Sveti oče Pij X. * :«» 3 —>H< " Ob radostnem jubileju papeževe zlate sv. maše 1858—1908 slovenski mladini podal Salezij. —> (Ponatis iz »Našega Doma«.) o Maribor, 1908. Izdalo uredništvo »Našega Doma«. — Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Št. 5782. 1058^6 Cenjenemu uredništvu »Našega Doma“ v Mariboru. Z ozirom na prošnjo z dne 1. dec. 1908. se podeli v smislu apostolske konstitucije „Officiorum ac munerum" z dne 25. jan. 1897. privitemu rokopisu: „Sveti oče Pij X.“ potreben „Imprimatur“, ker je mč. g. načelnik kn. šk. odbora za ocenjenje tiskovin, roko¬ pis pregledal in v smislu papeževe okrožnice „Pascendj dominici gregis“ z dne 8. sept. 1907. pismeno poročal, da „Nil obstat 11 proti natisu. t Kn. šk. Lavantinski ordinarij at, Maribor, dne 2. decembra 1908. t Mihael, knezoškof. fjC 3 C ! I 3 V I C 1 W°\A h Na prestolu nekdanjega, ribiča Simona, poznej¬ šega apostolaj-prvaka, sv. Petra, sedi in vlada sv. Cerkev danes mož, ki je izšel tudi iz najnižjik slo¬ jev, iz revne vaške kočice, papež Pij X. „Mogo,Čne je pahnil s pirestola, povzdiguje pa ponižne" (Luk. 1, 52.) Bog še vedno, in zelo očividno je to storil z našim dragim svetim očetom. Sele pet let krmari ta častitljivi starček ladjo Kristusove cerkve, a strmeti moramo, če si v duhu predočimo, koliko za cerkev in za krščansko življenje važnega je v tej kratki do¬ bi dal Bog izvršiti po Piju X. Te dni pa imamo še pra^v poseben povod, da se radostnim srcem zanimamo za namestnika Kristu¬ sovega. Dne 18. septembra t. 1. doteče namreč pet¬ deset let od dne, ko je sedajni poglavar katoliške cerkve bil v mašnika posvečen, pač ne sluteč, v kakšni službi mu je previdnost božja odločila zapeti kdaj zlato sveto mašo. Bolj kot samoumevno je torej, da si ob takem povodu slovensko ljudstvo in zlasti še njega draga mladina želi izvedeti kaj več iz Živ¬ ljenja, delovanja in trpljenja sv. očeta; in nekoliko hočemo tej želji tukaj ustreči ter iz življenja tega blagega velikega duhovnika povedati, kolikor nam bo pros‘or dopuščal. I. Otroška doba. Avstrijci smo lahko posebno ponosni, da ima¬ mo siodaj za papeža Avstrijca. Zibelka je Piju |X.- tekla namreč na Beneškem, tej lepi severnoitalijan¬ ski pokrajini, ki pa jo je Avstrija vkljub slavni zma¬ gi pri Kustoci po nesrečni vojski s Prusi 1. 1866. mo¬ rala Italijanom odstopiti. 6 Severozapad.no od slavnega, sredi v morju na otokih zidanega mesta Benetke, ležita v notranjščini benečanski večji mesti Trevizo in Vičenoa, skoraj sredi med obema pa vas Rijete, rojstnia vas naše¬ ga sv. očeta. Prebivalci cele pokrajine, ki je skoraj sama ravan, so bolj reivno ljudstvo- Hišica z nekaj njivami in vrtom je premoženje večine družin. Ven¬ dar je pa ravno v Rijeze lepa snaga v vsem, tudi v obleki pri moških in pri ženskah; poslednje so na¬ vadno bolj temno oblečene, s priprostim ovratnim rob¬ cem, jn kadar so pi aznično opravljene, jim pokriva glavo črn pajčolan. Hišico z malim poljem sta imela tudi zakon¬ ska Janez in Marjeta Sarto, roditelja Pija ,X. Ime Sarto pomeni sicer krojača, a mož je v prostih urah skušal s čevljarstvom še kaj prislužiti, pol,eg tega pa je kot občinski sluga služil na dan po eno avstrijsko „cvancgarco.“ Izobilja torej nista po¬ znala, pač pa je pozneje, ko je prišlo več ptrok, po¬ gledala dokajkrat skrb resno skozi okno. V tej hiši je bjl 2. junija 1835-. ob 11 ih dopol¬ dne rojen deček, ki je drugi d,an pri sv. krstu do¬ bil ime Giuseppe Melohiore — Jožef Melhior; vlada¬ ta je pač radost v priprostem domu, a komu bi se bilo takrat sanjajo, da iz tega otroka postane kedaj škof, kardinal, patri j arh in eden največjih papežev, ki bo nastopil vlado z velikim geSlom: „Vse preno¬ viti v Kristusu!" Mali Pepo, tako so g,a doma nazivali, ni bil dolgo brez tovaršije; črež majnj kot 2 leti j ( e dobil bratca 'Angelo (izgovori AnKželo), potem pa po vrsti Šest sestric, kojih najstarejši je bilo ime Roza, naj¬ mlajši pia Ana. Krepko se je razvijal Pepo, in bistri očesi, ki sta zrli iz rudečeličnega obraza, sta pričali o bistrem umu dečka. Ko je obiskoval domajčo šolo, je njegov učitelj Geoherle, rojen Nemec, hitro spoznal dečkovo nadarjenost; zato je začel skupno z doma¬ čim župnikom Don Fusarini stariše nagovarjati, naj pošljejo sinka v šole. Dobri župnik sam je fantka — ( — pripravljal, da je mogel presta i sprejemni izpit, in tako je Pepo Sarto 1. 