Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46, 1995, s. 5 - 44 
GDK 228.8 /.9: 53: (497.12 * 10 Savinjske Alpe) 
PROUČEVANJE ZGRADBE NARAVNIH GORSKIH GOZDOV V 
SAVINJSKIH ALPAH 
Jurij DIACi* 
Izvleček 
Prispevek obravnava spremembe v zgradbi naravnih gorskih gozdov, ki nastajajo z 
naraščajočo nadmorsko višino. V dveh višinskih prerezih Dleskovške planote so zajeti 
značilni sestoji, od gorskega vegetacijskega pasu do gornje gozdne meje. študija 
razkriva ekološko stabilnost ohranjenih gorskih gozdov ter njihovo visoko aktivnost pri 
oblikovanju notranjega in zunanjega okolja. Rezultati kažejo, da je posnemanje 
naravnih zgradb in regeneracijskih procesov pri negovanju gospodarskih gozdov 
nadvse smiselno in potrebno. 
Ključne besede: naravni gozd, gorski gozd, zgradba sestoja, priraščanje sestoja, 
ekološka regeneracija gozda, mrtva lesna masa, Savinjske Alpe, Slovenija 
RESEARCHES ON THE STRUCTURE OF THE NATURAL MOUNTAIN 
FORESTS IN THE SAVINJA ALPS 
Abstract 
The article deals with the changing structure of the natura! alpine forests which appear 
at a higher altitude. Two altitudinal gradients of the Dleska plateau show the 
characteristic stands frorn the mountain vegetation belt to the timberline. The research 
exposes the ecological stability of the natura! mountain forests and their great activity 
in the outer- and inner-environment formation. The obtained results suggest that the 
silvicultural treatment of the managed forest should imitate the natural forest structures 
and their self-regeneration patterns. 
Key words: natura/ mountain forests, structure and increment of stands, regeneration 
patterns, dead biomass 
Mag., dipl. ing. gozd., Oddelek za gozdarstvo Biotehniške fakultete, 61000 Ljubljana, Večna pot 83, SLO 
6 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
KAZALO 
1 UVOD IN POSTAVITEV PROBLEMA .............................................. 7 
2 PREDSTAVITEV OBJEKTA RAZISKAVE ....................................... 8 
3 METODA DELA ................................................................................ 10 
4 SPREMINJANJE ZGRADBE SESTOJEV Z NADMORSKO 
VIŠINO ............................................................................................... 11 
4.1 GOSTOTA, LESNA ZALOGA IN TEMELJNICA SESTOJEV 
PO PLOSKVAH IN STRATUMIH GOZDOV ................................... 11 
4.2 STRUKTURA LESNIH ZALOG SESTOJEV PO 
DREVESNIH VRSTAH ..................................................................... 15 
4.3 SPREMINJANJE STRUKTURE JELOVO-BUKOVEGA 
GOZDA V PRETEKLIH ŠTIRIDESETIH LETIH ............................. 16 
4.4 STRUKTURA LESNE ZALOGE žlVIH IN MRTVIH DREVES 
V SESTOJIH ................................................................. ~ .................... 18 
4.4.1 Razmišljanje o pomenu mrtve biosubstance v gorskih 
gozdovih ........................................................................................... 21 
4.5 PORAZDELITEV DREVES NA RAZISKOVALNIH 
PLOSKVAH ....................................................................................... 23 
4.5.1 Analiza porazdelitve dreves po površini .................................... 23 
4.5.2 Analiza socialnih razmerij med drevesnimi vrstami ob 
gradientu nadmorskih višin .......................................................... 25 
4.5.3 Analiza razmestitve dreves v prostoru ....................................... 27 
4.5.3.1 Jelovo-bukovi gozdovi ...................................................................... 27 
4.5.3.2Visokogorski bukovi gozdovi z macesnom ..................................... 28 
4.5.3.3 Visokogorski bukovi gozdovi z macesnom na skrajnostnih 
rastiščih .............................................................................................. 30 
4.5.3.4 Nadomestni gozdovi macesna in smreke ....................................... 31 
4.6 HIPOTEZA O VZORCIH REGENERACIJE NARAVNIH 
GORSKIH GOZDOV ......................................................................... 33 
5 POVZETEK ....................................................................................... 36 
SUMMARY ......................................................................................... 38 
VIRl ..................................................................................................... 41 
7 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
1 UVOD IN POSTAVITEV PROBLEMA 
V zadnjih letih se v alpskih državah utrjuje zavest trajne ohranitve življenja v 
Alpah, ki se že močno odraža v gospodarjenju z gorskimi gozdovi. Gojenje 
gozdov postaja izrazito malopovršinsko, celo v Avstriji (MAVER / OTT 1991, 
PITTERLE 1993) in Franciji (ANDRE / PONGE 1993). Prvi so se posvetili 
gorskemu gozdu že pred leti Švicarji. Kot gozdnogojitveni cilj v smrekovem 
gorskem gozdu, ki v švicarskih Alpah prevladuje, so si zastavili gorski prebiralni 
gozd (BAVIER 1910, BISCHOFF 1987, OTT 1976, 1978; L0SCHER 1991). 
Tudi Slovenija se lahko pohvali z vzornim gospodarjenjem z gorskimi gozdovi 
glede na razmere v sosednjih državah. Medtem ko obstaja pri nas na področju 
gojenja gorskih gozdov iglavcev bogata tradicija, je vprašanje gorskih bukovih 
gozdov, ki so močno zastopani v slovenskem aplskem svetu, bolj odprto in 
predvsem zahtevnejše, še posebej v zadnjem času, ko se vse bolj uveljavljajo 
spoznanja o večji vlogi bukve v potencialni naravni gorski vegetaciji. 
Zelo pomemben vir vedenja o gorskih gozdovih so izkušnje praktičnega dela z 
gospodarskimi gorskimi bukovi gozdovi, v Sloveniji jih ne manjka. Vendar 
morajo biti dopolnjene z raziskavami ohranjenih naravnih gozdov na sorodnih 
rastiščih. študij naravnih zgradb ni samo ključ za boljše razumevanje delovanja 
gospodarskih gozdov, odpira nam vedno nove možnosti za posnemanje in 
zgledovanje. Z naraščajočo nadmorsko višino je gozd, kot nosilec življenja v 
alpski krajini, izpostavljen vse močnejšim zunanjim vplivom. Razumljvo je torej, 
da so naravne zgradbe gozdov s približevanjem k zgornji gozdni meji vedno bolj 
utrjene in preverjene. 
Pričujoča naloga se osredotoča na raziskavo zgradbe ohranjenih gorskih 
gozdov, ki jih je v slovenskem alpskem svetu še kar nekaj, še posebej, če se 
primerjamo z Alpami v celoti. Zastavljena so naslednja konkretnejša vprašanja: 
• Katere so najpomembnejše spremembe v zgradbi naravnih gorskih gozdov 
Dleskovške planote glede na naraščajočo nadmorsko višino od 
montanskega pasu do zgornje gozdne meje? 
• Kateri ekološki dejavniki najbolj določajo te spremembe? 
8 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
2 PREDSTAVITEV OBJEKTA RAZISKAVE 
Raziskava zajema kolikor mogoče nespremenjene naravne gorske gozdne sestoje v 
optimalni fazi. Sestoji so zajeti z raziskovalnimi ploskvami velikosti 25x25m, ki so 
sistematično razvrščene ob treh višinskih prerezih (!.-prerez "Bela 1 ", 11.-prerez "Bela 2", III.-
prerez "Polšak") na vsakih 100 m nadmorske višine, od višine 1100 m do zgornje gozdne 
meje na višinah od 1600 do 181 O m. Vsi splošni podatki o prerezih in ploskvah so razvidni 
iz preglednice 1. Nekatere ekološke in dendromei:rijske podatke raziskovalnih ploskev so 
skupaj z vegetacijskimi popisi (ROBIČ 1992) uporabili v primerjalni analizi vegetacije (DIACI 
1994), kjer so izločili stratume gozdov upoštevane v tem prispevku. Takrat so podrobno 
predstavili splošne ekološke podatke, zato podajamo tukaj samo nekaj bistvenih značilnosti 
in dopolnitev. 
Raziskovalni objekti se nahajajo na prehodu med alpskim in predalpskim fitogeografskim 
območjem (WRABER 1963). Geološko podlago tvorijo svetlo sivi kristalasti apnenci 
srednje do zgodnje triadne starosti (POROČILO ... 1982). Tla zajemajo vse oblike, od 
plitvih rendzin s surovim humusom na zgornji gozdni meji do globokih rjavih s sprsteninasto-
prhninastim humusom v dolini Lučke Bele. Zaradi kraškega terena je globina tal zelo 
neenakomerna (VOVK 1985). Najbližji meteorološki postaji sta v Lučah in Gornjem Gradu 
(grafikon 1 ). 
Grafikon 1: 
Figure 1: 
1 11. III. IV V VI VII. VIII. IX. X XI. XII. 
Meseci (Months) 
+ G. Grad 
-+ Luče 
Klimadiagram meteorološke postaje v Gornjem Gradu z vnesenimi 
poprečnimi vrednostmi mesečnih padavin postaje v Lučah (HDMZS 1993) 
The climate diagram of the Gornji Grad meteoro!ogica! station containing 
a/so the mean monthly precipitation height tor the Luče meteoro/ogica/ 
station 
9 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
Ob proučevanem višinskem gradientu Dleskovške planote so s klasifikacijo in 
ordinacijo vegetacijskih popisov (ROBIČ 1992) izločeni naslednji stratumi 
gozdov (DIACI 1994): 
a. Predalpski jelovo-bukovi gozdovi v Beli (JE-BU) 
Raziskovalne ploskve nižjih leg (1100-1350m n.v.) tvorijo skupino gozdov, 
kjer so glavne drevesne vrste, bukev, jelka in smreka, izenačene v rastni 
moči. Posamično sta primešana tudi macesen in gorski javor. Ploskve se od 
ostalih razlikujejo predvsem po večjem deležu jelke in v manjši meri tudi 
smreke v vseh slojih vegetacije. 
b. Visokogorski bukovi gozdovi z macesnom (VIS BU-MA) 
Naslednja skupina sestojev porašča večji višinski razpon (1100-1 S00m n.v .) 
in je zato manj homogena. Na teh ploskvah prevladuje bukev, delež jelke se 
manjša. Vegetacija ploskev z nižjih nadmorskih višin pomeni že prehod v 
jelovo-bukove gozdove. Na višjih ploskvah najdemo jelko posamič v 
drevesnem sloju, nekoliko več pa v grmovnem in zeliščnem sloju. Značilen 
videz daje sestojem nekoliko nadrasel macesen. Pojavljajo se tudi nekateri 
subalpinski elementi kot Pinus mugo, Rhododendrum hirsutum, 
Rhodothamnus chamaecystus, Safix appendiculata, Adenosty/es afpina, 
Senecio abrutanifo/ius. 
