka o času« (1997:138, op. 7). Njegov lasten koncept responzivne fenomenologije operira z isto figuro; o tem gl. Waidenfels 1997:51. Vendar to zdaleč ne bi pomenilo, da bi bilo potrebno v teoretičnem diskurzu univerzalizirati pojem travme. O kritiki tovrstnega poskusa gl. Weigel 1999: »Univerzaliziranje zgodovine-kot-travme« je mogoče razumeti kot »simptom tega postopka.« (Weigel 1999:76) V drugem prispevku iz istega zbornika je govora o »protislovni splošnosti« (Garda Diittmann 1997: 208): »Po eni plati naj bi travmo posplošili in sploh položili v končnost, po drugi plati pa bi nasprotovali posploševanju, vedenju, ki obvladuje izkušnjo: splošna travma &ctfvselej posebno.« (208) Simptom travme bi bila potemtakem tudi razlika domače muzikologije, ker šele ta razlika zmore refleksijo o njenih mehanizmih. Weigel izrecno poudari, da »govor o travmi tudi sam nosi signature travmatičnega«. (Weigel 1999: 51) Kot primer za retoriko krize gl. Schüler 1998, za zakasnelo disciplino^ Gerhard (ur.) 2000. V Brenner 1993a je govora o zakasnitvi humanističnih znanosti na splošno za naravoslovnimi in družboslovnimi. Vendar se zdi, da glasboslovje ni tem-atizirano le s tem, temveč tudi tako, da so druge discipline s svojimi ustreznimi zgodovinami to storile že dolgo nazaj. Tako piše muzikolog Anselm Gerhard o čudni okoliščini, »da je zavestno ignoriranje lastne preteklosti v muzikologiji tudi po družbenih in intelektualnih preobratih še v poznih 1960ih in 1970ih predstavljalo pravilo«. (Gerhard 2000:3) Za primerjavo: retorika krize naj bi se v literarni vedi že potišala. K temu Brenner: »Predvsem v germanistiki je gotovo vsaj četrt stoletja periodično vračajoča se navada govoriti o 'krizi v literarni vedi' ali jo priklicovati. Vendar se je že nekaj let signifikantno spremenil interes po samotematiziranju kakor tudi slog diskutiranja. Morda je znamenje konsolidacije po številnih diskusijah 97 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK * MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI Toda kaj sploh pomeni, če rečemo, da je neka retorika signifikantna? Mar tu nimamo opravka z znano psihoanalitično shemo, s protislovnim poskusom: videti nevidno? V kolikor bi na ta način formulirali nalogo psihoanalize, bi jo mogli razumeti kot posebno obliko socialnega razumevanja,15 kot obliko, ki jo je treba vedno znova deparadoksirati. Nevidno, ki se ga vedno znova skuša videti, bi moralo ostati struktur(al)no nedosegljivo, s čimer ne bi bilo mogoče skleniti psihoanalitične komunikacije.16 Odtod bi bilo vsekakor mogoče, kot je storil na primer Peter Fuchs, šteti psihoanalizo za »obliko produkcije nesklenljive literature ali nesklenljive mitologije« (Fuchs 1998:219), po socialni funkciji katere bi se bilo mogoče eventualno vprašati. Predpostavka za to raziskavo bi bila ustrezna teorija družbe,17 ki nosi pri Fuchsu ime teorija avtopoietičnih sistemov. Na tem mestu je za nas morda manj pomembno, katero socialno funkcijo se pripiše psihoanalizi in njenemu pojmu nezavednega-™ pomembnejša se zdi možnost, da je metodo mogoče uporabiti tudi na drugih poljih. V nekaterih disciplinah taki poskusi medtem niso več nikakršna redkost. Na primer, raziskovalec literature Holger Dainat je tako pretresel funkcijo razlikovanja naravnih in duhovnih znanosti. »Diferenca vodi zaznavo,« piše Dainat. »Uspeh, s katero se ji le-ta posreči, nakazuje na to, da izpolnjuje določeno funkcijo, da torej reagira na probleme, za katere eventualno obstajajo druge, morda celo boljše rešitve. Vendar pa je tudi mogoče, da se določeni problemi medtem sploh ne postavljajo več, da semantika hlini kontinuiteto in ne dopušča prepoznati osnovnih sprememb.