196 Kolofon
■ Proteus 80/5 • Januar 2018
Proteus
Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc
http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2016.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote aliposameznih delov brezpisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus:
prof. dr. Nina Gunde - Cimerman
prof. dr. Lučka Kajfež - Bogataj
prof. dr. Tamara Lah - Turnšek
prof. dr. Tomaž Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
Naslovnica: Kremenov kristal s Cerovca je načela korozija, nekoliko pa je k luščenju sekundarnih plasti v osrednjem prizemskem delu pripomogla še zmrzal. Velikost: 25 milimetrov x 7 milimetrov. Zbirka: Cveto Gašpirc. Foto: Igor Dolinar.
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.000 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,50 EUR, za upokojence 3,70 EUR, za dijake in študente 3,50 EUR. Celoletna naročnina je 45,00 EUR, za upokojence 37,00 EUR, za študente 35,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
Uvodnik
»Znanost mora zrušiti tiranijo 'najuglednejših' revij. Rezultat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.«
Kozma Ahačič, doktor slovenistike in raziskovalec, je 14. januarja letos v Delu zapisal: »Humanistično znanost zaznamuje navidezna natrpanost našega časa verjetno najusodneje. Vede, katerih osnovno poslanstvo je misel, so se ujele v manufakturno miselnost: izdelati čim več člankov, dobiti in narediti čim več projektov, izdati čim več knjig, odkljukati čim več citatov. Ob tem pa čim manj misliti in brati, ker za to ni časa in energije. Ker mora biti v skladu s trenutno miselnostjo znanstvenik ob koncu svojega de-lovnika zgaran fizično, ne miselno; misli niso dovolj merljive.«
Izjava je skrajno zaskrbljujoča: zahteve, ki jih znanstvene in univerzitetne politike v imenu spodbujanja njihove znanstvene »odličnosti« narekujejo znanstvenikom in univerzitetnim učiteljem, imajo paradoksne učinke. Znanstveniki zaradi njih - kot je zapisala profesorica astronomije Andreja Gomboc 1. februarja letos v Delu - znanosti sploh ne morejo delati več, zahteve jim - kot pravi Kozma Ahačič - jemljejo tisto, kar vrhunske znanstvene dosežke sploh omogoča: čas za razmišljanje.
Kje so danes znanstveniki in univerzitetni učitelji prisiljeni »razkazovati« svojo »produktivnost«? V znanstvenih revijah štirih svetovnih založniških kor-
poracij, ki imajo - kot lahko preberemo v prispevku Boj za dostopno znanost, ki je izšel 12. januarja letos v Mladini, »neznansko ugoden poslovni model«: »Znanstveniki raziskovalno delo večinoma opravijo z javnimi sredstvi. Brezplačno napišejo članek in ga pošljejo v uredništvo revije, v kateri ga želijo objaviti. Revija ga pošlje recenzentom, ti pa za svoje delo prav tako niso plačani. Pred objavo avtorji vse avtorske pravice brezplačno prenesejo na založnika. In ko je na koncu postopka članek objavljen, za dostop do njega založniki zahtevajo plačilo. Skoraj vse delo je opravljeno z javnim denarjem, vsi dobički pa se stekajo v zasebne žepe. Če želijo javne raziskovalne ustanove svojim zaposlenim omogočiti dostop do najnovejših znanstvenih spoznanj, morajo založnikom plačevati naročnine, ki dosegajo milijonske zneske.« 9. decembra leta 2013 je bil v Guardianu objavljen prispevek Kako revije, kot so Nature, Cell in Science, škodujejo znanosti, ki že v samem naslovu razkriva uničujoč vpliv opisanega tržnega okvira na znanost samo. Napisal ga je Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino za leto 2013 Randy Schekman (1948-). V njem Schekman »obračuna« z najuglednejšimi indeksiranimi znanstvenimi revijami. Schekmanovi argumenti so naslednji. Objave v najuglednejših revijah na razpisih same po sebi zagotavljajo financiranje znanstvenih projektov ter zaposlitve in napredovanja na univerzah. Vendar te revije ne objavljajo vedno samo izvrstnih člankov. Poleg tega te revije agresiv-
