Množica pred Frančiškani Marijinem tega. Poifnlna plačana v Slovenski Se*. 171. V Lfublfani, sobota 89. Julifa 1939 *-e*° W Višek slovesnosti ob šestem mednarodnem kongresu Kristusa Kralja Papežev odposlanec daje čast Slovencem Tisoči in tisoči slovenskih otrok se na Stadionu klanjajo Kristusu Kralju 20.000 majhnih otrok pozdravlja na Stadionu papeževega odposlanca kardinala Hlonda Ljubljana, 29. julija. Na sinočnjem pozdravnem večeru v čast papeževemu legatu, o čemer poročamo na drugi strani, je imel Nj. Eminenca kardinal Hlond govor v francoščini, poljščini, nemščini, italijanščini ter ga med burnim pozdravljanjem zaključil z naslednjimi, prekrasnimi izvajanji v slovenščina: »...Predragi mi bratje Slovenca! Ta , sličastni in spodbudni kongres ni mogel najti boljšega mesta kot tu pri vas, na tej vaši lepi in blagoslovljeni zemlji, polni sonca in vere, prelestnih barv in verskega zanosa. Saj pa j« namen kongresa ta, da podkrepi in privede do zmagovitih uspehov delo, s katerim naj bi se narodi odvrnili od brezboštva in odpada od Kristusa ter se vrnili k razodeti resnici od poganstva, ki se na novo poraja, k popolnem krščanstvu; od materializma in laicizma* k življenju po veri; od naturalizma k stvarnim nadnaravnim dobrinam, s katerimi naj bo prepojeno vsakdanje življenje; od nasilja in moralnega zatiranja k resnični svobodi vesti; od uničujočega barbarstva k mirni omiki krščanske civilizacije. Toda kje naj vsi ti sijajni in času tako primerni nameni kongresa, te nujne resolucije in sodobnosti prikladne zahteve najdejo bolj naraven in učinkovit izraz kot pri vas, na tej prijazni zemlji trdne vere, katoliških tradicij, apostolske podjetnosti in cvetočega verskega življenja. V imenu svetega očeta vam torej prinašam očetovski pozdrav kot znamenje njegove posebne ljubezni do vas, Slovenci in Jugoslovani; najodličnejša pohvala veljaj neumornemu pokrenitelju tega veličastnega, kongresa, vašemu gorečemu škofu ljubljanskemu, in vsem preodličnim in marljivim jugoslovanskim škofom, vaši odlični duhovščini, neutrudljivim in podjetnim organizacijam tega kongresa. Tudi kot Poljak in vaš slovanski brat vam čestitam k temu kraljevskemu prazniku, ki ste ga pripravili božjemu Odrešeniku pred obličjem sveta. Iskreno želim, naj blagoslov teh svetih in gorečih dni preučevanj, molitev, češčenja, svetih obhajil in ®a- doščenja pride na vas, predvsem na Škofe in duhovščino, navašo domovino, na Njegovo Veličanstvo vašega kralja. Večni kralj vekov im narodov naj vas ohrani v miru, naj vam da prospeh in hlago-slovi nemoten razvoj, ki ga ustvarjate z vašimi in verskimi močmi. Živel Kristus Kralj ▼ življenju narodov! Živel Kristus Kralj v apostolstvu Cerkve! Živel Kristus Kralj v skrivnostnih podvigih vernih src! Živel Kristus Kralj, *a katerim vede ali nevede hrepeni dvajseto stoletje! Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman pozdravlja kardinala legata pri vlaku v Ljubljani. Zagrebški nadškof dr. Stepinac pozdravlja legata na Marijinem trgu. Kardinal Hlond pregleduje z banom častno četo vojske. Prihod beneškega kardinala Piazza v Ljubljano. Ljubljano, 29. julija. Kmalu po 7 ob lepean in sončnem jutru so ee eačele Zbirati velike skupine šolske mladine, učenci in učenke, ki so prihitele se klanjat Kristusu Kralju miru na VI. mednarodni kongres. Iz vseh krajev Slovenije, tudi od najoddaljenejših so prihiteli dečki in deklice, da se udeleže veli- I častne manifestacije našemu Kristusu. Kongresni | trg od nunske cerkve tja doli do univerze je bil nabit in natrpan mladega življenja. Vse je bilo veselo. Nekateri dečki, tudi Skromni, 60 pri&li kar bosi, samo da vidijo lepo slovesnost. Prišli so otroci iz Bohinja, ki so vzbujali s svojimi narodnimi nošami veliko pozornost. Deklice — 16 po Številu — eo bile oblečene v bohinjsko narodno nošo. V dolgem sprevodu, na katerega čelu je korakala salezijanska godba, so se vrstili otroci po posameznih Šolah in krajih. Vsaka občina je bila prav častno zastopana. Lep je bdi pogled na 6kupmo deklic, ki so nosile razne simbole Kristusa Kralja. Najprej je neka deklica nesla mon-stranco, sicer ne pravo, toda. lepo iz papirja na- rejeno, druge eo nosile kelih, tretje križ, ovit v beli prt četrta ekupma iz vrvi spleten bič, naslednja skupina je nosila trnjevo krono in še druge simbole trpljenja in poveličanja. Nekatere skupine so med potjo prepevale nabožne pesmi. Skupina zeleno oblečenih deklic in dečkov je tudi vzbujala posebno pozornost in nekdo je pristavil: »To je pa naša zelena jama!< Res je bila ta lepa sikupina iz ljubljanske Zelene jame, kjer so Salezijanci organizirali ta-mosnjo mladino v eno skupino. Po Zeleni jami so prevzeli tudi svoj kroj. Dolg je bil sprevod, ki se je s Kongresnega trga pomikal po Wolfovi ulici čez Marijin trg dalje po Miklošičevi cesti do Masarykove in od tam po Ty.rševi do Stadiona. Tega sprevoda se je udeležilo najmanj; 5000 šol-ske mladeži. Bila je tako danes prva javna mani* festacija za našega Odrešenika* Temu velikemu, mirnem«, a veličastnemu manifestacijskemu sprevodu pa so se priključile še močne 6kupine, ki so čakale v Dalmatinovi ulici, na Masarykovi cesti in na Bleiweisovi cesti. Velike skupine šolske mladeži so že izstopile na torenjslkem kolodvoru in so se sprevodu priklju-ile z Bleiweisove ceste. Mirne duše lahko rečemo, da se je danes te mladinske manifestacije udeležilo nad 20.000 šolskih otrok. Slovenska mladina ee je danes na krasno urejenem stadionu, kjer so se vile zastave narodov in belorumena zastava Kristusovega namestnika na zemlji in kjer je pod mogočnim baldahinom v zeleni areni stal oltar, posvetila Kristusu Kralju. Od vseh strani je prihitela, iz zelene Štajerske, s senčne Dolenjske, z (lorenjekega, ki miglja v snežnem blišču in nebeški sinjini, s trdnega, vase zamaknjenega Notranjskega, Se celo i* ravnega Prekmurja je prišla, da bi ee zbrala ob ?Jh?°Veirl ?itariu> v jutru jasnega dneva, pod po-letno svetlim, cvetočim nebom, v solncu, ki daje radost m vzbuja nade. Kakor da je zapadel sneg j na stadion Na vzhodu in severu, na jugu in na zahodu so oživele bele žile, ravne ceste. Dolge vrste z zelenjem okrašenih voz in avtomobilov, nepregledne kolone mladine so polnile neprenehoma areno. Kakor plaz, ki se utrga v gori in pomirjen polzi v dolino, so se spuščale čete mladega rodu. stopale druga za drugo in naraščale v areni, dokler niso do kraja, glavica pri glavici napolnile ogromnega štirikotnika. Belo in sinje, zeleno in rdeče, pisano, vrsta je stopala k vrsti, kakor pisana preproga se je zdela živa ploskev. Okrog oltarja so se v polkrogu na črtah razvrstiil v prelep venec fantki in deklice. Pred tribuno je stal krasen improviziran oltar. Boki Stadiona, mogočna betonska stojišča, ki v valu oklepajo zeleno dno, so bila polna najmlajšega naraščaja, ob katerem so stali njih'očetje in učitelji, vzgojitelji, prijatelji in prijateljice. Pogled, ki ga ni mogoče pozabiti ! Dostojanstveniki prihajajo Ta čas pa so se že zbirali na tribuni cerkveni in posvetni odličniki. Prišel je minister dr. Miha Krek, prišel je krški škof dr. Srebrnič, aleksandrijski škof msgr Nutti, modruški škof dr. Burič, škof iz Čautunga msgr. čeng, ljubljanski škof dr. Rožman, škof dr. Tomažič, msgr. Kurtev iz Sofije, subotiški škof Vlajčo Budanovič, reški škof Camozzo, škof dr. Gora! iz Lubina. Na zgornji tribuni pa so stali minister dr. Krek, minister g. Snoj, zastopnik zunanjega ministra dr. Golias in Poljski poslanik Dembicki. Prišel je senator dr. Kulovec in predsednik ZFO dr. Žitko, ki je neprestano sprejemal odličnike. Končno je dospel še papežki nuncij msgr. Ettore Felice. In že se je čez Stadion iz velikih zvočnikov razlegel glas: Kardinal legat prihajal Ob glavnem vhodu v Stadion se je v dveh dolgih vrstah nd obeh plateh postavila duhovščina v koretljih. Zadonele so fanfare in v to belino se je nenadoma umaknila sijajna rdeča črta. Kardinal legat, zastopnik Kristusovega namestnika na zemlji, je prihajal obdan od svojega spremstva, škofov, prelatov in kanonikov. Ob njem sta stopala kanonika dr. Zupan in dr. Šimenc. Počasi, dostojanstveno se je premikala ta veličastna skupina proti oltarju. In ko je kardinal legat, mogočen v posvečenosti svojega škrlata, stopil pred stopnice, ki vodijo k oltarju, je iz 20.000 grl zadonela v radostnih, svežih glasovih slovesna pesem »Mogočno se dvigni ...« 20.000 rok ee je dvignilo in morje zastavic je zavalovilo v vetru. In že je kardinal legat Hlond stopil pod baldahin. Sedel je na dostojanstveno mesto, in škof dr. Rožman je začel: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Škof dr. Rožman pozdravlja otroke Kristus Kralj t« je poklical, predraga mladina, da se mu pokloniš ob tem veličastnem kongresu. Prišli ste iz vseh krajev Slovenije tor napolnili veliki prostor okrog oltarja. Kakor žareče polje cvetja ste, sredi med vami pa je gospod Jezus, ki širi svoje prebodene roke in vas blagoslavlja. Blagoslavlja vas, da bi ob Njem preživeli svojo cvetočo mladost ter dozoreli v dobre može in žene. Mnogo jih je, ki so hoteli priti. Želeli so si, da bi se z vami zbrali okrog Njegovega oltarja, da bi skupno z varni prepevali Jezusu čast in slavo. Niso mogli priti; toda zbrali so se doma po farnih cerkveh ter tam molijo pred tabernakljem k Jezusu. Vsa slovenska mladina se je danes zbral ob Jezusu. Vsa slovenska mladina danes pravi: »Glej, Jezus, tukaj smo. Ukazuj nam, mi poslušamo!