Iz žlvljenja marlbortklh učiteljiščnlkov Cenjeni tovariš urednik! Priznati moramo, da je jedrnata napoved nove rubrike »Naš glas« v 10. številki »Učit. tovariša« vzbudila med nami vsemi splošno pozornost. Od takrat s posebnim zanimanjem in pazljivostjo prečitamo vsako novo številko »Učit. tovariša«, predvsem omenjeno rubriko ter nato debatiramo o tamkaj načetih problemih. To nam daje vsaj nekaj jasnosti in opore v sodobnem kaosu gospodarske in duhovne krize. Kar se tiče šole in pouka smo prebloženi z zaprašeno in neživljenjsko knjižno modrostjo, tako da je nemogoče vse sproti od dneva do dneva prebaviti. Ljubše bi nam bilo manj teh mrtvih in praznih teorij, sistemov, podatkov in številk ter več življenja in sodobne, odkrite diskusije. Tako pa žal, ni zastonj napisal tov. Viher »Tajinstvene rime«: »Če bo študent še dolgo snov kot je polenta, — bomo imeli kmalu grob — neznanega študenta.« Ker dve leti ni bilo prvih letnikov, vlada med višjimi in nižjimi letniki nenormalni prepad, ki onemogoča pravi kontakt in skupno društveno in družabno življenje. Imamo sicer svoje »Udruženje mariborskega učiteljskega naraščaja«, ki je odsek JUU. To »Udruženje« bi naj bila naša strokovna organizacija, zaščitnica in zagovornica naših skupnih dijaških interesov pred vsemi omejevalci naše osebne in dijaške svobode, ki nam je nujno potrebna radi našega notranjega razvoja, poglobljenja in napredka. Pri našem strokovnem »Udruženju«, kot tudi pri ostalih naših društvih (FS, Podmladek RK etc.) imamo samo navidezno samoupravo, zato je razumljivo, da med tovariši ni pravega interesa za skupno delo ter vse društveno udejstvoavnje več ali manj spi. Brez svobodnega udejstvovanja ni možnosti napredka, to pa je usodna in dalekosežna napaka, ker nam onemogoča resnično vzgojo in temeljito pripravo za naš vsestranski vzgojiteljski in učiteljski poklic. Pred nekaj leti so naša društva prirejala še akademije, koncerte, predavanja, ekskurzije in plese, vendar je bilo to vse brez globljih smotrov in jasne usmerjenosti. Danes životarimo osamljeni, brez zveze z ostalim kulturnim in sodobnim svetom, brez realnih globljih stremljenj, dokler nam po položenem diplomskem izpitu ne posije »zlata svoboda«, a zato tem temnejša in obupnejša ekonomska nesamostojnost in odvisnost od miloščine brezobzirnih barantačev z mla- dimi — prodanimi dušami. Zato ni čudno, da umirajo naši 21 letni nastavl jeni tovariši, kajti že dolgo visi tudi nad marsikom izmed nas zavratna sodba treh črk TBC. Mi čutimo in z bolečinami doživljamo krivice, naše neupoštevanje, omejevanje naše svobode, vendar nekako tavamo ter se zgolj instinktivno, nesmotreno in nejasno borimo proti temu. Kjerkoli se hočemo prosto in svobodno udejstvovati, naletimo na največje ovire in zatiranja na vsak korak. Biti bi morali le nekako brezdušno, mrtvo in poslušno orodje nadrejenih. Vedno se najdejo tudi takšni, ki hočejo zlorabiti svoj vpliv ter s svetovnonazorskimi in političnimi gesli naščuvati del tovarišev zoper ostale tovariše. Tako cvete med nami denuncianstvo, a istočasno propada naša zavest skupnostij, vzajemnosti in tovarištva. Zelo bi danes potrebovali nekoga, ki bi ne izkoriščal našega mladostnega idealizma z nepoštenimi nameni, ki bi nas hotel razumeti ter nam nuditi z nasveti svojo pomoč pri reševanju življenjskih, seksualnih, družabnih in stanovskih problemov, na katere trčimo ob vsaki priliki in zahtevajo od nas jasne rešitve in naše načelne odločitve. Vsaj peti letnik bi moral biti oproščen moreče srednješolske discipline ter imeti pravico akademske svobode. Tako bi bil to naraven in zdrav prehod v svobodno življenjsko udejstvovanje. Tudi razmerje med profesorskim zborom in nami, učiteljskimi kandidati, bi dobilo novo, zdravejšo in zaupljivejšo osnovo. Želeli bi več praktičnega študija sodobnega življenja, študija posameznih tipov naših vasi, gospodarskega življenja naših kmetov ter tozadevnih ekskurzij. Mnogo je med nami mestnih otrok, ki še nismo imeli prilike dalj časa pobliže spoznavati našo vas innjeno življenje. Ali bomo lahko dobri vzgojitelji vaške mladine? Sedaj sami v prostem času študiramo knjižico »Problemi vzgoje najširših plasti našega naroda«, ki jo je izdala sekcija JUU v Ljubljani 1. 1923. Tu se nam odpirajo novi vidiki in nove globlje dolžnosti našega poklicnega dela. Večina nas stremi za tem, da bi bili res dobri vzgojitelji in v6ditelji naroda ter dobri tovariši vsem. Oglasili se bomo še večkrat. Želeli bi, da bi tudi naši ljubljanski tovariši opisali svoje življenje in svoja stremljenja. Prav radi bi bili z njimi v stalnem kontaktu ter jim ob tej priliki pošiljamo tovariške pozdrave. Mariborski učiteljiščniki.