« (Dainat 1993: 68) Raziskava socialne funkcije domačega glasboslovja potemtakem ne bi bila raziskava, ki izhaja iz analize diferenciranosti ustrezne družbe, temveč bi morala sama o krizi, da je solzavi ton večidel izginil. Tožba nad brezposledičnostjo, ki se je dvignila v študentskem gibanju, prav tako kot tožba nad pomankljivim političnim pripoznavanjem, ki se je izražala v omejevanju mest, je bolj usmerjena k lastnim predpostavkam in k zgodovinskemu razvoju naravnanemu načinu obravnave.« (Brenner 1993: 8) K zgodovini refleksije v literarni vedi gl. Dainat/Fiedeldey-Martin 1994 in Fohrmann 1995. Po drugi plati pa ne kaže izgubiti iz vida Weiglino opombo, namreč da koncept zakasnitveni nujno vezan na konstrukcijo zgodovine. Avtorica vidi prav na tej točki razliko med pošto v steklenici in razglednico (Weigel 1995:1-2). 15 Gl. op. 12. Garda Düttmann piše v kontekstu o pojmu travme še o eni ambivalenci: »Fatalnost travme: čim bolj se branimo, najsi tako, da prepoznamo nezmožnost varovanja pred njo, tem bolj se zdi, da se uveljavlja. Na tem mestu se razkrije ideologija spomina ali pomnjenja: kjer se pojasnjuje predelava (Durcharbeitung) v permanentnosti, kjer se žalovanje izrecno obsoja na neskončnost, kjer se ti momenti izolirajo in hipostazirajo, namesto da bi se predstavil njihov aporetični in dvoumni tok, se slepi zastran tega, da v permanentnosti razložena predelava, z izrecno na neskončnost obsojenim žalovanjem, prispevamo ravno k ohranjanju in tradiranju nezaslišanega in nesoizmerljivega.« (Garda Düttmann 1999:221-222; stavljeno v izvirniku) Pišoč o »spominih Nemcev 'po Auschwitzu'«, Weigel ugotavlja svojo »razcepljenost v prisili pozabe in spominjanja«. (Weigel 1999:74) Prim, tudi Weiglino izvajanje o vplivih Auschwitz-travme na filozofijo. (Weigel 1997: 234ff) Ta zahteva muzikologiji nikakor ne bi smela biti tuja. Prim, na primer Adornov oris sodiologijeglasbe. »Konstitucije genuine znanosti sociologije glasbe se ne da opraviti z integracijo ali sintezo teh po poreklu, interesih in tehniki zelo divergentnih prizadevanj, temveč le tako, da se s celostno izoblikovano teorijo celotne družbe posreči osvetliti vse momente, in obrnjeno, da se v vsaki posamezni znanosti posreči narediti raziskavo sile družbene refleksije tako plodovito, da začnejo govoriti podatki.« (Adorno 1984:841) Nasprotno se zdi, da tradicija humanističnih znanosti nagiba k odpovedovanju družbeni teoriji. Riedel na tem mestu ne vidi le poskusa kompenzacije, temveč tudi konvergenčno točko med Diltheyem in starim historizmom: »Česar Dilthey v svojem poskusu historičnega izvajanja veljavnih vrednosti in namenov ne upošteva, je resničnost tiste klasične maksime, kije domača anglosaški filozofiji političnega do Johna Stuarta Milla: da zgodovina daje in potrjuje politične resnice, vendar jih ne more dokazati. Do te mere se teorija humanističnih ved giblje v nasledstvu tiste specifično nemške teorije zgodovine brez politične filozofije, ki je nastala sredi 19- stoletja kot kompenzacija manjkajoče meščansko-politične javnosti in ji je naloženo ime historizem.