NEIZPETA  PESEM* F ran  Albreht
Zvečer, ko že narahlo podremavam in svet razpušča se in v nič razblinja, povede me na drugi breg stopinja, kamor počasi, nezavedno tavam. Slovo sem dal posvetnim že zabavam. Ob časi vina misel me prešinja, iz srca pesem neizpeta izginja, posmehu j oč se vsem vlačuškim slavam. Življenja kratki sen se dopolnjuje. Modrost, ki ni od tod več, mi ozarja srce, ki vedno še kragulj ga kljuje: V življenju stal si, stal si sred viharja.
* Ob obletnici smrti Frana Albrehta iz njegooe literarne zapuščine.
119