122
Pristavek k spisu Slovenščina v starem času.
1. Latovski jezik.
Ko sem pisal besedo od latovskega jezika, nisem dalje mislil kakor na podobnost glasu te besede s starim imenom ljudstva panonskega. Spis gosp. Terstenjaka v 26. lista „Novica me je obudil dalje misliti, dopis bližnjega prijatla pa mi je dal še več spoznati. Sicer bi se latovaki jezik komu utegnil  otročarija dozdevati;  pa morebiti je v
njem kaj več kot otročarija. Nekaj posebnega je namreč res to, da je ta jezik med ljudstvom, zlasti med pastirji na Kranjskem, povsod znan, dasiravno otroke večkrat kregajo zavoljo tacega, kakor pravijo, pregrešnjega govorjenja. Je pak latovski jezik narečje, iz navadnega jezika s pristavkom tihaice l in zloga te spremenjeno; v zgled bodi imenovani dopis prijatelske roke:
»Liticastite lodgospote lošlerfajmote!         ^
Liditeprite lana te lirhepite, linite lojsebote lipre^itenesite lacakolate, linite lesete lovskolate lanate liteucite. lX&\te lejete lovskilate lezikjete.                Lašvate                               ob
latelprijate Z_ fj*yateu.
To ie:             v                                            , za
Častiti gospod fajmošter !           ihaiil
Pridite na pirhe, in seboj prinesite kolača, r?*J latovsko naučite.    To je latovski jezik.                                    0ZJe
Vaš            prijatel Jadtiimi plčic).
Govor se v latovskem jeziku, kakor eri Bo? zgled kaže, tako prestvarja, da se vsaka beseda iz treh delov na novo sostavlja: 1) Je čerka Z s poudarjeno glasoico in zadnjim koncom besede; 2) prednji konec besede s poudarjeno glasnico vred; 3) na koncu je še zlog te. Kar pri tem govoru na staro basnoslovje opominja, je nar pred pristavek /-te, kteri na koreniko lat ali lotos opominja, tisti cvet, ki je indijanskemu božanstvu Visnutu iz popka izrastel, od kterega cveta so se tudi Latoviki imenovali. Po tem je tista okolišina, da latovski jezik je zlasti pastirjem domač; Visnu pa se je v svoji osmi premembi kot Krisna ravno med pastirji in pastaricami svoje mlade dni mudil. Dasiravno je ta jezik nekaki spaki podoben, vendar je pa znan na Gorenskem kot na Doleuskern in Notranjskem, kar ima tudi nekaj važnosti v sebi. Tisto svarjenje, da je latovski jezik nekaj pregrešnega, ute-guje uzrok imeti sicer v tem, da je človeški govor sploh nekaj svetega, kar se ne sme prederzno pačiti; drugi uzrok pa bi znal biti tudi na tem, da je ta govor nekak ostanek starega basnoverstva.
Sicer je še neko drago spakovanje jezika med nižjim ljudstvom znano, kjer se pri vsakem zlogu tihnica p z do-ticno glasnico pritikuje; na primero iz pred imenovanega dopisa:
»Kteperipi jepezepik jepe papa topo, tepegapa jepez nepe vepem. Jepe šepe nepekepe drupugepe sorpotepe jepezipik, papa sepe gapa nepe moporepem spopomnipitipi".
To je :
»Kteri jezik je pa to, tega jez ne vem. Je še neke druge sorte jezik, pa se ga ne vem spomniti".
Jez pa tudi od tega več ne vem, razun ako to misel pristavim, da pritikovanje čerke p uteguje v zvezi biti s starim imenom Panoncov.    ([Konec sledi.)
126
Pristavek k spisu Slovenščina v starem času.
(Konec.)
