Še o našem gmotnem položaju Naš gmotni položaj je brezupen! Ta bridka ugotovitev ni fraza — marveč gola resnica. Z dneva v dan postajajo vidnejii obrisi popolnega obubožanja uradniške družine. Naši prejemki, ki so do nedavno komaj zadostovali za golo preživljanje, postajajo sedaj premajhni tudi za samo prehrano. Toda draginja se ne ustavlja. Še vedno narašča z naravnost rekordno naglico. Minili so komaj trije meseci, odkar je vojni vihar zadivjal nad Evropo in pretresel tudi naše narodno gospodarstvo ter ga spravil iz ravnotežja. — Otežkočen uvoz raznih vrst blaga in surovin iz drugih držav in kontinentov, zelo dobra konjunktura za prodajo in forsirani izvoz vseh naših agrarnih produktov — vse to je udarilo po našem, kolikor toliko uravnovešenem narodnem gospodarstvu in ga zazibalo v njegovih temeljih. V naši notranji trgovini se je takoj opazilo pomanjkanje raznih življenskih potrebščin in dvig cen je bil že prvi mesec neizbežen. Toda čeprav so se že meseca septembra znatno dvignile cene raznim vrstam blaga, vendar ni nihče mogel pričakovati, da bodo v treh mesecih dosegle 20 do 30 % povišek. Resničnost te trditve ni treba dokazovati, ker jo vsi prav težko občutimo. In naši prejemki? Z zakonom 1. 1931. so bili še dokaj zadovoljivi. Toda kaj kmalu so začele razne redukcije in okrnitve pod pretvezo pocenitve življenjskih dobrin. In še preden je bila izvršena najbolj boleča redukcija naših prejemkov 1. 1935., so cene vsem življenjskim potrebščinam narasle. In od takrat dalje so se cene polagoma dvigale, in naši prejemki so bolj in bolj padali pod eksistenčni minimum. Vsi državni uslužbenci smo se z veliko težavo in z vedno naraščajočimi dolgovi borili za svoj bedni obstanek. Toda sedaj ne gre več. Naše moči popuščajo. Zadolževati se ni več mogoče — toda cene naraščajo in obup se nas loteva. V vseh krogih državnih uslužbencev se opažajo iste ugotovitve — iste skrbi. Vsi naglašajo, da jim borba za obstanek, borba za cenam primerne dohodke, povezana z vedno naraščajočo skrbjo za obstanek njihovih rodbin, slabi delovne sile. Vsi, prav vsi dvigajo svoj glas in sklicujejo zborovanja, katerih edina točka dnevnega reda je klic po zboljšanju našega gmotnega položaja. Enodušnost in spontana solidarnost v tem, danes edinem in najbolj perečem vprašanju, nam izpričuje njegovo važnost in opominja odločujoče či nitelje na nujno potrebo njegove rešitve. Kako zelo smo upravičeni naglašati resnost položaja, v katerem se nahajamo, nam potrjuje tudi dejstvo, da nismo samo državni uslužbenci tisti, ki zahtevamo zboljšanje, marveč se opaža isti pokret med privatnimi uslužbenci in delavstvom vseh kategorij. Vedno bolj naraščajoča draginja povzroča prav vsem slojem, navezanim na strogo odmerjene dohodke, silno velike skrbi — kajti vsi se bojimo najhujšega — bojimo se katastrofe. Mnoga privatna podjetja so spoznala resnost položaja in tudi — postavljamo jo za vzgled — celjska občina je zvišala plače vsem svojim uslužbencem. Taki primeri so pri nas redki, toda čeprav bi to bila izjema, vendar bi ta primer bil zadosten dokaz, da so ponekod tudi odločujoči uvideli, da dosedanje plače ne zadostujejo, ker niso dovolj visoke, da bi se mogli prejemniki z njimi uspešno preživljati ob silno naraščajoči draginji. Tudi državna oblast je že sama priznala veliko draginjo. Septembra meseca je bila izdana uredba o pobijanju draginje, S tem primerom sa- mim so na odločujočih mestih priznali potrebo zvišanja prejemkov in s tem tudi upravičenost naših zahtev. Zaradi stalnega dviganja cen se nas polašča obup. Uredba o pobijanju draginje je ostala le na papirju, kajti cene vsem življenjskim potrebščinam stalno naraščajo in so njihovi skoki vedno večji. Državni uslužbenci vseh kategorij smo bili že pred mesecem septembrom v skrajno slabem gmotnem položaju. Naši prejemki so že preje padli globoko pod eksistenčni minimum. Toda danes nam preti že skrajna nevarnost, popolno obubožanje naših družin, ki jim naše plaee ne bodo več zadostovale niti za najskromnejše preživljanje. Posledica tega bi bila popolna apatija in tudi demoralizacija. To pa ne more biti v korist državi in njenemu ugledu. Vse to so za nas porazna dejstva in zato upravičeno pričakujemo rešitve našega gmotnega položaja. Ko dvigamo svoj glas, ponovno naglašamo, da naš položaj ne prenese več čakanja. Ureditev naših plač je neodložljiTa.