10 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
c. Visokogorski bukovi gozdovi z macesnom na skrajnostnih rastiščih (SKR BU-MA) 
Skupina ploskev zajema najvišja bukova rastišča na proučevanem območju 
(1500-1600m n.v.). Od drugih bukovih sestojev se razlikuje predvsem 
ekološko, strukturno in prirastno, manj po rastlinski sestavi. Sestoji poraščajo 
zelo strma južna pobočja, zato jih ogrožajo snežni plazovi. Od tod značilna 
poležena oblika debel bukve in tudi macesna. Bukev se razmnožuje pretežno 
vegetativno, kar se odraža v značilnih šopastih zgradbah. 
d. Nadomestna gozdna združba macesna in smreke (NAD MA-SM) 
Skupina sestojev s prevladujočima macesnom in smreko porašča naJVISJe 
predele Dleskovške planote (1500-181 0m n.v.). Pojavijo se vrste 
nakazovalke subalpinskega vegetacijskega pasu (Pinus mugo, 
Rhododendron hirsutum, Rhodothamnus chamaecystus, Salix appendiculata, 
Sorbus chamaemespilus, Senecio abrotanifolius, Juniperis sibirica) ter vrste 
nakazovalke odprtih rastišč (Gentianefla germanica, Prunefla grandiflora, 
Ajuga pyramidalis, Potentifla erecta .. .). Te vrste se pojavljajo tudi na 
degradiranih rastiščih, zato lahko sklepamo, da vegetacija predstavlja 
sukcesijski stadij, nastal zaradi dolgotrajnega antropozoogenega vpliva na 
tem prostoru. Glavni dokaz za to sta številčnost in stanovitnost značilnic 
pritalnega sloja mezofilnih gozdov gabra, bukve, jelke in javora (red 
Fagetalia). 
3 METODA DELA 
Za vse raziskovalne ploskve smo določili položaj v pokrajini, nadmorsko višino 
središča ploskve, azimut in nagib padnice, skalovitost in kamnitost, pripadnost 
razvojni fazi in splošen opis videza rastišča in sestoja. Vsakem drevesu na 
ploskvah smo določili vrsto, izmerili prsni premer, višino, dolžino krošnje, 
najmanjši in največji premer krošnje, debelinski prirastek, koordinate na ploskvi, 
ugotovili starost in ocenili socialni položaj, vitalnost in tendenco. 
11 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
Lesno zalogo sestojev smo izračunali prek dvovhodnih deblovnic za posamezne 
drevesne vrste. Izračun je potekal prek dvoparametrskih funkcij, ki so 
prilagojene tem deblovnicam (KOTAR 1980). Pri raziskavi smo upoštevali tudi 
vsa mrtva drevesa s še razpoznavno obliko, višja od 1.3 m. Razvrstili smo jih v 
dva razreda: stoječa in ležeča mrtva drevesa. Izračun volumna je prav tako 
potekal po dvovhodnih deblovnicah, zato upošteva samo "deblovino" nad 9 cm. 
4 SPREMINJANJE ZGRADBE SESTOJEV Z NADMORSKO 
VIŠINO 
4.1 GOSTOTA, LESNA ZALOGA IN TEMELJNICA SESTOJEV PO 
PLOSKVAH IN STRATUMIH GOZDOV 
Primerjava lesnih zalog, temeljnic in gostot sestojev med stratumi gozdov ter 
glede na naravno stratifikacijo, ki jo podajajo prerezi, je razvidna iz preglednice 
1. Jasno je opazen trend padanja lesnih zalog in temeljnic sestojev z 
naraščajočo nadmorsko višino. 
Višina lesnih zalog in temeljnice na istih nadmorskih površinah je precej nižja pri 
prerezu "Bela" kot pri prerezu "Polšak". Vzrok najverjetneje leži v manjšem 
poprečnem nagibu ploskev v prerezu Polšak in drugačni ekspoziciji (pregl. 1). 
Razlike med ekspozicijama med prerezi niso značilne (F = 2.53, znač. = 0.539), 
razlike med nagibi pa so značilne (F = 7.17, znač. = 0.004). Lahko torej 
domnevamo, da je razlika v srednjih lesnih zalogah med prerezoma pretežno 
posledica večjih nagibov v prerezu Bela. 
Preseneča visoka lesna zaloga na nadmorskih višinah od 1600 m do 181 O m, 
kjer se strnjeni sestoji gozda končajo. Te nadmorske višine smo še do 
nedavnega imeli za skrajni doseg gozdne vegetacije v Kamniških in Savinjskih 
Alpah (GAMS 1976, 1977; LOVRENČAK 1976). Domnevo, da bi na celi 
površini gozdnega rezervata Polšak lahko uspeval strnjen, stabilen visokogorski 
gozd, potrjuje visoka lesna zaloga, značilna za ostale otoke strnjene gozdne 
12 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
vegetacije na omenjeni površini. Ti otoki so zelo različnih velikosti (od večjih 
sestojev do skupin) in se manjšajo z rastočo nadmorsko višino. 
Preglednica 1: Vrednosti osnovnih ekoloških, strukturnih in prirastnih 
spremenljivk proučevanih gozdnih sestojev 
Table 1: Basic ecological, structural and incremental variab/es of the 
researched forest stands 
PL s v NV TR N Lega AZ IK G le; LZ Iv 
1 1 1 1100 32 ZZJ 240 0.24 45.1 2.59 654 6.01 
2 1 1 1200 32 JV 125 0.27 52.4 3.83 684 7.95 
3 1 1 1250 25 JJV 150 0.23 65.4 5.56 853 0.97 
4 1 2 1300 33 JZ 230 0.27 62.0 4.27 742 8.29 
5 1 2 1330 30 JZ 225 0.21 52.1 4.12 595 7.04 
6 2 2 1400 39 JJV 163 0.32 49.8 4.72 448 8.19 
7 4 3 1500 40 ZZJ 242 0.59 37.2 4.62 238 4.81 
8 4 4 1600 39 JZ 221 0.49 23.6 2.71 63 26 
9 3 3 1500 II. 37 JZ 220 0.30 40.4 3.57 272 3.41 
10 3 3 1590 II. 32 JJ 200 0.18 19.6 3.14 96 82 
11 3 3 1580 II. 35 JZ 215 0.30 34.5 4.28 185 3.17 
12 2 1 1100 III. 32 v 115 0.31 71.2 5.37 994 1.23 
13 2 1 1200 III. 14 VVJ 115 0.15 40.6 2.42 594 5.48 
14 2 2 1300 III. 28 JZ 225 0.26 50.8 4.32 677 8.40 
15 2 2 1400 III. 23 J 180 0.36 61.4 5.20 676 8.33 
16 2 3 1500 III. 20 J 165 0.37 72.1 4.45 821 9.71 
17 4 4 1600 111. 29 JZ 215 0.26 76.9 4.04 851 2.30 
18 4 4 1650 III. 13 JJV 155 0.23 52.8 2.61 388 4.12 
19 4 4 1720 III. 28 JV 130 0.21 49.6 3.33 340 4.22 
20 4 4 1810 III. 27 JJV 165 0.18 42.5 3.37 244 3.57 
S ......... stratumi gozdov (pogl. 2) 
V ......... višinski stratumi gozdov 
TR ....... prerez 
PL ....... ploskev 
13 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
1 K ........ indeks gostote sestoja 
G ........ - temeljnica (m2/ha) 
IG-------- tekoči temeljnični prirastek (m2/ha/l) 
LZ ...... _ lesna zaloga sestoja (m3/ha) 
NV ....... nadmorska višina v metrih Iv- ....... tekoči volumenski prirastek 
(m3/ha/l) 
N ......... nagib padnice v stopinjah 
S ......... forest strata 
V ... ______ height forest strata 
TR __ . _ .. _ gradient 
PL ...... _plot 
NV ...... _ alt it ude in meters 
N ......... inclination in degrees 
AZ ...... _ azimut padnice v stopinjah 
I K_ .. _ .. __ stand density index 
G ......... basal area (m2/ha) 
IG ....... -basal area increment (m2/ha/y) 
LZ .... ___ growing stock (m3/ha) 
Iv-------- current volume increment (m3/haly) 
AZ ....... azimuth 
Gostota dreves v sestojih je podana z indeksom gostote sestoja IK (KOTAR 
1985)_ Indeks je uporaben za prikaz razlik v gostoti sestojev med različnimi 
drevesnimi vrstami in različnimi rastišči. 
1 =-
1
-- 1h-N 
K 100 'V H 
h zgornja višina dreves na ploskvi 
N1-2 število dreves prvih treh slojev po Kraftu na ploskvi 
Kot je razvidno iz preglednice 1, gostota sestojev zelo niha in ne nakazuje 
značilnega trenda naraščanja ali padanja z nadmorsko višino_ Gostota je precej 
višja le na dveh najvišjih ploskvah prereza Bela l. Tu je vegetacija v zgodnjem 
stadiju sukcesije in se razlikuje od ostalih ploskev, kjer je vegetacija bolj ali manj 
v optimalni razvojni fazi. 
Da bi lahko izvedli statistično analizo srednjih vrednosti posameznih parametrov 
glede na stratume gozdov in glede na nadmorsko višino, smo ploskve uvrstili v 
štiri višinske razrede od 1100 do 1250 m, od 1300 do 1400 m, od 1500 do 1580 
14 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
m ter od 1600-1810 m (pregl. 1). Primerjavo testov razlik srednjih lesnih zalog, 
temeljnic in indeksov gostot sestojev med višinskimi razredi in stratumi gozdov 
prikazuje v tabela 2. Med višinskimi stratumi je statistično različna samo lesna 
zaloga, med stratumi gozdov pa so značilne razlike tudi med temeljnicami. 
Preglednica 2: Analiza variance med srednjimi vrednostmi lesnih zalog, 
temeljnic in gostot med višinskimi in gozdnimi stratumi 
Table 2: 
Višinski pas 
Height belt 
1100-1250m 
1300-1400m 
1500-1580m 
1600-1810m 
Vred. F-Testa 
F-Statistisc 
s. p. 
Značilnost 
Sig. leve/ 
Analysis of variance between four a/titude and forest groups tor 
volume, basal area and density of stands 
LZ G IK Stratum gozdov LZ G IK 
Forest stratum 
756 55 0.24 JE-BU 705 55 0.24 
628 55 0.28 VIS BU-MA 702 57 0.29 
323 41 0.35 BU-MA SKR 184 31 0.26 
377 49 0.27 NAD MA-SM 354 47 0.33 
4.06 0.97 0.92 Vred. F-Testa 7.89 2.89 0.59 
F-Statistisc 
16,3 16,3 16,3 s.p. 16,3 16, 3 16, 3 
0.025 0.430 0.449 Značilnost 0.002 0.067 0.624 
Sig. leve/ 
s.p ............... stopinje prostosti„ degrees offreedom 
Razlike med srednjimi indeksi gostot sestojev med gozdnimi stratumi niso 
značilne. Najvišji srednji indeks gostote je v stratumu nadomestnih gozdov 
smreke in macesna. K visokemu indeksu gostote največ prispevata ploskvi v 
zgodnjem sukcesijskem razvojnem stadiju. 