1846, postal študent. II. Dijaška leta. Kako živo in s kolikim veseljem ge vedno spo¬ minjam, dragi tovariš Vinko, najnih prvih gimnazij¬ skih tet.. Saj ne zameriš, da zapišem to semkaj. Os¬ ma ura je že davno odbila, v šoli smo že sklanjali po latinsko >,zemlja', žaba“ in druge besede, ali mo¬ dro gledali na šolsko tablo, kjer nam je nemški pro¬ fesor s smešnimi kretnjami razlagal, da je 8 vpč ne¬ go 2, kar se zasliši zunaj iz lesenih stopnic in hod¬ nika ropot, težki koraki; vrata se odpro in v razred stopiš — seveda Ti — v visokih škornjih, ves raz¬ gret od poldrugournega pota sem dol iz domačih hri¬ bov . . . Profesor seveda zmerja, mi Te gledamo in nekateri omilujemo, in jaz stem na tihem bil zelo po¬ nosen, da sem bolj meščan nego Ti, ker sem imel jz okolice le pol ure do šole. — Ti verna ,slika ubo¬ gega slovenskega dijaka in njegovega študiranja. — zdaj so se Tvoji koraki že davno omilili, da niso več trdi, ampak raznašajo blagoslov med bratskim naro¬ dom koroškim, ki med njim pastiruješ, ki ga budiš in vodiš .... Pa glej, saj se tudi mlademu dijaku Sarto ni godilo boljše. Prišel je na gimnazij v mestece Kar- stelfranko {pomeni svobodno selo), oddaljeno poldru¬ go uro jota od Rijeze. Denarja za posebno stanovan¬ je ni bilo, zato je Pepo dan na dan moral z doma zahajati v mesto. Kajpada je tako že s samim potom šlo veliko časa in podplatov v zgubo; toda kolikokrat je čakalo doma še drugo delo: moral je pomagati pri živini ali pripravljati drva za kuhinjo, in tako je tre- balo velike marljivosti. V Kastelfranko je sicer pri neki družini dobival malo juhe in prigrizka, a je mo¬ ral zato otroke v hiši poučevati. Da je črez dan bil želodec miren, je vzel Pepo z doma nekaj kruha in mrzle polente s seboj. 8 Malo olajšana je bila vsakdanja pot, ko je pri¬ šel tudi Angelo za svojim bratom na gimnazij: oče je kupil zidaj voziček in osla, ki je mala učenjaka vsako jutro potegnil v Kasteliranko ter tamkaj po¬ čakal do večernega odhoda. Pepo je v šoli izredno napredoval, ter je imel že šitiri gimnazijske razrede za seboj; bila je radost gledati pobožnega in marljivega dijaka. Takratni beneški patrijajrli Moniko, ki je bil Sartov rojak, je imel pravico oddajati neko ’dij,aško ustanovo, in podelil jo je mlademu Jožefu Sarto, ki so mu ga bili od vseh strani toliko priporočali. S to ustanovo je dobil pravico priti v semenišče, v sta- roslavno mesto sv. Antonija, v Paddvo. Omeniti pa treba, da so italijanska semenišča drugače urejena, kot pri na,s; zakaj v njih izvr.Še gojenci najprej gi¬ mnazijske študije, potem pa tudi modroslovne nauke. Kmalu po svojem dohodu v semenišče 1. 185iG'. je do¬ bil Jožef Sarto dovoljenje nositi duhovsko obleko, ko¬ lar in talar, in zdaj se je lotil učenja še 0 večjim veseljem, saj je bil sam brez drugih skrbi, je olaj¬ šal ljuhim starišem eno težko skrb ter je živel v le¬ pe urejenem zavodu med najmarljivejšimi dijaki, ki so drug drugega spodbujali k pridnosti in tekmovan¬ ju v učenju. In Sarto si je res takoj priboril mesto „prvega“ v razredu. Le ena zelo grenka kaplja je kanila v teh mir¬ nih sem e n iških letih v kupo življenja mladega dija¬ ka: koncem aprila 1852. mu je oče težko oboleb in Jožef je komaj prihitel še domov 1 , da je prejel zudtnji očetov blagoslov. Kakor uboga matl-vdova, se je tu¬ di Jožef izročil božji previdnosti ter n ( adaljeva;l učen¬ je. V letiih bogoslovskih naukov 1854.-1858. ga je nje gov domači škof trikrat pozval v svoje stolno mesto Trdvizo, da mu je v presledkih, kakor jih določajo cerkvene postave, podelil nižje duhovske redove, po¬ tem pa prva dva. višja, subdij alkan at in dijakonat. dokler mu ni 1 napočil radostni dan mnšniškega po¬ svečenja. 9 HI. V dušnem pastirstvu. Morda se kdo čudi, zakaj je hodil bogoslovec Sarto drugjam, ko bi mu bil vendar lahko škof pa- dovanski podelil redove. Sarto je imel, kakor smo že omenili, vsled neke ustanove prosto mesto v pado- vanskem semenišču, a je ostal šel vedno podložnik svojega domačega škoia trevišikiega. In ko je imel biti v mašnika posvečen, je sreča hotela, da se je njegov Škot mudlil ravno v bhžini njegovega rojst¬ nega kraja na birmovapju; ker, je bila v Kastelfran- ku velika starodavna cerkev, kakor škofovska km tedrala ali' stolnica, je povabil Jožefa Sarto kar v to mesto, da ga posveti. Seveda je bila i za noviopo- svečenca i za njegovo mater, brate in sestre velika radost, da so se mogli vsi brez težav udeležiti te ve¬ like slovesnosti. JBiio je to dne, J8. septembra 1858., ko je Jožef po najvestnejši pripravi, zlasti v zadnjih osmih dneh, pokleknil pred svojega škofa ter prejel od njega z mašniškim posvečenjem oblast, ki iz zem¬ lje sega do nebes in do pekla . . . Nekaj neizrečeno velikega je, česar ne more umeti nikdo, kot on sam, ki se je posvetil službi Vse¬ mogočnega, kar navdaja dušo pobožnega novoposve- čenca. Pač slutijo stariši, sorodniki in znanci to ve¬ likost in se je radnjejo ter dajejo svojemu veselju tudi duška v velikih slavnostih ob primiciji, ki jo zlasti štajerski Slovetnci tako sijajno obhajajp. In lepo je to, da se rad ujej o velikega dala božjega usmiljenja in njegove moči, ki si je izmed njih srede 'zbrala novo orodje za