« (Riedel 1981: 79; stavljeno v izvirniku) Da pa historizmu nikakor ni mogoče odrekati vsake predstave o socialnem, kaže Horst Walter Blanke, ko omenja, da v historičnem konceptu znanosti pridobijo ideje »'nacije', 'države' in 'ljudstva' [...] status brezčasno-nadčasne univerzalije (antropološke konstante)« (Blanke 1991:230). Te ideje se nato »v njihovem realnem oblikovanju« (230) opazuje kot spremenljive velikosti. 18 K temu Fuchs 1998: 221ff. 98 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK » MUSICQLQGICAL ANNUAL XXXVI postati analiza diferenciranosti. Ker gre pri funkcionalni analizi za pretres procesov diferenciranja, bi mogli na ta način konstruirati zgodovino domače muzikologije.19 Kazalo bi preveriti, kako in kolikanj je diferenciran socialni sistem glasboslovja v določenem trenutku, ali lahko do sebe obdrži distanco in se s tem reflektira, ali je refleksija glasboslovnega sistema institucionalizirana ali ne ipd. Domnevati kaže, da je domača muzikologija oblika manj zdiferencirane in institucionaliziranega glasboslovja, medtem ko se divja muzikologija, ki bi že dopustila refleksivno operiranje, pojavlja kot diferencirana oblika glasboslovja.20 To tezo bi bilo mogoče nadalje diferencirati, kar si bomo prihranili za drugo priložnost. Vendar zaradi tega ne smemo pozabiti, da je treba računati na masivno predpostavko, namreč da se s tem nujno nahajamo znotraj teorije avtopoietičnih sistemov. Še več: da se ta teorija bere kot normativna teorija moderne družbe.21 Vendar bi kazalo proučiti ne le funkcijo domačega glasboslovja, temveč tudi funkcijo razlikovanja divja/domača muzikologija. Pri tem tudi status tega razlikovanja ne bi mogel ostati nedotaknjen, in z njim tudi poskus fenomenologije domačega glasboslovja. Kot prvi korak v to smer lahko protislovno navedemo ponovitev: namreč nova, na Borisa Groysa oprta interpretacija konca Candidea. Rek, da je na koncu treba gojiti lastne vrtove, je mogoče razumeti tudi kot izjavo, ki si jo lahko privoščijo le nekateri, ki so videli veliki svet, so se pa takoj nato odločili za domnevno zgodnejšeživljenje. Groys s tem razgrne splošni mehanizem, ki ga ponazori z določenima osebama, namreč z Jezusom in Kierkegaardom: »Absolutna novost krščanstva sestoji torej v absolutni banalnosti lika Kristusa. Kierkegaard je definiral radikalno Novo s tem, da njegova svojskost nima zunanjih O zgodovini domače teorije gl. zgoraj navedek Vladimirja Bitija. Kot primere za tovrstno zgodovino znanosti (tu: zgodovino literarne vede) v Nemčiji gl. Fohrmann 1989, Fohrmann/Vößkamp (ur.) 1991 in Fohrmann/Vößkamp (ur.) 1994. Prim, v Beyer 1996 obdelavo tega problema na zgledu teologije. Problem pri aplikaciji Beyerjeve konstrukcije v muz-ikologiji lahko na eni strani predstavlja vprašanje o statusu muzikologije in, na drugi, teologije. Beyer razume teologijo kot teorijo refleksije religijskega sistema, ki je bil interno vsekakor diferenciran. Položaj v muzikologiji pa se zdi nekoliko bolj kompliciran. Naj na tem mestu le opozorimo na znane probleme z diferencami kot teorija glasbe/muzikologija ali umetniški sistem/znanstveni sistem. Slednji postaneta še kompleksnejši, če ju opazujemo po evolucijski in/ali prostorski razsežnosti. Ta predpostavka bi mogla zveneti precej heretično, če pomislimo na trdovratno retoriko anti-normativnost teorije avtopoietičnih sistemov, na njenpatos distance ali »higienski značaj« (Koschorke/Vismann 1999:10). Toda tako razumljena normativnostteorije avtopoietičnih sistemov bi bila lahko docela druga kot, na primer, normativnost Habermasove dis-kurzivne etike. Na to normativnost bi lahko kazale že nekatere formulacije, podobne na primer naslednji: »V tem obzorju, v tem kodno konstituiranem svetu, ne morejo (in smejo) izplavati nobeni drugi binarno zasnovani in totalizirajoči vrednostni pari, ne da bi se jih zavrnilo (rejeciralo). Prepletu dveh ali celo več binarno konstruiranih obzorij se mora moči izogniti, stopitev horizonta izključiti.