Gerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Kakor so nekdaj apostoli zapeli zahvalno pesem, ko so bili pri zadnji večerji posvečeni v mašnike, tako je ludi duša Kosarjeva vesela popevala ves pot, ko se je vračal domov v Braslovče. Materino srce pa doma ni moglo učakati Ijubljenega svojega sinka; dnevi so jej bili daljši, nego ob kresu. Kolikokrat je odprla vrata ter stopila na prag, da pogleda tja po cesti, ali se že vrača odkod Ijubček njenega srca. Ko pa mati zagleda mladega novomašnika, ulijejo se jej solze veselja, z odprtimi rokami hiti mu nasproti ter ga goreče objame in poljubi, in tudi oče, da-si mož, težko prikriva solze. V svoji ponižnosti mislil je Kosar novo sv. mašo celo na tihem opraviti. Terriu pa odločno oporekajo stariši in tudi dekan Mih. Stojan povzdigne svoj glas, rekoč: »Vaše nove sv. maše naj se ne vesel6 samo angelji v nebesih, veseliti se je hočemo tudi jaz in moji Ijubi župljani.« Tej želji je Kosar ustregel in obhajala se je prav svečano primicija. Pri novi sv. maši stopili so na leco. Mih. Pikl, špiritual priinicijanta, in so v navdušeni besedi preslavljali mladega duhovnika bistro glavo in bogoljubno srce. Špiritual je s tem, da je sam prevzel slavnostni govor, hotel prav gotovo odlikovati vrlega svojega gojenca. Gostija vršila se je v župnijskem hramu, kjer je blagi gospod dekan pogostil primicijanta, duhovščino in vse druge povabljene goste. Tisto nedeljo bilo je ljubo veselje v Braslovškem farovžu doma. Ko mlajšim gostom rujno vino razgreje kri in tudi noge vznemiri, zvabijo skrivoma godcc v posamezno sobo in se ondi začnejo vrteti. Toda moder gospodar ima povsod svoje oči: gospod dekan se prikaže med vratmi. Plesalcem odrevene noge in godcem sapa odreče; godci in plesalci so polagoma in posamezni prihajali iz obedniee, ali nazaj so jo v »šoku« in naglo primahali. Tako je pač prav, ako se na primiciji gostija v župnijskem hramu napravi in opravi; ako pa imajo stariši in sorodniki za čim, da napravijo še doma sosedom gostijo, in če prav tudi postavijo zeleno utico, da se v njej vesele, tudi to staro navado slovenskega ljudstva odobrujemo; samo naj bi gostija ne bila na skrbi novomašnika, ki mora čas pred svojo prvo sv. mašo pač bolje porabiti, nego da skrbi gostom svojim za vilice in sodčke. Po primiciji Kosar nekoliko dnij počiva pri svojih stariših, potem pa se 15. oktobra 1846 veselega srca preseli v Poličane, kakor sejavec, ki gre sejat dobrega semena. Ko mu dekan izroči dekret, reče mu : »Tukaj imate svoj kos kruha«; Kosar ga vzame, rekoč: »Ljubi Bog mi ga blagoslovi«! Mladi duhovnik je kar gorel za čast božjo in ves navdušen za izveličanje duš stopil je na ogon, ker žetev bila je velika, plamteča Ijubezen še ga pa priganja. Po besedah sv. apostola ') so darovi mnogoteri, katere sv. "71 Kor. 12. Duh deli duhovnikom, in imajo torej nekateri posebno veselje do šole, drugi do spovednice, tretji do driigih opravil; o Kosarju je pa res težko povedati, katero duhovno opravilo je opravljal z večjim veseljem, vendar to slobodno trdimo, da je imel Kosar od Boga zlasti dar jezika, dar »besede modrosti«. Tega talenta pa on ni zakopal, nego vse življenje kupčeval je ž njim, da ga je mogel ob koncu življenja z lepim dobičkom vrniti svojemu Gospodu. Njegova beseda je bil kakor svetel meč, ki ni utegnil rjaveti, ker ga je vedno in pri vsaki priložnosti zmagovito sukal nad glavami sovražnikov sv. cerkve in slovenskega naroda. Lesk in blesk tega meča je marsikateremu nasprotniku jemal oči, da jih je moral pobesiti ter zmagan gledati v tla. Oznanjevati božjo besedo, bila je Kosarju najprva skrb — principalissimum officium *) — kakor vsakemu gorečemu dušnemu pastirju. Ne moremo si kaj, da bi tukaj ne posneli nekoliko njegovih dovršenih pridig, ki jih je govoril na prvi svoji kaplaniji; ker hvalijo iskrenega pridigarja, ki je svojim ovčicam ponujal sv. resnice