delo milosti. Toda dostikrat si novo- mašnik vsaj na tihem želi, da bi mogel biti daleč proč o,d šumne družbe, ki ga preveč odvrača od vi¬ sokih misli in čustev, ki bi naj avla do val a njegovo dušo in srce, da bi se mogel sam s svojim Bogom, ki si ga je izbral za svoj večni delež, radovati to sreče. •Jožef Sorto je imel to srečo. Takoj drugi dan po posvečenju je na tihem, v sredi svojih dragih d,a- 10 — roval siyojo prvo sveto mašo, pri kateri je z 'drugimi vred tudi njegova mati, oblita s, solzami blaženje ra¬ dosti, prejela sv. obhajilo iz roke svojega sina. In ko je novomašnik) svojim dragim podelil no- vomašniški blagoslov, se je revna hiša Sartova ču¬ tila blaženo in bogato, da bi ne menjala s kraljev¬ sko ipalačo in z njeno srečo . . - r * # * Meseca novembra je nastopil mladi don Giu¬ seppe (61 ta j: Džusepoj svojo prvo službo — Italija¬ ni' imenujejo duhovnika navadno kratko -don, to je gospod, -ter pristavijo njegovo krstno ime. Jože! Sarto je bil imenovan za kaplana y, župniji Tombo¬ lo, oddaljeni od Kastellranko kakor Rjjeze, pa na drugi Strajni. To je velika kmečka vas s kakimi 2500 prebivalci. Ne več mladi tamošnji župnik don Antonio Konstantiui je bolehal ter je imel sicer ne¬ katere posebnosti, a je imel tudi mnogo skušnje za seboj ter je bil mlademu kaplanu dober, celo veliko vreden predstojnik, Kapelanija je bila od župnišča ločena, m kapelan si je moral skrbeti sam za hra¬ no, kakor je v onih krajih običaj. Zato je vzel San¬ to eno sestro kot gospodinjo k sebi ter je s tem ob¬ enem mater rešil skrbi za eno hčer. Sestra bi bila že znala gospodinjiti, toda veliko vprašanje je bilo vedno: s čim? Dohodki so bili borni, a brat je-imel tako malo „smole“ z denarjem, da je skoraj vsak vi¬ nar smuknil v žepe revežev. Za se ni porabil sko¬ raj ničesar, razen najnujnejšega za obleko, knjige in hrano. Le v eni reči, tako je pravila sestra, je bjl zapravljiv: preveč je izdal za sveče, ob katerih se je pozno v noč učil. Miladi duhovnik se je namreč z vso vnemo lotil učenja, da je svpje znanje v raz¬ nih bogoslovnih znanostih razširil in poglobil. Tioda glavno mi: je bilo opravljati svoje dolž¬ nosti kot dušni pastir. Kako imeniijne, priproste in vendar temeljite in prepričevalne so bile njegove pri¬ dige, se najbolj lahko spozna iz tega, da so ljudje 11 dejali': „dozdaj sploh v Tombolo ni bilo pridig" — namreč takšnih ne. V šoli, v spovednici in pri bol¬ nikih, povsod je bil na mestu z vesieljem in ljubezni¬ jo, ki ga je navdajala do neumrjočih duš, koje mu je izročil najvišji duhovnik, Kristus. Zato so ga pa tudi ljudje vzljubili ter se radoval|i njegove navzoč¬ nosti, kakor da bi videli pred seboj samega angela, saj je bil res pravi poslanec božji. Da bi pri svojih obilnj/h potih po razsežni. župniji mogel tudi za svo¬ je ljube reveže kaj prihraniti, je prišel na imenitne misel: dal si je napraviti lesene čevlje (coklje), in kakor hitro je bil izven vasi, je snel usnjate in jih zamenil s prvimi. Že takrat je mladi dušni' pastir dobro spoznal, da treba zlasti mladino začeti pridobivati. Oe le mo¬ goče, je vsajko nedeljo zbiral krog sebe malo odrasle fante, jih poučeval ter se tudi z njimi zabaval; do¬ segel je s tem kmalu dvoje: odvrnil jih, je veliko od pijančevanja po krčmah ter precej odpravil tudj gr¬ do navado, ki je bila v onih krajih zelo razširjena med laško mladino, strašno prekjlinjevanje in bogo¬ kletstva. Leta 1806. — Sarto je bil žopsom let' kapplan — je morala Avstrija Benečansko izročiti francoskemu ceisarju Napoleonu III., ki jo je pa zopet odstopil kralju Sardinije Viktorju Emanuelu. Kot Italijan se je tudi Sarto veselil te spremembe, 'da so prišli zdaj njegovi rojaki pod vlado italijanskega kralja; pa se¬ veda takrat pač še ni mogel slutiti, da se bo Črez štiri leta to kraljestvo širi'o nad razvalinami pape¬ ževe „cerkvene države" in da bo sčasom ves itali¬ janski narod gna('o v roke anarhistom in prostozidar¬ je prihodnje leto 1867. pa je bil Jožef Sajrto imenovan za župnika in nadldiuhovnikia v Salcano, večji župniji, bližje proti Benetkam, s približlno 5000 dušami. Kraj sam šteje sicer le malo hiš, vsi ostali' jem, * 12 župljani so razkropljeni daleč naokoli v posamičnih hišalh in kočah. Prebivalci so bili revni; le če je ta ali oni izmjdd njih prišel malo po svetil, jim je po¬ tem znal doma kaj pripovedovati o bogastvu tam zu¬ naj , . . Vendar pa je bila tam nekaka tovarna za tkanino, ki jo je imel nek žici, ter je v njej do 300 delavk služilo svoj borni kruh. Ljudstvo je bilo že izvedelo, kakega plemeni¬ tega župnika dobijo, zato so ga z radostjo pričako- \ ali, pa še z večjo radostjo se ga okleniji, ko so ga imeli med seboj ter ga sami spoznali. A 32 l,etni g. župnik se je tudi z vso vnemo lotil dela, v koj,em sta ga podpiralla