« Poslušate! Čujte, kaj vam Jeeus govori: Vaš kralj sem, bodite moji otroci, kakor sem bil jaz vaš, najbolj vaš takrat, ko sem umiral na križu in za vas prelil svojo kri. Bodite moji, da boste z menoj kraljevali vso večnost. Vi pa mu odgovarjate: »0 Jeeus, saj smo Tvoji, povej nam, (Nadaljevanje na 2. strani.) »j. eminenca kardinal-legat Avgust Hlond ori prihodu ▼ Ljubljano. Množica, jo organizacije na. Ljubljana in kongres sta sinoči pozdravila legata V navzočnosti beneškega kardinala, škofov, dveh ministrov, najodličnejših tujih in domačih gostov je bil sinoči prirejen v Unionn kardinalu Hlondu prekrasen večer Ljubljana, 29. julija. Medtem ko je Ljubljana 6noči v večernih urah kakor ena sam plamenica žive vere in udanosti knezu miru tonila v morju luči, je bila unionska dvorana, na katero je vezanih toliko verskih in narodnih spominov slovenskega naroda, prizorišče veličastne manifestacije na čast papeževemu legatu Njegovi eminenci kardinalu Avgustu Hlondu. Dvorane* je že dolgo pred začetkom napolnilo najodličnejše povabljeno občinstvo. Prvi sedeži v dvorani so bili rezervirani za jugoslovanske in tuje škofe, ki 6Q se pozdravnega večera udeležili vsi s papeškim nuncijem msgr. Fellcifem, z zagrebškim nadškofom dr. Alojzijem Stepincem, ljubljanskim škofom dr Gregorijem Rožmanom in lavantinskim vladikom dr. Tomažičem na čelu. Poseben sijaj je prireditvi dala navzočnost beneškega patrijarha, njegove eminence kardinala Piazza, ki so ga ob prihodu v dvorano pozdravile fanfare in burno ploskanje. V prvi vrsti so sedeli kot zastopniki vlade ministri dr. Miha Krek, Franc Snoj in Maštrovič. Poslednja dva 6ta v imenu vlade pozdravila kardinala legata tudi pri sprejemu na postaji. Dalje smo med odličniki opazili podpredsednika skupščine g. Mihelčiča, poljskega poslanika na našem dvoru gosp. Dembickega z gospo, podbana dr. Majcena, diviji-jonarja generala Stefanoviča z generalom Dodičem, ljubljanskega župana dr. Adlešiča z gospo, zastopnike kongresnega odbora s predsednikom na čelu, zastopnike cerkvenih, vojaških, 6odnih, upravnih, finančnih, železniških in poštnih oblasti, zastopnike našega vseučilišča, številne poslance, tuje in domače prelate, višjo duhovščino, zastopnike raznih kulturnih, gospodarskih in političnih ustanov itd. Na odru je pod veliko sliko Kristusa Kralja bil postavljen zbor rakovniških otrok v enotnih nošah z državnimi, papeškimi, poljskimi in ljubljanskimi zastavicami v rokah. Pred njimi je stala šempeter&ka fanfara v narodnih nošah, na balkonu pa godba »Sloga« in glasbeno društvo »Ljubljana«, ki sta dovršno izvedli glasbeni deli slovesnosti. Himne v pozdrav Ko je stopil v dvorano papežev legat s svojim častitim spremstvom so ga vsi navzoči stoje z burnim vzklikanjem in. ploskanjem pozdravili, mladina na odru pa mu je z mahanjem zastavic v poljščini vzklikala: »Živel!« Ko so oddonele fanfare, je godba odigrala papeško himno, za tem pa našo državno himno, katero so navdušeno peli otroci na odru. Pri ponovilu »Kralja Petra Bog naj hrani« so v pozdrav dvignili zastavice. Ko se je pozdravljanje in manifestiranje po- (Nadaljevanje s 1 strani.) kaj naj storimo!« In Jezus vam pravi: »Bodite mi zvesti, držite se vere, ki nikdar ne preide.« In mu odgovarjate: »0. Jezus, verujemo r Te, in nikdar ne bomo nehali „Yero.rati. Pomnoii nam našo vero!« Jezus pa vam spet govori: »Upajte v me, ne bojte se ničesar na svetu, nič se vam ne bo zgodilo! Z vami bom vse dni do konca sveta. Ostanite v moji ljubezni, darujte mi svoja srca, da ostanem v njih in v njih prebivam!« 0, otroci, saj imate mehka srca. Z vsem navdušenjem odgovorite: 0 Jezus, radi te imamo. Tvoji smo in Tvoji hočemo biti. Vsak dan vlivaj v nas svojo veliko plamtečo ljubezen, da Te bomo ljubili z vsem srcem, tako da se bodo ob tej naši ljubezni vnela tudi druga srca, ki Te še ne ljubijo. Zvesti Ti bomo vse življenje. Zvesti bomo Tebi in Tvojemu namestniku v Rimu, svetemu očetu, ki je poslal k nam svojega poslanca. 0, predragi, Jezus je med nami v drobni, neznatni hostiji, namestnik papežev je med nami. Zato mu slovesno obljubimo: »Jezus, Ti si kralj naše mladosti! Mi hočemo, da ostaneš kralj vsega našega življenja!« Po krasnem, izklesanem govoru ljubljanskega vladike je pričela sv. maša, pri kateri so otroci za govornim vodjo recitirali ponavljaje svete misli, ki spremljajo bistvene dele sv. daritve. Cela vrsta duhovnikov je pri sv. obhajilu deset tisoč e naših mladih in najmlajših obhajalo. In starejši ko z vzvišenih pobočij ganjeni gledali ta nepopisno pretresljivi, enako ljubki, kakor mogočni prizor. Bili so to trenutki, ko je vsak v sebi začutil, na čudovit način vzpodbujen po tej dobri, nepokvar-jeni mladini, da se mora tudi sam, poboljšan in ppremenjen in očiščen zaobljubiti Kristusu Kralju za vse življenje. Tisoči in tisoči, ki so stali na pobočjih, revni in bogati, dostojanstveni in preprosti, pa so začutili v sebi kakor živo dejstvo to misel: Slovenska mladina, ta sveži, zorni up vsega naroda, je Kristusova. Mladina pa je bodočnost naroda in kdor ima tako mladino, vekomaj ne bo propadel. leglo ter so vsi navzoči zasedli mesta, je dvorana šele nudila nad vse krasno sliko; na balkonih pisani venec slovenskih narodnih noš in cvetja. Spodaj na stojiščih zastopniki raznih organizacij, med njimi poljski akademiki v slikovitih poljskih narodnih nošah, na odru živo srebro belih otrok, vladarski škrlat kardinalov in rdeča oblačila škofov ter prelatov, za njimi pa slovesna črnina večernih oblek. Zborna deklamacija malih slovenskih fantov. Še preden je bilo v dvorani docela tiho, 6e je iz otroških grl zagnal val pozdravne zborne deklamacije. Otroci z Rakovnika so v vezani besedi pozdravili kardinala kot »slovenski fantje«, ki vidijo v njem odposlanca papeževega, vrhovnega pastirja bratske slovanske Poljske in velikega prijatelja Slovencev. Sredi zbornega govora otrok je nastopil poznani deklamator g. Roger s slovesno prigodnico, v kateri je povdarjal velike misli kongresa ter 'velike potrebe časa, v katerem je kongres prirejen in izrazil sinovsko udanost Slovencev sv. očetu. Deklamacija je izzvenela v misli, da kardinal kot poslanec Rima prinaša »nam in vsem narodom božji mir in sporočilo, da bodimo vojaki za božji red nove dobe.« Za tem so spet deklamirali otroci in svoj nastop zaključili s prigodnico, v kateri so kardinalu legatu zapeli željo, naj ga Bog živi sto let, in z njim V6e, ki so prišli na kongres. Kongres pozdravlja. Predsednik kongresa, bivši minister in poslanik v Washingtonu prof. dr. Pitamic je nato po odpeti Schwabovi »Zdravi Mariji« v imenu prirediteljev pozdravil kardinala kot legata Njegove svetosti papeža Pija XII., ki je kongres izredno počastil s tem, da je za svojega zastopnika na njem določil prav kardinala Hlonda, slovanskega kardinala in odličnega prijatelja Slovencev. Prosil je Njegovo eminenco, naj sporoča sv. očetu vdanost in hvaležnost slovenskega naroda za blagoslov, ki ga je poslal kongresu in za pozornost, ki jo je izkazal z imenovanjem kardinala Hlonda za svojega legata. Kardinal Hlond pozdravlja kongres in govori o njegovih nalogah. Po predsednikovem govoru je stopil na oder papežev legat sam in spregovoril med drugim: Eminenca, gospodje ministri, ekscelence, gospe in gospodje! V imenu svetega očeta pozdravljam iz vsega srca ta veliki zbor, tako vzvišen po resnosti svojih namenov, tako sijajen po dostojanstvu svojih članov, poln tako živih barv po različnosti jezikov, ki done na njem, tako sklenjen po edinosti vere. Čustva posebnega spoštovanja izražam gg. ministrom, ki zastopajo visoko jugoslovansko vlado. Globoko spoštovanje izražam Njegovi ekscelenci monsignorju nunciju. Izražam živo občudovanje Njegovi ekscelenci msgr. škofu Rožmanu, duši in genijalnemu stavbeniku tega kongresa .,. Pošiljam bratovski pozdrav ekscelencam gg. škofom, neustrašenim čuvajem kraljevih pravic Kristusovih v tem odločilnem trenutku. Z ljubeznijo pozdravljam laične borce katolištva vseh jezikov in narodov, ki s cerkvenimi oblastmi delajo po svojih apostolskih naporih neomajno bodočnost Kristusa v Evropi. Prinašam apostolski blagoslov vsem dragim udeležencem kongresa, ki so prišli iz vseh krajev sončne Jugoslavije, ter romarjem iz odličnih in po tako katoliškem preporodu razgibanih držav kakor so Anglija, Belgija, Španija, Francija, Holandija, Madžarska. Poljska, Slovaška, Švica. Izredno sem srečen, da morem po vladarskem naročilu svetega očeta predsedovati temu tako odličnemu, tako važnemu, tako vzvišenemu, tako kraljevskemu zborovanju. Verski položaj nekaterih držav se je v zadnjih dveh letih občutno zboljšal. Vzrok za to je, da ne govorimo o pozemeljskih razlogih, veličastno vladanje papežev, gorečnost in srečno ravnanje škofov... Po drugih državah pa protikrščanska gonja ni odnehala. Politika se tam v vedno bolj obupani obliki izgublja v brezboštvu. Odpad postaja dokaz za državljansko zavest. Ne moremo in nočemo verjeti v pekel bližnje vojne. . Zdi se vseeno, da nekatera znamenja naznanjajo, da se bliža nekaj izrednega, kar ho največji končni dogodek za naš narod. Milijoni in milijoni ljudi so, ki s strastjo poslušaj^ ritem eterskih valov, hoteč slišati besede: »Zdaj prihaja sodba nad svet.