List 19.
Ali zares naši kmelovavci ne morejo brez hoje za nasteljo izhajati?
Spisal nadgojzdnar Megušer.
Ce vidimo kako naši kmetovavci smerekove in bo-rovcove veje klestijo, da se z njih hojo nasteljo pre-Bkerbijo, se mora pri današnjim žalostnim stanu naših gojzdov vsacimu skerbnimu gospodarju misel vriniti: ali je res, da so kmetovavci prisiljeni s hojo svoje hleve nastiljati in si gnoj za svoje polja na tako vižo pridobovati, da se gojzdje pokončujejo, da nebo »a zadnje ne hoje ne gojdza več!
Bolj ko to reč prevdarjam, goto vsi si mi zdi, da bi marsikteri kmetovavec lahko brez hoje shajal in si drugo nasteljo poskerbel, ako bi ne ravnal po stari šegi, kakor jo je pri svojim očetu ali dedu vidil ali od starih časov slišal, brez pomislika: ali je nekdaj tudi vse tako bilo, kakor je dandanašnji?
Hojo bo o starih časih nasteJjali, ko je les clo majhno ceno imel ali clo brez cene bil, — ko tedaj v močno gojzdnatih krajih, kakor v Švajcu, na Tiroljskim, Koroškim, Krajnskim, i. t. d. niso vedili kam z lesam, ko se je tedaj dalo veliko nastelje brez vsiga truda iz hoste napraviti. Takrat pa še tudi nobene prave vednosti od gospodarstva z gnojem, od prida gojzdov zoper moč vetrov, toče, plazov i. t. d. ni bilo. Takrat je bilo se veliko manj ljudi na svetu, — lesa se ni veliko potrebovalo, in ker je bilo veliko gojzdov, je eno drevo le poredkama za hojo na versto prišlo, in nabiranje hojne  stelje se je gojzdam le malo  poznalo.
Ali sedaj je to vse drugač. Ljudstva je veliko, — lesa se veliko potrebuje, — gojzdi so zmirej slabši in jih je vedno manj. Časi so se tedaj vvsimtem tako epreebernili, da niso več nekdanjim podobni, — tedaj tudi tisto ravnanje, ki nekaj ni ravno veliko gojzdam škodovalo, dandanašnji grozno škodje!
Noben pameten človek ne bo potrebe gojzdov ne le za les, temuč sploh za blagostan ljudstva tajil. Večidel je ravno hojevje tisti les, kterigamnoge obertnijske naprave, rudarije i. t. d. potrebujejo. Za gorjance je neogibljivo potrebno, ker bi scer v mnoge zadrege prišli. Akobi spredležečigagojzda manjkalo, jih bo ta mraz in suša vetrov tarila, zoper plazove, hudournike, po-sede in enake nevarne prigadke bi nobene brambe ne  imeli.
Vsake sorte jelovina (Nadelholz), naj bo jelka, smereka, bor, mecesen ima veliko veči vrednost, kakor sploh kmetje mislijo. Te sorte les se večidel še dobro obnaša na visocih gorah, po sklatovih rebrih, berdih in gričih in je zadovoljen tudi s slabo zemljo, zlasti smerečje, borovje in mecesen. Borove zadela scer odklestene veje, ne tako pa smereka, ktera nove veje le tam nastavlja, kjer je nov berst. Sme-rečju nar hujši škodje, ako se mu veje za steljo klestijo, in vunder mora ravno smereka nar več terpeti!
(Dalje sledi.)
List 20.
Ali zares naši kmetovavci ne morejo brez hoje za nasteljo izhajati ?
Spisal nadgojzdnar Megušer.
(Dalje sledi.)
Kakor jelovina (Nadelholz), h kteri se šteje sme-reka, borove, mecesen, jelka i. t. d., s svojimi koreninami rahlo zemljse vkupderži, tako je tudi s svojimi vejami zemlji, kodar to drevje stoji, koristna. Jelovina namreč veliko več živeža iz zraka, kakor iz zemlje dobiva, toraj ne jemlje zemlji moči, marveč jo ji še daje s svojim šilovjem, ki suho z drevja pada in jo gnoji, in s košato hosto, pod ktero rad gojzdni mah raste, ki se sčasama tudi v gnoj spremeni. Po tem tudi počasi poveršna skalovita zemlja razpada in se v rodovitno perst spreminja. Kjer je dovelj košate jelovine, brani ta presilno moč dežja in ploh, da se hudourniki prenaglo vkup ne stekajo, rodovitne zemlje ne odplavijo
in goliga skalovja ne odgernejo. Neizmerno število ši-lovja (iglic) vtehgojzdih poteguje na-se, brez da bi se vidilo, veliko električne moči ali tako imenovaniga ne-beškiga ognja iz hudih oblakov, da se ti nanaglama ne odtergajo in po streli in siinih plohah še hujši škode po polju goratih krajev ne napravijo, kakor bi se to sicer zgodilo. Daljni dobiček, ki ga kmetovavcu taki gojzdje douesd, obstoji v stelji, ki se zamore v dobro glešta-nih gojzdih poredama, eno leto na tem, drugo leto na drugim prostoru, dobivati.