15 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
4.2 STRUKTURA LESNIH ZALOG SESTOJEV PO DREVESNIH 
VRSTAH 
Na pobočjih Lastovca nad dolino Bele uspevajo ohranjeni visokogorski bukovi 
gozdovi z macesnom do gornje gozdne meje (1600 m n.v.), kjer jih zaustavi pas 
rušja. Na sestoje v neposredni bližini pa je bolj vplival človek. Tu se spustita 
macesen in smreka v pionirski združbi do višine 1500 m n.v. Zato primerjava 
sprememb v vrstni sestavi lesne zaloge po višinskih pasovih ni smiselna. 
Strukturo lesne zaloge smo tako prikazali po gozdnih stratumih (graf. 2). 
V jelovo-bukovem gozdu močno prevladuje bukev. Že tako majhen delež jelke 
zaradi splošnega pešanja vitalnosti upada. Pomembna je posamična primes 
svetloljubnega macesna v optimalni fazi gozdov. Prisotni so tudi gorski javor in 
drugi plemeniti listavci; v skupnem deležu jih je bilo na ploskvah manj kot 
macesna. 
V visokogorskem bukovem gozdu z macesnom je največ bukve, veliko pa je 
tudi smreke in macesna. Tu in tam je posamič primešana jelka (graf. 2). 
Razmeroma visok delež smreke je najbrž posledica dejstva, da so se sestoji 
ohranili na skrajnostnih terenih, kjer zaradi nedostopnosti izkoriščanje gozdov ali 
krčitev za pašnike nista bili smiselni. Na takšnih terenih, ki ponavadi še niso 
ustaljeni, imajo pionirske vrste, kot je npr. smreka, določeno prednost. 
(/r 
otner dec Id. 
beech 
mapi• 
100 ,--,-----,-~-----===--.----,--, 
80 
delež so 
portiOll 
~smreka 
40 
20 
o 
~macesen 
!¼}jelka 
• ostali 1st. 
• bukeY 
• javor 
11.8 
0.2 
65.4 
o.s 
:.:u.o '.31..0 u 
25.7 00.2 14 
2.3 1 o 
o 0.3 o 
41.5 o 95.6 
o o 0.4 
Grafikon 2: Drevesna sestava stratumov gozdov glede na lesno zalogo 
Figure 2: Tree species composition of four forest groups according to the 
volume pottion 
16 
/ 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
Smreka skoraj popolnoma izgine iz visokogorskih bukovih gozdov z macesnom 
na skrajnostnih rastiščih (graf. 2). Tu sta glavna tvorca strukture sestojev 
podstojna krivenčasta bukev, ki je večinoma vegetativnega nastanka, in 
nadrasel macesen kot učvrščevalec sestoja. Prisotna, vendar zelo redka, sta 
gorski javor in jerebika. 
V nadomestnih gozdovih macesna in smreke najdemo od drugih vrst le še tu in 
tam posamezno jelko, jerebiko in bukev (graf. 2). Bukev je zaradi občasno 
prisotne paše nizka in šopaste rasti. Največkrat ima lubje poškodovano zaradi 
objedanja glodalcev v zimskem času. Njena prisotnost v tem višinskem pasu je 
v prid hipotezi o razširjenosti bukve na veliko večjih površinah v preteklosti. 
4.3 SPREMINJANJE STRUKTURE JELOVO-BUKOVEGA GOZDA V 
PRETEKLIH ŠTIRIDESETIH LETIH 
Večino gozdov, ki jih obravnavamo v nalogi, so že kmalu proglasili za 
varovalne. V njih se je lesna zaloga skozi vsa ureditvena obdobja le ocenjevala, 
zato so primerjave razvoja strukture lesne zaloge za nazaj nezanesljive. V 
stratumu jelovo-bukovih gozdov {oddelek 57) je ta primerjava mogoča. Oddelek 
je bil polno premerjen v letih 1952, 1962 in 1972. Prirastek je bil takrat ocenjen z 
vrtanjem. V letu 1991 smo v oddelku 57 izločili pet trajnih raziskovalnih ploskev. 
17 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
Preglednica 3: Spreminjanje strukture jelovo-bukovega gozda v Beli v preteklih 
štiridesetih letih 
Table 3: Changing of the composition of the beech-and-fir forest at Bela 
in the last torty years 
Drevesne vrste / Tree species Stanje leta / Situation in 
1953 1963 1973* 1991 
Smreka / Spruce 23% 25% 17% 22.5% 
Jelka/ Fir 24% 20% 25% 11.5% 
Macesen / Larch 3% 1% 1% 1% 
Bukev / Beech 50% 54% 53% 64% 
Javor / Maple / / 5% 1% 
Srednja všina / Mean height 21.9 22 / 21.5 
Lesna zaloga / Growing stock 461 528 / 711 
Tekoči prir. / Current increment 2.8 5.3 / 7.79 
• Leta 1974 je bil odsek 57b sicer premerjen, vendar je prikazan skupaj z odsekom 57c, v katerem so 
opravili kulisne sečnje. 
• In 1974 the 57b forest subsection was measured together with 57c forest subsection where gap-
formation cutting has been carried out. 
Iz primerjave štirih analiz jelovo-bukovega gozda, ki so si sledile v štiridesetih 
letih (pregl. 3), lahko opazimo, da se delež jelke v jelovo-bukovem gozdu hitro 
zmanjšuje, kar je posledica splošnega pešanja jelke. Delež jelke v sestojih 
prevzema zlasti bukev. Umiranje jelke je prisotno, kljub temu da je imel sestoj v 
preteklosti precej zaprto in stabilno mikroklimo, saj ni bilo sečenj. Verjetno je na 
izginjanje jelke poleg globalnega onesnaženja vplivala spremenjena fitoklima 
zaradi sečenj v Lučki Beli. Delež macesna se je med letoma 1953 in 1963 
zmanjšal. V tem času so posekali posamezne macesne. O veličini teh dreves še 
danes pričajo ogromni, slabo razkrojeni macesnovi štori. To je bil edini posek v 
teh gozdovih. 
18 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
Rezultati analiz naravne drevesne sestave jelovo-bukovega gozda se precej 
ujemajo z ugotovitvami MARINČKA (1987), ki navaja, da dosega bukev v 
ohranjenih predalpskih bukovih gozdovih (Abieti-Fagetum praea/pinum) do 50 % 
deleža v lesni zalogi, jelka od 10 do 40 % in smreka od 10 do 20 %. Verjetno je 
bil v naravnih predalpskih jelovo-bukovih gozdovih v Beli delež smreke nekoliko 
večji kot te vrednosti. 
4.4 STRUKTURA LESNE ZALOGE ŽIVIH IN MRTVIH DREVES V 
SESTOJIH 
Poprečna skupna lesna zaloga dreves na vseh ploskvah v optimalni fazi znaša 
583 m3tha (100%). Od tega je poprečno 32.4 m3tha (6%) mrtvih stoječih dreves 
in 13.5 m3tha mrtvih ležečih dreves (2.3%). Odstotek lesne zaloge mrtvih 
dreves je razmeroma visok že v naravnih gozdovih, ki so blizu kulminacije 
vitalnosti (v pionirskih stadijih gozda ob zgornji gozdni meji je delež mrtve 
biosubstance nižji), ob upoštevanju vseh razvojnih faz bi bil ta delež precej višji. 
V ploskvi, ki je v terminalni fazi, znaša namreč delež lesne zaloge živih dreves 
samo še 64 %, delež lesne zaloge stoječih mrtvih dreves 3 % in delež lesne 
zaloge mrtvih ležečih dreves kar 33 %. 
Kako se delež lesne zaloge mrtvih dreves spreminja po gozdnih stratumih, je 
razvidno iz preglednice 4. Največ je mrtve biosubstance v stratumu jelovo-
bukovih gozdov (68m3tha ali 8%). Kot ilustracijo omenimo nekaj primerjav. 
HARTMAN (1987) je na podlagi analiz jelovo-bukovega pragozda Rajhenavski 
Rog ugotovil vrednosti 15% mrtve lesne mase od skupne lesne mase. Delež 
optimalnih in prebiralne faze v pragozdu znaša 72%. Pri raziskavah naravnih, z 
gozdno pašo obremenjenih jelovo-bukovih gozdov v bavarskih Alpah navaja 
BURSCHEL (1992) vrednosti od 10% do 30% glede na lesno zalogo z modusom 
pri večjih debelinah. Glede na dejstvo, da je bila upoštevana samo optimalna 
razvojna faza, vrednosti opazarjajo na relativno visoko mrtvo lesno maso 
proučevanega gozda v Beli. 
19 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
Preglednica 4: Poprečna višina in struktura skupne lesne zaloge glede na stanje: 
živa drevesa, stoječa mrtva drevesa, ležeča mrtva drevesa 
Table 4: Growing stock and structure ot the dead biomass 
JE-BU SKR BU-MA VIS BU-MA NAD SM-MA 
m3/ha % m3/ha % m3/ha % m3/ha % 
Živa drevesa 733 92 229 96 723 94 355 89 
Uving trees 
Mrtva stoječa drevesa 51 6 6 3 25 3 35 9 
Dead standing trees 
Mrtva ležeča drevesa 17 2 2 1 25 3 6 2 
Dead Jying trees 
Lesna zaloga mrtvih dreves ima v nadomestnih gozdovih macesna in smreke 
največji delež (41 m3/ha ali 11 %). Velik delež dobro zakoreninjenega in 
odpornega macesna v lesni zalogi pomeni primerno velik delež stoječih mrtvih 
dreves. Lesna zaloga mrtvih dreves je najmanjša v visokogorskih gozdovih 
bukve in macesna na skrajnostnih rastiščih. Velika razlika med skupinama 
gozdov, ki poraščata isti vegetacijski pas, je verjetno posledica večjih naklonov 
bukovega gozda, ki je zato bolj pod vplivom snežnih plazov. Poleg tega mrtva 
biosubstanca že zaradi gravitacije bolj polzi v dolino. Deloma je lahko vzrok tudi 
hitrejše razpadanje bukovega lesa. 
Tudi v visokogorskih bukovih gozdovih z macesnom je delež mrtve lesne mase 
majhen (50m3/ha ali 7%). V sestojih prevladuje bukev, zato je malo stoječih 
mrtvih dreves. KORPEL (1992) na podlagi raziskav bukovih pragozdov v 
vzhodnih Karpatih ugotavlja, da se vrednosti mrtve lesne mase lahko povzpnejo 
do 210m3/ha, vendar znašajo v optimalni fazi le redko več kot 30 do 50m3/ha. 
Prevladujejo ležeča mrtva drevesa (70-90%). Glede na njegova opazovanja 
bukve umirajo stoje, kmalu padejo na gozdna tla in razpadejo v 15 do 20 letih. 