« Mi gledamo tek dogodkov mirno v nadnaravni luči z neomajnim upanjem in vero v previdnost. Ponosni in srečni smo, da je v takem trenutku kongres Kristusa Kralja po svojem bistvu saniem praznik miru. To se pa še ne pravi, da nam kongres Kristusa Kralja vliva privid očarljive idile zlatega časa, brez skrbi v življenju Cerkve. Cerkev se je bojevala in se bo še bojevala, zadevala je na ovire in bo že zadevala, trpela je in bo še trpela. Njena slava je križ in njen ponos je mu-ženiš tvo... Ce se bi kljub vsem naporom mir porušil in če bi kdo hotel v žalostnem času izrabiti krvave boje med ljudstvi za napad na Cerkev in na njeno poslanstvo, trdno verujemo, da bo Kristus tedaj bolj vidno nego kadarkoli poslal nekaterim znamenje poloma, drugim pa znamenje vstajenja ... Kako da se ne bi v tako slovesni in resni uri bližali v duhu prestolu neutrudnega papeža, ki druži okoli svoje vzvišene osebnosti, misli in srca ljudi ter jih opominja h Kristusovem miru za moralno obnovo sveta? Z njegovim blagoslovom bomo zapustili to mesto, da mirno in junaško pod njegovim vodstvom izvajamo povelja, ki smo jih prejeli od neumrljivega kralja stoletij.« Kardinal je govor začel v francoščini, nadaljeval ga je v poljščini, nemščini, italijanščini ter ga zaključil v slovenščini med nepopisnimi manifestacijami, katere je kronala himna »Povsod Boga«, ki jo je pela vsa dvorana. Za tem je papežev legat med burnim pozdrav* ljanjem v dvorani in med manifestacijami množic na cesti pred Unionom odšel s spremstvom iz dvorane ter se odpeljal v Križanke. Lfubljana od včeraj do danes Ljubljana, 29. julija. Za glavne kongresne dni je nastopilo prav lepo, vedro in toplo vreme. Barometer nam z gotovostjo napoveduje in kaže, da bo tako vreme vladalo tudi v nedeljo. Tam v Zvezdi kaže barometer, da bo vladalo lepo vreme, kajti črna tekočina je premagala rdečo. Danes je povsod po ulicah in cestah živahno vrvenje. Živilski trg je bogato založen ter je velikanski naval na trg. Mnogo je lepih jabolk, ki so po 4 do 7 din kg. — Velikanska je izbira hrušk, ki so letos najbolje obrodile in računajo, da bodo sadjerejci napravili mnogo mezge in velikanske množine hrušk posušili. Hruške so bile od 2 do 5 din kg. Mnogo je na trgu gozdnih sadežev. Borovnice so bile po 2 din liter, maline, ki jih je bilo danes do deset škafov, so bile 4 do 5 din lite'’ Dve brezsrčni materi odložili 4 otroke Kaj takega še kmalu ni zapisala niti dnevna kronika niti ne kriminalna dnevna knjiga. V enem dnevu sta dve brezsrčni materi odložili kar štiri otročičke. Na nekem dvorišču tam ob Vilharjevi cesti so stanovalci okoli 22.30 začuli jok nedolžnega otročička. Prihiteli so na dvorišče in tam našli v plenice povitega otročička, starega okoli pet do šest tednov. Poklicali so ^stražnika, ki je dragoceno najdbo odnesel na stražnico. Na policiji so odvili prav čedne plenice in tam našli nekaj nenavadnega. V kuverti je bilo priloženih 600 din, zraven pa zavoj, v katerem je bilo 15 plenic, več otroških srajčk, otroška oblekca, celo čeveljčki. Toda pri otroku niso našli nobenega pisma in tudi ne drugih listin, iz katerih bi lahko sklepali, katera mati je bila tako brezsrčna. Verjetno je, da je bila najbrž kaka nezakonska mati iz boljše hiše. Tam V Lipičevi ulici je neka tuja državljanka pustila kar tri otročičke v starosti tri, pet in šest let. Pustila jim je potni list. Tam jih je pustila z izgovorom, da gre zanje po kruha. Sama pa je napisala na policijo, da naj jih ona redi in skrbi zanje, ker ona jih ne more. Vse otroke je zaenkrat policija oddala v Dečji dom. Prvi otročiček najbrž tudi še ni bil krščen. Bajna snočna razsvetljava Ljubljana, stolno mesto Slovenije, srce utripajočega verskega življenja, Je snoči zažarelo v morju luči, luSic in bakelj ter po hribih kresov. Pogled z ljubljanskega Gradu je bil za mirnega in tihega opazovalca očarljiv in veličasten. Ljubljana že kmalu ni pokazala tako veličastnega nočnega sijaja, ko snoči na čast papeškemu legatu, kardinalu Hlondu, ki si je sam v avtomobilu razgledoval mesto po glavnih ulicah in cestah. Ljubljana pa je snočr zaživela posebno življenje, utripala je od veselja, da pozdravlja v svoji sredi odličnega gosta in predstavnika vladarja miru. Vse trgovine, od največjih pa do skromnih prodajalnic, so bile pozno v noč lepo razsvetljene. Povsod so gorele ali električne luči ali skromne sveče. Tudi javna poslopja so bila najsijajneje razsvetljena. Justična palača je vsa na pročelju zažarela, na strehi je daleč naokrog blestel velik križ. Tudi nebotičnik je žarel v nebroj električnih lučeh. Križ je daleč naokrog naznanjal poklonitev Ljubljane Kristusu Kralju. Lepo je bil razsvetljen starodavni Obiiilte 8. Mariborski teden od 5. do 13. avgusta 1939 Polovična voznina na železnicah od 1. — 17. avg. Velika gospodarska in kulturna revija Industrija i Trgovina | Obrt I Kmetijstvo i vellKa tekstilna razstava i Tujsko-prometna razstava I Gostinstvo I Vinska pokušnja | Razstava narodnih vezenin I Narodopisne razstave Jubilejna gledališka razstava | Skautska razstava i Razstava malin živali I Številne specialne razstave i Koncertne in gledališke prireditve I Športne prireditve I Veselični park na razstavišču Itd 5.-6. avgusta festival slovenskih narod, običajev Oblšftite Mariborski otok, najlepfie kopališče Jugoslavije! • ObfSčlte zeleno Pohorje fn sončni Kozjak! • Obiščite vinorodne Slovenske uroriee' rotovž. Tam so gorele plinske svetilke ko velike baklje. Spomin na prve čase krščanstva, ko so verniki z bakljami svetili po katakombah. Sploh so bili vsi kandelabri plinskih naprav tako spremenjeni, da so snoči goreli ko baklje. Po vseh hišah pa so meščani razsvetljili okna in postavili med okna Kristusove podobe in sveče ali pa elek. trične žalnice. Po vseh gričih daleč naokrog iz Ljubljane pa so ob prvem mraku zažareli veliki kresovi. Lepo razsvetljeni so bil tudi razni zavodi. Tudi periferija se je potrudila, da je svoja do-movja lepo razsvetlila. Kakor nam zatrjujejo, se je papeški legat prav pohvalno izrazil o organizaciji kongresa in javne manifestacije. Pozno v noč je mirno valovilo ulično življenje. Misijonska razstava kitajskega škofa Čenga Apostolski prefekt Damjan Ceng iz Cautunga, ki je pred dnevi prispel na kongres, je pripeljal s seboj veliko kitajskih zanimivosti, ki jih je dal na prošnjo njegovih misijonskih prijateljev razstaviti v risalnici uršulinske gimnazije v Ljubljani (zraven razstave slovenske cerkvene umetnosti). Itazstava je izredno bogata in zanimiva. Na njej vidimo 4000 let star kitajski žrtvenik, dragocene porcelanaste izdelke, pretresljive fotografije iz ki-tajsko-japonske vojske itd. Obiskali jo bodo z užitkom ne le prijatelji misijonov, marveč tudi vsakdo, ki se zanima za kitajsko umetnost in običaje. Gospodje katehetje, ki pripeljete danes mladino na kongres, pokažite ji tudi to zanimivo misijonsko razstavo. Vstopnine ni, le prostovoljnih darov prosimo za misijon škofa Cenga v Čautungu. Prvi iepar prijet Sodišče je včeraj obsodilo prav strogo žeparja Miodraga Markoviča iz Subotice na 1 leta in 3 mesece robije in njegovo prijateljico Lizo Kovačevo na 10 mesecev strogega zapora. Liza je 4. junija letos na velesejmu izmaknila g. Maksu Ježeku 740 din iz desnega hlačnega žepa. Ježek je kmalu opazil tatvino. Njegova žena ga. Metka pa je bila dober detektiv. Žeparico Lizo je kmalu izsledila in izročila policiji. Markovič je Lizi pomagal. Za glavne kongresne dni 60 6e pojavili tudi žeparji v Ljubljani. Nekaj jih je policija že polovila. Ob sprejemu kardinala Hlonda na Marijinem trgu je poskušal žepar; 27 letni Janez Kutnar, doma iz Št. Vida na Dolenjskem poseči v že.p dimnikarskega pomočnika Ivana Klančarj«. Ta je takoj občutil nenavaden pritisk.,Prijel je žeparja in ga izročil stražniku. Na policiji .so ugotovili, da je Kutnar ojni tat, ki je v splošni bolnišnici odnesel kar 2.500 din gotovine in da je bil soudeležen pri velikem vlomu, izvršenem pri posestniku Križmanu v Grosupljem. Križmanu je bilo ukradeno do 3000 din gotovine in še druge 6tvari. Njegovega brata Toneta sa orožniki prijeli v Višnji gori. Uradno glasilo italijanske vlade trdi: Nemci se selijo prostovoljno iz južne Tirolske Rim, 29. julija m. Začenja se postopno izseljevanje Nemcev iz južne Tirolske. To izseljevanje 6e izvaja po načrtu, ki ga je izdelala italijanska vlada. V zvezi s tem načrtom odgovarja »Gior-nale d’Italia« na trditve francoskih časopisov ki jih Italijani smatrajo samo kot nekak časopisni boj, da bi nastalo nezaupanje med Rimom in Berlinom. Omenjeni list pravi, da Nemci iz južne Tirolske niso pregnani, temveč da se izseljujejo prostovoljno in da izseljevanje nemška in italijanska vlada samo olajšujeta. Izseljevanje poteka tako, da oni, ki se žele izseliti, lahko odidejo brez težav, usti pa, ki bi radi ostali na južnem Tirolskem, tudi lahko ostanejo. Vendar je naravno, da vsi Nemci Sele, izseliti se na drugo stran Brennerja. Naročajte Slovenski dom! 3kr9i?nost smrtne megle Njegove lahno osinele lase so mu padale kot valujoča griva na tilnik. Enostavno ročno izdelana' domača halja je ovirala mišičasto starčkovo postavo. Noge pa so tičale v pisanih copatah. »Vsedite se!