Pozimi na Grintavec.
Gledala sva ga z Mokrice dne 17. febr. letos. Veličasien se nama je zdel v gorski samoti, ves vkovan v sneg in led. Lojze je modroval, da pozimi ni mogoče priti nanj, in tudi jaz sem bil istega mnenja. Zato si ne bi nikoli mislila. da bova kdaj izvršila to pot ob takem času. kar pa se je res zgodilo nekaj tednov pozneje — dne 7. marca.
Soparen popoldan je bil, ko sem pri-dirjal k Lojzetu s cetpinom v roki. ,,Za Boga vendar, kaj pa je?" je vzkliknil Lojze, ki je ravno sedal k obedu. „1 no, nič hudega! Ali bi šel ti danes z menoj na Grintavec?" Nisem še dobro izgovoril, že je basal Lojze svojo hribolaško ropotijo v nahrbtnik. Kmalu nato sva sedela v kamniškem ..brzo-vlaku". dobro uro pozneje pa stopila v tihi Karanik. Še nekaj ur je minilo in prikora-kala sva v Bistrico ter z ukanjem opomnila oskrbnico na lačne turistovske želodce. Mrak je legal po tihem gorskem kotu, midva oa sva v koči srebala čaj in zbujala spo-mine na prejšnjo turo. Kmalu je priplavala luna izza Velike Planine in naju opomnila, da imava še dolgo pot pred seboj. Oprtila sva torej nahrbtnike na rame in odrinila počasnih korakov proti Žagani Peči, kamor sva dospela po večkratni izgrešitvi   pota.
Ozrla sva se proti svojemu cilju: mrko je odseval vladar Savinjskih planin od lu-ntaega svita. Skuta se nama je rogala izza
Gamzovega skreta, in Turska gora je ka-zala svoje razrite stene. Odrinila sva proti Kakrskemu sedlu. Ktnalu se je začel sneg, ki pa je bil za hojo kar najbolj pripraven,-ker se je Ie malo udiral in torej tudi derez nisva rabila. — Glej, kaj se tam pomika pa snegu? Nekaj časa gledava, nato pa za-čujeva oster žvižg: Sedaj sem bil na jas-nem. Divje koze so promenirale po snegu, ker ubožice še ponoči nimajo vamega za-točišča. Kmalu sva naletela na njihovo sled, Lojzetu so se kar smilile, ker so se po dve pedi globoko v sneg udirale, kakor so pri-čali odtiski njihovih parkeljcev.
Stopila sva v pravo sedlo. Tajno nama je bilo pri srcu, ko sva sedeč na skali, kl je molela iz snega, občudovala prekrasna nasprotje med bledimi stenami in zvezdna-tim nebom. Toda naprej! Vzpodbujena z nado na skorajšnji počitek v Zoisovi koči, sva krepko gazila sneg, ki se je vedno bolj-vdajal pod nogami. Kmalu nama zapiše ostra burja nasproti, še par stopinj po meh-kem sneeu, in že sva ukajoč pozdravila za-meteno kočo. Bilo je četrt na eno. S cepi-nom sem si priboril dohod k vratom, krep-ko pritisnil na kljuko in stopil v ipremraženo kočo (koča je bila namreč letos tudi pozimi odorta. seveda brez oskrbnice in provianta). Lojze. ki je prevzel vlo^o kuharja, je takoj tekel k ognjišču, da bi se prepričal o nje-govi kakovosti. Veselo je zavrlsnil, ko je zagledai cel kup nasekanih vej v kotu; kmalu je plapolal vesel ogemj na ognjišču,
107
mene pa je Lojze kot svojega učenca poslal pred kočo po snega, ki sva ga na ognjišču topila. In ko se je stopil, sva ga porabila za čaj, če smem tako imenovati slan krop. Jaz sem namreč vso pot hvalil svoj sladkor ta zagotavljal, da bo čaj zaradi mojega slad-korja takoj sladak. Ko pa je bil čaj kuhan, ga je Lojze v svesti si svojega kuharskega znanja prvi pokusil, a ga takoj debelo iz-pljunil. — ,,Kaj pa je?" sem ga nedolžno vprašal. — ,,Pokaži no malo svoj slad-kor!" mi veli ne baš s prijaznim glasom Lojze. Seveda sem mu takoi ustregel, a komaj ie pokusil tisto reč, se je na ves glas zagrohotal in vse skupaj izlil skozi okno. Jaz sem ga vedno bolj debelo gledal, a tisti večer nisem od njega ničesar zvedel. Šele zjutraj se mi je zjasnilo, da sem na-mesto sladkorja vsul v krap — soli, ki sem jo v naglici vzel iz nahrbtnika. Ker je naju že začelo mraziti, sva se spravila v ,,po-steljo". Kdor je že kdaj spal v Zoisovi koči na tistem preklicanem senu, mi bo pritrdil, da nama ni bilo baš vroče, zlasti v tem letnem času ne. Zato sva veselo pozdravila vzhajajoče solnce, skoeila iz ,,postelj" in stopila pred kočo, kjer se nama je nudil prelep prizor: solnce je baš zlatilo Triglav-sko pogorje in kamniške vrhove, med njimi tudi najin cilj — Grintavec. Nataknila sva si na noge dereze, ki so bile na zmrzlem snegu neobhodno potrebne, in odrinila v smeri proti Malemu Grintavcu. Sneg je bil le na nekaterih krajih leden, zato sva pri-meroma hitro dospela na Mali Grintavec. Odtod sva imela še pol ure lahkega pota in ob osmi uri sva stopila na njegovo ledeno teme. Krasen razgled se nama je nudO na vse strani. Pod nama je ležalo mično Je-.zcrsko in dolga Kokrska dolina, v bližnji soseščini pa sva z veseljem pozdravila anane vrhove: Kočno, Skuto, Tursko goro itd. Tam v ozadju so nama kazale Kara-vanke svoje pleše, na daljnjem obzorju pa sva zagledala kralja ledenih Tur — Veliki Klck. Ko sva se tudi telesno pokrepčala, sva — veseleč se tako lepo uspele ture — ubrala pot nazaj proti Kokrskemu sedlu. Tu sva skuhala čaj, ki je bil to pot slajši kot prejšmji večer, pospravila po koči in odrinila proti Kokri. To pot imava v naj-lepšem spominu. ker sva se tu prijetno dr-sala 'po zasneženi strmini. Dve uri pozneje sva že stopila na cesto, ki drži z Jezerskega v Kranj. Lojze je sicer nekaj govoril o pošti in prer_ešetaval svoj mošnjiček, a jaz sem bil za to, da vzameva štiriurno pot pod noge. Končno je obveljala moja. Nekoliko dremajoč, nekoliko pevajoč sva merila ce-sto kilometer za kilometrom in se naposled zaspanih korakov prigugala v Kranj.
Planine so ravno žarele v svitu zahaja-jočega solnca, ko sva na cepine oprta gle-dala proti Grintavcu, ki je ta dan padel pod udarci najinih cepinov.                     V.K.