Bukev torej poskrbi za hitro kroženje snovi. 
20 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
Strukturo lesnih zalog živih in mrtvih dreves, glede na drevesne vrste za vse 
ploskve skupaj podaja preglednica 5. Razlike med deleži določene vrste, glede 
na delež živih in mrtvih dreves v skupni lesni zalogi, nakazujejo trende 
spreminjanja drevesne sestave. Delež živih in mrtvih dreves je odvisen od 
starosti, čeprav na to vplivajo še mnogi drugi dejavniki. Kot primer vzemimo 
macesen, ki je kot vrsta z globokim koreninskim sistemom na mehanske 
obremenitve bolj odporen kot druge drevesne vrste, zato verjetno v poprečnih 
razmerah mrtvo drevo pade dosti kasneje na tla kot drevo smreke ali bukve. V 
naravnih sistemih ni pomembna samo količina mrtve biomase, temveč tudi 
porazdelitev in struktura (po drevesnih vrstah, glede na stanje). 
Preglednica 5: Struktura lesne zaloge mrtvih dreves po drevesnih vrstah za vse 
ploskve skupaj in po stratumih gozdov v odstotkih 
Table 5: Tree species composition of the dead biomass tor alf p/ots and 
forest groups 
Skupaj I JE-BU SKRBU-MA VISBU-MA NADSM-MA 
% % % % % 
stoj. lež. stoj. lež. stoj. lež. stoj. lež. stoj. lež. 
Smreka / Spruce 15 33 22 47 / / 15 23 18 64 
Jelka/ Fir 28 10 69 33 / / 12 3 19 / 
Macesen / Larch 45 27 / 6 / / 38 34 13 36 
Bukev / Beech 12 30 10 14 100 100 35 40 50 / 
Jelke je v skupnem veliko več med mrtvo lesno maso kot med živo. Jelka 
izgublja vitalnost na celotnem proučevanem področju. Velik delež macesna med 
mrtvimi drevesi je le v manjši meri posledica socialnega boja, mnogo 
pomembnejši vzrok je počasna razgradnja lesa. Zanimivo je, da je delež bukve 
med mrtvo biosubstanco manjši kot med živo, kar lahko pomeni dolgoročno 
fluktuacijo v smeri bukve, čeprav je delno tudi posledica hitrejšega razpadanja 
lesa bukve. Nadaljnja členitev skupnih lesnih zalog po drevesnih vrstah je zaradi 
zelo različne sestave smiselna le po stratumih gozdov (pregl. 5). 
21 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
V jelovo-bukovem gozdu je opazno izrazito pešanje jelke, medtem ko je delež 
bukve med mrtvimi drevesi majhen. V stratumu visokogorskih bukovih gozdov 
na skrajnostnih rastiščih je med mrtvo biosubstanco samo bukev. V 
visokogorskih bukovih gozdovih z macesnom so deleži drevesnih vrst glede na 
stanja lesne zaloge še najbolj izenačeni. Tudi v bližnji prihodnosti ni pričakovati 
večjih sprememb v drevesni sestavi. Nekoliko večji delež macesna med mrtvimi 
drevesi je posledica socialnega boja. Bukev dohiteva svetloljubni macesen, ki 
mu že upada višinski prirastek. Vzrok je v zamiku med kulminacijo višinskega 
prirastka pri nadstojnem macesnu in podstojni bukvi. V nadomestnih gozdovih 
macesna in smreke je v razredu mrtvih stoječih dreves večji delež macesna 
glede na živa drevesa, v razredu ležečih mrtvih dreves je več smreke. Macesen 
še dolgo po odmrtju zaradi odlične zakoreninjenosti in počasnega razpadanja 
vztraja v pokončnem položaju. 
Zaključimo lahko, da se delež mrtvih dreves v skupni lesni zalogi z nadmorsko 
višino značilno ne spreminja, v absolutni vrednosti pa je mrtvih dreves manj. 
Značilno se z nadmorsko višino spreminjata vrstna sestava in struktura mrtve 
biosubstance dreves. Z naraščajočo nadmorsko višino prevladujejo skladno s 
spremembo drevesne sestave predvsem vrste z veliko hidrofobnih snovi ter 
počasno razgradnjo biosubstance (bukev-smreka-macesen). Tak 
"konzervativen" način sproščanja zbrane organske materije je prilagoditev na 
surove življenjske razmere in pomeni ohranjanje snovi in energije "na mestu". 
4.4.1 Razmišljanje o pomenu mrtve biosubstance v gorskih gozdovih 
Kot primer lahko navedemo naslednje zglede delovanja mrtve biosubstance na 
energetske tokove in snovna kroženja v ekosistemih. Kjer se menjavajo letni 
časi, se drevesa v pozni jeseni pripravijo na nizke zimske temperature s 
procesom otrditve, ki je ena od najpomembnejših fizololoških sprememb v 
rastlinah pred nastopom zimske dormance. Otrditev pomeni toleranco 
protoplazme na nizke zimske temperature, je genetsko določena ter zelo 
spremenljiva glede na drevesno vrsto, še posebej pa glede na razvojni stadij 
posameznega osebka. Otrditev sprožijo prve temperature nekaj stopinj nad ničlo 
22 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
v pozni jeseni. Odvija se v več zaporednih fazah, od katerih vsaka pomeni 
pripravo za naslednjo. V prvi fazi otrditve se v protoplazmi nabirajo sladkor in 
druge zaščitne snovi, vsebina vode v celicah se zmanjša na minimum, centralna 
vakuola pa se razdeli na večje število manjših. V naslednji fazi otrditve, ki jo 
sprožijo še nižje temperature, se struktura biomembrane in encimov reorganizira 
tako, da so celice sposobne preživeti še nižjo vsebnost vode zaradi prisotnosti 
ledu (LARCHER 1983). 
Odmrla drevesa tega varovalnega mehanizma nimajo več in sledijo vodnemu 
režimu svojega okolja. Obilne padavine navlažijo debla do točke nasičenosti, med 
sušo pa zbrano vodo počasi oddajajo svoji okolici. Pozimi pri nizkih temperaturah 
voda v mrtvi organski snovi zmrzuje drugače kot v tleh. Na ta način trohneča debla 
in druga mrtva organska substanca uravnavajo vodni režim. 
Mrtva substanca plemenitih listavcev in bukve je zaradi manjšega deleža 
hidrofobnih substanc v tkivu (smole, tanini ... ) bolj izpostavljena spremembam 
vodnega režima v okolju, večja je tudi njena vodna kapaciteta. Zato so v 
gorskem gozdu, iz katerega so bili v preteklosti izrinjeni, toliko pomembnejši. Če 
k temu dodamo še podatek, da je višek padavin v Savinjskih Alpah v začetku 
novembra in da je takrat večina dreves v stanju zimske otrdelosti, torej ne 
sprejemajo vode iz okolja, oziroma jo sprejemajo minimalno, asimilacija in 
evapotranspiracija sta minimalni, nam je na dlani eden izmed vzrokov 
neuravnoteženosti vodnega režima gorskih ekosistemov. 
Pomemben je vpliv mrtve biosubstance na pomladek. Po ugotovitvah 
STUARTA in AGEEA (1989) naj bi imel pomladek pod stoječim mrtvim sestojem 
zaradi uravnalnega delovanja mrtve substance na vodni režim boljše vlažnostne 
razmere kot tisti na prostem, še bolj pa kot pomladek pod krošnjo, saj nima 
konkurence v koreninskem sistemu. To je pomembno v predelih z manj 
padavinami, oziroma oblikami humusa, ki slabo zadržujejo vodo, ter za 
določene občutljivejše drevesne vrste. 
23 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
Veliko vlogo ima mrtva biosubstanca pri pomlajevanju smreke v gorskih 
gozdovih. Gozdna tla nudijo smrekovim klicam manj ugodne razmere za kalitev 
in razvoj kot trohneča debla, tako da je število mladic po nekaterih raziskavah 
kar za 97 % manjše in kakovostno precej slabše (HILLGARTER 1971, OTT 
1989). Prednosti pomlajevanja na trohnečih deblih so v ugodni mikroklimi, 
manjši konkurenci v koreninskem pletežu ter v ugodnem vodnem in toplotnem 
režimu. V optimalni fazi gozdnega ekosistema se v mrtvi lesni masi zbirajo 
hranila in energija. Ko nastopi čas endogene regeneracije ekosistema, se hranila 
in energija kontrolirano in postopno sproščajo, kar omogoči rast in razvoj 
prihajajoči generaciji. še posebej je pomembna izravnalna in puferska 
sposobnost mrtve biosubstance ter celotnega kompleksa tal, kadar poteka 
regeneracija ekosistemov pretežno eksogeno (katastrofe). 
4.5 PORAZDELITEV DREVES NA RAZISKOVALNIH PLOSKVAH 
4.5.1 Analiza porazdelitve dreves po površini 
Porazdelitev dreves v sestojih po površini lahko z matematičnim modelom 
opišemo na naslednje tri načine: enakomerna porazdelitev, naključna 
porazdelitev in gručasta porazdelitav osebkov (ODUM 1971 ). Izrazito naključna 
porazdelitev je v naravi redka, izjemoma se pojavlja v zelo izenačenem okolju s 
populacijami, ki ne težijo k rasti v skupinah. Enakomerna porazdelitev nakazuje 
veliko konkurenco med organizmi. Šopasta porazdelitev pomeni določeno 
vzajemnost in organizacijo. Določitev vzorca porazdelitve dreves ter stopnje 
njihove kolektivnosti je potrebna za razumevanje delovanja gozdnega 
ekosistema. 
Porazdelitev dreves v prostoru smo proučili z metodo analize razdalje do 
najbližjega soseda (VANDERMEER 1990, KOTAR 1980), ki je zelo razširjena v 
ekologiji rastlin. Uporabna je predvsem takrat, ko poznamo natančno lego 
osebkov. Za vsakega je potrebno izračunati razdaljo do najbližjega soseda (ri), 
nato pa še poprečje teh razdalj (F} Pri porazdelitvi dreves po površini je srednja 
razdalja do najbližjega soseda enaka 
24 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
N 
2:'i 
r = __eJ_ 
N 
Če so osebki porazdeljeni slučajnostno, je pričakovana vrednost za f,and enaka 
- 1 r =----
rand 2(N / At2 
kjer A pomeni velikost ploskve (merjeno v istih enotah na kvadrat, kot je razdalja). 
Mera za agregacijo je sestavljena iz poprečne razdalje do najbližjega soseda, ki je v 
razmerju s teoretično srednjo razdaljo, izračunano na podlagi gostote sestoja. Mera 
za agregacijo je torej naslednja: 
R = _!__ 
f,.and 
če je razmerje enako ena, pomeni, da je bil vzorec izbran iz slučajnostno 
porazdeljene populacije. če je razmerje manjše kot ena, je porazdelitev dreves 
šopasta; če pa je večje kot ena, je porazdelitev enakomerna. Drugače povedano, 
manjše je razmerje, bolj je izražena šopasta struktura. Vrednosti za proučevane 
ploskve in stratume prikazuje preglednica 6. 