« je zakrulil s tenkim rezkim glasom, ko sta prispela v ozko in tesno sobico, v kateri je bila samo s knjigami obložena pisalna miza, dva stola in ena sama knjižna omara. »Tako, in sedaj mi vljudno pojasnite, kaj imate tukaj iskati.« Devorny je bil prilično v zagati. Vso stvar si je bil odločno nekoliko lažje predstavljal. Izgovor bi sicer hitro našel, toda nekaj v svetlikajočih se profesorjevih očeh ga je svarilo: mož ni bil videti tak, da bi se dal preslepiti z navadno preprostjo lažjo. Devorny je sklenil, da se bo držal resnice, kolikor se bo dalo. »Hotel sem vas spoznati,« je dejal odločno. Profesorjevi očesi sta se zožili, da sta bili videti celo pod močnimi stekli kot dve mali razpori. »Hoteli ste me spoznati,« je ponovil nezaupljivo. »Ne ver jamem...« Na mah se je njegov obraz nakremžil v odurno masko. »Le priznajte: nekdo vas je poslal semkaj! Kaj ne, nekdo vas je poslal sem?« »Kdo naj bi me bil vendar poslal semkaj?« je ravnodušno odgovoril Devorny. Takoj je čutil: v tej točki že ne bi smel povedati resnice. | »Kdo? Človek, ki je že druge štiri poslal semkaj... Vidite, jaz vem to točno!« »Ne razumem, o katerih drugih štirih govorite ...« »Ne delajte se neumnega. Nima nobenega smisla. Sicer pa imam jaz sedaj silno malo časa. Moram se hitro preobleči, kajti zaliti moram cvetlice, zlasti pa »westfieldsko zvezdo«. Ta ni prav preveč zdrava pa bi lahko poginila.« »Ali vam lahko pri tem pomagam?« se je vljudno ponudil Devorny. Stari ga je preiskušajoče meril. »Zdi se mi, da namerjate nekaj hujšega, mr mr...« »Kenntlbury«. »... Mr. Kenntlbury! Hotel sem povedati...« »... da se hočete vi z menoj razgovarjati šele potem, ko bova obadva zalila cvetlice, nakrmila miši in pomolzla koze,« je mirno dopolnil Devorny. Profesor ga je pozijal, kakor da bi ga udarila kap. »Jaz nimam nobenih koz!« je jezno odvrnil. Devorny je smatral, da je ta odgovor vse skozi primeren, čeprav je bil prepričan, da je imel profesor na jeziku najmanj deset drugih bolj ustreznih ugovorov. »Prav za prav škoda,« je dejal detektiv še vedno s prav istim mirom in samozaupanjem. »Imam pa zato eno lamo!« je popravil samega sebe profesor Mutachora. »Bi jo radi videli? Krasna žival! O1-- odličen kosi« Devorny je takoj izrazil svojo pripravljenost. »Lame so moja strast!« le navdušeno pristavil. »Ne morem si misliti prav nobenega lepšega opravila kakor je molzenje lamel« Profesor je bil, kakor da bi se prerodil. Peljal je Devor-nyja okrog p0 svojem vrtu, nato pa za hišo, kjer je mogel občudovati nekaj kletk z vsakovrstnimi živalmi. Razkladal je in pripovedoval, da se je zdelo, kakor da je popolnoma pozabil, na kakšen način se je bil mladi mož pri njem vpeljal. 2e se je mračilo, ko je stopila Marion v profesorjev vrt. Presenečena je obstala pri vratih in buljila v redko sliko, ki se ji je nudila: tam sta ležala Devorny in profesor brez suk-knjičev in brez telovnikov z zavihanimi rokavi na trebuhu pred cvetlicami in vneto opravljala neko delo z različnimi vrtnarskimi pripravami. »Spet imam eno!« je z žarečim obrazom zaklical profesor in mahal z majhno gosenico Devornyju pred nosom sem pa tja. Marion je zakašljala, da je profesor pogledal navzgor. »Oh! Dobro, da ste tukaj, dragi otrok! Pripravite danes nekaj več šunke in jajc. Mr. Kenntlbury bo jedel z menoj.« 2e s težavo je zmogel Devorny ob začudenem obrazu Marion pritajili glasen nasmeh. »Da... da... dobro!« je bilo vse, kar je spravila iz sebe. Večerja je polelda v živem razgovoru o živalih in o vsakovrstnih cvetlicah. Devorny je znal mojstrsko govoriti o stvareh, o katerih je bil sicer poučen, pa zanje nikakor ni imel velikega zanimanja. Njegovo potrpljenje pri poslušanju ni znalo imeti meja. On sam je seveda govoril zelo malo, kajti ves ta razgovor je- vodil le na ljubo svojemu gostitelju, ker je točno vedel, da sa bo profesor za toliko bolj cenil kot ’ 80 meščani tak°j Prenehali Kupovati svinjsko meso tudi pri mesar ih ki v brezvestnem početju niso biU udeleženi ’ pri Kosovskf*MUrovJci*0 Starec1* ivm"'1' V Zi’a?" trdi za sebe, da se je rodTLu ^ letos izpolnil že 130 let. Njegovih trdni ‘"i.*3 Je more potrditi, pač pa predragJ™ v vasi, da utegne biti vse to res Starce • oženjen petkrat in imel toliko otrok da LT- s sam ne ve koliko. Le to ve, da tepem po svetu, v Ameriki, Rusiji, v Eirint • Siriji in da se mu nihče od njih' nikoli ne ’javf Med ordinacijo se je zgrudil mrtev brusač Stjepan Molnar iz Subotice. Mož je začutil silne bolečine v prsih in je zato stopil k bližnjemu zdravniku. Med pregledom pa ga je nenadno popadla slabost, da se je zgrudil. Zdravnik ga je skušal na vse načine spet zbuditi k življenju, pa zaman. Molnarja je bila zadela 6rčna kap. Krvavo žaloigro med dvema bratoma je zanetila neka stara »prerokovalka« iz Ogulina. Rade Kasanovič se je bil pred meseci oženil in srečno živel z ženo Savo. Nekoč pa sta se sprla zaradi malenkosti. Iz tega malega 6pora 60 se razvili sčasoma prepiri, ki so razdrli njuno srečo, bava je pobegnila domov. Ker je ni mogel poza-h!vk’i ®ade poslal prijatelje ponjo in jo spet v blšo- Kljub vsemu temu se Rade ni po-nepremišljenimi dejanji je ženo po-chriL ^ da 60 ie 8Pet preselila k 6vojini staršem. Trikrat se je tako ponovilo, dokler ni nazadnje Rade stopil do »prerokovalke« v Ogulin in jo vprašal za svet. Ta ženska je povedala, da je nekdo priklical uroke nad njegovo ženo, in sicer da je to Draginja, žena njegovega brata Boza. Rado je urno odšel do bratovega doma in začel siliti v Draginjo, naj odžene uroke s Save. Ko se je Draginja začela začudeno spogledovati z možem, je Rade pograbil sekiro in z njo mahnil po ženi. Ko je ležala na tleh. jj je prizadejal še nekaj ran. Sele tedaj se je zganil Draginjin mož Božo. Brž je bratu Radetu izvil iz rok sekiro in planil nadenj. Rade je pritekel do plota in se povzpel nanj, toda tedaj ga je že zadela ostrina 6ekire po glavi. Še nekaj udarcev in Rade je mrtev obvisel na plotu. — Tako je stara vražarka povzročila krvavo žaloigro med bratoma in zakrivila prelivanje krvi. Ljubljana je veličastno sprejela odposlanca sv. Očeta | Papežev legat, kardinal Hlond med nami Ljubljana, 28. juL Po sijajnem sprejemu na naši severni meji v Mariboru, kjer sta visokega cerkvenega dostojanstvenika, zastopnika sv. Očeta Pija XII. pozdravila z vznesenimi besedami ban dr. Marko Natlačen ter marib. škof dr. Tomažič, po krasnem pozdravu, ki ga je kandinalu legatu priredilo mesto Celje, se je visoki knez odpeljal proti Ljubljani. Ob vsej poti pa so mu še ob železniški progi prav do Ljubljane navdušeno vzklikali naši dobri slovenski ljudje, pozdravljale so ga okrašene hiše. Vsa Slovenija je slavila papeževega odposlanca, ki je prinašal 6 seboj blagoslov najvišjega pastirja. Z nekolikšno zamudo, ki so jo krivi zunanji nepredvideni faktorji, se ie kardinal legat pripeljal na ljubljansko postajo kamor je zajjeljal vlak nekaj minut pred sedmo uro zvečer. Na prenonu pred izhodom so pričakovali papeževega legata zastojmika naše vlade ministra Maš-trovič in Snoj, minister Roman Dembicki, poljski poslanik na jugoslovanskem dvoru, ban dravske banovine gosp. dr, Marko Natlačen, škof dr. Gregorij Rožman, poveljnik dravske divizijske oblasti div. general Dragomir Stefanovič s svojim pomočnikom brig. generalom Dušanom Dodičem, podban dr. Stanko Majcen, ljubljanski mestni župan dr. Juro Adlešič, svetnik v zunanjem ministrstvu dr. Goljas, ki je zastopal zadržanega zunanjega ministra dr. Cincar-Markoviča, s šefom protokola dr. Matičem, upravnik policije dr. Hacin. Poleg njih je bilo polnoštevilno zbrano predsedstvo mednarodnega kongresa Kristusa Kralja, in s^er predsednik dr. Leonid Pitamic, podpredsednik Nj, Eks. ministrski predsednik dr. Karo ly Hlul-s z a r , kanonik dr. S a n c h o in kanonik dr. M a c k ter tajnika dr. M e t z g e r in dr. Žitko, Levo od teh odličnikov je bila postrojena častna četa pehote v paradni uniformi z zastavo 40. pehotnega polka in godbo dravske divijske oblasti. Desno od častne čete so zavzeli mesto višji častniki ljubljanske garnizije, in sicer brig. general za generalštabne posle Glišič, poveljnik 40. peh. polka polkovnik Mašič, poveljnik^ 16. topniškega polja polkovnik Lukane, polkovnik Pavišič, podpolkovnik Cener, podpolkovnik Metikol, poveljnik planinskega bataljona podpolkovnik Oblak ter poveljnik kolesarskega bataljona major Muslovič. Ob izhodu samem se je postavila v špalir skupina poljskih akademikov v uniformah s tremi krasnimi prapori. Ko je ob 6.48 privozil posebni vlak, je vojaška godba zaigrala papeško koračnico. Ni se še vlak dobro ustavil, ko so se že odprla vrata srednjega vagona, in Nj. Eminenca kardinal Hlond je s prožnim korakom stopil na ljubljanska tla. Za njim je izstopil mariborski škof dr Tomažič. — H papeževemu legatu je pristopil škof dr, Gregorij Rožman, se prisrčno objel z njim ter mu zaželel prvo dobrodošlico. Nato je kardinal-legat sprejel raport poveljnika častne čete kapetana Lugerja ter med mogočnimi akordi papeške koračnice obhodil častno četo. Nato je stopil pred vojake in jim zaklical: »Potnozi Bog, vojnici!