Pred desetimi leti, vročega poletnega dne, je padel v morje ob dalma.inski obali pri Makarski, zadet od lovčeve ikrogle, ogromen ptič — takozvani jastreb-mrhovinar. Ptica je trkala s peruti po morju, dvigala kvišku od rane krvaveči vrat in prhala obupno proti zanjkam, katere so metali nanjo iz bližajcčih se čolnov. Slednjič so jo le potegnili še živo v barko in so jo spravili v klet. Na okno kleti so jej nastavljali meso, a jastreba ga je metal prezirljivo na tla. Ko se je njegova rana nekoliko zacelila, je postal mirnejši. Preselili so ga iz kleti v kurnik, a tudi tukaj je kazal sovražnosti napram vsakemu, ki se mu je približal. Žrl je v kurnik mu vrženo mrhovino le tedaj. če ga ni nikdo očitno opazoval. Prestavili so ga na dvorišče bogatejše družine v Makarski. Tukaj se je že tolikanj ponižal, da je vzel ponujeno hrano zdaj od tega pa zopet od drugega. V sredini nov.mbra, ko je bil že čisto zdrav, je prerszal njegov gospodar vrv, za katero je bil privezan. Ropar> ski ptič, komaj je zacutil krog sebe — prostost, se je dvignil v višine in izginil nad hribovjem. Na zžtčudenje se je dva dni po izgimitju zopet pojavil na dvorišču gospo"darja v Makarski, od katerega se je pustil mirno božati. Od tedaj je postal ne samo zaupljiv in pokoren napram onemu, ki ga je hranil, da, celo tujcem je skazoval naklonjenost in prijaznost. V tem slučaju nikakor ne gre za kaIko ukrotitev od strani človeka, ne za izrabljanje od živali, razmerje medsebojnega zaupanja ter naklonjenosti se je razvilo iz okoliščin. Med ujetništjVom se je zanimal ptič za delovanje in hehanje človeka, v ikojega delokrog je bil prisiljen, udomačil se je sam v Ma(karski, obiskoval je kavarne, trgovine, zasebna stanovanja, parnike, ki so bili zanj posebno privlačni, spremljal jih je v poletu, ali pa se je vozil z njimi na sprehod, videl je potnike . . . Naravnost ganljiv je opis, kako je obiskal fcralj zračnih višin obolelo dobrotnico. Noč in dan, skozi celi teden, je čakal po ure zaman pred klavnico na gospo, ki je bila tamkaj uslužbena in mu je metala razne odpadke. Slednjič se je podal za njo od ulice do ulice in je našel pravo hišo, ne da bi mu jo bil kedo pokazal. Potrkal je s svojim kljunom najprej na duri, na okno in je sledil hišnemu gospodarju, ki mu je odprl vrata, do postelje bolnice. Vlekel je na rahlo z nje odejo, jo ljubkoval in slednjič je odletel skozi okno, krožil nekaj časa tik nad hišo in izginil na iomače dvorišče. Prijatelja svojega gospodarja, ki se je zelo zanimal za izvanredno ptico, je sikušal jastreb ovirati na razne načine, 1a bi ne odpotoval in se ne odpeljal s parnikom. Slednjič je zagrabil s kljunom za kovčeg in ga vlekel nazaj. Nekoč se je igral z deco, ki mu je metala preko zida kapico in ptič jo je lučal nazaj. S časom mu je bilo igračkanja dovolj, pobral je kapico, jo skril pod peruti in je ni oddal tako dolgo, dokler se niso začeli otroci odstranjevati. Ako ga je pa kedo dražil iz budobije, se je zavzel za svojo čast ter dostojanstvo s kljunom. Neizzvan ni storil nikomur ikaj žalega. Z domačimi živalmi se je po.asi sprijaznil. Prvotno je vladalo med jastrebom in psi hudo sovraštvo. Pozneje pa je postal psom toliko prijatelj, da je v šali vtaknil svoj kljun psu med zobe, pes ga je pa božal s taco in mu zlezel pod peruti. S kužki je skupno jedel ter spal. Od časa do časa je izginil iz mesta in obiskal svoje tovariše po hribovju nad Makarsko. Svojemu gospodarju je odvezal ovratnico in potegnil iz žepa uro . . . Ljubljenico in naravnost čudovito ptico roparico v Makarski je vse ogledovalo z največjim zanimanjem, se jej čudilo, ker jej ni ubil nikdo Ijubeznivosti nasilnim potom, ampak je bila le povračilo živalske ljubezni za človeško. Jastreba mrhovinarja v Makarski ni več, je poginil od starosti. Gotovo pa je, da ni bil nobeden mrhovinar tolikokrat in tako lepo opisart ter oboževan v resnici in na papirju kakor pravo ptičje čudo, ki se je ikretalo po in nad Makarsko ob dalmatinski morski obali dobrih 10 let.