O naravstvenej obvezanosti.
Piše dr. Janko Pajk. III.
O dolžnostih proti samemu sebi in proti družbi.
Nekoji taje, da imamo dolžnostij proti sebi samemu, razlagajoč je samo kot obzirnosti na lastno osebo v prid drugim, kakor da se stori vse, kar tirja lastno sobstvo, samo zaradi drugih oseb. recimo radi družbe. Tako bi bile dolžnosti, katere se vidijo proti samemu sebi, samo dolžnosti proti drugim. Tako trdi n. pr Steinthal: ^Dolžnostij proti samemu sebi ni".') Tudi Schopenhauer zanikuje te dolžnosti.2) Mi bodemo skoro videli, je-li res izpolnjuje človek vse dolžnosti proti sebi samo drugim na ljubo in korist. Uzroka tem dolžnostim iščejo nekateri v samoljubji, tedaj v radosti, katera izvira iz lastne sreče. Tako jo izvaja Gutberlet,^) ki je sicer na stališči katolicizma. Proti prvemu ugovoru, da teh dolžnostij ni, in proti vzroku sa-moljubja govori mnogo. Izkuvstvo uči, da človek v resnici čuti obvezanosti proti sebi, in da nikakor ne dela samo iz nagibov samoljubja, a tudi ne jedino iz ljubezni do bližnjika, kajti oba povoda ga jednako nagibljeta. Da človek sebe smatra kakor nekaj sebi samemu predloženega (objektivnega), o tem nas poučuje mnogotero njegovo dejanje: človek proti sebi dela kakor proti inemu, bijoč se ob glavo, puleč si lase, bičajoč se, odrekajoč si radosti, opominjajoč se dolžnostij in kazneč se za pregrehe. To gotovo niso čini samoljubja. Proti Steinthalu dalo bi se oporekati, kar opomni J. H. Fichte o dolžnostih do sebe samega: človek ima „svarečo in kaznečo ga vest", kar je dokaz čuta teh dolžnostij.O In naj se še ne zabi čuta za lastno čast! Ni
') Allgemeine Ethik. 1885. str. 175.
2) Die beiden Grundprobleme der Ethik. 1841. str. 126 -129. ') Ethik u. Naturphilosophie, str. 97—98. Systeni der Ethik. I. zv. str. 242.
7
98 O naravstvenej obvezanosti.
li naravstveni človek proti sebi gledš na osebno čast dostikrat strožji nego proti drugim? Vsaj je znano, da nekoji osorniki sebi redkeje odpuščajo nego inim! Koliko ljudij je milejših do inih nego do samih sebe! To se meni vsaj vidi iztok ne samoljubja, nego čuta dolžnostij do sebe. Kdor bi menil, to se godi samo iz častihlepja ali za plačilo, ta ne pozna neizmerne globine človeške duše. Cel6 Schopenhauer, ki taji dolžnosti proti samemu sebi, pripoznava čuvstvi „osramočenosti in ponižanosti", kateri sta posledici nekojih pregreh proti samemu sebi.^) Schopenhauer tako sam sebi nasprotuje.
Oziraje se na strogost človeka proti samemu sebi je razumljivo, ako se odvrača od nekojih ljudij celo radost pošteno izpolnene dolžnosti. Kdor je vestno izpolnil svojo dolžnost, tega zadovolji jedini ta čut; niti ne zahteva onega plačila — radosti
— niti ga celo trpi. Zares, Kant, kije prvi proglasil to na videz mrzko načelo nesebično izpolnene dolžnosti in poudaril v svojej tehtnej govorici, zaslužuje, da se mu, čudimo. Golo čuvstvo dolžnosti, brez vsega slastnega čuvstva, —• to je pravi pojem izpolnene dolžnosti proti sebi; to čuvstvo je čisto in neprimešano kakor suho zlato; ono čuvstvo ne služi tujim svrham; ono je s vrha samemu sebi.
Uže preje omenil sem, da je krivo izvajati dolžaosti proti sebi iz dolžnostij proti družbi in človeštvu.   Proti družbi,
— tako dovajajo nekoji — ima pojedinec obvezanosti; ker pa je lastna oseba del družbe, zato ima človek tudi dolžnosti nasproti sebi samemu! — Kako suhoparno je tako dovajanje! Komu se hoče s tem kaj dokazati? — Vsaj dolžnosti do samega sebe niso umstveni pohodi, pri kojih se zaključuje po kalupu „bar-bara!" Ker se dotikata dolžnosti proti družbi in proti bližnjiku, ni še dognano, da sta enojni in isti.