« Vojaki so strumno enoglasno vzklikali v odgovori »Bog ti pomogao!« Škof dr. Rožman je kardinalu najprej predstavil vse odličnike, nato pa je spregovoril zastopnik zunanjega ministra dr. Goljas, ki je v svojem nagovoru dejal: »Eminenca! Gospod minister zunanjih zadev dr. C:ncar-Markovič živo obžaluje, da je službeno zadržan od udeležbe na kongresu Kristusa Kralja. Imam čast sporočiti Vaši Eminenci njegove spoštljive pozdrave. Gospod minister s toplo pozornostjo zasleduje plodno delo kongresa, prepričan, da se mirotvorni napori svete Cerkve strinjajo z nameni Jugoslavije, usmerjeni na mimo rešitev vseh vprašanj mednarodnega sožitja. Ponosni smo, da so verniki vsega sveta izbrali ravno to lepo jugoslovansko mesto za sedež tega koristnega zbora, kateremu gospod minister želi najlepše uspehe z iskrenimi željami za osebni blagor Vaše Eminence.« Kardinal-legat pa je bil že v Mariboru ob vstopu na jugoslovanska tla poslal Nj. kr Visočamstvu knezu-namestiniku Pavlu pozdravno brzojavko, ki se je glasila takole: »Nj. kr. Vis. knez namestnik Pavle, Brdo. , Ko stopam na teritorij jugoslovanskega kraljestva, kjer _ predsedujem mednarodnemu kongresu Kristusa Kralja v imenu sv. očeta, pošiljam spoštovanje in naj-globokejše pozdrave ter izraz simpatij kraljevini Jugoslaviji. Kardinal-legat Hlond.« Po nagovoru dr. Goljasa je godba zaigrala državno himno; sledila je dobrodošlica, ki io je kardinalu izrekel mestni župan dr. Jure Adlešič. Burni vzkliki kardinalu legatu so se razlegnili po peronu. Ta čas pa so se po vsej Miklošičevi cesti zgrinjale množice. Že uro pred prihodom legata je bil Marijin trg prenapolnjen; iz vseh smeri, z vseh cesta in ulic so hitele množice, da bi pozdravile odposlanca naj višjega Pastirja. Ogrcmno navdušenje je zajelo ves prostrani trg, ko se je končno pojavil kardinal-legat s svojim spremstvom. Najprej ga je v imenu Zveze fantovskih odsekov pozdravil g. Ivo Peršuh, nato pa v imenu Zveze dekliških krožkov gdč. Keržanova. Kardinal-legat je nato obšel častno četo slovenskih fantov ter jo glasno pozdravil »Bog živi!« Gromek »Bog živi!« mu je odgovoril in morje zastavic ter robcev je zavalovilo, Kardinal-legat je nato odšel pod krasno aranžiran baldahin, kjer je prijazno pozdravil zbrane škofe. Predenj je nato stopil predsednik konferenc jugoslovanskega episkopata, zagrebški nadškof dr. Stepinac, ki ga je nagovoril z naslednjimi besedami: »Visoki knez! Pred štirimi leti je moj prednik blagega spomina knezoškof Anton Bauer v tej Ljubljani mogel z velikim veseljem pozdraviti Vašo Eminenco kot papeževega legata na evharističnem kongresu. Prav nič manjša radost ne prešinja danes mene, ko morem v imenu vsega episkopata in vseh katoličanov kraljevine Jugoslavije pozdraviti Vašo Emi-n«°) kl Vas je veliki papež Pij XII. blagovolil poslati kot svojega legata in osebnega zastopnika na mednarodni kongres Kristusa Kralja, ki ga v teh dneh slavimo v Ljubljani. Vaša navzočnost, visoki knez, nam je nadvse draga in ljuba in nam zgovorno priča o izredni naklonjenosti, s katero sv. oče zasleduje ta kongres. Z različnih delov zemlje smo se zbrali pastirji in verniki, da na ve® glas povišujemo Kristusa, vesoljnega in večnega Kralja, da počastimo Njega, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, ki ima na svojin oblačilih in svojem ščitu zapisano: Kralj kraljev in vladar vladarjev. Ko cele množice, kc tako rekoč celi narodi hru-me in si izmišljajo prazne reči, da se poslužim psal-mistovih besed —-in se vzdigujejo zoper Gospoda in zoper njegovega Maziljenca, ko skoraj po vseh delih zemlje zgubljeni človek vpije: ^ »Ne maramo, da bi ta kraljeval nam nami, nad nami. ki smo »njegov narod in ovce iz njegove^ črede« — ob tem okolju se mi prostovoljno podvržemo njegovi oblasti in gremo za njim kot svojim pastirjem in kraljem. Tudi ta kongres se bo pod predsedstvom Vaše Visokosti trudil in si prizadeval, da bi kraljestvo Kristusovo, »kraljestvo Resnice in Življenja, Svetosti in Milosti« čim prej prišlo in čim popolneje prešinilo posameznike in ves človeški rod. Zato naj bo blagoslovljen Vaš prihod! Kristus zmaguje, Kristus kraljuje, Kristus zapoveduje!« Po govoru zagrebškega nadškofa 6e je začel proti stolnici pomikati lep sprevod. Z Gradu so ves čas neprestano grmeli topovski streli, godba je igrala in fanfare so svečano stopnjevale razpoloženje. Pred vhodom v stolnico je ljubljanski škof dr. Rožman s trikratnim incenzom izkazal papeževemu legatu cerkveno čast, nato pa je visoki knez sredi polne stolnice šel proti glavnemu oltarju. Pred oltarjem sv. Rešnjega Telesa 6e je z vsem svojim spremstvom nekaj minut pomudi! v tihi adoraciji, nato pa je šel na prestol ljubljanskih škofov. Generalni vikar prošt Ignacij Nadrah je nato najprej v latinščini, nato pa v slovenščini prebral pismo, s katerim sv. oče imenuje kardinala Hlonda za svojega legata na kongresu. Ko je prebral to pismo, so se dvignili vsi školje in po letih svojega škofovanja spoštljivo šli zastopniku sv. očeta poljubit prstan. Med njimi je bil tudi apostolski nuncij Felici, ki ga je kardinal-legat ob tej priliki objel. Po tem ganljivem obredu, v katerem se dostojanstveno kaže veličina oblasti in pokorščine v cerkvi, ► škof Gregorij Rožman ob številni asistenci podelil nabito polni stolnici blagoslov z Najsvetejšim. Med posameznimi presledki je po stolnici veličastno odmevalo ljudsko petje, ki ga je na orglah vodil msgr. Premrl, dirigiral ga je pa stolni dekan dr, Kimovec. Stolnica je bila prenapolnjena do zadnjega mesta prenatrpana; množice ljudstva so morale ostati zunaj Za konec slovesnosti je vse ljudstvo zapelo »Povsod Boga«, nato pa je kardinal-legat s sprevodom odšel iz cerkve ter se v spremstvu škofa dr. Rožmana odpeljal v Križanke, kjer bo stanoval za časa kongresa. Pred Križankami ga je pozdravil prior križarskega reda p. Učak. in sicer najprej v latinskem, nato pa še v slovenskem jeziku. Nato je kardinal-legat odšel v samostan, na stopnicah pa se je ustavil, ko je zagledal vzidano spominsko ploščo, ki mu je obudila spomin na dni, ko je bival tod prvič. Zvečer ob devetih je bil v Unionu pozdravni večer papeževemu odposlancu. Tega večera so se udeležili najodličnejši zastopniki laičnih stanov in duhovščine. Tretji dan mednarodnega kongresa: Pomembna fe vloga laika v Cerkvi Ljubljana, 29. julija. Ob sedmih zjutraj je bila v stolnici pridiga v italijanskem jeziku; govoril je msgr. Velei o temi »Svet za Kristusa«. Nato pa je daroval sveto mašo ob asistenci stolnih kanonikov dr. Klinarja in dr. Zupana splitski škof dr. Bonefačič. Obe današnji zborovanji, dopoldansko in popoldansko, sta bili posvečeni obravnavanju tehtnega vprašanja »Laik v Cerkvi«. Pri dopoldanskem zborovanju je predsednik dr. Pitamic najprej prebral brzojavko, katero je v imenu svetega očeta Pija XII. poslal kongresu vatikanski državni tajnik kardinal Maglione Vsi v dvorani so se dvignili ter poslušali besede najvišjega pastirja stoje. Nato je sledil referat univ. prof. g. Soviezavv-skega iz Lwowa. Glavne misli njegovega odlično sestavljenega referata smo objavili že v včerajšnji številki. V odsotnosti referenta g. Wirza iz Luzerna je bil nato prebran njegov referat; v njem razvija znan katoliški švicarski pisatelj naslednje misli: Laik ni zunanji, mrtvi ud kake cerkvene občine po zgledu versko kulturnega društva, marveč krščeni in iz vere živeti ud mističnega telesa Kristusovega, t. j. Cerkve. V Kristusu je resnično božje razmerje med vsemi udi Cerkve. Vsi udje Cerkve so po splošnem svečeništvu enako poklicani, razlikujejo se samo po stopnji posvečenja in službe. . ....... Laik s svojo udeležbo pri sveti daritvi tvorno sožrtvuje. Pri tem ne izpolnjuje samo zapovedi, ampak sledi tudi glasu srca, da se čim pogosteje udeležuje svete maše. Življenjska moč^ ki jo dobi pri sveti maši, učinkuje najprej v družini, kjer je laik poklican v duhovniško službo in žrtvovanje. Iz družine vpliva naprej v celolno družabno življenje. Evharistično živeči kristjan postane samo od sebe »dušni pastir« vseh svojih bratov. Laik mora ponesti Kristusa v svet s pravim krščanskim apostolskim delom in ustrezajočim poukom. Prvoten je zgled, kajti vse, kar živi, samo od sebe z zgle-dom vpliva na svoje okolje. Katoliški laik, ki se zaveda svoje naloge, postane sam od sebe katehet svoje okolice, tudi tam, kamor duhovnik nima več dostopa. Kakor oba dni doslej, se je tudi danes razvil po skupinah tehten in živ razgovor, v katerem je