Ves ta dobiček pa se zlo pomanjša ali clo v nič pride, ako se temu drevju zaporedama veje klestijo za hojo, in se jim tako tisti deli (veje) pokončajo, ki so za njih dobro rast tako potrebni in na več strani tako koristni. Kdo namreč zamore tajiti, da ne žive drevesa večidel iz zraka, in da tisti, kdor drevesam te redivne dele pokonča, zmoti vzajemnost med perjem in koreninami, da začne deblo in celo drevo hirati! Zamaši ži-vimu truplu kožo, da ne bo puhtela in zraka na se viekia, boš vidil, da sam želodec ne bo trupla dobro redil — človek ali živina bosta kmalo hirati začela. Ravno taka je s pirjem, ktero Stvarnik ni brez prida drevju in rastlikam sploh podelil. Ce deblo tudi hiraje rase, piškavo cvete, ne donese semena, tudi les ni tako dober in mnogotere bolezni in clo gnjilina ga napadejo.
Tako pride, da gre eno drevo za drugim pod zlo, drevja in lesa je zmiraj manj, in tudi noviga se le malo zaplodi. Kjer je zdravo drevje pošlo, se zaplodi malo vredno germovje in gojzdni plevel, ki le zemlji moč jemlje« Vročina in suša, zmerzlina in viharji imajo moč do golih tal — in les in stelja bosta konec vzela!
To je žalostni nasledek, ako se brez konca in kraja jelovini veje za hojo klestijo.
In ravno zato, ker na to vižo pridobljena stelja več škode stori, kakor dobička donese, moramo reči, da ni prav, da kmetje toliko hoje za steljo porabijo. Večidel najdemo hojo v tacih krajih nastiljati, kjer je še prava kmetijska vednost na nizki stopnji, — kjer se le žito, pa malo ali clo nič živinske klaje (detelj in druzih trav) ne seje, in le slama večidel za klajo (filter) služi. Vsako poljsko gospodarenje pa, pri kte-rim se ne dobi potrebni gnoj iz pridelkov polja, je malopridno in napčno, ker se mora potem iz gojzda na posodo jemati, kar bi se imelo na polju pridelovati. Na tako vižo gresta gojzd in les na škodo. Tako gospodarstvo je prekucnilo pravi stan p oljski ga in gojzdni gav obdelovanja, in polje je postalo  ropar gojzdov.
Ce pa pogledamo naše sedanje gojzdein jih primerimo s temi, kakor so nekdaj bili, čeravno je bilo takrat veliko manj ljudi na svetu, bomo spoznali, daje zadDJi čas, da ne ropamo več gojzdov na vse strani. Gotove skušnje uče, da, če vedno le žito na njive sejemo, se po njem zemlja nar bolj izpije, ako se vsako leto dobro ne gnoji; — ako pa žito s živinsko klajo primerno  verstimo in tudi toliko živinčet, kolikor jih
94
rediti zamoremo,   v hlevu imamo, bomo  lože s steljo in gnojem shajali.
V tem pa, da pri nas večidel ni prave razmere med pridelovanjem žita in med pridelovanjem živinske klaje, tiči ena nar veeih napčnost naših kmetij. Le s ž i ta m — mislijo naši kmetje — si zamorejo pomagati. Mi pa vprašamo: zakaj pa ne tudi s živino? Kaj se ona ne proda tudi lahko? Kakor hitro bomo pa bolj za izrejo živine skerbeli, bomo sejali več živinske klaje, si bomo pridobovali po živini več gnoja, in bomo v stanu, njive boljši gnojiti; na bolj pognojenih njivah bomo veliko več pridelali — in dobiček na vse strani je gotov.
Da bi se pač enkrat zdramili iz starih šeg, ktere so takrat dobre bile, ko so bili tudi časi drugačni!
(Konec sledi.)
-   98   -
Ali zares naši kmetovavci ne more-jo brez hoje za nasteljo izhajati ?
Spisal nadgojzdnar Megušer. (Konec.)
Ako bi se tedaj žito povsod visoko nad sternjem želo, ostalo sternje pa s koso posekalo, bi dalo to dovelj slame za klajo pa tudi za steljo, — ako bi se ti slami pri-devala tudi tista hoja, ki se v dobro gleštanih gojzdih od poredama sekane jelovine pridobi, — ako bi se za steljo spravljalo listje in mah, tisto germov-je in plevel, ki ga v gojzdih in na polju ne manjka, in bi se zraven tega suha perst pametno za steljo rabila, bi si po vsim tem pridobili kmetje toliko stelje, kolikor je potrebujejo, in treba bi ne bilo, gojzdambrez konca in kraja hoje ropati in jih na to vižo pokončati. Pod potrebno steljo pa zapopadem jez toliko stelje, da živinske ognjuske (gnoj in scavnico) va-se potegniti zamore in živina na suhim leži.
Kar je stelje od več, da scer veliko gnoja, pa tak gnoj je brez moči. Preveč nastelje ali pa premalo, oboje je znamnje slab i ga gospodarstva.
Tudi ve vsak umen kmet, da po tem, kakor je hlev zidan, se ravna veči ali manji potreba stelje, — kakor se pa živina ker m i (7 utra) , se ravna obilost in lastnost gnoja.
Ako se hlev tako napravi, da se gnojnica lahko odceja in v jamo steka, se ne bo potrebovalo toliko stelje. Ali škoda! da naši hlevi so večidel grozno nemarno napravljeni.
V slabo napravljenih gnojniših je velika nadloga naših kmetij iskati in da po vsim tem kmetam stelje manjka. Nikjer ni praviga gospodarstva; zlasti pa naši kmetovavci skoraj nič ne ved6 od tega, kako neizrečeno dobra je za steljo suha perst (naj bo ilovka, lapor ali kakošna druga), ktera je v marsikte-rih deželah, kjer stelje manjka, kmetam edina stelja. Naj bi se je tudi naši kmetovavci poprijeli, in sploh tako ravnali, kakor sim tukaj svetoval — in prepričali se bojo: da ni res, da bi naši kmetje brez hoje za steljo shajati ne mogli.