—   50   —
Vpričo Boga!
4. V cerkvi.
Cesarji in kralji imajo velike palače in v njih mnogo raznovrstnih lepih sob in soban, katere so odločene v razne namene. V eni vladar spi, v drugi dela po dnevi in rešuje vladne zadeve, v tretji obe-duje itd. Posebno ima pa odločene sobe in sobane za vzprejemanje onih Ijudi, kateri imajo osebno kaj opraviti z vladarjem: prositi ga kaj. zahvaliti se mu za kako milosl, ali mu častitati itd.
Tudi nebeški Kralj, ki je ves svet njegovo biva-lišče, nebo in zemlja njegova prekrasna palača, si je odbral posebne kraje, kjer hoče, da bi ga hodili častit, prosit, zahvaljcvat. To ]e določil ne toliko radi samega sebe, marveč radi nas Ijudi, ker je za nas tako najbolj primcrno. Take kraje, kjer hoče Ijubi Bog še na po-seben način biti navzoč, imenujemo svetišča, cerkve in kapelice. Da se ločijo od človeških bivališč in se rabijo samo za službo božjo, morajo biti posve-čena ali vsaj blagoslovljena.
Predpodoba takih posvečenih krajev je bil oni prostor, kjer je prenočil oCak Jakob, ko je šel k Labanu; goreči grm, ki ga je zagledal Mojzes v pu-ščavi: sveti šolor in tempelj, ki so ju z velikimi stroški vsled božjega povelja napravili Izraelci.
Na omenjenem potovanju je Jakob v sanjah videl lestev postavljeno, ki se je z vrhom dotikala neba in so angeli po nji dol in gor hodili, na vrhu pa je bil Bog sam, ki mu je govoril tolažilne besede. Ko se prebudi, vzklikne: .Resnično, Oospod je na tem kraju... Kako strašen je ta kraj? Tukaj ni drugega kot hiša božja in vrata  nebeSka!"
Strašen se je zdel očaku ta kraj. ker se mu je v sanjah prikazal Oospod med svojimi služabniki in govoril ž njim, ali ni veliko svetejši in strašnejši kraj vsaka cerkev, kjer Jezus Kristus, božji Sin, bistveno in osebno sfanuje noi in dan mcd nami in ga vedno obdajajo nebeSki angeli! Zato piše sv. Bernard: ,Po pravici   svete  imenujem te zidove,   ki so  jih škofje
—   51   —
posvetili v božjem imenu. po pravici imenujem sveto to hišo, ki Jezus Kristus sam prebiva v nji na altaVju in angeli neprenehoma stražijo Najsvetejše v taber-naklju!" Pa tudi občestvo svetnikov se v cerkvi razodeva na poseben način. Torej s svetim slrahom prihajajmo v cerkev in svet strah navdajaj naša srca, dokler smo v svetišču Gospodovem! Sv. Martina je tako prešinjal ta sveti strah, da se ie kar Iresel, ko je stopil v cerkev.
Enako vzpodbuden je za nas dogodek o lu-dežnem grmu v ptiščavi, ki je gorel in ne zgorel, ki je Bog sam iz njega naznanil svojo pričujočnost Moj-zesu in ga opomnil, kako spoštljivo naj se vede. ,Sezuj svoje čevlje," mu pravi. ,,zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!" Mojzes poln svetega strahu, zakrije svoje obličje: zakaj ni si upal pogiedati v Boga. — Se vse svetejši kraj nam kaže v naših cerkvah ona luč, ki tudi gori pa ne pogdri — večna luč — namreč tabernakelj, bivaliSče našega nebeškega Kralja. Spomni se torej vselej Mojzesa in gorečega grma, kadar stopiS v cerkev in zagledaš to milobno brlečo lučico pred altarjem. Tudi Ivoje srce naj spreteti sveti strah, kakor Mojzesa: saj je ludi tukaj, kakor bi od večne luči sem klical božji glas: ,,Tukaj so svetla tlal" Oj skrbi, da se zavedaš v cerkvi božje pričujočnosti in se vedeš vselej dostojno. Čevljev ti sicer ni treba sezuvati, ko stopiš v hiSo božjo, paL pa moraš zunaj pustiti vse posvetne misli. Tudi obraza ti ni treba za-krivati pri službi božji, a zatajevati moraš svoje oii in se ne radovedno ozirati okrog!
Jakobu na polju in Mojzesu v puščavi je Bog le enkrat na tako izreden način pokazal svojo navzočnost. Stalno pa je hotel na sličen način bivati med Izraelci v svetem šotoru in potem v Jeruzalemskem templju. Ne bom vam natančneje opisoval teh božjih svetišč, in tudi ne pravil, kako zeio spoštljivo so se movali duhovniki vesli v njih, marveč le to vam omenim, kako resnobno je Zveličar sam zahteval spodobno vedenje s tem svetišču Gospodovem. Jezus, ki je bil tako krotkega srca, ki je le z mirno besedo zavrnil drznega hlapca, ki ga jc pred sodniki  udaril za uho,
—   52   —
ki se ni ustavljal, ko so ga v smrt obsodili, mu na-kladati težki križ in ga neusmiljeno pribijali nanj, ta neskončno krotki Jezus ni mogel mirno gledati oskru-njevalcev svetega templja. Ni niu bila zadosti rezka svarilna beseda: ,,Hiša mojega OCeta je htša molitve, vi pa sle jo storili jamo razbojnikov!" marveč—česar ni storil nikdar v svojem življenju — s lepežnico, iz vrvi spleteno, jih je nagnal iz svelišča Oospodovegal
StrašnejSega svarila bi tudi sveto pismo ne moglo povedati onim brezbožnežem, ki se celo v cerkvi — vpričo neskonCno svelega Boga, vpričo nebeških množic — ne znajo ali nočejo lepo in dostojno vestit
Natančnejše navodilo. kako se je treba vesti v cerkvi, ti podaja knjižica ..Spodobno vedenje v cerkvi". Le pridno jo prebiraj in sc zvesto ravnaj po njenih naukih!