Odlikovanje učitelja v Pozabljenem kotu. Včasih, kadar sem poln čemerov, ki jih prinaša pokhc in življenje med »kultur* mm« svetom, da mi ne gre delo izpod rok ter me jezi vsaka stvarca, takrat vzamem nahrbtnik in popotno palico ter jo mahnem sam ali pa v družbi kakega prijatelja ven med svet kar »pcr pcdes apostolorum«. Zavijem najrajši v samotne kraje, kjer še niscm bil in kamor nc pljuskajo često umazani valovi življcnja, kjer ne sopiha parni stroj, nc drčc avti, nc ropočejo vo= zovi, in kamor navadno ne zaidc noben planinec ali pa letoviščar. Ob takih prilikah scm spoznal že mar» sikateri zanimiv košček naše domovine in doživel marsikatcro lepo urico miru in užit= ka. Odkril pa sem tudi mnogo pozabljenih kotičkov, zlasti tam ob meji in v Prek* ^urju, kjer pa kljub tcmu žive ljudje in tudi učitclji. Pred tremi ali štirimi lcti pa sem zašel ob podobni priložnosti v Pozabljen kot, ki jc menda cdini tc vrste in vclikosti v naši ožji domovini. Začudil sem se ogromni in vsestranski pozabljenosti tega kota, ki jc svct sam zase in živi svoje poscbno z\vljenje mirno in tiho leto in dan docela lo= čen od ostalega sveta. Le parkrat v letu ga vzdrami, da odpre oči in gleda tisoče naroda, ki roma zlasti iz solnčnih Sloven« skih goric, iz hribovitih Haloz, iz priprosto divnega Hrvatskcga Zagorja ter iz drugih krajev k Majki Bistriški na Svete Gorc. Potem pa zopet zavlada tihota, mir in — uboštvo. In glej. V cnem pozabljenem delu tega Pozabljencga kota sem našel lepo urejeno šolo novejšega datuma, v njej pa poseben tip podeželskega učitelja, tip, kateri je ved« no bolj redek cclo mcd staro generacijo in kateremu ne bo mlajša lahko postavila na« slednikov. Zakaj današnji časi niso pri= pravni za ustvarjanje takih tipov. Čvrst in vzravnan možakar z nad šestdesctimi leti, poln dobrodušnosti in humorja! Prvič v življenju sva sc videla in bilo je nama, ka= kor da se poznava že cela desetletja in sva si ne samo tovariša, ampak tudi prijatelja. Kramljala sva o življenju in razmerah Po= zabljenega kota in šc bolj pozabljenega njegovega dela. Šla sva daleč nazaj. Zakaj služboval jc na tem mestu žc 31. lcto, bil je večkratni predsednik učiteljskemu dru« štvu v Pozabljenem kotu, dolgoletni njegov odbornik in poročevalec učiteljskim listom, občinski tajnik, organist in sploh učitelj v najlepšem pomenu besede svojemu kraju in okraju. In ves ta čas mu ni nikoli prišlo na misel, da bi zapustil Pozabljeni kot in šel službovat tja ven med svet, kjer sopih.i vlak, drče in praše avti, ropočejo vozovi, kjer plove življenje. Li ni to čudež? Pa videl sem še drug čudež, kateri mi je pojasnil prvega. Moj novi prijatelj mi jc pokazal svoje — svetišče. Ozka sobica z dvema omarama in nekaterimi policami: vse natrpano z lepo urejenimi knjigami, listi in raznimi papirji. Tu si lahko videl skoro vso slovcnsko literaturo pedagoško, znanstveno in beletristično. Med njimi je bilo nekaj prav dragocenih in redkih eksemplarov, katere dobiš danes le šc v li« ccalni knjižnici. Da, takc knjižnice nisem še vidcl pri nobenem tovarišu in vcndar jih poznam cel paternošter, ki se niso odtujili knjigam. In to jc bil učitelj v pozabljenem delu Pozabljenega kota! Torej ne posestvo in ne vinogradi ga niso priklenili na ta zapu* ščen in samoten kotiček za cela desetletja, ne ukori in kazni oblasti ga niso gnali sem» kaj, ampak knjiga! To je bil tisti vir za* dovoljnosti in tihe sreče vsa dolga leta, to je bila pa obenem tista vez, ki ga je spa« jala s svetom in življenjem tam zunaj, da se ni odtujil in zgubil, ampak da je črpal vedno novih moči za svoj ne lahek poklic v pozabljenem delu Pozabljenega kota. V središču Pozabljenega kota, v staro* davncm Kozjem, se je vršila 6. aprila sicer majhna, a prav pomembna slavnost. Odli« kovan je bil ob priliki občnega zbora Ko= zjanskega učiteljskega društva z rcdom sv. Save njegov častni član in starosta kozjans skega učitcljstva, 68sletni vzoren tovariš in učitelj g. Franjo Šetinc, nekdanji 31« letni šolski upravitelj v Prevorju, ki žc par let uživa čil in zdrav zaslužen pokoj na Glinci pri Slivnici. Na mnoga leta! Torej tudi učitelj v pozabljenem delu »Pozabljenega kota« je lahko vzoren in si pridobi priznanje za svoje zasluge na naj* višjem mestu ... ski.