bilo izgovorjenih mnogo plodnih misli in pobud. Na popoldanskem zborovanju, ki so se ga spet udeležili številni dostojanstveniki (med njimi dve odlični gospe, kneginja Windischgratzova ter vojvodinja Mecklenburška), je dal po molitvi dr. Pitamic besedo najprej g. Butiju, ravnatelju revije »Cittš Cattolica« ter časopisa »Giornale Titana«. G. Buti je pozdravil kongres v imenu mesta Milana ter svojih dveh časopisov. Izročil pa je tudi pozdrave rektorja katoliške univerze Srca Jezusovega p. Gemellija. Predsednik dr. Pitamic je kongresu nato sporočil, da je dobil dva predloga za prihodnji kraj kongresa; eden od teh predlogov imenuje Španijo. Kongres bo oba predloga skrbno preučil. Glavni referat je na popoldanskem zborovanju imel madžarski jezuit, odlični verski pisatelj p. Bangha, ki je govoril zapovrstjo kar v štirih jezikih. Iz njegovega referata posnemamo naslednje točke i 1. katoliško delo mora nastopiti proti zmotam časa in kazati zmeraj na resnico: 2. duhovniki ne morejo sami povečati dušno-pastirskega dela, zato je pomoč laikov nujno potrebna; 3. da bodo laiki lahko delali, se morajo skrbno izbirati, poučiti in uvesti v delo; Športne vesti Prvi dan za Davisov pokal v Zagrebu Punčec : Gopfcrt 6:3, 6:1, 6:0 Henkel : Mitič 6:0, 6:1, 4:6, 6:4 Rezultat prvega dne tekem za evropski finale v borbi za Davisov pokal je tak, kakor so ga vsi tričakovali. Punčec je z lahkoto premagal nem-kega igralca Gbpferta v treh setih. Gbpfert je Punčecu nudil odpor samo v prvem setu; v drugem in tretjem setu pa je prišla v veljavo velika premoč Punčeca in njegova rutina. Spričo neprimerno boljše igre našega najboljšega igralca Nemcu ni preostajalo nič drugega kakor kloniti pred Punčeoom. Punčec je opravil z njim v tri Četrt ure. Z večjo nestrpnostjo je nad 3500 ljudi — za naše razmere rekord glede obiska — pričakovalo začetek druge igre med nemškim prvakom Hen-klom in našim Mitičem. Kakor je bila v prvi igri premoč Punčeca očitna, tako je v drugi igri gospodaril na igrišču Henkel. Henkel je s svojo igro dokazal, da se ga lahko po pravici smatra najboljšega evropskega teniškega igralca. Poleg tega pa je bil Mitič včeraj še nerazjooložen in slab. Mitič se je razgibal šele v tretjem in četrtem setu., V teh dveh eetlh je bil mnogo boljša, toda zmage Henklu ni mogel ogroziti. V Zagrebu so z današnjima igrama zadovoljni, čeprav smatrajo, da so bili linijski sodniki v odločilnem trenutku napram Mitiču jerivični in da je to tudi vplivalo na rezultat. Trener naših igralcev Francoz Vissault pa smatra, da zmaga naših igralcev ni ogrožena in da bomo vodili danes z 2:1, tretjo točko pa da bo v nedeljo priboril Punčec proti Henklu. Danes popoldne je na programu igra v dvoje. Naš par nastopi v postavi Punčec-Kukuiievič Droti nemškemu paru Henkel-Menzei. 4. katoliška društva, posebno KA, naj upozna-vajo svoje člane s temi mislimi. Sledil je slovenski nagovor dr. Žitka, ki je govoril o laičnem apostolatu in o važnosti ter pomembnosti vlojje, katero lahko opravlja laik v katoliški Cerkvi. Po njegovem govoru je predsednik dr. Pitamic zborovanje za ta dan zaključil, kajti približala se je ura, ko bo stopil na slovenska tla, v našo belo Ljubljano, papeški legat, poljski primas kardinal Hlond. Tudi včerajšnji dan je v Ljubljano prišlo mnogo novih odličnih gostov. S prvim jutranjim brzim vlakom se je pripeljal iz Belgrada msgr. F e I i c e llector, nadškof in papeški nuncij. Visokega cerkvenega dostojanstvenika sta na postaji pozdravila v imenu cerkvenih oblasti škof dr. Gregorij R o ž -in a n , v imenu zadržanega bana dravske banovine pa pomočnik bana dr. M a j c e n. Z istim vlakom sta se pripeljala na kongres tudi oba slovenska ministra dr. Krek in Snoj. V teku dopoldneva sta prispela v Ljubljano še dr. Hieronim Mileta, škof iz Šibenika, ter msgr. Budanovič Ludovik, škof iz Subotice. O triumfalnem sprejemu, ki ga je doživel Nj. Eminenca kardinal Hlond, papežev legaf, poročamo na drugem mestu. Prav lepo je bil sprejet tudi Nj. Eminenca kardinal P i a z -z a, patriarh beneški, ki je prispel v Ljubljano zvečer z brzovlakom ob 19.15. Ljubljana bo torej za glavne kongresne dni imela izredno čast prvič v zgodovini pozdraviti v svoji sredi dva kardinala rimsko-katoliške Cerkve. Že ob tričetrt na osem zjutraj pa so se pripeljali v Ljubljano ministri dr. Miha Krek, Djura Cejovič in Franc Snoj. Na kolodvoru so ministre sprejeli in pozdravili pomočnik bana dr. Stanko Majcen, ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in predsednik prireditvenega odbora kongresa Kristusa Kralja dr. Stanislav Žitko. Ministra dr. Miha Krek in Franc Snoj sta ostala v Ljubljani, da se udeležita kongresa Kristusa Kralja, minister Cejovic pa se je odpeljal na Bled. Pravosodni minister dr. Viktor R u ž i č je prišel danes v Ljubljano, kjer se bo kot zastopnik , ministrskega predsednika udeležil šestega mednarodnega kongresa Kristusa Kralja. Prihod kardinala Piazze Iz Benetk Beneški patriarh kardinal P i a z z a je prispel v Ljubljano ob 7 zvečer. Do Brezovice so mu šli nasproti belgrajski nadškof dr. Ujčič, profesor Potočnik in italijanski konzul. Na Brezovici ga je ljudstvo lepo sprejelo, mlada deklica pa mu je podarila lep šopek domačega cvetja in mu želeia dobrodošlico z besedami: »Dobrodošli, eminenca, v naši domovini!« Kardinala je pozdravila tudi četa slovenskih deklet. Nato se je kardinal Piazza odpeljal z vsem spremstvom v Ljubljano, kjer ga je ljudstvo prav tako prisrčno sprejelo ter mu vzklikalo »Bog živi!« Kardinal Piazza se je nato odpeljal s svojim tajnikom v karmeličanski samostan na Selu, kjer bo kardinal stanoval za svojega bivanja na kongresu. Vremensko poročilo »Slovenskega doma« Krai Barometer sko stanje Tempe- rature v C' g- 56 — - K * tt C C •o- Veter (smer, inkestl Pada- vine , « “is e E a «g "to fe Liubljaua 705-5 24-2 118 81 0 0 1-3 Mariboi 701-1 23-0 t ,A 70 l W( 8-0 1 Zagreb 757-. 24-0 lo*0 8t L wf Belgrad 76T7 24-0 14-0 51 8 NE, Sarajevo /62- 19-C 13-i 8 10 0 Vis 7aO-8 1-0 u-o 90 5 NNE, o-0 dež Split 7 6 -4 20-0 151 30 8 NE, 5-0 dež Kumbm 756-- 23-u 181 '0 1 WNW, 3-0 dež Rab 702-1 /5-0 12-( 50 3 WSW, — ,,y lUiirovni 757-8 2r0 17*1 6 8 NE,' 4* de» Vremenska napoved: Večinoma jasno in stanovitno vreme. Toplota zraka se bo zvišala. Koledar Sobota, 29. julija: Marta, devica; Beatrika, mučeni ca. Abdon°delja’ 3°' iUl‘Ja: 9' P°'bink0lštna nedelja. Obvestila Nočno službo imajo lekarne: dr. Piccoli, Tv ševa 6; mr. Hočevar, Celovška cesta 62 in Gartus, Moste, Zaloška cesta. r mr Avto s 14 potniki je treščil v prepad Peč, 29. julija, m. Na poti med Pečjo in An-drijevico. na znanem prelaju Čakor v višini 1850 metrov, je prišlo včeraj do hude avtomobilski' nesreče Avtomobil, ki ga je šofiral neki Boškovič iz Andrijevice in v katerem je prostora samo za sedem ljudi, je odpeljal včeraj iz Peči s 14 potniki. Ko se je spuščal z vrha Cakorja, ga je vrglo s ceste v prepad. Trije potniki so bili na mestu mrtvi, ostali pa so vsi dobili težke poškodbe. Nesreča se je zgodila zato, ker je bil avtomobil preveč obremenjen. Mati sedanjega predsednika Združenih ameriških držav, ki se tudi letos mudi v Parizu na počitnicah — pripoveduje: Kakšna so bila Rooseveltova mlada teta Zdi se ji čisto naravno, da je njen sin postal tako slaven Med drugimi številnimi visokimi gosti, ki jih ima Francija vsako leto, je tudi mati sedanjega predsednika Združenih ameriških držav gospa James Rooseveltova. Prišla je v Francijo tudi leto6 k svoji sestri, ki živi v Parizu in bo ostala pri njej dva meseca. Roosevelt je svoje lepe lastnosti, ki rala, kakor vsaka druga mati, pretrpeti marsikaj bridkega v svojem življenju. Gospodarske stiske nimreč niso pojavi samo današnjega ča6a. Neka takšna gospodarska stiska v preteklem 6toletju ie njenega moža skoro popolnoma uničila. Da bi se gospodarsko opomogel, je odšel na Kitajsko. Mati pridejo do izraza predvsem v njegovem družab- | je vedno gledala na to, da otroci te stiske ne nem življenju, podedoval od svoje matere, ki je danes 6tara že osemdeset let, a je klub temu še vedno nenavadno pri močeh, vedno dobro razpoložena in vesela. Kljub temu, da jo bremeni že osem križev, 6e ji vendar vsakoletno potovanje čez Atlantksi ocean zdi nekaj čisto navadnega, nič posebnega. Njen stari oče je imel celo brodovje jadrnic, njen oče pa je trgoval s Kitajsko in je bil stalno na potovanju po Tihem morju med ameriško in azijsko celino. Rooseveltova mati je živela v svojih otroških letih dolgo časa na Kitajskem v Honkongu in se je potovanja že kar privadila. V Parizu 6o Rooseveltovo mater vjeli tudi francoski časnikarji, ki so seveda predvsem zanimali za osebnost in politično delovanje njenega sina, sedanjega predsednika Združenih ameriških držav. Čeprav svojega sina gleda vedno z materinsko nežnostjo in bi človek mislil, da bo o njem govorjla samo pohvalno, se je vendar navadila nepristransko gledati nanj in na politične dogodke, ki so z njim v zvezi Časnikarji so jo prosili, naj pove kaj o tako slavnem 6inu, ki je že šest let osrednja osebnost v svetovni politiki. Stara gospa Rooseveltova je nenavadno ljubezniva in nežna. V tem duhu je tudi vzgojila svojega sina, toliko bolj, ker bi bila tedaj, ko je bil sedanji predsednik USA rojen, kmalu z njim vred morala umreti. Ko pa se je zdravniško posredovanje vendar posrečilo, je svojega sina vzljubila še bolj, ker je zanj toliko morala trpeti. Večkrat je dejala: 2e kot mladenič je užival vse zaupanje »Če bi vsaka mati tako lahko vzgojila svojega otroka, kakor sem jaz Franklina, bi bila lahko vesela.