..Zakon natore jc tak, da iz malega rase veliko". Koseski. Pač resnične besede slavnrga našega pesnika! Xjili resnico nam kaže natora, njih veljavo življenje in osoda človeka posamesnega, kakor celih narodov. Zelo se moti, kdor misli, da kaj velicega izhaja le iz velicpga, da mu je za težavno dclo treba velike, silne moči! Glej pečino, ki se dviguje kraj jezera, sto in sto let že mirno stoji in terdno, zastonj pluskajo in butajo razkačeni valovi ob njeno obnožje — ona nepremakljivo stoji! In sam v logu uni dob, kako čverst in mogočen je, leta in leta že kljubuje vsaki sili. Sine pa iz temnih oblakov kačica ognjena, strese se zemlja, pred njeno silo razkruši se mogočna pečina, in dob razleti se v tisuče drobnih desk. Tudi majčkena iskrica ali ne vpepeli^velicih vasi, bogatih tergov in mogočnihmest? Po zraku prileti vesela ptičica ter v kljunčeku nese malo zernce. Spusti se na bližnje drevo, se zadene s perutnicama gostih vej, in oj! — odpade ji zernce malo. V gosti travi zdaj mertvo leži in se ne gane. XTa vlažni zemlji pa se jame napenjati, — debeleje, širokeje postaja, ono poči — prikaže se mali kalek. Majčkena koreninica vprta v zemljo in peresci dve dvigujete kviško glavici, čista rosica ji napaja, solačice milo ogreva. Krepkeje in krepkeje postaja rastlinica naša; iz malega kalčeka postane drevesce, drevo ktero se više in više dviguje ia širi. Kdor prišel bi čez letos, našel bi mogočno drevo, visoko, široko, ki kljubuje viharju in zimi, in prinaša mnogega sadu, — glej, to je zrastlo iz malega zernca, ki ga je nježna ptičica v kljunčeku prinesla, ker ^zakon natore je tak, da iz malega rase veliko". Malo dete rodi se na svetu. Kako je slabotno! Xe more si pomagati na nobeno stran, konec bi moralo storiti brez pomoči. Objamejo pa ga skerbne materne roke, iskrena materna ljubezen čuje od zdaj nad detetom, da ga ne zadene kaka nesreča. Budi mu um skerbno materno serce, bistri mu paniet, blaži dušo verlega učitelja blagi zgled in podučna beseda ter mu vcepi v serce čutljejev svetih. Iz deteta postane deček, postane mladeneč. Znanje njegovo se vedno bolj širi. Mož postane iz mladenča, mož z bistrim umom in prešinljivim duhom. Oj, koliko človek premore z iimom svojim in razumom! Koliko do zdaj skritega je najdel, razodel! Koliko dognal, kar smo do zdaj za nemogoče iraeli! Bistri um človeški pridreti hoče do jedra vsaki reči, on opazuje prikazni natorne, isče vzrokov in zakonov, po kterih se gode. XTebeške moči on kroti, da mu morajo služiti! Po dolinah in stermih gričih, čez vode, prepade in pod zemljo derdra železni voz, ia kot blisk urno švigajo naznanila po širocem svetu. To vse je dognal um človeški, je dognal človek, ki je zrastel iz malega, slabotaega deteta, kajti tudi tukaj velja, kar poje dragi naš Koseski: ,,Zakon natore je takj da iz malega rase veliko". Ako se ozremo na našo osodo, vidili bomo tudi tii resnico onih besed. Ta tukaj je srečen, uni nesrečen, kamor se gane. Xaj se poprašata oba, zakaj tako? Koga vzrokuje mojo srečo, niojo nesrečo? XTajdla bodeta ninogokrati, da iz malega izhaja sreča ali vedna nesreča. Mala, nevažna dogodba je znabiti vzrok, da smo temu iskreni prijatelji, unemu nasprotniki. XTaj imenitnejše znajdbe, s kterimi si ali vede množimo, ali pa so nam v telesni prid — kolikokrat izhajajo iz kake malenkosti, iz kake mervice. Poglejmo v povestnico! Koliko za vse človeštvo preimenitnih dogodeb, koliko Ijutih bojev, koliko dolgih, kervavih vojsk izhaja iz male male reči! Uvanajst revnih ribčev je poskl naš Gospod med svet, naj bi oznanovali božjo besedo. Zasmehovali so jih nejeverniki, pa pozneje se je uklanjal veri naši nejeverni Korint, služile so ji učene Atene, sprejel jo je mogočni Rim. Pol sveta zdaj obsega svpta vera, skoncema oznanovana po dvanajsterih siromakih, ker ,,zakon natore je tak, da iz raalegarase veliko". Prpk Tibere naseli se na griču palatinskem pesčica pastirjev, in napravi si malo stanovalisče. Družba narasča, voli si kralja, daje zakone; posmehujpjo, zaničujejo jih sosedje; po dobrih postavah, po koristnih drugih napravah krepi se deržavica, postane deržava in — kmali jamejo z mečena v roki širiti svoje meje, kmali se jim uklanjajo bližoji sosedje , ki so jih skoncema zaničevali. Pa ne saoio bližnji sosedje, kmali se pred njirni tresejo tudiptuje, velike Ijudstva, in niogočne nekdaj deržave zdihujejo pod njihovim žesloni. Xi je bilo skoraj dežele, kamor bi ne bile prilomastile zmagovavne njih čete, pol sveta bilo je podložno mogočnemu Rimu. Iz malega je tudi tii zrastIo veliko. XTa malih otokih jadranskega morja zavetja isče pred silnim Atilom kerdelce Uirov. Da bi varni bili pred sovražnikom, napravijo si sredi morja malih bajtic. Iz malih bajtic postane niesto, veliko mogočno, naj imenitnpjši kupčijsko mesto v Evropi. Xjih posestvo se širi, s tim njih nioč, kraali je mogočnim vladam velik strah na morji — lev Benečanski. Enakih zgledov hrani nam povestnica sto in sto. Tudi naš narod je majhen, število duš ne veliko. Zaničljivo nas gleda ptujec in ošabno se našemu početju posmehuje bližnji mejač. Pa kaj, prijatel, se bomo inar zbali, bomo obupali ? Gotovo ne, saj vemo, da ,,iz malega rase veliko". XTekdaj še vedili niso, da so Slovani na svetu — zdaj je drugače: tudi 6* naša moč je narastla. Xisino sicer širili svojih mej z mečeni sovražnim, naše vojske niso požigaje in ropajo teptale ptujili dežel, pa napredovali smo vendar in že veliki postali — v zmožnosti duševni. Serčno le naprej tako bratje! tudi mi ukazovali bomo kdej drugim z bistrLm svojim umom, kajti na vekc so resnične besede Koseskove : ,,Zakon natore je tak, da iz malega rase veliko." *) A. z. *) Ker imajo zlasti učitelji z malim in z malimi opraviti, bode gotovo vsem drag ta mični epis nadepolnega Slovenca. Vreda.