Dolžnosti proti samemu sebi obsezajo skrb človeka za svoje zdravje, za ohranitev vsega, kar je njegovo, tedaj tudi skrb za uživotvorjenje njegovih namislij in nagledov, posebno tudi skrb za vsestransko njegovo obrazovanost, kar se vse razumeva z edino besedo — „samoohrambo". Človek je napredna stvar; kajti potrebščine nikdar ne spe in nikoli ne mirujejo; a
') Die beiden Grundprobleme det Etliik. 1841. str. 129.
o naravstvenej obvezanosti. 99
ravno napredek v telesnih in duševnih močeh je ono sredstvo, po kojem se dado utešiti. Kakor pa so potrebščine, tako je tudi najsvršenejši način, t. j. način po razumu in po prirodnih zakonih, od p r i r o d e same in od človeške narave postavljen in nujen, tedaj po naših načelih tudi naravstven, zato tudi dolžnost človeka. —
Obslužnost mej člani človeštva ali dolžnosti človeka proti človeku so takd očitne, da jih treba samo omeniti. Vzroki povedali so se bili že preje z občnega naravstvenega stahšča: odvisnost človeka od človeštva. Človeku dolžni smo največjo obslužnost. Ni je stvari, katera bi bila človeku priprav-nejša in koristnejša mimo človeka. Po pravici trdi Francis Bacon: homo homini deus — človek človeku bog, a Baconov učenec H ob bes prav naopak trdi: homo homini lupus — človek človeku volk! Hobbes je popolnoma prezrl nepresežno družbensko sposobnost človeškega bitja. Temu se pridružuje čudoviti ustroj družbe človeške, v katerej vsak član popolnoma nevede pospešuje svrhe drugih članov. Kdor naposled samega sebe čisla, ta ne more prezirati drugega veljavnosti, ker je narav človeška istačna (identična), tako da to, kar dolguješ sam sebi, tudi odrekati ne moreš drugemu n. pr. svobodo, pravico itd.
Iz teh vzrokov sledi obslužnost pojedinca proti družbi in družbe proti po j edine u. „Občne človeške pravice", katere vidimo uzakonjene v raznih ustavah („Magna charta" — v avstrijskih „podkladnih ali stožernih zakonih"), so popolnoma naravstvenega izvira: tiče v obslužn-osti družbenikov. V naravstvenem oziru so si vsi ljudje jednaki, zato tudi ravnopravni; to prihaja iz osnove človeške družbe, katera vsem naklada neko mero jednakih dolžnostij, potrebnih za njen obstanek. Odtod izvira naša zopernost proti vsakej kri-vičnosti: proti poniženju človeka v sužnja, v blago, v golo sredstvo, njegova zloraba. Zato zabranjujejo zakoniki trženje s človekom, izsesavanje človeških močij v prid drugim, vso ono ,belo suž-nost" današnje obrtne prosvete. Človek veljati bi moral vkljub vseh svojih slabostij, kakor hoče Kant, za nSveto" stvar; Kant namreč dovaja „svetost" človeka iz njegove lastnosti kot „sobstva naravstvenega zakona, tedaj nečesa, kar je na sebi sveto", imenujoč človeka „svrho na sebi, ne da bi sam bil s vrha
7*
100 o naravstvenej obvezanosti.
Čemu drugemu".*) Da bi človek bil „samo3vrha" v stvarjenji, ni verjetno, dokler ni dokazana končna svrha sveta. —
IV.
O dolžnostih proti vnanjemu svetu: živalstvu in bilstvu.
Tudi napram ostalemu svetu je človek v obslužnosti, ker je od njega odvisen. Mnogi znaki pričajo namreč, da ima človek tudi proti vnanjemu svetu svoje dolžnosti. Vse, kar človek potrebuje v dosezanje svojih svrh, jemlje jedino le iz prirode. Mej prirodo in človekom je celo družbenska zveza, ker človek ničesar ne doseže proti prirodnim zakonom. Radi tega se mora zavezati s prirodo, da more svršno delovati. Zato naj pa prirodo česti kot svojo sodelavko, kot svojo učiteljico in pripomočnico.
Kar velja o prirodi kot celoti, ima tudi svojo veljavo o živalstvu in bilstvu. Žival sicer najbrže nima čuvstva obslužnosti , vender čutijo brezdvomno nekoje živali privrženost človeku. Po opazovanjih Romanesa dobe se pri psu znamenja naravstvenosti.'-') Dar\vin nekojim ukročenim živalim pripisuje „drugoljubna (altruistična) čuvstva", n. pr. psom, konjem in nekojim pticam ^) To bi še ne bil dostaten vzrok k obslužnosti človeka do živalij, a nekoji drugi razlogi ga napotujejo k obslužnosti in dolžnosti: mnogostranska rabljivost živalstva k dose zanju človeških svrh. Živali olajšujejo človeku življenje, pomišlje-vanje in preudarjanje. Če zasledujemo povest človeške obrazbe, priznati moramo, da je mej človeštvom in živalstvom zveza obslužnosti, katera je večja na strani človeka nego živali, čeravno je bila tudi živalim na korist. Radi tega se pa še ne more govoriti o „ravnopravnosti" živalstva s človekom.
Zato je človek obvezan, ravnati tudi z živalijo na razumen način. Ootovo, v tem oziru niso vse živali jednake, da so različne koristi, katere uživa človek od živalij, nekoje basnijo človeku več, nekoje menj. Nikakor se pa ne sme misliti, da bi katera koli žival ne bila celo v nijednem oziru človeku koristna. Ako morda ne basni v gospodarskem oziru — ki pa nikakor ni jedini ozir pri ocenjevanji, — vender koristi v znanstvenem.