« Kot vsak drug otrok, tako je tudi Franklin večkrat naredil kakšno neumnost, vendar ta ni bilo nikdar kaj resnejšega. Poleg drugega, je njegova mr'i povedala, da je bil v svojih mladih letih med tovariši vedno osrednja osebnost in da so ga tovariši tudi vedno poslušali ter storili to, kar je on hotel. »Toda moj sin, tedaj, ko je bil še mlad« — je nadaljevala Rooseveltova mati — »ni vedno samo zapovedoval. Ukazovanje je vselej kaj rad prepuščal drugim. Tega pa, kakor se mi je posrečilo ugotoviti, ni delal iz lastne j>obude. Vedno 6em mu pravila, da ni lepo, če kdo skuša drugemu vsiljevati svojo valjo in mnenje. Mladi Franklin pa ie večkrat dejal: »Če ne bi dajal navodil, ne bi nihče ničesar naredil.« Otrok naj ne čuti, da so starši v stiski Njegova mati je skušala sinu vcepiti vedno dobro razpoloženje in optimizem. Tudi ona je mo- 13 metrov visok kip belgijskega kralja Alberta. Postavili so ga na mostu v Lige-u. ________________________________ bi občutili, ker bi morda kvarno vplivala nanje Če bi njeni otroci kdaj morali* občutiti tudi življenjske tegobe, bi najbrž bolj črno gledali na življenje kot pa gledajo zdaj. To črnogledost jim je njihova mati skušala že v zgodnjih letih pregnati, pa če bi tudi sama morda morala trpeti pomanjkanje. Vožnja z jadrnico — najboljše vzgojno sredstvo Ker so se pozneje zanjo razmere zboljšale je mogla svoje otroke vzgojiti pod najboljšimi življenjskimi pogoji. Vsak njen otrok je imel posebnega učitelja. Ko je njen mož odšel na Kitajsko, je vso vzgojo otrok prevzela ona sama ter jim rada pripovedovala o junaških dogodivščinah na morju, da bi jim na ta način vzbudila ljubezen do morja. Predsednik Združenih ameriških držav je morje vzljubi! že dokaj zgodaj, lahko rečemo v svoji rani mladosti. Najrajši je bral ameriško pomorska zgodovino Rooseveltova mati je smatrala plovbo z jadrnicami kot eno najboljših vzgojnih sredstev. Človek pri tem postane odločen, zaupljiv sam vase, razvije se mu močno čut odgovornosti in zmernosti, pri vsem tem pa ostane miren in hladnokrven tudi v najtežjih trenutkih. V šoli ni bil posebno dober učenec V šolo je Roosevelt hodil v Grotonu, pozneje pa se je vpisal na Harvvardovo univerzo. Dijak pa ni bil posebno dober. Sicer se je učil, vendar pa je dobival navadno le srednje ocene. Sem pa tja je 6eveda tudi dosegel kakšne večje uspehe, vendar 60 bili njegovi neuspehi v šoli pogostejši. Nekaj pa je le bilo. v čemer je bil vedno prvi — to je bilo govorništvo. Vselej, kadarkoli je bilo treba kaj dokazovati, so njegovi tovariši pokazali na Franklina Roosevelta. Svojega nasprotnika j® navadno kaj hitra ugnal, ponavadi tudi tedaj, če je imel njegov nasprotnik prav. Pa tudi tedaj, kadar je bilo treba storiti kakšno neumnost, je bil Franklin prvi, ali vsaj med prvimi. Zgodilo se je, da je celo pri gledaliških predstavah uganjal takšne neumnosti, če jih smemo tako imenovati. V Bostonu je s svojimi tovariši neko predstavo celo prekinil. Občinstvo so pripravili do tega, da je začelo burna protestirati proti tej prireditvi. Bolezen mu je preprečila beg z gimnazije na fronto Roosevelt se je hotel proslaviti že tedaj, ko se je začela špansko-ameriška vojna. To je bilo leta 1898. Tedaj je hatel z nekaterimi svojimi tovariši iti prostovoljno na fronto. Čeprav so bili še zelo mladi fantje, vendar so se smatrali za dovolj močne, da se bore. Franklin je sam izdelal načrt zase in za svoje tovariše. Hodil je tedaj še v gimnazijo. Prav resno ie začel misliti na to, kako bi pobegnil z gimnazije na fronto. Dva dni pred svo* jim begom pa je nenadno zbolel in ie moral za dalj časa v bolnišnico. In tako se je kubanska vojna končala brez njega. S kolesom po Nemčiji Ko je nekoliko dorasel, ga je mati poslala v tujino, da vidi, kakšen je 6vet drugod. Prišel je v Pariz. Nekoč je z nekega balkona tu opazoval carico Evgenijo, ki je šla po ulici s svojimi dvornimi gospemi Kako je bilo tej Rooseveltu pri srcu, tega njegova mati časnikarjem ni povedala. Morda se je v carico zaljubil, ali pa se mu je zdel ves ta sijaj, ki ga je gledal pod 6eboj na ulici, smešen. V Parizu je Franklin organiziral skupino svojih prijateljev in z njimi odšel s kolesi na potovanje po Nemčiji S svojih potovanj po Franciji in Nemčiji, je Roosevelt poslal svoji materi mnogo obširnih pisem, ki jih ima mati še vsa spravljena. * . Ji r. % 1 * ! , » t \ . i • a * Franklin Roosevelt je bival nekaj časa tudi v Kanadi. Tu se mu je posrečilo nekoč priti tudi na jahta nemškega cesarja Viljema II. Ko si je ogledoval prostore na tej jahti. a .. V.- - Ves vesel je po- zneje materi kazal ta svinčnik, na katerem so se poznali odtisi zob cesarja Viljema. Ta je imel namreč navado, da je vedno nervozno grizel svoj svinčnik. »Vesel« dogodek z njegovega potovanja Glede odnošajev z ženskami, Roosevelt ni bil pustolovec. Bil je zelo sramežljiv. Čeprav je svoji materi zauj>al prav vse, vendar se ni nikdar zgodilo, da bi ji kdaj povedal kaj o svoji izvoljenki ali sploh o tem, če ima kako žensko rad. Pred svojo poroko je o teh 6tvareh enkrat samkrat govoril in sicer ob priliki nekega veselega dogodka v Newyorku. Tja se je odpeljal z vozom v družbi nekega dekleta, za katero še danes ne ve, zakaj se je pri tej priliki onesvestila Franklin se je tar liko prestrašil, da ie spustil iz rok vajeti Konja sta se začela plašiti Roosevelt v prvem trenutku ni vedel kai naj bi storil- ali nai bi pomagal dekletu, ali pa pomiril konje V tem hipu se je strlo kolo, kanja sta 6e ustavila, Franklin pa je zmagoslavno skočil z voza, odhitel k reki in prinesel dekletu vode, Ni bil pa pri tem izkazovanju preveč nežen, katji vodo ie kar metal dekletu v obraz, In tako res ni čudno, da je dekle takoj prišlo spet k zavesti. Pozneje se je Franklin zaljubil v 6vojo sestrično Eleanoro Roosevelt, s katero se je še kot otrok skupan igral. Tako se mu je dopadla, da je nekega dne stopil k svojemu stricu in ga prosil za Eleonorino roko Ta mu njegove želje seveda ni odklonil. Rooseveltova mati 6e je z vso skrbnostjo prizadevala, kako bi svojega sina, ki je zbolel pri svojem štiridesetem letu na otroški paralizi, pozdravila. Franklin pa je bil trdno prepričan, da ga ta bolezen ne more ovirati, da se ne bi posvetil političnemu poklicu. Kot vedno prej, tako je njegova mati tudi pozneje, ko 6e je Franklin či6to posvetil politiki, z vso pozornostjo zasledovala njegovo delo. Zdi 6e ji čisto naravno in prav nič čudno, da je Franklin postal tako slaven ne samo v Združenih ameriških državah, pač pa tudi v ostalem svetu Vaina opozorila za nocojšnjo igro na Stadionu Ker je 31.000 stojišč prodanih, prosimo vse udeležence, da se zbero predvsem na severnih terasah proti oltarju in da slede navodilom rediteljev! Držite se strogo gornjih navodil, sicer z nepravilnim obnašanjem lahko igro preprečite! K igri imajo seveda vstop tako ženske kot moški, le majhnih otrok ne pripeljite s seboj! Po pol osmi uri ni vhoda! Genfjalnost-blaznost-zločinstvo: Sedeži in stojišča za igro! Sedeži so samo na južni strani sta diona na betoniranih terasah! — Vsak naj gre na blok, ki je označen na knjižici Bloki za sedeže so numerirani od 1—14. K sedežem pridete le skozi vhode št. 1, 2 in 3. Vhod št. 3 bo točno ob pol osmih za sedeže zaprt. — Stojišča so na severnih terasah in na nabrežini ob Tyr-ševi cesti. — Na stojišča pridete le skoz: vhode št. 4, 6 in 7. — Srednji vhod št. 5 je samo za igralce. Reditelji! Vzdržujte najstrožji red Mojster duš a Da bi bil ta prikaz človeških žaloiger popolnejši, bomo navedli še primer iz najnovejše preteklosti.. Ta primer kaže, da poleg zveze med genialnostjo in blaznostjo ravno tako lahko naletimo še na drugo zvezo, ki je zapletenejša in še bolj nerazložljiva, na zvezo med genialnostjo, norostjo in zločinstvom. To se je zgodilo v New Yorku pred dobrim letom. Barre Lyndon, mlad nadarjen gledališki pisatelj in zdravnik se je bavil tudi s -kriminalogijo, s preučavanjem kriminalnih ljudi. V svoji igri »Mojster duš« je prikazal kriminalno-patološki primer, ki je prav tiste čase držal v napetosti vso Ameriko. Dva sodnika, ki sta po naključju gledala igro, sta začela sumiti, da je mladi pisec sam zapleten v to skrivnostno zločinstvo, saj je vendar v svojem delu tako zgovorno in prepričljivo ter smiselno naslikal. Vsebina igre je naslednja: Ropar odpre skrito blagajno v spalnici bogate dame. Nanj ta trenutek pade snop električne svetlobe: ujel ga je drugi ropar. Začne se vrsta naglih, napetih prizorov, ravno nasprotnih kakor pa pričakujemo. Roparja primejo. Zaman trdi, da mu je neki drugi ropar odvzel plen. Za ta dogodek se