« (Fuchs 1992:78-79; stavljeno D.D.) Ali formulacija načela: »Odločilna diferenca [med moderno in predmoderno, op. D.D.] je zaznamovana s tem, da mora v funkcionalno diferencirani moderni vsak (četudi le načelno) moči participirati pri vseh funkcijskih sistemih in ravno zato se 'fragmentira' -s počasno neomajno nujnostjo.« (Fuchs 1998: 229; stavljeno D.D.) Ali formulacija etike, ki neizbežno vključuje določene prepovedi: »Leitmotiv po tem reagirajoče etike bi bil ravno tedaj: toleranca kot rezultat okoliščin, da - kjer koli že opazovalec pri opazovanju opazuje - involvira (v trenutku) določen nič-drugega-moči, in sicer tudi pri tistemu, ki to opazuje. Ta avtološka sestavina ne dopuščahiemrhizacije opazovanja v smisli: jaz vidim bolje, ti nimaš prav in moraš spremeniti, če že ne svojega življenja, vsaj svoja razlikovanja.« (244) Vendar se zdi, da normativna zahteva ni več oddaljena od hegelianske rešitve; prim, konstrukcijo zahodnjaške konteksture v Fuchs 1992: »Ideja enovitosti jaza je vendar že dobila zahodnjaško konteksturo in s tem v duktusu našega premisleka postala obsoletna kot cilj.« (82) Kaže konstrukcijo družbe, kakršno prikazuje teorija avtopoietičnih sistemov, razumeti prej kot neke vrste utopijo, ki jo je po Critchleyu mogoče označiti kot romantično (»romanticism's naivete is rooted in the self-consciousness of its unworking«, Critchley 1997: 117)? Kaže torej razvito teorijo o svetovni družbi s stališča teorije avtopoietičnih sistemov razumeti kot teorijo svetovne-družbe-v-prihodu? O problemu performativni/konstativni status te teorije, o njenem razlikovanju adekvatno/neadekvatno in o drugih problemih z diferenco konstruktivizem/ realizem gl. Ellrich 1999: l6lff. O razliki med teorijo avtopoietičnih sistemov in radikalnem konstruktivizmu gl. Nassehi 1992. Sicer pa je mogoče opazko o higieničnem značaju Luhmannove teorije na zanimiv način povezati z z izvajanji o travmatični fantazmi čistosti; gl. Garda Düttmann 1999:214. 99 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK * MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI znamenj, zaradi česar se skrajno razlikuje od banalnega. V kolikor bi bile take značilnosti prisotne, bi bilo Novo mogoče kot tako 'prepoznati' oz. 'ponovno prepoznati', kar pomeni, da pravzaprav ne bi bilo Novo. Radikalno Novo je notranja, skrita razlika v zunanje identičnem ali, če hočete, v absolutno banalnem.« (Groys 1999: 22)22 Ta mehanizem naj bi seveda veljal tudi v umetniški sferi, kjer je postal znan kot ready-made postopek. Vrnimo se še enkrat k zahtevi iz navedenega poročila s kongresa. Če je bilo poprej videti, da le-to razume lastnekot genuine značilnosti domače muzikologije, se zdi lega zdaj manj enoznačna. Da je ugotovljen »manko monografskih del o hrvaških skladateljih« (Majer-Bobetko 1998:115) in je ugotovitev razumljena kot podlaga zahteve po lastnem, ni razumljivo samo po sebi. Mar ne bi mogli govoriti o odgovoru, ki se navezuje na nekatera v poročilu navedena vprašanja, ki se celo navajajo kot vprašanja? Vsekakor je govora o enem vprašanju: »Namesto ključa pravzaprav ostaja vprašanje ...