Uvodnik 197
no oglašujejo svoje tržne znamke, pri čemer jih bolj zanima prodaja kot pa spodbujanje najbolj pomembnih raziskav. Pri tem si pomagajo s spornimi faktorji vpliva, ki so za znanost tako škodljivi kot nagrade v bančništvu. Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirljivimi in izzivajočimi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napačnih dognanj kasneje prisiljene umakniti - ali pa tudi ne. Vse to neizogibno škoduje znanosti, ki jo ustvarjajo znanstveniki. Schekman iz tega izpelje naslednje sklepe. Za znanstvenike so rešitev revije na spletu s prostim dostopom, ki objavljajo kakovostne članke brez umetnih omejitev, ki jih lahko bere vsakdo in ki ne poznajo dragih naročnin. Mnoge izdajajo znanstveniki sami, ki ocenjujejo kakovost člankov, ne da bi se ozirali na citiranost. Odločanje o financiranju znanstvenih raziskav in zaposlitvah na univerzah naj ne temelji več na tem, v katerih revijah znanstveniki objavljajo. Pomembna je namreč kakovost znanosti, ne pa blagovna znamka revije. Najpomembnejše pa je, da se znanstveniki sami uprejo: »Znanost mora zrušiti tiranijo 'najuglednejših' revij. Rezultat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.«
Schekmanova kritika je usmerjena v sam anglosaški institucionalni okvir znanosti in univerze, ki danes prevladuje v svetu. Ta znanstvenicam in znanstvenikom predpisuje, da morajo objavljati v »najuglednejših« indeksiranih znanstvenih revijah, sicer ne bodo dobili denarja za svoje znanstvene raziskave in se ne bodo mogli zaposliti na univerzah. Predpostavka takega okvirja in njeni učinki so uničujoči: tako kot znanstvenice in znanstveniki niso vredni »nič«, če ne objavljajo v teh revijah, tudi z znanstvenimi dognanji ni »nič«, če ne ugledajo »luči sveta« v njih. Velike založniške korporacije tako oblikujejo poklicne usode znanstvenic in znanstvenikov ter z vsiljevanjem svojega poslovnega modela odločajo o tem, katera in kakšna znanstvena dognanja bodo objavljena. Znanstvenice in znanstveniki ter njihova objavljena spoznanja so v tem okviru »zgolj« tržno blago. To absurdno obliko poblagovljenja znanosti je treba razumeti kot eno od zadnjih stopenj v razvoju novoveške znanosti, ki je vse od svojega začetka v 16. stoletju tako ali drugače v službi kapitalističnega načina proizvodnje: novoveška znanost je v svojem bistvu torej »zgolj« njeno orodje. Francis Bacon (15611626), oče novoveške znanosti, je bil prepričan, da se je prisile narave mogoče osvoboditi le tako, da si jo podredimo z znanostjo. Novoveška znanost je tako postala »zgolj« orodje gospostva nad naravo. Ker pa je tudi človek narava, je novoveška znanost postala orodje gospostva tudi nad njim. To orodje gospostva je postala gonilna sila buržoazije. Leta 1848 sta Karl Marx in Friedrich Engels v Komunističnem manifestu že lahko zapisala: »Buržoazija je snela svetniško gloriolo vsem doslej častivrednim opravilom, na katera
je človek doslej gledal s svetim strahom. Zdravnika, jurista, duhovnika, poeta, znanstvenika je pretvorila v svoje plačane mezdne delavce.« Kapitalistična podreditev znanosti je proces, ki ne pozna meja. Francoski fizik in esejist Jean-Marc Levy-Leblond (1940-) je v besedilu Je znanost univerzalna? (Le Monde diplomatique, slovenska izdaja, 17. maja 2006) zadnjo fazo tega procesa opisal s sledečimi besedami: »Moramo priznati, da je znanost dandanes univerzilizirana. [...]. A ta globalizacija je zgolj zmaga ene vrste ,zahodne' znanosti, ki je bila spočetka evropska, pozneje pa je prihajala iz Združenih držav Amerike. [...] Zakon močnejšega vedno prevlada, to velja tudi v znanosti. Ta prostorska prevlada ne daje nobenih časovnih zagotovil. Enako kot grška, kitajska ali arabska bi tudi zahodna (ali svetovna, to je odslej isto) znanost kaj lahko bila umrljiva, in celo po štirih stoletjih razvoja tudi že umirajoča. Njena učinkovitost, ki ji je omogočila, da je od 19. stoletja udejanjila baconovski in kartezijanski program, se je zdaj obrnila zoper njo. Družbeni, oziroma natančneje, trgovski ukaz znanstveni razvoj umešča pod vpliv omejitev produkcije in kratkoročne rentabilnosti. Možnost temeljnih teoretičnih raziskav, ki ne dajejo zagotovil o takojšnjem uspehu, postaja vse bolj nestvarna. [...] Vladavina tehnoznanosti, v katero smo vstopili, nedvomno za dokaj dolgo obdobje oblikuje novo podobo te nedvomno ,večusmeritve-ne' dejavnosti, ki je ,znanost'.«