začne zanimati slavni zdrav-nik-kirurg dr. Clitterhouse, ki preučuje duševnost zločincev ter išče globljih razlogov za vsako zločinstvo. Zaprti ropar prepozna v zdravnikovem glasu glas tistega, ki mu je ugrabil plen. Seveda mu nihče ne verjame. Najboljši prijatelj dr. Clitterhousa je policijski nadzornik. Zdravnik tako zve za vse nevarne zločince na svetu in postane njihov pajdaš. Voditelj te tolpe je neka ženska, ki se zaljubi v novega člana. Ta novi član po svojih zvezah s policijo zve vse, kar zanima njegove nove tovariše. To vznemirljivo dvojno življenje je trajalo nekaj časa. dosler se ni dr. Clitterhouse odločil, da bo izvedel svoj zadnji načrt, velik vlom. Potem se je poslovil od svojih tovarišev. Toda eden od teh je zvedel, kdo je njihov novi tovariš. Prisili ga, da še dalje vdela« za nje, da jim daje naslove svojih bogatih znancev, da rim pove ,kie imajo njegovi bogati znanci: blagajne itd. Zdaj se dr. Clitterhouse odloči na jjoslednji poskus: zastrupi tega zločinca! Pride pred sodišče: Njegov prijatelj odvetnik si prizadeva, da bi ga rešil s tem. da bi ga sodišče proglasilo za blaznega. Zdravnik bi moral priznati, da je knjiga, katero ie napisal za svojega bivanja med zločinci, neutemeljena in nesmiselna. Zdravnik pa uporno trdi, da je ta knjiga najboljša reč, katero je kdaj napisal. S tem se sam obsodi. Toda ne! Sodnik ga oprosti, češ, da je blazen. Razsodbo utemelji z besedami: »Kadar kdo v takih okoliščinah odbije zadnje upanje, da se reši, zadnje upanje, ki je v tem, da bi bil proglašen za norega in bi ga to rešilo ječe, pa to odkloni — ta človek mora biti res nor!« To je v prav kratkih potezah vsebina drame »Mojster duš«. Pisec Lindon je res prišel pred sodišče. To je bila senzacionalna razprava, ki je nekaj tednov držala vso ameriško javnost v skrajni napetosti. Na koncu se je mlademu pisatelju primerilo to, kar je doživel glavni junak njegove igre — dr. Clitterhouse. Moral je izbirati: ali v ječo ali v blaznico. Zadnji trenutek so ga rešili njegovi odvetniki. S tem procesom je Lindon postal še slavnejši. Njegova drama »Mojster duš« je postala šlager sezone. Seveda je na njo postal pozoren tudi film. V delo so ga dali slovitemu režiserju Anatom Litvaku, ki se je proslavil z »Mayerlin-gom« in »Ljubeznijo Tatjane Petrovne«. Glavno vlogo v filmu je igral sloviti Edvard G. Robinson. Tako je nastal film »Mojster duš«, ki nam s prepričljivo stvarnostjo odkriva skrivnosti slavnega kirurga na meji genialnosti, blaznosti in zločinstva ... Vojska v Sveti deželi Videl sem, kako je majhna skupina judovskih pionirjev začela ustanovljati nova judovsko naselbino, kakor da za-saja mlado drevo. Naselbina se bo imenovala Ein Humifrac (studenec v zalivu). Naselbina leži nekaj malega od Hai-fe, blizu Akona. Krog in krog jo obdajajo arabske vasi. Začetek je narejen v nekaj urah. Ze precej časa so člani bodoče naselbine v zasilnem taborišču pripravljali material in orodje. Vse je noloženo na tovorne avtomobile. Prvi oddelek, peščica 40 odličnih ljudi, krene na pat. Ti postavljajo nekako majhno trdnjavo, okoli katere in pod varstvom katere bodo lahko začeli obdelovati zemljo sredi prebivalstva, ki neprenehoma kaže zobe. Najprej postavijo dvojen zid: dva nlota, ki 6ta drug od drugega 40 cm narazen. Vmesni prostar nasujejo z gru-čem. Ta ograja je dobro varstvo proti kroglam. Nato postavijo opazovalni stolp, vi-'cjk 10 ali 12 metrov. Tega so prinesli s 6eboj že narejenega. Potem pa začno staviti novo ograjo, 30 m od obrambnega zidu. Ta ograja je iz same bodeče žice. Iz trdnjave gredo na vse strani zaviti strelski jarki, ki se končujejo na štirih voglih pri stražnicah. Stražnice so po- stavljene tako. da je iz njih moči stre- 1 ljati križem. Tu so dobri strelski polo- j žaji zavarovani z vrečami zemlje, od ko- 1 der lahka peščica pobožnih ljudi vzdrži eno noč ali en dan oblegovanje sovraž- j nika. Te vojaške priprave niso otroška igra. Tu se ljudje dan za dnem pobijajo in treba je vsak dan računati s povprečno enim arabskim napadam. Prišel je večer. Povzpel sem se na stolp, kjer so nastavili žaromet. V službi sta bila dva čuvaja. Ko sem se pripravljal, da pojdem s stolpa, sem videl, da sta si nataknila prostorne kapuce in rokavice, ki so segale do srede lakti. Razložila sta mi to čudno uniformo: »To je zaradi komarjev. Ponoči nas kar zasipajo. Arabci nas jvobijejo dosti manj, kakor pa malarija.« Morda je res tako, a 6tavim glavo, da Judje ne bodo tako hitro premagali Arabcev kakor bodo komarje ... Če bi me po vsem tem, kar sem v Palestini videl in kar vem a njej, kdo vprašal, kako sodim o bodočnosti, bi bil v veliki zadregi. Niti Arabci, niti Judje ne bodo odnehali. Če gledamo v bistvo tega vprašanja in se ne menimo za ravnanje, lahko rečema da imajo oboji prav. Anglija, ki je za zdaj gospodarice Palestine, je enim kakor drugim dala uradne obljube. Zdaj ne ve, kako bi se teh obljub rešila. Arabci se čutijo doma na tej zemlji, kjer žive že sto in stoletja. | strupila bolezen, ki že Uk® m tako raz- i Judje se sklicujejo na čudovite zga- jeda svet Izrael je velika mednarodna davinske in legendarne spomine. Razen sila, s katero ie treba računati. Moha-tega tudi lahko po pravici povdarjajo medanstvo pa 3levara° oklepa francoska vse, kar so zadnjih 50 let storili za Pa- in angleško državo. Mohamedanska jeza lestino. Sklicujejo 6e tudi na vse hujša utegne biti zelo močno orožje proti An-preganjanja, ki jih njihovi rajaki trpe po gliji m prati Franciji za tistega, ki jo bo evropskih državah: 1 znal izkoristiti. »Če bodo Jude pregnali od povsod, * Cisto gotovo je da je Nemčija to zna- jih bo treba pač nekam spravili, ali pa la- Hitler, ki je izgnal Jude iz evropske-vse pobiti.« j ga raja, uživa vedno večji ugled pri Spet drugi pravijo: ' j protijudovskih Arabcih Ti meniio o »V6i nasprotniki Judov na svetu bi njem, da ga je poslal Bag sam Nobene-morali pospeševati sionizem. Saj ta re- dvoma ni, da nemški agenti z vsemi šuje judovstvo v smislu njihovih želja, silami podžigajo, vodijo in podpirajo I Kaj pa je naš cilj, ki ga je tako točno arabsko naselje. Angleška in francoska | označil Herci? Dati pravo državljan- obveščevalna služba imata o tem po-stvo in pravo narodnost ter domovino polnoma točne podatke m nemški vodi-, tistim Judom, ki se ne morejo ali ne na- želj sam ie v svojih govorih velikokrat rajo asimilirati, potujčiti. Prvi 6e bodo namignil na to. Morda ni daleč dan, ko I prišli naseljevat v Palestino v tako veli- bo na glas posredoval v tei zadevi kem številu kakor ji® bo le mogoče. I Vsi angleški poskusi tudi nedavna I Drugi pa bodo ostali pri narodih ki 60 J »konferenca pri okrogli mizi v Londo-j jih nekdaj sprejeli medse, a jih bodo od- nu«, 60 doživeli neuspeh Anglija si mo-slej gledali kot tujce, ki sjjoštujejo go- ! ra pomagati z zasilnimi sredstvi, stoljubnost. Te Jude bodo podpirali nji-1 Ta rešitev pa ni končna in tudi ne Ihovi konzuli in branili njihovi j>oslaniki. zadovoljiva Toda ker ni boljšega, upaj- . Tiste Jude pa, ki bodo rajši postali mo, saj mi kristjani ki nas na Palestino Francozi, Angleži ali Amerikanci, pa naj tudi veže velika svetih spominov, da bi ; to le store, mi jih boma nehali imeti za se to zasilno stanje podaljšalo in da ne j Jude.« |bi kako poslabšanje prisililo Angležev, To stališče je nedvomno nadvse pre- da bi morali odločneje poseči v gadje : prosto, vendar je odkritosrčno in se bo gnezdo, kakršno predstavlja danes ju- marda nekega dne uresničilo. davsko-arabska vojska v Sveti deželi, j V pričakovanju tega uresničenja, pa 1 bo palestinska rana najbrž še bolj za- 1 KONEC Že v prihodnji številki bomo na tem mestu začeli priobčevati naš novi napeti, zanimivi, in kar je glavno, resnični podlistek o dogodivščinah mladega Slovenca v sloviti francoski Tujski legiji, pod naslovom: Beg iz tujske legije Listek bo obilno ilustriran z izvirnimi fotografijami piščevih tovarišev — tujskih legijonarjev. Predstavljal bo zanimivost, kakršne ni svojim bralcem nudil še noben slovenski list. 1 Pisec sam pravi o svojem prikazu takole: Z opisom bi rad pokazal razliko med romantičnimi sanjami o legiji in med resnico. Rad bi odvrnil tiste, ki še vedno 1 silijo v puščavo, v Afriko, v legijo, a ne 1 vedo, ka* iih prav za prav čaka tam. Legija ie zadnje zavetišče ljudem, ki so opravili z življenjem in beže pred njim I in pred samim seboj Naj ne bi noben Slovenec toliko pretrpel, kakor sem jaz in kolikor trpe tieti Slovenci, ki jih še vedno veže trdi neizprosni, kruti zakon legije. Ne zamudite te prilike in povejte V6em svojim prijateljem in znancem, naj s prihodnja številko naroče naš list, e katerem bodo dobili poleg tega listka še veliko drugega berila ter točne in zanes- i ljive domače in tuje informacije iz pr-Ivega vira. »Slovenski dom« Uhaja vsak delavnik eb 18. Mesečna naročnina 12 din ca Inozemstvo 25 din. Uredništvo: Kopitarjeva alica 6/111 Telefon 40CI1 do 4005 Uprava: Kopitarjeva ulica 8. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Jože Kramarič. - Izdajatelj lnl Jote Sodja. Uredniki Hirke Javornik.