Šola in cerkvene stranke. ii. Duh pedagogike prejšnjega in našega stoletja je šel mimo učiteljev, ki so nasprotniki programu mladičev, brez vsakterega vpliva, ni jih elektrizoval, oni so ostali hladni kakor mramorne sohe. Učili so se pač iz spisov pedagogov, kako je treba otroke poučevati v čitanju, pisanju in računanju, pa vglobili se v njih višje ideje niso, ker slionih spisov najčešče niso proučevali sami, raarveč se zadovoljili s tendencijozno prikrojenira konpendijera, primernira našim dosedanjira potrebam. Rousseau poučuje veronauk, pa ne konfesijonalnega, šele zrelejšega gojenca. Helvetius, čeravno se ne ozira posebno na potrebo šole, vendar priznava v du- hovitera razraotrivanju človeških zmožnosti, da sta omika in cerkev v diametralnera nasprotstvu, dasi še ni poznal Hackla. Smelo trdim, ko bi še danes živel raed nami, bi bil najboljši zagovornik ločitve šole od cerkve- J e a n P a u 1 zahteva podavanje veronauka nežni rnladini, pa samo rudimenterno, ne cele dogmatike, kakršna se n. pr. v današnih ljudskih šolah usiljuje otrokora. H e r b e r t zbuja v učencu religijozno zanimanje (religioses Interesse), pa ne na konfesijonalni, ampak na splošno človeški podlagi. Niem ayer je v tern, kar od veronauka zahteva, in v tem, kar izločuje, tako določen, da ni težko spoznati enakosti zahtev njegovih in učiteljev mladičev. Kdor pozna nemškega pesnika S c h i 11 e r j a kot zgodovinarja, ve, da je bil odločen nasprotnik vsakterega verskega pritiska ter se vedno zavzemal za popolno prostost v verskih zadevah. Najboljši predbojevnik za popolno ločitev šole od cerkve, torej obenem za ugodno rešitev programa mladičev, je neovržno Diesterweg. Njegove spise preveva vsezkozi isti duh, ki bo tudi nas prešinil, kadar borao začeli količkaj samostojno premišljevati o prepornera in toli inkriminiranem vprašanju. Najboljši interpret Herbertovih načel pa pravi: »Dogmen, welche weder zum Wesen des Christenthums, noch zur Erlangung der Frommigkeit und Seligkeit, wohl aber zur trennenden confessionellen Scheidewand gehoren, eignen sich nicht flir jene lichtvollen Hallen, in welchen wir deutsche gebildete Blirger erziehen wollen; nur pedagogische Thorheit oder hierarhische Herrschsucht kann sie der widerstrebenden Kindesnatur aufdrangen ^vollen." *) Eden najznaraenitejših prirodoznancev sedanjega časa, dr. D o d e 1, profesor na vseučilišču v Curihu, je nedostatnost ljudske šole neovržno dokazal ter posebno brošuro adresoval na postavodajna oblastva.**) Seveda bi se ob takih zahtevah vsi žalostni subjekti, ki niso nikdar bili odkritosrčni prijatelji resnice, prekrižali ter voščili pogin avtorjem tako brezverskih zahtev. Pri nas se taista resnica poučuje šele na visokih šolah, nižje šolstvo se skrbno varuje in neguje v ternini. V monarhičnih državah se izomika ljudstva prične na univerzi in vojaški akademiji; prva daje potreben aparat uradnikov, ki ljudstvo vodijo, druga pa častnike, ki ljudstvo strahujejo. Cerkev je tudi od pamtiveka vedela takšen raodus podpirati ter ga še danes uspešno sozdržuje in hvali. Iz takih in enakih uvaževanj se konceduje učiteljstvu upravičenost, zahtevati ločitev šole od cerkve. Navzlic tej zahtevi pa še ostaja učiteljstvo v blagem soglasju z etiko novega testamenta, kar najbolj paralizuje napade nasprotnikov.***) J. K. *j Dr. Frohlich, die Simultanschule. **) Dr. Dodel, Aus Leben und Wissenschaft. ***) Taki pojavi so naravna posledica sovraštva, ki ga imajo klerikalci do naprednega učiteljstva in nove šole tei* obenem dokaz, da je napredno učiteljstvo pripravljeno, bojevati se za svobodno šolo do skrajne nieje; izzivalo pa učiteljstvo samo ne bo, ampak izvajalo bo le iz razmer, v katerih živi, posledice. Uredn.