«(115) V besedilu je namreč zastavljeno še eno dodatno vprašanje: »Kam gre muzikologija? Za nas morda še pomembneje: kaj je naloga hrvaške muzikologije?« (115) V istem odstavku pa se omenja še eno vprašanje, ki je šele omogočilo pravkar navedeno: »To je bilo konec koncev najpogostejše vprašanje, ki so nam ga zastavljali v Londonu.« (115, stavljeno D. D.) Glasboslovko so torej v Londonu vpraševalipo monografskih delih o hrvaških skladateljih. In ona ugotavlja manko. Vendar so samo vprašanje zastavili drugi; spraševali so namreč, ali obstajajo monografije hrvaških skladateljev. Tako se izkaže, da nosi lastna zahteva sled tujega. Vprašanje po lastnem bi se moralo zahvaliti ravno sledi tujega, da se zaradi njega sploh zmore artikulirati. Tako je šele mogoče razumeti obrat k lastnemu kot rezultat odločitve, lastno se izbere šele iz izkušnje praga. »Vsaka nova izpolnitev sproži v meni izziv prek Drugega ali Tujega, ki prestopa obstajajoči red brez naznanitve novega celostnega reda.« (Waidenfels 1999: 99) Se več: »Tuje zunaj nas nam pomeni nekaj le tedaj, ko se mu približuje potujitev lastne izkušnje.« (199) Absolutno banalnost, ki jo je mogoče videti v zahtevi po lastnem, je mogoče tako razumeti kot nekaj drugega, namreč kot odgovor na povsem ne-domačo situacijo. Na drugi strani pa bi morali upoštevati samo vprašanje. Tisto namreč, ki je naslovljeno na domačo muzikologijo. To vprašanje prihaja od Drugega, ne nazadnje tudi od velike muzikologije. Mar tako ne bi mogli reči, da zahteva po lastnem v primeru domače muzikologije - med drugim - ne more predstavljati tudi odgovora na tisto, od velike muzikologije zahtevanega iskanja tujega? (Iskanje tujega v tem primeru meri na biografije hrvaških skladateljev.) Vendar se pri tovrstnih poskusih, da bi premostili prag v smeri tujega, »srečamo z različnimi strategijami prisvojitev in normaliziranja« (9), česar morda ne bi pričakovali od velike muzikologije. Zdaj je seveda mogoče zastaviti vprašanje: katere interpretacije je treba pravzaprav sprejeti? Nadaljnje raziskovalne strategije pa bi lahko pridobile iz uvida, da se ne bi smeli prehitro posloviti od fenomenoloških figur osciliranja med interpretacijskima možnostima (ali se sploh lahko poslovimo, je drugo vprašanje), celo v primeru, da bi se lotili raziskovanja, na primer, procesa diferenciranja razlike divja/domača teorija. Osciliranje bi lahko pomagalo pri odpiranju pogleda na možnost raznolikosti vrtov tudi v veliki Drugače kot pri Groysu, ki razume Kierkegaardovo rešitev kot odločitev, je to rešitev na primer Critchley označil kot »refusing the problem through a return to religion« (Critchley 1997:11). 100 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI muzikologiji: potem bi se videlo, da, na primer, Ralph Locke, opisujoč najmlajši kontekst v ZDA, piše o »music scholars«, ki obdelujejo le »their/own garden« (1999: 526)23. Vzporedno s tem bi lahko postavili pod vprašaj tudi enotnost domače muzikologije (na tem mestu: muzikologije na Hrvaškem).24 Ta oscilirajoča ekonomija lastnega in tujega pa je postala možna šele, ko se je izoblikovala prilika, da tujega in lastnega ni več mogoče videti in ocenjeveti enoznačno. Pri tujem bi to pomenilo, da je treba računati na možnost strahu pred tujim, toda tudi na fascinacijo nad tujim.25 »Torej ne obstaja 'tuje', pač pa obstajajo različni slogi tujstva. Tujstvo se določa, kot bi dejal Husserl, okazionalno, vselej povezano s tu in zdaj, o katerem iz nekoga govori, deluje in misli.