zdaj dva kaplana in en starejši, tam bivajoči duhovnik. Brezmejna je bila seveida zopet njegova riado- darnost, in še bolj nego poprej sta se morali sestri Roza in Lucija, ki sta bili pri njem gospodinji, po¬ vpraševati: s čim gospodinjiti, ko pa brat vse raz¬ deli! Toda novi župnik je kmalu sam izprevidel, da z mialimi darovi, ki jih je mogel dajati od svojih pič¬ lih dohodkov, za trajno ne more odpraviti vejlike rev¬ ščine v svoji župniji; prišla mu je misel, da treba večjpga socialnega podjetja in ustanovi,! je nekako skupno kašo, podobno našim rajfajzemovkam, kjer so ljudje v sili lahko dobili ugodno posojilo. Poleg tega si je pa znal tovarnarja-žida tako zase pridobiti, da ga je ta v vsem podpiral, da je delil po župniku mnogo miloščine, med svojimi delavkami pa celo sam skrbel za to, da so hodile točno vse k službi božji. Eden izmed prejš(njjh župnikov v Salcano je bil ustanovil tukaj tudi nrnlo bolnišnico, v katero je župnik Sarto hodil s posebno vneonp, tolažil Čapi bolnike ter jim pomagal, kolikor je le mogel. Da, ko je leta 1870, njastala kolera, je kakor drugi Karol Boromej brez počitka noč in dan bil la v službi bol¬ nikov ter je celo z lastnimi rokami po noči pokapal mrliče. 13 Toda mili m miroljubni župnik Sarto se ni ustrašil tudi ostrega nastopa, če je bi'o trebil bra¬ niti pravico, celo -- tožit je gel. Njegov neposredni prednik don Boža je bil župnijski občini zapustil več¬ jo svoto za rejvna, a poštena dekleta v župniji: iste¬ ga sorodniki pa so si hoteli to svoto krivičnim po¬ tom prilastiti. Župnik Sarto se je obrnil na sodišče ter slednjič zmagal in 'dosegel, da je vsako leto 13 pridnih deklet, ki so se možile, ali stopale v kak sa¬ mostan, dobilo iz ustanove po 350 jlir (blizu 300 K) dote. „ Ljudstvo se mi usmili'* — te besede, Jezuso¬ ve so bile — kakor se je videlo — tudi gonilo vse¬ mu delovanju župnika Jožefa Sarto, ki je bil res pa¬ stir po vzoru najvišjega Pastirja. * * * Ime Sartovo in njegovo apostolsko delovanje je bilo že zdavniaj dobro znano tudi na škofijskem se¬ dežu v Trevjizo, in zato ga leta 1875. njegov škof pokliče od župnije k svoji stolici kot kanonika in kot kancejarjn škofijskega urada. Bilo je drugačno polje, kot doslej v dušnem pastirstvu, a kajnonik Sarto se je ogromnega dela, ki mu je leto na leito ge prira.šča r lo, lotil z vso vstr urnostjo. Vočkrat je moral nado- mestova.ti profesorje bogoslovja, Ibar učenemu možu rubilo težavno; a pravo priliko -za svoje delovanje je dobil še-le, ko je po 1 e g drugih služb postal še ra¬ vnatelj duhovskega semenišča ali bogoslovja; k|ajti vzgoja vzornih, pobožnih in delavnih duhovnikov, to mu je bil naivzvišenejši cilj. Saj je pa tudi dobro znal, česa kje manjka, kaj ,je h aj važnejše v duhovniškem življenju in delo¬ vanju, že iz lastne skušnje, in pa ker se je nabiral¬ skih potovanjih, na kojih je svojega škofa mnogokrat spremljal, Še veliko natančneje poučil o ljudeh in razmerah Ko je umrl škof Zinelli, je stolni kapitelj ka¬ nonika Sarto izvoli! za kapiteljskega vikarja, ki mo- 14 ra do 5m«nov&nja novega Škofa voditi gldofijo. Škof je postal Sartov prijatelj in mlafdostni tovariš Kale- ga'ri, ki pa je .kmalu bil .poklican za škofa v Pado¬ vo; sledil mu je Jože! Apolonio. ki je, kakor oba prednika, imanoval kanonika Sarto za svojega ge¬ neralnega vikarja, (o je, namestnika- Toda Sartovi dnevi v Trevizo so bili 1 Šteti. * * * Nekega jutra na vse zgodaj 1. 1884. vstopi ka¬ nonik -Sarto v, s aferi stajo stolne dprkve v Padovi. Hotel je obiskati svojega prijatelja škofa Kafegjari, poprej pa Še tu opraviti sv. daritev. Stolni župnik vpraša, kakor je to pri tu j ib, neznanih duhovnikih povsod zapovedano: „Ali imate Celebret (pisano do¬ voljenje svojega škofa, da sme maševati.) ?“ — „,ŽaJ, nimam ga p;ri sebi"., Tedaj začne stalni župnik stro¬ go izpraševati: „Od kod ste pa?“ i— „Iz Tireviza". „Kaj ste tam?" „Ni8“. — „Kaj, niš, ne župnik, ne kaplan". „Ne, nič". — Stolnemu župniku se je to govorjenje zdelo zeio čudno; ponudil se je tujcu, da se bo pri Škofu padovanskjem zanj potegjnil, da do¬ bi kakšno službo. Pa tudi sumljivo se mu je zdelo: zaito je Cerkveniku naročil, naj dobro opazuje, z-nadi tuji duhovnik (dobro vse mašne obrede.