') Kritik der praktischen Vernunft, str. 158. v Kirchm. izdaji.
Prim. njegove opazke v „Revue phiIosophique\ 1888. p. 80. ^) Abstammnng des Menschen. II, str. 101.
o naravstvenej obvezanosti. 101
Ne sme se smešiti obslužnosti človeka nasproti leopardu, hijeni, črvičku, bacilu ali bakterijam; ni-li preiskovanje teh živalij prevažno? — Kdor človeka povišuje nad vse živalstvo, živalstvo pa ponižuje pred človeštvom, tega naj se vpraša, ve li pravo oceno vseh bitij sveta, sploh vse stopnje svršnostij stvarjenja?
— V tem preziranji tiči dosti napuha človeškega, a malo pametnega razloga. Po pravici Schopenhauer — čigar buddhi-stično stališče nas o njem ne sme motiti — zavrača vso oholo „brezpravnost živalij''), čeravno je njegovo podkladanje „pravice", kojo uživa žival od človeka, jednostransko, ker se opira jedino na „sočutje".2) Tudi nasproti živalim imamo dolžnostij, in to ne samo uzakonjenih in božjih, nego i naravstvenih, in ne samo zaradi samih sebe, ker moramo ravnati razumno z živalimi, nego iz višjih, naravstvenih, v prirodnih razmerah predpisanih razlogov. Pravniki živalim pripoznavajo „pravice", tudi ^dolžnosti" človeka proti njim, samo da jih podkladajo s sebičnimi razlogi. Tako n. pr. Rud. pl. Ihering potrjuje »dolžnosti nasproti živalim", a samo radi „človeške potrebščine" in iz „naravstvenega čuvstva."^) Iheringovo dovajanje teh dolžnostij je popolnoma sobstveno-človeško; ne sklicuje se na prirodne zakone, ki tirjajo čestitljivost celej prirodi.
Nekoji se branijo »dolžnostij do živalij" z jako cenenim izgovorom, ker bojada živad po svojem „nerazumu" in „brez-volji" ne uživa nikakih pravic. Tako n. pr. Steinthal*) živalsko brezpravnost izvaja iz pomankanja »razumne volje", dočim je človek ,,svrha samemu sebi"! A ugovarjati se sme, da pomankanje razumne volje še ne daje pravice za brezpravno ravnanje; sicer bi izročeni bili varovanci in slaboumna človeška bitja na milost in nemilost, torej brezpravni, česar pa nihče ne more trditi. Sicer pa naj oni, ki se upira na pomankanje razumne volje, ne z&bi človeških hudodelnikov, katerim gotovo nedostaje »razumne volje" k dobremu; in kdor govori o brezvolji živalskej, naj ne zabi človeške zlobnosti!   Toliko krutosti in trdosrčnosti,
— družbenskih in drugih prekanjenih krutostij ne uštevši, —
•) Die beiden Grundprobleme der Ethik. 1841. str. 243. ^) Ravno tam: str. 243. nasl.) 3) Zweck im Recht. 11. zv. 1. nat. str. 138. Allgemeine Ethik. 1885. str. 245,
102 O popravkih po tiskovnem zakonu.
Žival gotovo ne zna, kolikor človek, ki se čuti v npravu" in „človečnosti" toli občutljivega! Zato naj človek o nerazumnosti in hudobnosti jjživinskej" raji molči!
Isto velja o naših obvezanostih nasproti bilstvu! Ne samo zaradi sebe samega, nego tudi zaradi posredstva (medium), proti kateremu smo v obslužnosti, treba nam biti obvezanim nasproti njemu.
Nikar se nam ne oporekaj: naj zverjad puščamo svobodno postopati po ulicah in cestah, naj puščamo plevelj šopiriti se mej pšenico! Nikakor; zaradi varnosti treba je človeku obrambe proti zverini; samo da je trpinčenje živalij izključeno in vsa-koršna radost pri njenem trpljenji. Povsod iskati mora se izvrševanja potrebnih in razumnih svrh! Zaradi tega tudi ne zagovarjam egiptovskega malikovanja živalij ali buddhističnega češčenja golazni; tudi ne zagovarjam „vegetarijanizma", ki si šteje celo za greh, izpuliti čebulo ali redkev. Tudi proti „živopa-ranji" (vivisectio), ki doseza znanstvene svrhe, se ne da pametnega ugovarjati, niti proti razumnemu klanji in rabi živine. V tem dejanji povsod najdeš pametno svrho; govori se samo o tej svrhi in o nespametnem ravnanji proti živalim in prirodninam, katero je po naravstvenih zakonih zabranjeno. Ali o nagibih in razlogih obvezanosti treba po teh opombah glede na posredstvo človeških dolžnostij nadaljevati razpravo.
(Dalje prihodnjič.)