že tistokrat v gladki slovenski besedi. Govoreč od božjega pokliea v zakonski stan, pravi: »Navajen sem, če kaj posebno žalostnega vidim, slišim ali zvem. da rad sam pri sebi premišljujem, odkod to ali ono izvira, in kakošne vzroke ta ali ona prikazen ima. In kar sem v poprejšnjih letih že pogosto videl, slišal in bral, sem se v tem kratkem času, kar sem v v duhovskem stanu, še posebno prepričal, da je nesrečnih, žalostnih zakonov zelo veliko, prav srečnih, veselih pa jako malo. To mi je, da vam resnico povem, prav težko djalo, ker se mi sploh vsak usmili, katerega vidim, da je nesrečen. Zato sem tudi že večkrat sam pri sebi premišljeval, kakošni uzroki bi vendar ulegnili temu biti, ,da je zakon, katerega je-Rog slabemu oloveku v pomoč in srečo postavil, tolikim ljudem le v nesrečo — časno in večno?« . . .« »Vsak — zaročenec — raora se vsaj v takih okoliščinah znajti, da ve, s čem bo ženo in otroke, tudi če bi bolezni prišle, ali na starost preživil. Kdor se Ije v en dan ženi iz gole mesene slaje in se le na Boga in dobre ljudi zanaša, stopi nepoklican v zakonski stan. Ljudstva je že dosti na svetu, beračev nam tudi ne manjka; in ravno taki zakoni nam množijo število beraških, potepenih, tatvinskih in nesrečnih ljudij, kar nikakor ne more biti po božji volji . . .« »Kratka je v zarokih zmota, pa dolga je v zakonu sirota. . . . Nikakor ni treba že leta in leta pred zakonom znanja imeti. V deviškem stanu brez vsega znanja le za Boga deviško živi, vse drugo pa prepusti božji previdnosti, on ti bo tvojega namenjenega našel in dal. Dekle, ki je samskega stanu trudno in le po zakonu hrepeni, kakor žejen po vodi, in kakor pajek muham, mladenieem mreže nastavlja samo, da bi katerega ujela, zadnjič ravno tistega iztekne, kateri ji prav do čistega oči izbriše: — in mladenič, ki Boga za svet ne vpraša, ampak si išče nevesto le po nečisti slaji svojega grdega srca, poslednjič ravno tisto dobi, katera mu prav do hladnega groba župo vpiha. Zatorej: ne išči li veliko, bo iskal Bog namesto tebe « »Popolnoma srečen pa ne boš, ali stopiš v zakonski stan ali v samskem ostaneš, zato ker polne sreče na tem svetu ni . . . In vi, kateri niste poklicani v zakonski stan, bodite z menoj vred še toliko bolj veseli ; zakaj koliko imenitnejše je solnce nad zvezdami, toliko imenitnejši je pred Bogom deviški čez zakonski stan!« Prelepe besede je govoril tudi o vredni pripravi na zakonski stan : »Bogu lepo služile, in ni dvoma, Bog vas bo pri- 'JSv.^Tomai Akv. peljal v vam namenjeni stan, in v pravem času bo tudi razsvetil vašo pamet in vam poslal take okoliščine, da boste lahko spoznali svojega bodočega zakonskega tovariša. Bolj vam je znano, kakor meni, pobožni poslušalci, da dolgo znanje, posebno grešno znanje redkokedaj srečen zakon za seboj pripelje, prav velikokrat pa nesrečnega, še večkrat pa celo nobenega . . . Ali hočete mar že zdaj, dokler še v prelepem deviškem stanu živite in še irnate največ časa in priložnosti si za nebesa zakladov nabirati, ali hočete mar že zdaj svoje srce razklali in le polovico Jezusu dati? — ali ne zasluži križani Jezus celega? Zato vas še enkrat zarotim pri vsi ljubezni srca Jezusovega, katero je do zadnje kaplje svojo kri za nas prelilo, — raztrgajte še danes vse grešne zaveze, s katerimi ste se zoper voljo božjo in v veliko nevarnost svoje duSe zavezali; in dokler v deviškem stanu živite, dajte celo srce Jezusu! Pobožne device! Jezus naj bo zdaj edini ljubej vaš; in vi mladeniči! ljubezen do Jezusa naj bo zdaj edina nevesta vaša. Tako bo srečen in poln zasluženja pred Bogom vaš deviški stan, pa boste tudi vedno lepo pripravljeni na zakonski stan.« Mili daruvi za dnižbo vednega češčenja. Devica Marija Snežna 4 11., Sv. Štefan pri Celju 13 fl., Leskovec 11 fl., Zreče 8 11. 22 kr., Škale 8 11. 30 kr., Belevode 1 11. 20 kr., Središče 3 fl. 40 kr., Sv. Lovrenc v Slov. gor. 12 11.