- No, te je znal, in cerkovnik je še pripomnil, da mora to biti pač zelo pobožen gospod. Stolnemu žup¬ niku je že malo odleglo, in radoveden je prineseljpo sv. maši knjigo za tujce, da bi se neznanec v njo vpisal. No, lahko si mislimo, kak obraz je napravil, ko je čital: „ Jožef Sarto, imenovani škof mantovski." IV. Škof v Mantovi. Težko breme je bilo, ki se jo zvalilo na ra¬ me Jožefa Sarto, ko je zasedel Škofovsko stolico v Mantovi. Škofija je biJa namireč vsa zmedena ter v duhovnem oziru hudo razdejana. Saj že nad 10 let ni imela pravega pastirja, bajti italijanska vla¬ da ni hotela potrditi že leta 1871. imenovanega Ško¬ fa Petra Rota, in tudi v prejšnjih časih so bile 15 dolgo dobe, ko ni bilo škofa. Zato se ne smemo čuditi, da je c,erkveno življenje ginilo ne le med verniki, ampak da je celo velik del duiiov r ščin|ei ze¬ lo zabredel, zanemarjal svoje dolžnosti v spoved¬ nici in na prižnici večkrat popolnoma ter bil mno¬ gokrat celo v veliko pohujšanje maloštevilnim zve¬ stim kristjanom, in da je vs.,ed tega duhovščina zgubila malone ves ugled. Z apostolskim ognjem se je lotil Sarto dela, ko je dne 16. novembra 1884., torej skoro ravno pred 24 leti, prejel škofovsko posvečenje v Rimu. Prva skrb mu je bila, da se ljudstvu vcepi zopet krščansko prepričanje; zato je neutrudno oznanjeval božjo besedo doma v stolni cerkvi, ka¬ kor tudi na škofovskih birmskih potovanjih, kjer se je večkrat zgodilo, da je isti dan tri- ali štiri¬ krat pridigoval. Pa tudi duhovščina je morala to svojo prej tolikokrat zanemarjena dolžnost zopei vestno izpolnjevati,. Kakor punčico svojega očesa p,a je negoval svoje bogoslovno semenišče, dobro vedoč, da na mladem duhovskem naraščaju sloni bodočnost škofije. Skoro ni minil dan, da bi škof Sarto ne bil obiskal semenišča ter ga nadzoroval v vsem, v uku in vzgoji. Se sam je gojence vad.l v i cerkvenem koralnem petju, da bi jim tem bolj vnel ljubezen do službe božje ter za lepoto hiše božje. Po presledku 200 let je obhajal tudi škofijski cerkveni zbor ali sinodo; posrečilo se mu je do¬ biti zopet frančiškane v Italijo, ki so) bili — ka¬ kor tudi drugi moški redovi —, ppej izgnani, i Pa tudi socialno bedo, zlasti delavskega ljudstva,,' je skušal kolikor mogoča odpraviti, ali vsaj omejiti. Sam je obiskoval djelavce v njihovih revnih bajtah, in kolliko dobrega je ob teh obiskih na tihem storil, o tem bjo pač znala porodati še-le knjiga živ¬ ljenj^ , W I B > < lihi \ Pozabil pa ni pri tem velevažpe stvari: židov- sko-liberajlni tisk s svojimi časniki je vladali celo ja-v- 16 nost po škofiji. In kakor še ponekod, pri nas, so tu¬ di mjantovaki katoličani sami podp]ir)ali te časopise ter s svojim denarjem redili najhujše sovražnike vse¬ ga, kar je katoliško. Škofu Sarto nobeno delo ni biloi preležavno, da bi ljudstvo vzdramil k zavesti ter ga osvobodil tega sramotnega suženjstva pod jarmom židovsko-li- beralnega tiska. Neštetokrat je na javnih zborovan¬ jih sam nastopil trot govornik in ljudski buditelj ter je ustanovil poseben katoliški list, ki ga je vzdrže¬ val z velikimi žrtvami. Edini odmor za šikofa je bil med semenišča- ni ali pa na božji poti pri Materi milosti blizu Man¬ tove, kjer ja obenem tudi veokfraj obiskal svojega brata Angelo; ta se je namreč tamkaj nastanil kot trgov,eq s tobakom in soljo, A kaj naj reč6mo o darežjijivosti škola Sarto ? Saj še njegovo perilo v predalih ni bilo varno, da ne izgine raed ubožce, ako g;a njegovi sestri ne-bi imal|i navadno pod ključem; škofovski prstan pa je itak moral večkrat romati v zastavnico, da j je bilo mogoče revežen kaj dati! Nekjega dne pritarna škofova sestra vsa zbe¬ gana proti poldnevu iz kuhinje ter toži, da je meso v kuhinji ukradeno. Škof zmaje z ramami ter meni, da je menda pač maček prišel zraven, „Kaj še", za¬ vpije sestra, ^sajj maček vendar ne-bi mesa z' lon¬ cem vred odnesel!" Brat seji nasmehne, rekoč: JDo- bra sestra, ipeni se močno zdi, da premalo paziš na gospodinjstvo. Ce pa že na vsak način hočeš vedeti, kdo je kriv:, jaz sem stor.l to. — A kaj sem hotel. Ubog človek je prišel; doma ima bolno ženo, ki po¬ trebuje mesene juhe; in jaz sem mu dal našo. Pa le brez strahu; bo že Bog tudi nam pomagal." Bog pa je tudi res blagoslovil Sartovo delo: škofija mantovska je v kratki dobi postala vzorca škofija. Zato je pa tudi veliki papež Leon |XIII. te¬ ga svetega in modrega škofa vedno višje cenil. In prišel jje čas,' ko mu je poveril še večjo nalogo. Le- 17 la 1891. je umijl patrijarli v Benetkah, učeni in slav¬ ni Domeniko Agostini, in za naslednika mu je bil imenovan — Jožef Sarto. V. Patrijarli beneški. S taro slavni pat rij ar Ji at v Ogleji,* ki je nekdaj obsegal tudi slovenske škofije izvzemši večji del lavantinske in krške, je bil 1. 