2.  Hrib »Cetius".
Da jez iščem hrib Cetius v sredi, ne pa na severni meji kranjske zemlje, na to me pelje lega Emone, kakor jo piše Ptolemej: Med Italijo pa, pod Norikom spet panonsko mesto Emona (Inter Italiam vero, sub Norico, Pannuniae iterum civitas Emona. Ptolem. Geogr. iibr. II. cap. 15.j; se bolj pa, kakor piše Zosim: Pri emon-skem mestu, ktero stoji med koncom Pa o oni je in med Norikom (apud Emonam oppidam, qaod inter Pannoniam h upre mam et Noricam situm est. Zosim libr. V. c. 290 Ako je namreč Emona prav na koncu Panonije, hrib „Cetiusa ne more biti delec od nje. Dalje Ptolemej zaznamuje zemljopisno lejro za hrib Cetius s stopnjo 36° —i daljave in 45° 20' širjave (L. c. lib. U. c. 14.), za Emono pa ravno tako 36° —' in 45° 20' ali po drugi izdaji 36° 30' in 45° 20' (L. c. libr. H, c. 15.), kjer je tedaj stopnja širjave ravno tista, in bolj verjetno tudi stopnja daljave. Po takih dokazih je meja Panonije in Norika gotovo pred v sredi Kranjske poleg Save, kakor pa na meji v koroških hribih iskati; in ako nekaj prostora ni ravno Sava mejila, so to delali hribje nad Savo. V tisti meri pa res so hribje čemšeniški, nekoliko nižje Sveta gora, bolj proti zahoda Cišelj nadJMoravčami, in Ajdovšina nad Dolom; Cemšenik in Cišelj ste imeni s koreniko cet soglasne, Sveta gora je sicer sedanji romarsk kraj, pa je utegovala tudi nekdaj že kaj posebnega pomena imeti, in Ajdovšina že po glasu kaže na ataro basnoverstvo. Gosp. Terstenjakova opomba v 26. listu 53Novic" se tedaj pa takem še bolj poterjuje.
3.  Ostanjki starega slovenskega basnover-fltva.
V razlaganji starega slovenskega basnoverstva sem omenil marsikteri sled in spomin od tistega, kteri se je še dandanašnji ca* ohranil, in sicer še v nekterih rečeh, ktere se zdaj na keršansko stran obračajo, na priliko, kole d a, kres. Ne mislim sicer, da bi mi kak pameten človek to v to plat razlagal, kakor da bi jez od feacih svetih reči premalo prav govoril; vendar se mi zdi potrebno, nekaj za pravega raznmka voljo pristaviti. Nekaj posebnega je to, da keršanski sveti in praznični časi močno z nekdanjimi paganskimi (ajdovskimi) skupaj zadevajo, na primero, Božič na obhajanje zime ali na kolcdo, Velika noč in sledeči godovi na obhajanje spomladi, na stavo mlajev; nar imenitneje keršanske skrivnosti so se namreč večidel v takih časih godile, kteri so jim uteg-
nili v podobo in priliko služiti. Rojstvo božjega Zveli-čarja, ktero je imelo pregnati duhovno temo in revo človeškega rodu, se je zgodilo takrat, ko je zima svoje dolge noči in svoj mraz in svojo oterpnost zbrala; vstajenje njegovo je nastopilo takrat, ko je spomlad zemljo obudila, in je vse na novo oživelo. To je bila voditev božje previdnosti; spomini malikov so se po tem veliko ložje pregnali , ko so oznanovavci sv. evangelija ravno na njih mesto resnične keršanske spomine postaviti zamogli; in to so tudi storili, kolikokrat se je zamoglo brez oskrumbe svete vere zgoditi. Tako je zdaj kole da z Božičem sklenjena; pirhi, znamnje sveta, ki se prerodi v spomladi, so nam zdaj rudeči, znamn.e zemlje s kervjo Odrešenikovo oprane; mlaji se stavijo v čast Gospodovo o svetem Telesu; kres zdaj gori v čast Kerstniku, kteri je prišel oznanovat prihod prave luči, pravega duhovnega sonca Kristusa. Nektere nedolžne reči so se pustile otrokom v igračo, kot žaganje pehtre babe, ali njeno metanje v vodo, znamnje odhoda žalostne zime; ali pa Martinova kaša pri pastirjih, znamnje konca poletja (jeseni namreč stari niso vselej posebej šteli, temuč so jo med poletje in zimo delili). Kar je pa keršanskemu duhu celo nasprotnega, to je keršanska cerkev vedno čertila in odganjala, na primero, Kurentove ali Pustne norije, Bahove godišča.        Hicioger.