401
Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje učbcni jezik v različnih deželah
našega cesarstva.
XI.
Cesarski ukaz 20. avgusta t. 1., kakor smo brali v 34. listu „Novic", veleva, da naj se mladež vprihodnjič po gimnazijah našega cesarstva v tistem jezika podučuje, kteri je materin večini učencov, in hoče tako dati vsakemu svoje, kolikor je mogoče na tem svetu, kjer ni nič popolnega.
Besed tega visokega ukaza se terdno deržimo in verno pričakujemo, da se bode tudi nam Slovencom po pravici dalo, kar se je brez izjeme in brez prideržka okli-calo vsem narodom avstrijanskim, čeravno imamo protiv-nikov dosti,   ki zaničujejo visoko častitljivi  jezik slovenski.
Odkod pa protivni ugovori, odkod taka nevolja nekterih zastran tega cesarskega ukaza, ki tudi nam ima dati, kar nam gre? Nerazumejo ne naših težav in potreb, ne naše pravice in zmožnosti, ako so dobre volje, — ali pa jih nočejo razumeti, ako so hude. Vselej velja: ,50če odpušaj jim; saj ne vejo, kaj delajo". Ker pa taki zaslepljenci, naj so naše ali druge kervi, po drugih — nemških — časnikih svoje cesarskemu ukazu zoperne, nam krivične misli trosijo, bi pač jako koristno bilo, ako bi se dotični sostavki iz „Novic" poslali ponemčeni v ravno tiste časnike, kteri so zoper naše potrebe in zmožnosti krivo govorili, da se pred visoko vlado in pred vsem svetom razjasni in odpravi ta mrena, s ktero hočejo slepi ali hudovoljci pravico omrežiti. Saj so vredniki dolžni, tudi odgovore sprejemati v svoje liste. *fr)
Tudi jaz terdim, da se ima vsak učenec najpred dobro učiti mater nega jezika; tudi jaz terdim, da se naj v jezikopisani Avstrii vsak gimnazijalen učenec dobro uči vladnega nemškega jezika; tudi jaz terdim, da je preko-ristno se učiti še drugih sosednih jezikov, kolikor mogoče.
Ce pa nenemški narodi složno podajajo roke in trud v blagor občni domovini Avstrii, bo saj bratovsko in uza-jemno, da se nemški učenci, ktere vlastna volja ali druga neobhodljiva okoljnost v naše gimnazije in kraje pripelja, uče tudi našega domačega učnega jezika v svoj in občni blagor, kakor si. ministerstvo nauka živo priporoča v nalašč natisnjeni in vodjem gimnazij in realk razposlani knjižici , da bi se delila med nemške učence. **) Saj večno velja: „Roka roko umiva", in kolikor jezikov znaš, toliko človekov veljaš". Zato želimo:
Ne terdite krivo vladi in svetu, da nimamo dovelj slovenskih učiteljev. Gospod Terdina jih je na perste naštel. Povem vam, koj jih bo obilno! Ne bodo hodili drugod s trebuhom za kruhom, ako se jim ponuja doma v domačem premilem jeziku. — Dobro se spominjam, ko se je pred 10 leti glas razlegal, da bodo uradnije ljudstvu v domačem jeziku morale pisati, kako Mirno in pridno so se naši uradniki
*) Po tiskarnih postavah se ne more noben časnik siliti, da bi vzel v svoj list razjasnjenje kake krive misli; le razjasnjenje pomot o djanskih zadevah (Thatsachen) mora vzeti. Da bi pa iz proste volje kaj vzeli, ni misliti. Slavni vladi pa, se nadjamo, so znane pravične, v „Novicahu razodete želje.
Vred. **) „Betrachtungen   uber   das   Studium   der   Sprachen   der   nicht-deutschen Včlkerstamme in der dsterreichischen Monarchie far jungere Stadierende, und Ansprache an dieselben znr Erlernung dieser Sprache".  Wien 1850,
slovenščine   vadili,   da   bi   mahom  pripravljeni   bili,   ako bi treba bilo!