1451. premeščen v Be¬ netke. Prvi patnijarn v Benetkah je bil veliki svet¬ nik, Lajvrencij Justmijan, ki se je pač gotovo tudi sam v nebesih radoval naslednika, kakor je bil Jo¬ žef Sarto, Ta je bil od Leona XIII. imenovan kar¬ dinalom rimske cerkve in čez tri dini, 15|, julija 1898, za patrijarha beneškega. Italijanska vlada je sicer hotela delati težave, ker si je lastila pravico, patri- jairha imenovati, toda Leon XIII. in kardinal Sarto sta znala s toliko modrostjo vso zadevo urediti, da je slednji čez dobro leto mogel že nastopiti svojo no¬ ve. službo. Njegov sprejem v Benetkah je bil tako sijajen, da ga očividci ne morejo pozabiti, vkljub temu, da se ga niste udeležili vlada in mestna oblast, ki so jo imeli prostozidarji in židovski socijalni demokrat- je v svojih rokah. Udeležila, se ga je pa za to druga oseJia, ki je novemu patrijadiu bogato nadomestila žalitve in preziranja nasprotnikov cerkve — njegova mati. Ko so je bila pripeljala v Benetke, je menila, da se pač med to imenitno in, najvišjo gospodo ne sme pokaza¬ ti v svoji kmečki prjprostosti, ter si je dala na gla¬ vo klobuk, kakor mestne ženske, K a rdin a 1 -p atrij arh je hitro umel misel matere, pa je rekel: JMamica, s tern klobukom pa le kan proč; prosim Vas, vze¬ mite zopet svoj robec, tako ste mi stokrat ljubša!" 'In v tako priprosti noši je patrijarli svojo mater predstavili tudii sv. očetu Leonu XIII.,/ ki je starki čestital k visokemu Odlikovanju sinovemu.' Bilo je pa to tudi zadnje veselje blage matere, kajti že 2. febr. 1894 se je preselila v večnost. Hvaležni sin je dal 18 m njeno dušo opravljati sv., maše, razdelil obilo mi¬ loščine, na pokopališču v Rijeze pa je dal postaviti lep priprost nagrobni spomenik z napisom: »Mane¬ ta Šanson, vzor modre žene, preizvpstna mati, je, zgubivši dne 4. maja 1852, svojega ljubljenega mo¬ ža Janeza Krstnika Sarto, v zadosti in veselju vda¬ na, pa pogumnega duha, krščansko vzgojila svojih devet otrok ter je dne 2. februarja ,1894, v 81. letu svoje dobe s smrtjo pravičnih vienčala življenje, pol¬ no dela in trpljenja. Ljubim Staričem prosi Jožef kardinal Sarto s svojim bratom in sestrami večne¬ ga pokoja." V svojem zasebnem življenju ni p atrij,arh be¬ neški ničesar spremenil, ostal je isti priprosti duhov¬ nik, kot je bil nekdaj. 'Gospodinjstvo so mu vodile sedaj tri sestre, Marija, Roza in iAna z nečakinjo Gildo Karotin, .hčerko sestro Tierezijie, kij je bila omožena doma vi Rijeze,, Nekega dne se je prišel po¬ nujat nek 'imeniten kuhar., a patpijarh mu je prijaz¬ no dejal: „Jaz jem riž jn meso, drugokrat pa zopet mesa in riž, a to mi že lahko moje sestre same pri¬ pravijo," Za svojega hišnica si je izbral priproste- ga, a zvestega kmečkega fanta; od, hišnika svojega prednika je bili odkupil istega kardinalski obliko, svoj škofovski cinguluim ali pas pa si je dal samo nanovo rude če pobarvati, da se jo pozneje, ker se to barvanje ni posrečilo, svetlikal v vseh barvah. Zato so bili pa reveži zopet tembolj veseli . '. . Da je tudi v Benetkah posvetil 'vso svojo po¬ zornost najvestnejši vzgoji v duhovskem semenišču, ni treba več povdarjati. Se bolj nego poprej se je poprijel dela za pren’ov’.|jen^e cerkvenega petja in cerkvene glasbe sploh ter goreče skrbel Zja to, da se je služba božja obhajala' povsod sveto in vspold- budno.' Prosvetljeni patrijairh pa< je tuldi dobro poznal rane moderne dobe, ki so se močno poznale ravno v Benetkah; zato je skleni j, dp hoče brezverskemu tiskh nateproti postaviti krščanskega. Ujstanofvil je IS) list w Dilesa“ (Obramba) ter ga je vzdrževal z veliki¬ mi žrtvami; saj je pekoč sam dejal: „Rajši prodam škofovsko pastirsko palico in svoj škrlat, nego da bi pustil,j da list propade.“ Začel je) org at i iz,ov ati delav¬ stvo, ustanavljal in dal ustanavljati kmečke posojil¬ nice, samo da bi vse delavske in km(ečke sloje osvo¬ bodil suženjstva pod jarmom brezvepstva. Zato pa je skrbel tudi, da je Ijudislvo, dobilo dovolj pouka o političnih zadevali; zapovedal je celo svojim duhov¬ nikom, naj zlasti ob Času raznih volitev ljudstvo po- uče,' da se zna prav ravnati ter pratv voliti In ravno v] Benetkah in okolici je bilo v tem oziru dela dovolj. Po velikih naporih je prišla prva velika zmaga,' in to, pri pokrajinskih volitvah 1. 1895. Kfekor zdaj na FVanooskem,, so se tudi tam prostozidarji trn dpi., vsako versko mišljenje zatreti, prepovedali so molitev v šolah ter odstranili križe iz njih. Toda benečansko ljudstvo, je bilo tega pre¬ drznega početja sito ter je rado sledilo pozivu svo¬ jega nadvladike, !n združena stranka katoličanov ter „zmernih liberalcev" je pod ipatrijarhovim geslom: „Delajte, molite, volile! “ dosegla tako sijajno zma¬ go, da jo najzadnji kandidat njihov imel| 1200 glasov več, nego prvi kandidat prostozidarjev. Led je bil prebit, in 1. 