Preglednica 6: Indeks agregacije (R) po ploskvah (PL) in stratumih gozdov 
Table 6: Aggregation index (R) tor the plots (PL) and forest groups 
PL R Stratum gozdov PL R Stratum gozdov 
Forest stratum Forest stratum 
1 1.04 JE-BU 12 1.08 VIS BU-MA 
2 1.13 JE-BU 13 1.27 VIS BU-MA 
3 1.13 JE-BU 14 1.03 VIS BU-MA 
4 1.03 JE-BU 15 0.94 VIS BU-MA 
6 1.01 VIS BU-MA 16 0.80 VIS BU-MA 
7 0.89 NAD MA-SM 17 1.04 NAD MA-SM 
8 0.45 NAD MA-SM 18 0.72 NAD MA-SM 
9 0.70 SKR BU-MA 19 0.97 NAD MA-SM 
11 0.64 SKR BU-MA 20 0.71 NAD MA-SM 
25 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
V stratumu jelovo-bukovih gozdov je vzorec porazdelitve zelo blizu 
slučajnostnemu, vendar nekoliko na strani enakomerne porazdelitve. Splošna 
porazdelitev osebkov izraža močno konkurenco med glavnimi drevesnimi 
vrstami v jelovo-bukovem gozdu. 
Drevesa v visokogorskih bukovih gozdovih z macesnom so bolj slučajnostno 
porazdeljena, a še vseeno bolj na strani enakomerne porazdelitve. Izjema so 
najvišje ploskve, kjer je šopasta struktura zaradi vegetativnega pomladka bukve 
že dobro izražena. Porazdelitev dreves bukve po površini je v vseh tipih 
naravnih visokogorskih gozdov blizu slučajnostni. Zaradi močne konkurence v 
prostoru krošenj se v nekaterih sestojih v optimalni fazi približuje tudi 
enakomerni porazdelitvi. V visokogorskih gozdovih na skrajnostnih rastiščih je 
zaradi vegetativnega razmnoževanja prevladujoča šopasta porazdelitev dreves. 
V stratumu visokogorskih bukovih gozdov na skrajnostnih rastiščih in stratumu 
nadomestnih gozdov macesna in smreke prevladuje šopasta porazdelitev 
osebkov, čeprav gre za sukcesijsko različna stadija. V nadomestnih gozdovih 
smreke in macesna je šopasta struktura dosti bolj izražena v mlajših sukcesijskih 
stadijih kot v starejših (graf. 6). Torej se v nadomestnih gozdovih macesna in 
smreke šopasta razporeditev s starostjo izgublja, vedno bolj pa zaradi 
konkurence prevladuje individualnost (enakomerna porazdelitev). Čisti 
macesnovi sestoji imajo v optimalni razvojni fazi bolj šopasto porazdelitev 
osebkov, kar zopet kaže na močan antropozoogeni vpliv. Vzrok šopaste 
porazdelitve klimaksnih visokogorskih bukovih gozdov na skrajnostnih rastiščih 
je predvsem vegetativni način pomlajevanja bukve. 
4.5.2 Analiza socialnih razmerij med drevesnimi vrstami ob 
gradientu nadmorskih višin 
Vertikalno strukturiranost sestojev lahko opišemo s sestojnimi sloji. Da bi 
ugotovili spremembe v socialni sestavi sestojev z nadmorsko višino, smo 
analizirali porazdelitev drevesnih vrst po sestojnih slojih in po treh razredih 
nadmorskih višin. Sestojnih slojev je pet (razširjena IUFRO klasifikacija), šesti 
26 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
pa predstavlja mrtva drevesa v sestoju. Porazdelitve dreves po sestojnih slojih, 
drevesnih vrstah in višinskih razredih so razvidne iz preglednice 7. 
V prvem višinskem razredu po številčnosti prevladuje bukev. Modus 
porazdelitve po sestojnih slojih ima v razredu nadvladajočih dreves. Vendar je 
njena zastopanost tudi v ostalih sestojnih slojih precej enakomerna, iz česar je 
razvidna velika rastna moč bukve in raznomerna zgradba gozda v tem razredu 
nadmorskih višin. Tudi smreka in macesen imata modusa porazdelitve v sloju 
nadvladajočih dreves. V tem sloju so drevesne vrste precej izenačene. 
Porazdelitev jelke po socialnih položajih pa priča o upadanju vitalnosti. Modus 
porazdelitve je pri drevesih spodnjega sloja (5) in pri mrtvih drevesih (6). Tudi 
KORPEL (1995) na podlagi analiz pragozdnih ostankov ugotavlja, da se tipične 
enomerne in enoslojne strukture pojavljajo v naravnih bukovih gozdovih le 
izjemoma, so malopovršinske in trajajo le prehodno obdobje. 
Preglednica 7: Porazdelitev števila dreves po drevesnih vrstah glede na 
sestojne sloje in višinske razrede 
Table 7: Distribution of the tree species and social structure in three 
altitudinal groups 
1100-1300m n.v 1300-1580m n.v 1580-1810m n.v 
Socialni položaj Socialni položaj Socialni položaj 
Social structure Social structure Social structure 
1 2 3 4 5 6 1 2 3 4 5 6 1 2 3 4 5 6 
Smreka / Spruce 29 10 7 14 25 44 62 20 20 34 63 7 13 2 4 3 7 21 
Jelka/ Fir 7 2 o 1 23 38 2 1 o 2 1 2 1 o o o o o 
Macesen / Larch 11 7 2 1 o 22 46 4 5 5 4 25 65 24 10 23 10 56 
Bukev/ Beech 48 33 34 35 6 42 37 59 45 55 19 33 24 24 15 6 28 9 
V drugem višinskem razredu se modus porazdelitve pri bukvi pomakne iz sloja 
nadvladajočih dreves v sloj vladajočih dreves (2). Macesen ima izrazitejši 
modus v razredu nadvadajočih dreves. V tem razredu je močno prisotna tudi 
smreka. Z naraščajočo nadmorsko višino sta v razredu nadvladajočih dreves 
27 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
pridobila macesen in smreka, zmanjšal se je delež bukve in še posebej jelke. 
Tudi v tem razredu so vsi sloji dobro zastopani, kar nakazuje razgibano zgradbo 
sestojev. V tretjem razredu nadmorskih višin macesen dominira v sloju 
nadvladajočih dreves. število drugih drevesnih vrst v tem sloju se zelo zmanjša, 
še največ je smreke. Modusa pri bukvi in pri smreki sta v spodnjem socialnem 
sloju. 
Iz analize porazdelitve drevesnih vrst po sestojnih položajih je razvidna menjava 
drevesnih vrst po posameznih sestojnih slojih z naraščajočo nadmorsko višino. 
V prvem razredu nadmorskih višin v sloju nadvladajočih dreves prepričljivo 
dominira bukev, v drugem razredu prevlada smreka in v zadnjem razredu 
macesen. Iz analize je razvidno, da je v vseh višinskih razredih izražena 
vertikalna razgibanost sestojnih zgradb. 
4.5.3 Analiza razmestitve dreves v prostoru 
S prostorskimi modeli smo združili vizualni način študija objektov s 
kvantitativnim. Prostorski model je sicer poenostavitev naravnih razmer, vendar 
omogoča opazovanje objektov z različnih zornih kotov ter abstrakcijo manj 
pomembnega. Gozdne sestoje smo proučevali najprej v tlorisu, nato smo 
poiskali najznačilnejše narise glede na tloris. Prispevek predstavlja samo 
tridimezionalne modele (grafikoni 3, 4, 5, 6). 
4.5.3.1 Jelovo-bukovi gozdovi 
Iz grafikona je razvidno, da vlada v stratumu jelovo-bukovih gozdov velika 
vertikalna razgibanost. Smreka je nekoliko nadrasla bukvi, ta pa jelki. Od 
primešanih vrst je macesen med najvišjimi, javor pa dosega višino bukve (graf. 
3). Na nekaterih ploskvah je nakazano drevesno razpadanje gozda. Z 
odpiranjem gozda zaradi izpada posameznih jelovih, delno tudi starejših bukovih 
dreves se razbija težnja gozda v optimalni fazi k čim popolnejši zapolnjenosti 
rastnega prostora s krošnjami; povečuje se razslojenost. Na ploskvah lahko 
zasledujemo različne razvojne smeri gozda. Na večini ploskev jelko zamenjuje 
28 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
bukev (graf. 3), na nekaterih ploskvah gre zamenjava v korist smreki. Čeprav je 
bukev nekoliko nižja kot iglavci, v zgornjem sloju intenzivno tekmuje za 
življenjski prostor. Ima zelo gosto in veliko krošnjo, ki je tudi izjemno 
prilagodljiva in zapolni vsako vrzel v sklepu sestoja. 
LEGEND: LEGENDA: 
spruce * smreka 
fir O jelka 
larch fJ. macesen 
beech O bukev 
40 
30 
Višina (m) 
20 
Height (m) 
10 
o 
o 5 
Jelovo-bukovi gozdovi 
Fir-and-beech forests 
Grafikon 3: Prostorska predstavitev raziskovalne ploskve (PL2) v jelovo-
bukovem gozdu 
Figure 3: A three dimensional representation of the fir-and-beech forest, 
plot PL2 
4.5.3.2 Visokogorski bukovi gozdovi z macesnom 
V tem stratumu gozdov malopovršinska vertikalna strukturiranost ni več tako 
izražena, sestoji lahko preidejo v dvoslojnost (graf. 4). Zgoraj prevladujejo 
iglavci, spodaj bukev, ki zaradi sencozdržnosti gradi strnjene sestoje z 
zasenčenim pritalnim slojem. Vendar je tudi spodnji sloj bukve precej razčlenjen. 
Sestoji brez macesna v sloju nadvladajočih dreves razvijejo enomernejši sklep 
krošenj, ki je statično verjetno labilnejši. Nasprotno je zgradba krošenj v sestojih 
29 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
s posameznimi nadvladajočimi macesni kot učvrščevalci sestoja bolj razgibana 
in slabi moč vetra. Z naraščajočo nadmorsko višino se stopnjuje vertikalna in 
horizontalna raznomernost sestojev. Vzrok za to so slabše razmere za 
uspevanje bukve, kar se kaže v večji višinski razliki med bukvijo in nadraslimi 
iglavci ter vedno večji delež vegetativnega razmnoževanja bukve. Visokogorski 
bukovi gozdovi z macesnom preidejo v visokogorske bukove gozdove na 
skrajnostnih rastiščih le na jugovzhodni strani Dleskovške planote. Drugje se 
nadaljujejo v nadomestne gozdove macesna in smreke, ki so nastali na 
nekdanjih pašnikih. Večja raznomernost sestojev, ki se kaže na prehodu iz 
visokogorskega v podalpinski pas, je lahko posledica človeškega delovanja v 
bližnji preteklosti 
LEGEND: LEGENDA: 
spruce * smreka 
Visokogorski bukovi gozdovi z macesnom 
High-a.~},1ne beech-and-larch forests 
fir • jelka 
larch ~ macesen 
beech O bukev 
40 
30 c. 