« (Waldenfels 1997: 23) Pri vprašanjih, kako operira določena muzikologija, ali je hegemonizirala določenopoljeali ne, kako so se zdiferencirale meje in razlikovanja muzikologij, lahko ponovno odigra vlogo čas. Tudi pri samorefleksiji. Artikuliranje lastnih pozicij in gibanj namreč potrebuje čas, in se dogaja vedno znova. Tudi zdaj, seveda. Bibliografija Adorno, Theodor W. (1984). »Musiksoziologie«. V: isti, Gesammelte Schriften 18: Musikalische Schriften V. Frankfurt/M: Suhrkamp, 840-841 Andreis, Josip (1965). »Rezultati i zadaci muzičke nauke u Hrvatskoj«. Radfugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 337. Zagreb: JAZU, 5-39 Baecker, Dirk (2000). »Ernste Kommunikation«. V: Bohrer, Karl Heinz (ur.). Sprachen der Ironie-Sprachen des Ernstes. Frankfurt/M: Suhrkamp, 389-403 Beyer, Martin (1996). Kontakt über Theorie: Studien zur theologischen Rezeption der Systemtheorie Niklas Luhmanns. Disertacija Univerze v Leipzigu Biti, Vladimir (1989). Pripitomljavanje drugog: Mehanizam domače teorije. Zagreb: Hrvatsko filozofsko društvo Blanke, Horst Walter (1991). »Historismus als Wissenschaftsparadigma: Einheit und Mannigfaltigkeit«. V: Fohrmann/Voßkamp (ur.), 217-231 Bohrer, Karl Heinz (ur.) (1983). Mythos und Moderne: Begriff und Bild einer Rekonstruktion. Frankfurt/M: Suhrkamp Brenner, Peter J. (1993). »Einleitung: Die 'Lebenswelt' der Literaturwissenschaft als Forschungsgegenstand«. V: isti (ur.), 7-17 Brenner, Peter J. (1993a). »Das Verschwinden des Eigensinns: Der Strukturwandel der Geisteswissenschaften in der modernen Gesellschaft«. V: isti (ur.), 21-65 Brenner, Peter J. (ur.) (1993). Geist, Geld und Wissenschaft: Arbeits- und Darstellungsformen der Literaturwissenschaft. Frankfurt/M: Suhrkamp Bronfen, Elisabeth/Erdle, Birgit R./Weigel, Sigrid (ur.) (1999). Trauma: Zwischen Psychoanalyse und kulturellem Deutungsmuster. Köln/Weimar/Wien: Böhlau Kot nadaljnji primer prim. Stenzl 2000. Kaj je Mi, o katerem je govora v omenjenem poročilu s kongresa (»Za nas morda še pomembneje: kaj je naloga hrvaške muzikologije?,« Majer-Bobetko 1998:115; stavljeno D.D.) Mogoče ga je videti tudi kot samemu sebi tuj: »žMi', ki se konstituira v takih razlagah in si daje ureditev, se izmuzne sebi. Lingvistično rečeno: 'Mi' iz vsebine izjave ne sovpada z »Mi«-jem iz dejanja izjavljanja, ki govori tem »Mi«, oziroma z »Jaz«-om, ki govori v imenu »Mi«-ja.« (Waidenfels 1997:149) S tem pa bi se bi bilo mogoče igrati naprej... Prim. Münkler/Ladwig 1997. 101 MUZIKOLOSKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI Critchley, Simon (1997). Very Little... Almost Nothing: Death, Philosophy, Literature. London/New York: Routhledge Dainat, Holger (1993). »Vom Nutzen und Nachteil, eine Geisteswissenschaft zu sein: Zur Karriere der Unterscheidung von Natur- und Geisteswissenschaften«. V: Brenner (ur.), 66-98 Dainat, Holger/Fiedeldey-Martyn, Cornelia (1994). »Literaturwissenschaftliche Selbstreflexion: Eine Bibliographie, 1792-1914«. V: Fohrmann/Voßkamp (ur.), 538-548 Derrida, Jacques (1988). »Tympanon«. V: isti, Randgänge derPhilosophie. Wien: Passagen, 13-27 Einstein, Alfred (1953). Geschichte der Musik Von den Anfängen bis zur Gegenwart. Zürich/ Stuttgart: Pan Ellrich, Lutz (1999). »'Tragic choices': Überlegungen