Članek analizira krajši prizor v začetnem delu Sofoklejevega Ajanta (66-133): Ajanta, zmrcvarjenjega od norosti, ki mu jo je sama povzročila, Atena pokaže Odiseju. V celotnem korpusu ohranjene antične dramatike se zdi tak scenografski prijem edinstven. Njegova izrazna moč izhaja iz specifične strukture tega prizora, kjer se podvajajo ključni elementi gledališča kot takega. Članek navaja razloge, zakaj je bil ta prizor večkrat označen kot "igra v igri", ki opisuje in prikazuje elemente, vzporedne strukturnim komponentam gledališča. Temeljne koncepte in ideje najde pri modernih teoretikih gledališča (Anne Ubersfeld, Tadeusz Kowzan, Umberto Eco) in predlaga, da je bistvo performativne razsežnosti tega prizora v pojavu "razkazovanja" ki ga je prvi opisal Umberto Eco. Ko raziskuje pomen tega dramskega vložka za celotno tragedijo, članek pokaže, da gre pravzaprav za stvaritev bogov, in ugotavlja, kako se Odisej, privilegirani gledalec te drame, odzove na prikaz Ajantovega sramotnega stanja.

Pravice