'""" · TGc.:1f1'4~c;h{-t--l_J 
Višina (m) . , )0 ..-~ 1, .1 • 
Grafikon 4: 
Figure 4: 
o ,6~ ~ -=~,-~-= = ~:: - ~ -
o 5 1•~--~15~~'-=-'=-~2~0~~2~5~ 
Prostorska predstavitev raziskovalne ploskve (PL 15) v 
visokogorskih bukovih gozdovih z macesnom 
A three dimensional representation of the plot (PL 15) /ocated in 
high-alpine beech- and-larch forests 
30 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
4.5.3.3 Visokogorski bukovi gozdovi z macesnom na skrajnostnih 
rastiščih 
Skupina gozdov porašča skrajnostna rastišča na strmih južnih legah z mnogo 
padavinami. Zaradi velikih strmin in obilice snega gozd ogrožajo erozija in 
snežni plazovi. Visokogorski bukovi gozdovi na skrajnostnih rastiščih so v 
Savinjskih Alpah ohranjeni zelo fragmentarno, kar priča o veliki občutljivosti tega 
ekosistema in o dolgotrajnem vračanju v prvotno stanje po prenehanju 
degradacije. Poleg skrajnostnih razmer, ki jih poraščajo in se odražajo v biomasi 
in produkciji teh sestojev, se ločijo od visokogorskih bukovih gozdov tudi po 
značilni ukrivljeni rasti bukev in macesnov, nastali zaradi dolgotrajnega vpliva 
snega na rast dreves (FANTA 1981 ). Graditelja sestojev sta macesen in bukev. 
Večinoma vegetativna bukev tvori šope, v sredini katerih rastejo bukve, ki so 
verjetno generativnega izvora, ali pa precej višji macesni kot učvrščevalci 
sestojev (graf. 5). Zaradi obilice snega in stalnega plazenja imajo tudi macesni 
močno ukrivljeno deblo. Smreke je v biomasi malo, prisotna je predvsem v 
pomladku. To kaže na večjo prisotnost smreke v bodočnosti v teh sestojih. Vidni 
so še ostanki posameznega rušja. V prerezu Bela najdemo neposredno ob teh 
gozdovih v enakih ekoloških razmerah sukcesijski stadij nadomestnih gozdov 
smreke in macesna (ploskve 11, 9 ter 7 in 8). To je dokaz o degradaciji okoliških 
gozodov v preteklosti. 
LEGEND: LEGENDA: 
spruce * smreka 
fir • jelka 
larch A macesen 
beech O bukev 
31 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
Visokogorski bukovi gozdovi na skrajnostnih rastiščih 
High-afpine beech forests on extreme focations 
4□ r~~-~~-------✓ 
30 
Višina (m) 
20 
Height{m) 
10 
Grafikon 5: 
Figure 5: 
o 
Prostorska predstavitev raziskovalne ploskve (PL 11) v 
visokogorskih bukovih gozdovih z macesnom na skrajnostnih 
rastiščih 
A three dimensional representation of the plot (PL 11) tocated in 
high-alpine beech-and-larch forest on extreme locations 
4.5.3.4 Nadomestni gozdovi macesna in smreke 
V subalpinskem rastlinskem pasu je na začetni stopnji sukcesije takoj po opustitvi 
pašnika prvi pionir rušje. Za njim prodirata macesen in smreka, precej manj je 
listavcev; pojavljajo se predvsem velikolistna vrba (Salix appendicu/ata), jerebika 
(Sorbus aucuparia) ter pritlikava nešplja (Sorbus chamaemespilus). Populacija 
smreke doseže maksimum nekoliko v zaostanku za glavnim valom macesna. V tej 
razvojni fazi je gozd horizontalno in vertikalno zelo heterogen. Ploskovno 
prevladujejo šopaste strukture zelo različnih velikosti, v katerih sta udeleženi obe 
drevesni vrsti (graf 6). V mešanih šopih prevladuje macesen dominanten, kajti 
smreka se v macesnove šope naknadno podseli. Obe vrsti tvorita šope tudi 
samostojno, vendar so smrekovi šopi pogostejši. V naslednjih fazah sukcesije pride 
postopno do strnjenega gozda, ki lahko delno še ohrani šopasto strukturo. Večinoma 
se gozd popolnoma ne strne. Vzrokov za to je lahko več, vendar sta 
32 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
najpomembnejša paša in previsok stalež rastlinojede divjadi. V tej sukcesijski fazi so 
gozdovi že veliko bolj enomerni. Glavna tvorca sestojev, smreka in macesen, sta 
izenačena v tekmovalni moči. 
Pri hitrem pregledu sestojev prevlada vtis, da macesen z večanjem nadmorske 
višine v sestojih prevlada. Obstaja namreč veliko popolnoma čistih enomernih 
macesnovih sestojev. Vendar pri natančnejšem proučevanju vegetacije lahko 
ugotovimo, da mu je smreka na sedanji gozdni meji še precej enakovreden 
konkurent. Še več, posamezne osebke in skupine smrek lahko opazimo tudi višje 
med rušjem. Takšne skupine macesnov in smrek najdemo do vrha Križevnika (191 O 
m n.v.). Proti vrhu ostajajo samo še posamezna drevesca, ki se komaj dvignejo nad 
okoliško rušje. Tu macesen po številu že močno prevladuje. Domnevamo lahko, da 
postane macesen konkurenčno sposobnejši od smreke precej višje, kot je lokacija 
sedanjih čistih macesnovih sestojev. Sprememba mešanih sestojev v bolj ali manj 
čiste macesnove sestoje bi v manj antropozoogeno vplivanem okolju potekala dosti 
bolj postopno in na višjih nadmorskih višinah. 
LEGEND: LEGENDA: 
Nadomestni gozdovi macesna in smreke 
Spruce-and-/arch replacement forests 
spruce 
fir 
larch 
beech 
* smreka • jelka 
f:,. macesen 
o bukev 
40 
30 
Višina (tr0 
20 
J{e ight t)n) 
10 
-- "·: I, 
Grafikon 6: Prostorska predstavitev raziskovalne ploskve (PL 17) v nadomestnih 
gozdovih smreke in macesna 
Figure 6: A three dimensional representation of the plot (PL 17) located in 
spruce-and-larch replacment forests 
33 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
Zato lahko predpostavimo, da so tudi nižji, predvsem macesnovi sestoji nastali 
povsem antropogeno. Pastirji so v preteklosti pospeševali macesen na račun 
smreke. Vzrokov za to je več: macesen je bilo težje izkoreniniti z ognjem, les 
macesna je bolj trajen in zato bolj prikladen za obnovo pastirskih stanov in krošnja 
macesna je dovolj redka, da omogoča rast travam. Pas naravnih čistih macesnovih 
gozdov je bil prvotno v Savinjskih Alpah precej ožji in lociran višje, podobno kot so 
ugotovili s palinološkimi raziskavami surovega humusa v Avstrijskih Alpah (KAHLS 
1974). 
4.6 HIPOTEZA O VZORCIH REGENERACIJE NARAVNIH GORSKIH 
GOZDOV 
Izboljšati oziroma ponovno privzgojiti izgubljeno stabilnost gorskih gospodarskih 
gozdov pomeni pot nazaj k stabilnim zgradbam naravnih gorskih gozdov. Te pa je 
mogoče privzgojiti le s posnemanjem vzorcev regeneracije naravnih gozdov, ki 
pomenijo prilagoditev na skrajnostne visokogorske razmere ter preizkušen algoritem 
recikliranja v preteklih tisočletjih razvitih zgradb naravnih gozdov. Tako STUART in 
AGEE (1989) ugotavljata, da je zgradba naravnih sestojev funkcija naravne 
mortalitete sestojev ter tipa, frekvence in intenzivnosti biotskih ali abiotskih motenj. 
V podobnih ekoloških razmerah težijo gozdovi vedno znova k podobnim zgradbam, 
ki jih seveda ne smemo obravnavati statično. Zelo zanimivo vprašanje s tem v zvezi 
je, kateri mehanizmi sprožajo uveljavitev vedno enakih strukturnih oblik na podobnih 
rastiščih. Podobno kot pri nastajanju rastlinskih in živalskih organov in tkiv ima v 
začetnih regeneracijskih fazah veliko vlogo naključnost. V naslednjih fazah pa 
verjetno naravna selekcija prevzame vlogo fizikalno-kemičnih procesov, ki usme~ajo 
nastanek tkivnih struktur v rastlinskih in živalskih organizmih (GIERER 1985, 
SHELDRAKE 1991). 
V jelovo-bukovem gozdu so tri glavne drevesne vrste v rasti enakovredne, kar se 
kaže v veliki vertikalni in horizontalni razgibanosti sestojnih zgradb, saj 
enakovrednost drevesnih vrst omogoča drevesno in skupinsko mešanost drevesnih 
vrst. Tudi v starejših optimalnih fazah sestoji ne težijo k izraziti enomernosti. Zelo 
34 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
ve~etno je, da zaradi malopovršinske mešanosti različnih drevesnih vrst sestoji 
razpadajo praktično drevesno. Malopovršinska mozaična zgradba nastaja z 
dolgotrajnim procesom regeneracije jelovo-bukovih gozdov. Velikost in hitrost 
širjenja odprtin, ki nastajajo v sestojih po odmrtju orjakov, določata dotok svetlobe, ki 
poleg naključnosti in splošnih ekoloških razmer najmočeje vpliva na mešanost 
pomladka. Na hitrost širjenja odprtin ne vpliva samo biomasa drevesa, ampak 
predvsem drevesna vrsta, saj le-ta določa čas, ki bo minil od odmrtja orjaka do 
njegovega dokončnega padca. Iz raziskave dinamike razgradnje naravnih gozdov 
drevesnega rušja (Pinus montana) v švicarskem narodnem parku (BRANG 1989) je 
razvidno, da lahko že odmrla drevesa stojijo v sestoju do 94 let, preden padejo na 
tla. Gre za podobnost z macesnom v jelovo-bukovem gozdu. Na splošno je 
razgradnja stoječih dreves dosti počasnejša. Tako je proces regeneracije gozdov, ki 
je usmerjan predvsem endogeno, zelo dolgotrajen. 
Velika raznolikost drevesnih vrst z različnimi ekološkimi potrebami zagotavlja vsaki 
velikosti, obliki in položaju odprtine v sestoju ustrezno zmes pomladka. V majhnih 
odprtinah, ki tako nastajajo, imajo prednost predvsem sencozdržnejše drevesne 
vrste. Večje odprtine katastrofalnega nastanka so v jelovo-bukovih gozdovih redke 
tudi zaradi razmeroma vlažnejših, zavetrnih in zaščitenih leg, ki jih poraščajo. Tako 
pomladek macesna v močni konkurenci le redko uspe, vseeno pa njegov delež ni 
zanemarljiv. Struktura sestojev je v jelovo-bukovih gozdovih predvsem posledica 
naravne mortalitete (endogena razgradnja). V primeru večjih katastrof (eksogena 
razgradnja) pa macesen in drugi pionirji nastale odprtine hitro zapolnijo. 