zur selektiven Wahrnehmung der Systemtheorie am Beispiel des Nationalsozialismus«. V: Koschorke/Vismann (ur.), 159-172 Fohrmann, Jürgen (1989). Das Projekt der deutschen Literaturgeschichte: Entstehung und Scheitern einer nationalen Poesiegeschichtsschreibung zwischen Humanismus und Deutschem Keiserreich. Stuttgart: Metzler Fohrmann, Jürgen (1995). »Selbstreflexion der Literaturwissenschaft«. V: isti/Müller, Harro (ur.). Literaturwissenschaft. München: Fink, 157-177 Fohrmann, Jürgen/Voßkamp, Wilhelm (ur.) (1991). Wissenschaft und Nation: Studien zur Entstehungsgeschichte der deutschen Literaturwissenschaft. München: Fink Fohrmann, Jürgen/Voßkamp, Wilhelm (ur.) (1994). Wissenschaftsgeschichte der Germanistik im 19Jahrhundert. Stuttgart/Weimar: Metzler Frank, Manfred (1982). Der kommende Gott: Vorlesungen über die Neue Mythologie, 1. Teil. Frankfurt/M: Suhrkamp Frank, Manfred (1983). »Die Dichtung als 'Neue Mythologie'«, in: Bohrer (ur.), 15-40 Fuchs, Peter (1992). Die Erreichbarkeit der Gesellschaft: Zur Konstruktion und Lmagination der gesellschaftlichen Einheit. Frankfurt/M: Suhrkamp Fuchs, Peter (1993). Moderne Kommunikation: Zur Theorie des operativen Displacements. Frankfurt/M: Suhrkamp Fuchs, Peter (1998). Das Unbewußte in Psychoanalyse und Systemtheorie: Die Herrschaft der Verlautbarung und die Erreichbarkeit des Bewußtseins. Frankfurt/M: Suhrkamp Garcia Düttmann, Alexander (1997). Zwischen den Kulturen: Spannungen im Kampf um Anerkennung. Frankfurt/M: Suhrkamp Garcia Düttmann, Alexander (1999). »Flugsimulator: Notizen zum Trauma«. V: Bronfen/Erdle/ Weigel (ur.), 207-222 Gerhard, Anselm (2000). »Musikwissenschaft - eine verspätete Disziplin«. V: isti (ur.), 1-30 Gerhard, Anselm (ur.) (2000). Musikwissenschaft- eine verspätete Disziplin?: Die akademische Musikforschung zwischen Fortschrittsglauben und Modernitätsverweigerung. Stuttgart/Weimar: Metzler Groys, Boris (1999). »Über Kierkegaard«. V: Kierkegaard: Ausgewählt und vorgestellt Von Boris Groys(= Reihe Philosophie jetzt/, hg. von Peter Sloterdijk). München: dtv, 15-46 Jay, Martin (1997). »Mimesis and Mimetology: Adorno and Lacoue-Labarthe«. V: Huhn, Tom/ Zuidervaart, Lambert (ur.). The Semblance of Subjectivity: Essays in Adorno's Aesthetic Theory. Cambridge/London: MIT Press, 29-53 Koschorke, Albrecht/Vismann, Cornelia (1999). »Einleitung«. V: Koschorke/Vismann (ur.), 9-16 Koschorke, Albrecht/Vismann, Cornelia (ur.) (1999). Widerstände der Systemtheorie: Kulturtheoretische Analysen zum Werk von Niklas Luhmann. Berlin: Akademie Lacoue-Labarthe, Philippe (1987). Die Fiktion des Politischen: Heidegger, die Kunst und die Politik. Stuttgart: Schwarz Lacoue-Labarthe, Philippe (1997). Musica Ficta (Figuren Wagners). Stuttgart: Schwarz Locke, Ralph P. (1999). »Musicology and/as Social Concern: Imagining the Relevant Musicologist«. V: Cook, Nicholas/Everist, Mark (ur.). Rethinking Music. Oxford/New York: Oxford University Press, 499-530 102 MUZIKOLOŠKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI Majer-Bobetko, Sanja (1998). »London - International Musicological Society - l6th International Congress - Musicology and Sister Disciplines: Past, Present and Future, 14.-20. 