Jerneja Kavčič. novogrška slovnica. Ljubljana: Znanstvena založba Filo- zofske fakultete, 2010. [174 str.] novogrška slovnica je prvi učbenik za poučevanje novogrškega jezika na oddelku za klasično filologijo Fi- lozofske fakultete v Ljubljani, pisan v slovenskem jeziku. Je razširjena oblika internega gradiva oddelka za klasično filologijo z naslovom Uvod v oblikoslovje in skladnjo nove gršči- ne, ki ga je v prvotni obliki zasnoval prof. dr. Matjaž Babič in se je na od- delku uporabljalo od sredine devet- desetih let dalje. novogrška slovnica je nastala v času avtoričinega biva- nja na Atenski univerzi v Grčiji, ko je bila štipendistka Sklada Aleksandra S. onasisa. Zgleduje se po nekaterih tujih priročnikih in po še vedno te- meljnem delu Mala novogrška slov- nica Manolisa triantafyllidisa.1 Nam 1 Μανόλης Τριανταφυλλίδης, Μικρή Νεοελ- ληνική Γραμματική, 2. izd. (Solun: ινστιτού- το Νεοελληνικών Σπουδών, 1966). najdostopnejši in hkrati eden prvih prevodov tega dela je srbski (prevodi so nastajali zlasti od sredine devet- desetih let prejšnjega stoletja dalje).2 Slovnica obsega tri dele; uvodni del obravnava novogrško pisavo in izgovarjavo, drugi del zajema obli- koslovje novogrškega jezika in tretji del njegovo skladnjo. Slovnica je si- cer pisana s sinhronega vidika in to- rej ne zahteva predznanja stare gr- ščine, a zlasti v oblikoslovnem delu navaja številne starogrške vzpore- dnice. Poznavanje stare grščine torej ni nujno, a je bralcu v pomoč, saj je razumevanje oblik in pravil novogr- škega jezika s predznanjem stare gr- ščine lažje; v nasprotnem primeru se moramo slovničnih pravil učiti na pamet, s tem pa se izgubi tista vme- sna stopnja, diahroni vidik, ki vsem, ki obvladajo slovnico starogrškega jezika, učenje nove grščine neizmer- no poenostavi. tako v oblikoslov- nem delu avtorica pri posameznih sklanjatvah pojasni, kateri starogr- ški vzorec nadaljujejo oziroma poe- nostavitev katere starogrške sklanja- tve so. ta pojasnila so večinoma za- jeta v enem samem stavku, ki s staro grščino seznanjenemu uporabniku več kot zadošča in ustrezno zapolni vmesno stopnjo med obema časov- nima stopnjama jezika, hkrati pa ni moteče in ne povzroča preglavic tis- temu, ki se novogrškega jezika uči brez predznanja stare grščine. V oblikoslovnem delu je prika- zana ureditev samostalniških in pri- 2 Manolis trijandafilidis, Mala novogrčka gramatika, prev. Zoran Mutić (tesaloni- ka: Institut za novogrčke studije; Fondacija Manolisa trijandafilidisa, 1995). 112 Živa Borak devniških sklanjatev; vsak vzorec je ponazorjen s preglednico in številni- mi primeri. Vsi primeri so opremlje- ni s slovenskimi prevodi. ob posa- meznih sklanjatvenih vzorcih so po- leg tega navedena naglasna pravila in odkloni od njih. Sledijo poglav- ja o prislovih, zaimkih in števnikih. obravnava glagola je razdeljena na dva večja dela, in sicer na poglavje o spregatvi glagolskih oblik, tvorjenih iz nedovršne osnove, in na poglavje o oblikah, tvorjenih iz dovršne osnove. V uvodu k tem poglavjem avtorica na kratko navede bistvene spremem- be, do katerih je prišlo na prehodu iz stare v novo grščino, npr. izginotje starogrškega medija, konjunktiva in optativa, spremembe pri starogrških skrčenih glagolih, spremembe, ki so jih doživeli glagoli starogrške atemat- ne spregatve. V poglavjih o dovršniku in iz njega izpeljanih glagolskih oblikah avtorica izpostavi problematiko ter- minologije. Zlasti v teh poglavjih je znanje stare grščine nadvse koristno. Pravila za tvorbo dovršnika oziroma dovršne osnove in za glasovne spre- membe, do katerih pri tem prihaja, namreč izhajajo iz pravil za tvorbo starogrškega šibkega sigmatnega ao- rista. Poudarjena je razlika med upo- rabo različic zlasti tretje osebe mno- žine v pogovorni in knjižni grščini. Poglavja o glagolu se končajo z depo- nentniki in preglednico pogostejših nepravilnih glagolov. drugi del slovnice obravnava skladnjo. Uvajata ga poglavje o rabi določnega člena in poglavje o rabi sklonov, obe opremljeni z nazornimi primeri in slovenskimi prevodi ter s primerjavo med slovensko in novo- grško rabo – tako zlasti pri dajalni- ku, ki ga nova grščina nima; nave- deni so tudi primeri za rabo sklonov v pogovorni grščini. Sledijo poglav- ja o rabi pridevnika, prislova, pre- dlogov in predložnih zvez, zaimkov in glagolskih oblik; tu je poudarek na primerjavi rabe dovršnih in ne- dovršnih oblik v slovenščini in novi grščini. S slovenščino avtorica pri- merja tudi rabo aktivnih in pasivnih oblik v novi grščini. Raba glagolskih oblik se zaključi z deležjem in dele- žnikom. V poglavjih o stavku najdemo rabo nikalnih, povednih, želelnih vprašalnih stavkov, izražanje zapo- vedi in prepovedi ter besedni red v novi grščini. Slovnica se sklene s poglavji o zloženem stavku, prired- ju in podredju. Prav na koncu sto- ji preglednica slovničnih izrazov, ki se po tradiciji uporabljajo v sta- rogrških in novogrških slovnicah, ter njihovih ustreznic v pričujočem delu. Če slovnica v prvem delu daje vtis, da predvideva znanje stare gr- ščine, pa v drugem, torej skladenj- skem delu, staro grščino naravnost prezre. Zaznamki o vzporednicah s staro grščino so tako v oblikoslov- nem delu bolj pomagala za tiste, ki imajo predznanje stare grščine, v skladenjskem delu pa vzporednic med staro in novo grščino ni, a jih zato nadomestijo (morda bolj upo- rabne) primerjave med slovenšči- no in novo grščino. V skladenjskem delu avtorica upošteva tako knjižni kot pogovorni jezik, kar ima veliko uporabno vrednost. Poleg te uporab- 113Jerneja Kavčič: novogorška slovnica ne vrednosti pa delo odlikuje tudi dosledna slovenska terminologija. Novogrška slovnica je tako dobro- došel priročnik za vse, ki se učijo no- vogrškega jezika, ne glede na to, ali znajo tudi staro grščino. živa Borak