1901, je sledila enako sijajna zmaga ob volitvah za mestni svet v Benetkah. Odslej so Benetke tudi na zunaj dobile tako lice, dla najb)navijo zdaj 1 morda izmed vseh italijan¬ skih mest najbolj krščanski vtis, in skoraj vse je bilo delo Ojudomilega, skromnega, dobrotljivega pta- trijairhla Sarto, ki je vedno ves živel za ljudstvo in z ljudstvom., se celo z (ljudstvom vred udeleževal vseh večjih katoliških prireditev in zborovanj, dasiravno mu je bil čas tako drag, da je redkokdaj napravil za¬ se kak izhod, razven da je obiskal reveže in bol¬ nike. Se eno bodi omenjeno izza Časa Sartovegal vla- dikovanja v Benetkah. Papež Leon XIII. je bil ob začetku novega stoletja sprožil lepo misel, naj bi ob 20 tej meji stoletij vrhovei gor povsod okrasili z ver¬ skimi spomeniki, Benečani so v to svrho postavili ka¬ pelico na čast Materi božji na vrhuncu gore Gra¬ pa; in kardinajl sam jo je hotel posvetiti. Pne 3, avg. 1901. je v spremstvnj duhovš^nie na belem mezgu jez,dil na goro. Zvonovi in topiči so se oglašali v vseh vaseh in krajih, 'koder je prišel ta sprevod. Prenočili so v neki planinski koči. Ko pa so se o polnoči napravili znova na daljno pot, so kroginkrog po gorah svetili m plamteli mogočni kresovi, dočim je na vrhu sedemiisočeroglava množica sprejela svo¬ jega ljubljepcja ter mu z nepopisnim navdušenjem klicala neprestani „Živjjo kardinal!" nakar je odgo¬ varjal: »Živijo Marija!" Posvetil je kapelo, daroval v njej sv. mašo, na zadnje pa iz te višave blagoslo¬ vil svojo drago nadškofijo, ki je pač ni nameraval nikdar več zapustiti. (Toda čudovita so pota božje previdnosti. VI. Na prestolu sv. Petra. Celi svet se je zganil, ko se je raznesla vest, da umira veliki papež Leon XIII. Zvečer dne 20. julija 1903. se je zgodilo, kar je bil ta duševni velikan par dni prej napovedal: »Odpotujemo v večnost." K izvolitvi vrednega mu naslednika se je, ka¬ kor drugi kardinali, podal tudi patrijarh Sarto v Rim. Benečani so se bili v velikanski množici zbrali, da se od priljubljenega nadpastirja poslove, ko je od¬ hajal k tako važnemu delu. Pač mnogim se je'vsilje¬ vala že misel, da ga ne bodo več videli v svoji sredi. Da bi utegnil biti izvoljen za papeža, na to je sam gotovo najmanj mislil. Pač je v svoji veseli naravi večkrat v ljubeznjivi šali o tem govoril. Tako je ne¬ koč opazil, da mu je rudeči pas že čisto obledel in je pripomnil: »Že vidim, da se zmirom bolj bližam pa- peštvu" (papežka oprava je namreč čisto bela). In ko je postal patrijarh, se je pošalil rekoč: »Doslej sem bil 9 let kaplan, 9 let župnik, 9 let kanonik, 9 let škof; zdaj ostanem 9 let patrijarh in potem menda 9 let papež." — 21 Da pa resno na to ni mislil, se vidi iz tega, da si Je vzel vozni listek v Rim za t.je in nazaj. In mno¬ žicam, ki so se ob odhodu zgrinjale krog njega, je dejal: „Hitro bomo opravili ter bomo kmalu zopet imeli novega „Petra v jeeil“ Slednjič pa je ginjen jim zaklical: „Živ ali mrtev pridem — upam — kmalu zo¬ pet med vas,“ Volitev papeža se vrši s posebnimi slovesnost¬ mi in z veliko resnobo. Vsi volilci-kardinali se podajo v Vatikan — tokrat jih je bilo došlo 62 —, kjer osta¬ nejo popolnoma ločeni od zunanjega sveta, da se tem¬ bolj vestno z molitvijo pripravijo. Vsak dobi svojo so¬ bo s priprosto opravo. Voli se pismeno z listi tako dolgo, da se združi dvetretjinska večina glasov na eno ime. S strahom je opazoval kardinal Sarto, da je število glasov zanj proti zadnjemu vedno naraščalo ter je s solzami v očeh zatrjeval, da ne more sprejeti takšnega bremena, češ, da ni vreden, da nima du¬ ševnih in telesnih zmožnosti za to; odgovorili so mu, da mora biti pripravljen, tudi umreti za blagor cerk¬ ve, če ona od njega to žrtev tirja. Pri zadnjem gla¬ sovanju dne 4. avgusta 1903. je dobil že 50 glasov. Ko ga torej kardinal-dekan Oreglia vpraša, ali sprej¬ me izvolitev, odgovori: „Ce ni mogoče, da bi šel ta kelih mimo mene, ne da bi ga izpil, naj se zgodi vo¬ lja Gospodova." Kakor blisk se je raznesla radostna vest o iz¬ volitvi novega namestnika Kristusovega po Rimu in na trgu pred cerkvijo sv. Petra je bilo zbrano nad 25 tisoč čakajočega ljudstva, ko je ob %12 kardinal Mač¬ ehi iz balkona sv. Petra slovesno oznanil: „Nazna^ njam vam veliko veselje, imamo papeža: prečastitega in presvetlega kardinala Jožefa Sarto, ki si je pridal ime Pij X.“ Komaj so v sveti tišini izzvenele te besede, so bila vsa srca polna navdušenja; množica je z brez¬ končnimi ovacijami sprejela to vest in navdušena ra¬ dost se je polastila takoj celega Rima. Predaleč bi nas dovedlo, če bi hoteli še opisati, kakšno veselje je ta novica vzbudila v Benetkah, kjer so zvonili zvo- 22 novi vseh cerkva in se je celo mesto takoj praznično odelo, in kakšna sveta radost je nastala med drugim v vasici Rijeze, ko se je vesela vest razglasila tudi tamkaj. Da to ni bilo le hipno veselje, priča to, da je dne 9. avgusta, ko se je vršilo kronanje novega pa¬ peža, v velikanski prvostolnici sv. Petra bilo navzo¬ čih krog 80.000 ljudi. Ko prineso sv. očeta na presto¬ lu proti oltarju, zažge duhovnik nekaj prediva ter za¬ kliče k papežu: „Tako mine posvetna slava", kar je pač jasen opomin nasledniku Kristusovemu. Po slo¬ vesni papežki sv. maši mu posade na glavo papežko tijaro z besedami: »Sprejmi tijaro s trojno krono in vedi, da si oči knezov in kraljev, vodja zemeljskega kroga, namestnik našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu gre čast in slava na vekov veke. Amen." In ko so zopet vzdignili sv. očeta, iz prestola s povzdignjeno roko blagoslavljajočega množice, niso nikdar hoteli nehati vzneseni klici: »Evviva Pio X. Živio Pij X!