Ne o p o n a š a j t e, da še nimamo knjig za gimnazijske razrede. Verjemite nam, da smo toliko praktični in se ne ukvarjamo z rečmi, ki niso treba — ali ne smejo treba biti. Nikdo ne zgotovlja robe, ktera se ne rabi in ne kupuje. Ne vi, ne noben drug umen človek ne piše šolskih knjig v jeziku, ki za šole ni pripuščen. Kdo bi jih rabil? kdo kupoval? Verh tega pa mi povejte še: kako stare pa so sedanje učne knjige po gimnazijah ali realkah? Menda ma-loktera čez 10 let; večidel so mlajši šopki nabrani iz vec vertov, tudi tujih — in pogostoma tudi po tujih vertnarjih. Marsiktero teh knjig so našinci spisali, česa je priča njih slovansko ime na pervi strani. Ako so jo vedili v nemškem prav zadeti, Bogme! da jo bojo vedili tudi v našem jeziku, berž ko bo treba. Dokazov imamo in podlage zadosti.
Ne zabavljajte, da nimamo veliko slovstva. Slovstvo je nježen cvet. Cvetlica ne cvete, kjer jo nemila noga tepta; kjer se ne sme okopavati in zalivati; ne raste, kjer se ji vertnarji, ljubci in častivci odvračajo ali oddoma-čujejo. To je stara — pa ne naša krivica! Zato ne naga-njajte, ne silite, ne bodite krivi, da še bi dalje terpela. Ne overajte visokega ukaza v početi popravi, da se skeleča rana zaceli po pravem vračniku. Ce podlago razcvetja pod-jedate, ga nikoli ne bode, in stara zabavljica: ??nimajo slov-stvaa, bi bila vaša stareja krivica! — Tudi smem tolažno in ponosno reči, kar so se narn verige prejšnih žalostnejših časov po visoki vladi zrahljale, se je pri nas v naših razmerah v desetih letih več storilo, ko drugod v petdesetih. Tn ako se nam sedaj podari pol toliko podpore, ko je bilo nekdaj over, bo gotovo uspeh vesel. Cez silo pa nikdo ne more.
Ne krivite ljudstva po slepih sklepih. Razločujte pošteno med kratkovidnim, prostim in nečimernim in pa med podučenim in rodoljubnim človekom slednjega naroda. Spominjajte se basni Menenia Agripovet Neprevidni priprosti ljudje so terjali in sklenili, kar bi jih bilo pogubilo. Cversta noga zajde, pridna roka seže krivo, ako jima ne sveti bistro oko. Pregladen seže po srovi ali nezreli hrani, da si le berž silni glad potolaži — ne po-rajtaje, kak hudo utegne to njegovo zdravje in življenje podkapati. — Se več, kdo se utonja (vtaplja), in že zavest zgublja, se ne da priplavšemu rešniku prijeti, da bi ga otel Iz nevarnosti, temoč ves omoten lovi okoli sebe, kar more najhitreje zgrabiti, da še milega rešnika sebo pogrezne. In na take krive slabe podlage hočete operati svoje dokaze?! Komur je mar za občni blagor, ne praša nevednega priprostega za svet, ker ve, da govori ali kriči, kako ga ravno sila tere, ali pervi dobiček mika in slepi, ne pa previdno, kakor bi se dala lepo terdno postaviti hiša občne stanovitne sreče.
Tak — vaš — in tudi moj nasvet je v tej reči vladi nepotreben.
Bog pa daj, da bi rodoljubni možje, ki so njenega zaupanja vredni, ji berž pripomogli vresničiti, kar njeni blagi ukaz razglaša! Njim gre skerb, overe — prave in krive odpravljati in skoremu pričetku pot uglajati.
To so moje misli o tej zadevi, in moj odgovor tistim, ki se po nemških časnikih ustavljajo cesarskemu ukazu zastran učnega slovenskega jezika po naših gimnazijah, terde, da ga ni treba, ali da ni moči za to!             Živkov.