Regeneracija jelovo-bukovega gozda ubere takrat daljši ciklus prek posameznih 
sukcesijskih faz. Paleta različnih možnosti regeneracije jelovo-bukovih gozdov, od 
katerih ima razmeroma majhno verjetnost samo katastrofalna pot razgradnje sestoja, 
zagotavlja trajno malopovršinsko mešanost drevesnih vrst, ki je osnova pestre 
zgradbe teh gozdov. 
Visokogorski bukovi gozdovi z macesnom v primerjavi z jelovo-bukovimi gozdovi 
težijo k večji enomernosti, še posebno v optimalni in terminalni fazi. Manjša vrstna 
pestrost pomeni manjšo vertikalno razgibanost sestojev. Velika prilagodljivost krošnje 
pri bukvi pomeni večjo konkurenčnost glede na ostale drevesne vrste, s tem tudi 
35 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
večjo ekscentričnost. Ti gozdovi poraščajo revnejša rastišča, kar pomeni slabšo 
zakoreninjenost ter tudi vetru bolj izpostavljene lege, zato je verjetnost vetrolomov in 
katastrofalnega pomlajevanja večja, verjetnost nemotenega sosledja razvojnih faz 
od mladja do faze razpadanja pa manjša. Z epizodnimi regeneracijskimi vali nastaja 
sicer raznodoben gozd, vendar je raznodobnost večjepovršinska kot v jelovo-
bukovem gozdu. Velikost pomladitvenega vala je funkcija jakosti naravnih motenj 
(predvsem vetrolomov). 
Drevesno razpadanje sestojev, ki v jelovo-bukovih pragozdovih prevladuje, je v 
bukovih visokogorskih gozdovih bolj redko. Odprtine, nastale s podiranjem manjših 
skupin bukovih dreves, s še vedno bolj atlantsko klimo že nudijo zadovoljive 
ekološke razmere za nasemenitev macesna. Zaradi močne konkurence bukve in 
smreke se macesen uveljavlja izrazito individualno. Na večjih golih površinah pa 
macesen v strnjenih sestojih popolnoma prevzame vlogo pionirja. Šele po propadu 
pionirskega macesnovega gozda, ki se mu pridruži tudi smreka, se zopet uveljavi 
klimaksni gozd, v katerem prevladuje bukev. 
Verjetnost nastopa katerega koli scenarija regeneracije gozdov je funkcija strukture in 
življenjske moči gozda, velikosti, strukture in vitalnosti okoliških sestojev in seveda 
stohastike naravnih katastrof. Rezultati ameriške ekološke študije "Hubbard Brook 
Ecosystem study'' (BORMANN / LIKENS 1986) nakazujejo možnost, kako lahko tudi 
v ekosistemih, ki se regenerirajo brez večjih eksogenih motenj, pride do pomladitve 
pionirjev. Večjo možnost za uspeh imajo v drugem delu terminalne faze. V začetku 
terminalne faze postanejo endogene motnje, nastale s podiranjem posameznih starih 
dreves, zelo pomemben dejavnik, ki določa prevlado v zgornjem sloju pomlajenih 
drves. Endogene motnje najprej pospešujejo sencozdržne vrste, ko se velikost in 
število podirajočih dreves povečata, kar izrazito vpliva na svetlobne razmere, 
postanejo v sloju pomladka pogostejše intermediarne ter tudi svetloljubne (pionirske) 
vrste. Iz raziskave je razvidno, da lahko vodi tudi pretežno endogena regeneracija 
ekosistemov k nastanku pestrih ekosistemov s celo paleto vrst, vključno s 
svetloljubnimi pionirskimi vrstami. 
36 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
5 POVZETEK 
V Savinjskih Alpah smo na dveh višinskih prerezih ob Dleskovški planoti 
proučevali zakonitosti spreminjanja vegetacije in zgradbe naravnih gorskih 
gozdov. S klasifikacijo in ordinacijo vegetacijskih popisov (ROBIČ 1992) in 
strukturnih značilnosti sestojev smo izločili štiri značilne skupine gozdov (DIACI 
1994): jelovo-bukove gozdove, visokogorske bukove gozdove z macesnom, 
visokogorske bukove gozdove na skrajnostnih rastiščih in nadomestne gozdove 
smreke in macesna. 
Primerjava sestojev med razredi nadmorskih višin in stratumi gozdov je 
pokazala, da se lesne zaloge, volumenski prirastki in srednje višine dreves 
značilno nižajo z večanjem nadmorske višine. Vendar nekateri sestoji dosegajo 
zelo visoke vrednosti lesnih zalog celo blizu gornje gozdne meje, kar potrjuje 
domnevo o dejansko višji potencialni gornji gozdni meji. Skupna značilnost 
bukovih sestojev je, da imajo sicer precej raznomerno in večslojno, a hkrati 
"zaprto" zgradbo. V večini nadomestnih gozdov macesna in smreke prevladuje 
"odprta" - prebiralna zgradba sestojev, ki pa je glede na rezultate vegetacijskih 
in dendrometrijskih analiz posledica motenj v razvoju sestojev. Zaradi občasne 
paše v tej skupini gozdov je primarnega povzročitelja motenj težko določiti. 
Zgradba vseh bukovih gozdov je zaradi vitalnih in prilagodljivih krošenj močno 
sklenjena. Pomembno vlogo imajo macesen in ostale primešane vrste, ki kot 
ogrodje ojačajo večslojno plast sklenjenih krošenj bukovega gozda in jo hkrati še 
bolj razgibajo. Macesen je prisoten že v jelovo-bukovem gozdu. Z naraščanjem 
nadmorske višine se njegov delež veča, dokler kot utrjevalec bukovih šopov ne 
doseže gornje gozdne meje. 
V Julijskih Alpah in delno tudi v Kamniških in Savinjskih Alpah naj bi imeli 
visokogorski bukovi gozdovi zaradi golosečenj in požigalništva v preteklosti 
predvsem enodobno sestavo (PLESNIK 1971, MARINČEK 1987). Obveljala je 
razlaga, da so taki dvoslojni sestoji macesna in bukve nastali v posebnih 
okoliščinah, v katerih je imel macesen določeno prednost. Kot prvi naj bi se 
37 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
pomladil na večjih golih površinah, nastalih zaradi golosekov, vetrolomov, 
snežnih plazov, oziroma na opuščenih planinah, pod macesen naj bi se v 
nadaljnjih stadijih sukcesije podselila bukev. 
Vendar veliko dejstev govori v prid hipotezi, da so visokogorski in subalpinski 
bukovi gozdovi z macesnom na področju Dleskovške planote nastali pretežno 
naravno. Iz strukture starosti, premerov in višin lahko sklepamo na 
raznomernost in raznodobnost na majhni površini, kar zavrača hipotezo o 
antropogenem nastanku teh gozdov. Sečnje v preteklosti so na tako težko 
dostopnih terenih zahtevale večjo koncentracijo sortimentov. Za seboj pa so 
puščale velike površine enodobnih mladih smrekovih gozdov. Bukev je v 
zgornjem socialnem položaju velikokrat starejša od macesna, hkrati tudi mnoge 
bukve v spodnjih položajih dosegajo visoke starosti. Poleg tega je zgradba 
bukovih gozdov dovolj stabilna, da se je ohranila brez kakršnihkoli gojitvenih 
ukrepov v preteklih štiridesetih letih, torej v celotnem zgodovinskem obdobju, v 
katerem po najstarejših pisnih zgodovinski virih na proučevanem področju ni bilo 
nobene gozdarske dejavnosti, glede na pričevanje starejših gozdarjev pa še dlje. 
Iz analiz dinamike višinskega priraščanja (DIACI 1992) lahko sklepamo, da ima 
macesen v mladosti dovolj rastne moči za prednost pred nekoliko počasnejšo 
bukvijo, da se učvrsti v zgornjem sloju ter celotno rastno dobo ohranja določeno 
prednost. Razlog, da se macesen v mladju sploh lahko uveljavi, je najverjetneje 
v naravno nekoliko večjepovršinskem obnavljanju naravnih bukovih gozdov z 
macesnom v primerjavi z jelovo-bukovimi gozdovi. Z nadmorsko višino namreč 
intenzivnost delovanja abiotskih dejavnikov narašča, z njimi pa verjetnost 
eksogenega obnavljanja sestojev. 
Mrtva lesna masa ni pomembna le kot habitat mnogim živalskim in rastlinskim 
vrstam (MLINŠEK 1989, VSV / SBN 1992) in kot pomemben člen v ohranitvi 
ekostemskim povezav, ampak značilno vpliva na oblikovanje notranje klime 
zaprtih gorskih gozdov. Poleg količine, ki se v optimalni fazi proučevanih 
sestojev giblje od 3% do 11 %, sta v obeh primerih zelo pomembni zgradba 
38 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
(glede na drevesne vrste, ležeča-stoječa odmrla drevesa, velikost dreves .... ) in 
porazdelitev mrtve lesna mase v prostoru. 
Raziskava je nakazala relativno "zaprtost" gorskih bukovih gozdov, poudarila je 
vlogo macesna in ostalih primešanih vrst kot nosilcev pestrosti in stabilnosti 
sestojev ter hkrati zelo pomebnih tudi pri kroženju snovi. V bodoče bi bilo 
potrebno več pozornosti posvetiti študiju ekologije pomlajevanja naravnih 
gorskih bukovih gozdov, saj je v mladju že zapisana zgradba odraslega gozda. 
SUMMARY 
The paper presents vegetation changes and alpine natura! forest stands which 
was analysed in the Savinja Alps at two particular altitudes along the Dleska 
plateau. On the basis of two characteristics, the classification and ordination of 
the vegetation records (ROBIČ 1992) and the features of the stand structures, 
four characteristic forest groups were selected (DIACI 1994). fir-and-beech 
forests, high-alpine beech forests with larch, high-alpine beech forests growing 
on extreme locations and spruce-and-larch replacement forests. 
The comparison between the stands at different altitudes and the particular 
stratum stands has shown that the growing stock, the volume increment and the 
mid-tree-height characteristically decrease whereas the altitude increases. 
However, some stands reach a fairly high growing stock even near the 
timberline, approving the hypothesis about a potentially higher upper forest limit. 
A common feature of ali beech stands is a fairly irregular and several-layer 
composition which is nonetheless rather "closed". In the majority of replacement 
larch-and-spruce forests composed of the prevalent composition of the stands is 
the so called open selective stand composition. With regard to the results of the 
dendrometrical and vegetation analyses the composition is a consequence of 
the disturbances in the development of stands. As the group of forest is 
occasionally used for pasturing, it is difficult to state the primary cause. 