“ Pa tudi sv. očeta samega se je pola¬ stila tolika ganjenost, da so mu, ko so ga nesli mimo kapele sv. Gregorija Velikega, polzele solze po celem licu, iz katerega pa je sevala popolna vdanost v vo¬ ljo božjo ter globoka pobožnost in otroška ponižnost. In zdaj se je začelo ono apostolsko delovanje papeža Pija X., nad kojim strmi ves — ne samo ka¬ toliški — svet. Komaj pet let vladajo šele sv. oče čre¬ do Kristusovo, a že danes, ob svoji zlati sv. maši — koliko so izvršili na vseli poljih! Saj nalogo so si iz¬ brali velikansko, ki presega vse človeške moči: „Vse prenoviti v Kristusu" — pod varstvom prečiste in brezmadežne Matere Marije, koji so se izročili v po¬ sebnem pismu na lurškega škofa. Vse to delo je pač še v živem spominu vsem, tudi našim najmlajšim pri¬ jateljem, zato zadostuje, če navedemo le najznameni¬ tejše točke. Da bi se človeštvo vedno bolj bližalo božje¬ mu Zveličarju, lahko veliko pripomore pobožno in pa spodbudno izvrševanje službe božje. Zato je bila v 23 kakor že od nekdaj, zlasti še na prestolu sv.Petra, skrb Pija X. za lepo cerkveno petje, koje so uredili s apostolskimi pismi in s tem, d,a so dali najčastitljivejše, takozvane koralne cerkvene speve na novo zbrati v pravi obliki ter jih izdati, veliko delo po tristoletnih zmotnjavah, ki pa se je ravno letos v jubilejnem letu malone že končalo. Cerkvene razmere na Francoskem so sv. očetu povzročile obilo trpljenja, a s svojimi modrimi nared- bami so najhujše nevarnosti odvrnili. V posebnem pismu so obžalovali tudi „pročodrimsko gibanje" v Avstriji, potem pa zopet vzpodbujali katoličane, naj se ne dajo več zasužnjevati od protikrščanskega tis¬ ka, ampak naj sami ustanove mogočen katoliški tisk. Z enakim namenom so nekoč sprejeli nekega časni¬ karja pa blagoslovili njegovo pero, rekoč: „Hrabro se vojskuj za pravice sv. cerkve!" Za proučevanje sv. Pisma so ustanovili posebno komisijo, ki je že v teh par letih veliko storila. Kako so vneti za poglobljenje krščanskega mišljenja in živ¬ ljenja, kaže to, da če le mogoče po nedeljah celo sa¬ mi po pol ure v Vatikanu pridigujejo pred romarji ali obiskovalci ali pa rimski mladini in da so v to svrlio izdali poseben enotni katekizem. Od Pija X. je izšlo naročilo, da se vsa ogrom¬ na tvarina cerkvenega prava nanovo pregleda in pa uredi, velikansko delo, ki se ga stoletja ni upal lotiti nobeden papež. Da zapro usta vsem klevetnikom, češ, da je ka¬ toliška cerkev sovražnica omike, napredka in znano¬ sti, so osnovali svetovno znanstveno družbo, v kojo so poklicali največje katoliške učenjake Gelega sveta, in za koje tajnika so imenovali avstrijskega učenjaka Pastorja iz Inomosta. Največje delo Pija X. pa je pač obširna okrož¬ nica z dne 8. septembra 1907, ki pričenja z besedami „Pascendi Dominici gregis — kot pastir Gospodove črede", v kateri so zbrane vse poglavitne in najpo- gubnejše zmote današnje dobe v vseh panogah vede in življenja, ki so se mnogokje bile vtihotapile tudi v — Z4 - katoliške učen jaške kroge; pa nele zbrane so vše te zmote, marveč sv. oče jih sijajno vse ovržejo, jih ob¬ sodijo ter tem odločneje povdarjajo povsod dotične ka¬ toliške večnoveljavne nauke. Med nasprotniki sv. eerkve je vzbudila ta okrožnica nepopisno razburjenje, v katoliških krogih pa tem večjo radost; vsi pa, celo resnomisleči neka- toliški učenjaki priznavajo in povdarjajo, da je s to okrožnico duševnemu razvoju in zdravemu napredku za doigo dobo v bodočnosti začrtana jasna pot. Zares: Ignis ardens — ogenj goreč in razsvet¬ ljujoč duhove in srca se po pravici imenujejo sv. oče Pij X. Priprost a pobožen sin priproste in pobožne kmečke hiše je z njimi zasedel prestol sv. Petra, a kakor nad prvim krmarjem čolniča cerkve Kristuso¬ ve, nad apostolom Petrom, opazujemo vsak dan bolj očividno tudi nad njegovim 257. naslednikom Pijem X. večno resničnost in veljavnost besed Kristusovih: Ti si Peter — skala, in na to skalo bom pozidal svo¬ jo cerkev . . , Zato pa je tudi verno slovensko ljudstvo ob zla- tomašniškem jubileju tega najvišjega vidnega Pastir¬ ja sv. cerkve polno hvaležne radosti, in zlasti njego¬ va vneta mladina prosi Pastirja pastirjev, naj še dolgo da blagoslovljeno vladati velikemu Piju X. ter navdušeno peva besede papeške himne: V prestol slave vekovite Zemlje ljudstva se ozrite! Ko na svetu vse razpada, Neminljivo eden vlada: Knez miru izmed vladarjev, Oče blag in ljubezniv, Trden v sili vseh viharjev, Temelj Cerkve nezrušljiv. narodna in univerzitetna knjižnica