O čem natančno piše Levy-Leblond? Pred nekaj leti je bil v Delu objavljen pogovor z zaslužnim profesorjem fiziologije na Univerzi v Oxfordu Denisom Noblom (1936-), velikim nasprotnikom genskega determinizma v biologiji. Genski determinizem zagovarja prepričanje, da živi organizem v svojem delovanju le »trpno« izvršuje »program«, zapisan v genih. Nekateri biologi so celo trdili, »da družba in posamezniki ne obstajajo, obstaja le boj med sebičnimi geni za prevlado v biološki juhi življenja.« Ideja sebičnega gena, ki jo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja utemeljil britanski evolucijski biolog Richard Dawkins, je imela »zelo velik vpliv, saj se je zelo dobro ujela s političnimi razmerami v svetu - političnim konservativizmom in novoklasično liberalno ekonomsko teorijo«. Spomniti se je treba le »znamenite« izjave nekdanje angleške ministrske predsednice Margaret Thatcher, ki je nenavadno podobna trditvam zagovornikov sebičnega gena: »Družba ne obstaja, so le posameznice in posamezniki, ki skrbijo zase.« Noblovo svarilo je upravičeno: z genskim de-terminizmom in idejo sebičnega gena je res mogoče opravičevati neoliberalizem ali celo dokazovati, da je tako stanje v družbi »naravno« in da zato zanj - ni alternative.
Teorija sebičnega gena in neoliberalizem sta ideološka »siamska dvojčka«. Denis Noble je ideološkost genskega determinizma občutil na svoji koži: »Če bi
198 Uvodnik
■ Proteus 80/5 • Januar 2018
v tistem času predlagal raziskavo, s katero bi poskusil dokazati epigenetski prenos pridobljenih lastnosti ali raziskati dvosmerno komunikacijo med organizmom in genomom [oboje nasprotuje dogmi molekularne biologije, da je za lastnosti organizma pomemben samo genom; opomba je moja], mi raziskave ne bi odobrila nobena znanstvena komisija. Prav tako s temi idejami ne bi mogel računati na znanstvene objave.« Trčil je ob institucionalni okvir znanosti (znanstvene in habilitacijske komisije, objavljanje v znanstvenih revijah ...), ki je vedno ideološki - določa namreč, kaj naj bi znanost bila in kdo je »vreden«, da se z njo ukvarja. Tudi znanost ima »svojo modo in prevladujočo ideologijo«. Ta prevladujoča ideologija ni nekaj samoniklega, ampak se napaja v ideologiji neolibe-ralne ekonomije. Noble je jasen: »Projekt človeškega genoma je prodajal prav njegov domnevno neskončen komercialni potencial. Ideja, da je mogoče odkriti gen za vsako bolezen, motnjo in nadarjenost, je bila zelo vabljiva in hkrati dovolj preprosta, da so jo lahko dojeli tudi poslovneži in finančni vlagatelji, ki so računali na prihodnja dobičkonosna zdravila ali gensko spremenjene rastline. Vendar so bila pričakovanja strahotno pretirana.«
V obdobju neoliberalizma in njegove ideologije »končni« cilj odkrivanja genov na primer niso več (toliko) raziskovanje in razumevanje »skrivnosti narave«, zdravljenje obolelih in proizvodnja (gensko spremenjene) hrane, s katero naj bi - tako pogosto »moralizirajo« velike prehranske korporacije - izkoreninili lakoto po svetu, ampak (predvsem) dobički, ki si jih je mogoče obetati pri tem. Z drugimi besedami: ker so vedno večji deli človekovega življenja podrejeni »trgovskemu ukazu«, sami po sebi niso več vrednota. V neoliberalizmu človek sam po sebi ne »šteje« nič. Znanstvenice in znanstveniki pri tem niso nobena izjema, kajti