8.1997«. Arti musices 29 (1), 113-115 Münkler, Herfried/Ladwig, Bernd (1997). »Dimensionen der Fremdheit«. V: Münkler, Herfried (ur.). Furcht und Faszination: Facetten der Fremdheit. Berlin: Akademie, 11-44 Nancy, Jean-Luc (1988). Die undarstellbare Gemeinschaft. Stuttgart: Schwarz Nassehi, Armin (1992). »Wie wirklich sind Systeme? Zum ontologischen und epistemologischen Status von Luhmanns Theorie selbstreferentieller Systeme«. V: Krawietz, Werner/Welker, Michael (ur.). Kritik der Theorie sozialer Systeme: Auseinandersetzungen mit Luhmanns Hauptwerk Frankfurt/M: Suhrkamp, 43-70 Potter, Pamela M. (2000). Die deutscheste der Künste: Musikwissenschaft und Gesellschaft von der Weimarer Republik bis zum Ende des Dritten Reiches. Stuttgart: Klett-Cotta Riedel, Manfred (1981). »Einleitung«. V: Dilthey, Wilhelm. Der Aufbau der geschichtlichen Welt in den Geisteswissenschaften. Frankfurt/M: Suhrkamp, 9-86 Rousseau, Jean-Jacques (1988). »Träumereien eines einsamen Spaziergängers«. V: isti, Schriften, Bd. 2, hg. von Henning Ritter. Frankfurt/M: Fischer, 637-760 Schüler, Nico (1998). »Vorbemerkungen«. V: isti (ur.), Zu Problemen der »Heroen«- und der»Ge- nie«-Musikgeschichtsschreibung. Hamburg: Bockel, 7-9 Stenzl, Jürg (2000). »'Verspätete' Musikwissenschaft in Frankreich und Italien?: Musikforschung im Spannungsfeld von Nationalismus, Reaktion und Moderne«. V: Gerhard (ur.), 281-305 Voltaire (1957). Candide. Hamburg: Rowohlt Waldenfels, Bernhard (1997). Topographie des Fremden: Studien zur Phänomenologie des Fremden 1. Frankfurt/M: Suhrkamp Waldenfels, Bernhard (1999). Sinnesschwellen: Studien zur Phänomenologie des Fremden 3- Frankfurt/M: Suhrkamp Weber, Max (1980). Wirtschaß und Gesellschafl: Grundriß der verstehenden Soziologie. Tübingen: Mohr Weigel, Sigrid (1995). »Flaschenpost und Postkarte: Vorwort«. V: isti (ur.), Flaschenpost und Postkarte: Korrespondenzen zwischen Kritischer Theorie und Poststrukturalismus. Köln/Weimar/Wien: Böhlau, 1-6 Weigel, Sigrid (1997). Entstellte Ähnlichkeit: Walter Benjamins theoretische Schreibweise. Frankfurt/M: Fischer Weigel, Sigrid (1999). »Telescopage im Unbewußten: Zum Verhältnis von Trauma, Geschichtsbegriff und Literatur«. V: Bronfen/Erdle/Weigel (ur.), 51-76 Weinberg, Manfred (1999). »Trauma - Geschichte, Gespenst, Literatur - und Gedächtnis«. V: Bronfen/Erdle/Weigel (ur.), 173-206 *** (1999). »Vorwort«. V: Bronfen/Erdle/Weigel (ur.), VII-VIII 103 MUZIKOLOSKI ZBORNIK • MUSICOLOGICAL ANNUAL XXXVI »... however, it is necessary to cultivate our garden« Regarding Domestic Musicology Summary This paper presents a kind of quasi-phenomenology q/clomestic musicology. In this case the notion domestic musicology stands for a particular kind of musicology that has its own presuppositions, preferences, procedures and results. Domestic musicology, for example, focuses on the music itself rather than on ^scientific method, deals with domestic rather than foreign music, prefers an immediate approach towards its object, and in general maintains that it knows beforehand what the object of musicology is. The phenomenon of domestic musicology is analysed in relation to a report by a certain musicologist from Croatia at the congress of the International Musicological Society held in 199 7 in London. The phenomenon is multilaterally reconsidered, startingfrom different theoretical conceptions: from the possibility of viewing domestic musicology in the context of the enlightenment tradition of empiricism, from the psychoanalytic concept of'trauma, from the functionalist method as developed in the sociological theory ofautopoetic systems, and from responsive phenomenology. 104