31 ievalci Januš Golect Ponarej Po pripovedovanju strica z Dravskega polja iz pretekle in sedanje dobe ,  ( Tako nekako so se glasile poslovilne ter samozavestne besede velikega mojstra. Komaj je odcepetal po stopnicah, ga je že čakal v veži tiskarne tajni policist in ga je pozval v imenu zakona na policijski komisariat. Mariborska policija je predala proti Rupniku preveč kar najbolj obtežilnega gradiva in ga je enostavno zaprla kljub dejstvu, da je že bil od porote mu prisojeno kazen prestal v preiskavi. Policija je zagrabila glavnega krivca Rupnika z novimi dokazi krivde, katera nikakor ni bila manjša nego Potočnikova. Mojster se še ni bil prav uasrkal svežega zraka v ljubi svobodi, že je moral za zamreženo okno policijskih zaporov v tako zvanem hotelu »Graf«. Zasliševali so ga v presledkih zelo dolgo na policijskem komisariatu. Natipkali so pole novih zapisnikov ter izpovedi prič. Od »Grafa« je romal Rupnik z na novo podprtimi obdolžitvami v jetnišnico mariborskega okrožnega sodišča, kjer je pričelo izpraševanje. vesti o starih ter znanih in na novo odkritih ponarejevalskih grehih. Skoraj leto dni je trajala preiskava, ki je bila zaključena s ponovno obtožnico za poroto. Porotniki so se zbrali radi osvežene Rupnikove krivde 12. marca 1927, na dan, ko je dospelo iz kaznilnice v sodno dvorano sporočilo, da je ravno to jutro umrl obtožencev sodrug ter somojster — Jurij Potočnik. Porota pravkar beleženega dne je prisodila Francu Rupniku devet let ječe. Stol sedmorice v Zagrebu mu je znižal kazen na pet let. Od prve velike kazni je prestal mojster v mariborski kaznilnici štiri petine, eno petino mu je zbrisala amnestija ali pomiloščenje. Po malodane petih letih se je vrnil iz ječe čil po duhu ter zdrav na telesu. Naselil se je v Mariboru v svojem starem bivalisču ob Dravi. Druga huda kazen V Mariboru obstoja in deluje društvo za odpuščene kaznjence. Namen organizacije je: oskrbeti iz kaznilnice cdpuščenim po prestani kazni kako službo. Društvo ima zelo težavno nalogo, ker se kaznjenca vsak nekako boji, kaj šele, da bi razbojnika, sleparja ali tata zaposlil pri sebi. Zgledi namreč učijo, da je le neznaten odstotek onih, kateri bi se bili v ječi poboljšali ter krenili po prestani kazni na pravo pot. Prav nasprotno je resnica! Kaznjenec se v slabi družbi v kaznilnici še bolj pokvari. Komaj je na svobodi, že zapade starim zločinskim grehom in roma nazaj za zapahe zaporne celice. Res je tudi, da ne dobi pretežni del večjih hudodelcev po izpustitvi primerne službe in je večkrat naravnost prisiljen, da se oskrbi nasilnim potom ali s krajo s tem, kar rabi za življenje. Z našim starim znancem ter mojstrom Rupnikom je bflo v tem oziru čisto drugače. Bil je dober fotograf. Dalje je bila njegova ponarejevalska spretnost znana po vsem Mariboru in okolici. Ljudje z Dravskega polja so že kar prežali, kdaj bo največji umetnik in ljudski dobrotnik zopet na svobodi, da ga zvabijo pod svojo streho in ga poprosijo, da jih osreči z vlsdariem sveta — denarjem. Rupnik je prebil prisojenih mu pet let v mariborski kaznilnici. Po izpustitvi se signrno ni obrnil na zgoraj omenjeno dobrodelno društvo, ampak se je koj naselil kot fotograf v svoje tolikanj priljubljeno stanovanje ob Dravi. Mojstrove izredne zmožnosti so vzbujale skozi leta zanimanje zanj ne le pri bolj lahkovernemu kmečkemu narodu, celo pri mestnih izobražencih. Po prestani prv: večji kazni izsledimo ponarejevalca v Melju v Mariboru pri družini, katera mu je hotela dobro in ga obdržati z zaslužkom za opravIjeno delo na potu poštenosti. Kot ponarejevalec je razumel Rupnik izdelovanje klišejev (v kovinaste plošče s pomočjo kislin vdelani fotografični posnetki), kateri se uporabljajo za tisk sUk. Klišarne še danes nimamo v Mariboru in smo navezani na tozadevne precej drage izdelke, da jih naročamo iz Ljubljane ter Zagreba. Zakonca v Melju sta povabila mojstra k sebi ter sta mu opremila delavnico, v kateri bi naj izdeloval klišeje in bi vsi trije lahko dobro zaslužili. (Dalje prihodnjifi)