39 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
Due to the vitality and adaptability of their tree tops, all beech forests have a 
very dense composition. Larches as well as other types of trees play an 
important role in being a firm skeleton of the encircling layer of the beech forest, 
making it also more variable. Larches can be found already in a spruce-and-
beech forest. The higher the altitude, the higher the portion of larches that 
protect groups of beeches up to the upper forest limit. 
Clear cutting and burning of the land made present beech forests in higher parts 
of the Julian and party also of the Kamnik and Savinja Alps have a evenaged 
structure (PLESNIK 1971, MARINČEK 1987). It has been agreed that such two-
layer larch-and-beech stands developed in special circumstances in which the 
starting-point of the larch was better than that of the beech. It seemed to be the 
first young forest on large treeles areas that had developed after clear cutting, 
windbreaks, snow avalanches as well as on the areas of abandoned alpine 
settlements. The on-going succession brought beeches that found their place 
below the larches. 
However, many facts support the hypothesis that the way of how the Dleska-
plateau high-alpine and subalpine beech-and-larch forests came into existence 
was a natura! one. On the basis of irregular and temporally different age, 
diameter and height structure observed on a small area it is possible to reject 
the hypothesis of antropozoogenic influence on the forest in the past. The 
locations of the cuts were not easily accessible and demanded a larger forest 
timber assortment concentration. Behind them they left large area of young, 
pure evenaged spruce forest. In the upper social position the beech is quite 
often older than the larch, and so is the beech in lower positions. Besides, the 
composition of the beech forests is steady enough to have survived by itself for 
forty years. According to the earliest written sources, the area has not been 
exploited by any forestry activities. However, some elder foresters claim that the 
period is even longer than forty years. 
The analyses of the height increment dynamics (DIACI 1992) show that in its 
youth the larch is strong enough to have a better growing position than the 
40 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
slower beech. In addition to this, it gets fixed in the upper stratum, thus keeping 
its position of advantage through the whole growth period. Most probably the 
larch could not appear among young trees at ali, if the natural beech-and-larch 
forests did not restore themselves on a larger area as compared to the spruce-
and-beech forests. A higher altitude means also stronger abiotic activities and so 
does the probability of the exogenous renewal of the stands. 
The dead biomass is important not only as the living space for many species of 
animals and plants (MLINŠEK 1989, VSV / SBN 1992) thus playing an important 
part in the preservation of the correlations within ecosystem, but also has a 
characteristic impact upon the formation of the closed alpine forest climate. 
Apart from the quantity which varies from 3% to 11 % in the optimum phase of 
investigated stands, both cases have two important features: composition (with 
regard to factors such as the species of the trees, the lying or standing 
weathered trees, the tree height) and the weathered wood mass distribution in 
space. 
The research has shown that alpine beech forests are comparatively closed. It 
has also stressed the roles of the larch and other co-occurring species as those 
who largely contribute to the variety and stability of the stands and are at the 
same tirne very important in mass circulation. The composition of an older forest 
is reflected already in a young forest. Therefore, the researches to do in the 
future should be oriented to the ecology of regeneration of natura! alpine beech 
forests. 
41 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
VIRI 
ANDRE, J. / PONGE, J. F., 1993. Dynamique et stabilite des ecosystemes 
forestiers de montagne. Stabilite es gestion des forets de montagne - Actes 
du 1 er Colloque lnternational en Foret 25-27 Aout 1992 - lsere, Savoie, 
Haute-Savoie, s. 71-98. 
BAVIER, B., 1910. Forstliche Preisfrage: Welches sind die Ursachen des so 
hafigen Fehlens der naturlichen Verjungung in alten Fichtenbestanden hoher 
Lagen, und wie kann dieser ungunstige Zustand beseitig werden? Wie sind 
solche Bestande inskunftig zu behandeln? - Schweiz. Z. Forstwes, 61, s. 145-
201 in s. 227-236. 
BISCHOFF, N., 1987. Pflege des Gebirgswaldes; Leitfaden fur die Begrundung 
und forstliche Nutzung von Gebirgswaldern - Bundesamt fur Forstwesen und 
Landschaftsschutz, Bern, 379 s. 
BORMANN, F. H., LIKENS, G. E., 1986. Pattern and Process in a Forested 
Ecosystem - Springer-Verlag, 253 s. 
BRANG, P., 1989. Untersuchungen zur Zerfallsdynamik in unberi.ihrten 
Bergfohrenwaldern im Schweizerischen Nationalpark. Schweiz. Z. Forstwes., 
140, 2, s. 155-163. 
BURSCHEL, P., 1992. Totholz und Forstwirtschaft -AFZ, 21, s. 1143-1146. 
DIACI, J., 1992. Zgradba in razvoj naravne visokogorske in podalpinske gozdne 
vegetacije na Dleskovški planoti v Savinjskih Alpah - Magistrsko delo BTF, 
Oddelek za gozdarstvo, Ljubljana, 158 s. 
DIACI, J., 1994. Spreminjanje naravne gozdne vegetacije ob višinskem 
gradientu Veže - Dleskovške planote v Savinjskih alpah - Zbornik gozdarstva 
in lesarstva, 44, s. 45-84. 
FANTA, J., 1981. Fagus si/vatica L. und das Aceri-Fagetum an der aplinen 
Waldgrenze in Mitteleuropaischen Gebirgen - Vegetatio 44, s. 13-24. 
GAMS, l., 1976. O zgornji gozdni meji na jugovzhodnem Koroškem - Geografski 
zbornik XVI, s. 155-192. 
42 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
GAMS, l., 1977. Gozd ob gornji meji uspevanja in varstvo narave - Varstvo 
narave, vol. 10, s. 23-31, Ljubljana. 
GIERER, A. 1983 : Die Physik das Leben und die Seele. PIPER, S. 31 O. 
HARTMAN, T., 1987. Pragozd Rajhenavski Rog - Strokovna in znanstvena dela 
89, VTOZD za gozdarstvo BF, Ljubljana, 80 s. 
HILLGARTER, F. W., 1971. Waldbauliche und ertragskundliche 
Untersuchungen im subalpinen Fichtenurwald Scatle/Brigels - Diss. Nr. 4619 
ETH ZUrich, 80 s. 
KALHS, J., 1974. Struktur und Entwicklungsdynamik im subalpinem Fichtenwald 
Schlossberg/Lienz - Dissertationen der Hochschule fUr Bodenkultur in Wien. 
No. 4, 130 s. 
KORPEL, š., 1992. Ergebnisse der Urwaldforschung rnr die Waldwirtschaft im 
Buchen-Okosystem-Allg.Forst-u.J.-Ztg., 21, s. 1148-1152. 
KORPEL, š., 1995. Die Urwalder der Westkarpaten - Gustav Fischer Verlag, 
Stuttgart, Jena, New York, 310 s. 
KOTAR, M., 1980. Rast smreke Picea Abies (L.) Karst. na njenih naravnih 
rastiščih v Sloveniji - IGLG, Ljubljana, 250 s. 
KOT AR, M., 1985. Povezanost proizvodne zmogljivosti sestoja z njegovo 
gostoto - Zbornik gozdarstva in lesarstva, Ljubljana, 26, s. 107-126. 
LARCHER, W., 1983. Physiological Plant Ecology - Corrected Printing of the 
Second Edition. Springer-Verlag, 303 p. 
LOVRENČAK, F., 1976. Zgornja gozdna meja v Kamniških Alpah v geografski 
luči (V primerjavi s Snežnikom) -Geografski zbornik, XVl/1, 189 s. 
LOSCHER, F., 1990. Untersuchungen zur Hohenentwicklung der 
FichtennaturverjUngung im inneralpinen Gebirgswald - Diss. ETH Nr. 8879, 
Professur fUr Waldbau der ETH-ZUrich, 83 s. 
MARINČEK, L., 1987. Bukovi gozdovi na Slovenskem - Delavska enotnost, 
Ljubljana, 153 s. 
MAYER, H. / OTT, E., 1991. Gebirgswaldbau, Schutzwaldpflege - Gustav 
Fischer Verlag, 41 O s. 
MLINŠEK, D., 1989. Pragozd v naši krajini - BTF, VTOZD za gozdarstvo, 157 s. 
43 
DIACI J.: Proučevanje zgradbe naravnih gorskih gozdov ... 
ODUM, E. P., 1971. Fundamentals of Ecology - Third edition, W. B. Saunders 
Company, Philadelphia, Pa., 836 p. 
OTT, E., 1989. VerjUngungsprobleme in hochstaudenreichen Gebirgswaldern -
Schweiz. Z. Forstwes., 140, (1), s. 23-42. 
OTT, E., 1978. Zur Notwendigkeit der Pflege von Gebirgswaldern - Schweiz. Z. 
Forstwes., 129, (2), s. 101-116. 
OTT, E., 1976. Probleme des Gebirgswaldbaus - Schweiz. Z. Forstwes., 127, 
(2), s. 138-150. 
PITTERLE, A., 1993. Nachhaltig-multifunktionale Waldwirtschaft; Waldpolitisch-
volkswirtschaftliche Ansichten eines zukunftsorientierten Waldbauers -
Veroffentlichungen der Abteilung Gebirgswald, Band 1, Waldbau-lnstitut, 
Universitat fur Bodenkultur, Wien, 213 s. 
PLESNIK, P., 1971. O vprašanju zgornje gozdne meje in vegetacijskih pasov v 
gorovjih jugozahodne in severozahodne Slovenije -Geografski Vestnik, XLIII, 
S. 3-25. 
ROBIČ, D., 1992. Vegetacijska tabela popisov raziskovalnih ploskev s 
komentarjem, mscr. 
SHELDRAKE, R., 1991. Die Wiedergeburt der Natur; Wissenschaftliche 
Grundlagen eines neuen Verstandnisses der Lebendigkeit und Heiligkeit der 
Natur - Scherz Verlag, Bern, MUnchen, Wien, 285 s. 
STUART, J. D./ AGEE, J. K., 1989. Lodgepole pine regeneration in an old, self-
perpetuating forest in southcentral Oregon - Canadian Journal of Forest 
Research, Volu me 19, No. 9, p. 1096-1104. 
VOVK, B., 1985. Pregled talnih enot (v lit. Wraber 1963) - Tipkopis, 12 s. 
WRABER, M. in sodelavci, 1963. Gozdno-gojitveni elaborat za območje GG 
Nazarje - Inštitut za biologijo pri SAZU, Ljubljana, 73 s. 
1982. Poročilo h geološki karti Nazarskega območja - Tipkopis, 13 s. 
1992. Hohlebaume suchen und sichern - Merkblatt des Schweizer 
Vogelschutzes (SVS) und des Schweizerischen Bundes fi.ir Naturschutz 
(SBN), ZUrich, 20 s. 
44 
Zbornik gozdarstva in lesarstva, 46 
1995. Meteorološki podatki - Hidrometeorološki zavod Slovenije (HDMZS), 
Ljubljana, Tipkopis + rač. medij.