tudi znanost se je morala podrediti »trgovskemu ukazu«. To »vlogo« opravlja v prvi vrsti njen institucionalni okvir. Ta »lomi« teoretsko »hrbtenico«, s tem pa tudi človeško dostojanstvo znanstvenic in znanstvenikov. Noble je »uradno« ideologijo »preprostega« genskega determinizma, po kateri je za lastnosti organizma pomemben samo genom, lahko odkrito zavrnil in se sproščeno lotil raziskovanja zapletenih dvosmernih odnosov med organizmom in genomom šele, ko je zapustil institucionalni okvir znanosti: »Zame je bila uradna upokojitev prava odrešitev, saj sem se lahko končno posvetil vprašanjem, ki so me zares zanimala, in pisanju poljudnejših, tudi polemičnih knjig.«
Noble pa je v intervjuju povedal še nekaj: »Prepričanje, da lahko že z odkrivanjem genetskih zaporedij vzgajamo superrastline in zdravimo bolezni, je preveč vabljivo in tudi tržno zanimivo, da bi jo znanstvena skupnost upala preveč odločno zavrniti.« Znanstvenice in znanstveniki očitno niso vedno samo nemočne žrtve »trgovskega ukaza«, marsikdo od njih je »trgo-
vski ukaz« že tudi ponotranjil in ga opravičil. Želja po hitrih »spektakularnih« uporabnih rezultatih je morda prevelika skušnjava, ki na svoj način »slabi« tudi zahtevno teoretsko raziskovanje. Prav zadnje pa nas vrača k problemu »najuglednejših« znanstvenih revij. Njihova »ideološka« uredniška politika je predvsem objavljanje člankov, ki vsebujejo »pozitivni« rezultat. Po tej ideologiji je vsak članek končen. Njegova objava je nekakšen certifikat. Toda eden od uveljavljenih znanstvenikov je v spletnem besedilu Sedem največjih problemov znanosti po mnenju 270 znanstvenikov zapisal: »Znanost ne deluje na tak način. Znanost je proces in resnica je vedno začasna. Znanost bi se zato morala izviti iz primeža ,končnosti' objavljanja.« Za nekaj podobnega se je zavzemal nemški filozof Karl Jaspers v filozofiji. Filozofijo je skušal spremeniti v filozofiranje. Iskal je takšne načine sporočanja filozofskih »rezultatov«, da bi ti izgubili značaj rezultata. Znanstveniki so zato prepričani, da bi morali objavljati tudi »negativna« dognanja, torej taka, ki niso uspela potrditi hipotez, na nekaterih odprtih spletnih naslovih pa že objavljajo tudi znanstvene raziskave v »živo«, torej v procesu. Največji problem pa je plačljivi, torej zaprti dostop do raziskav, objavljenih v »najuglednejših« znanstvenih revij. Znanost zdaj niti vsem znanstvenikom ni dostopna. Najbolj radikalna stališča v akademski skupnosti so, da bi morali ves sistem »najuglednejših« revij ukiniti in znanstvena dognanja v celoti preseliti na spletne strani s popolnoma prostim, neplačljivim dostopom. Ta koncept pa vodi k še bolj drznim rešitvam: znanost bi morala poiskati tak jezik, ki bi bil razumljiv vsem ljudem. Šele tedaj bi znanost postala resnično javna dobrina. Zato pa bi bilo treba spremeniti njen nedemokratični institucionalni okvir. V Sobotni prilogi Dela je 2. decembra lani izšel pogovor z rektorjem Moskovske državne univerze Lomono-sova in predsednikom zveze rektorjev ruskih univerz Viktorjem A. Sadovničijem. V njem je med drugim zagovarjal prav to:
»Naj povem, da se ne strinjam povsem z anglosaškim načinom vrednotenja univerz. [...] Univerze ne predstavljajo zgolj izdani članki, citiranje anglosaških revij ali indeks Hirsch, ki meri znanstveni učinek neke publikacije. Univerza je namreč tudi center kulture, center duhovnega življenja države in regije, njena naloga pa je služiti družbi. Na žalost se prav ta osrednja naloga pri rejtingih ne upošteva. Zato sem predlagal, da oblikujemo drugačnega, ki temelji na treh nalogah: prva je izobraževalna akademija, druga znanost, to je citiranje itd., in tretja je služenje družbi.« V takem institucionalnem okviru bi vsi ljudje lahko živeli tisto, kar žene vsako pravo znanost: čudenje nad svetom. V njem bi tudi revija Proteus lahko svobodno zaživela.
Tomaž Sajovic