159
Svinčnik doma in v šoli.
Nekdaj je bilo za navadnega človeka dovolj, ako je znal citati, pisati in nekoliko računati. Ti trije pred-metje so bili poglavitni in poleg krščanskega nauka jedini v začetnih naših šolah. A danes nam ne zadostujejo več; poleg njih je treba tudi v začetnem nauku jemati ozir na stroke, ki so postale v modernem času nekaka skupna potreba vsemu človeštvu. Med temi je pač v prvi vrsti risanje. Vsakdo, kdor se giblje po svetu, mora vsaj nekoliko vajen biti svinčniku in njegovi porabi. Risanje je postalo danes za izraz mislij isto tako potrebno, kakor jezik in pisava. Ne samo umetniki, arhitekti in inženerji, temveč tudi obrtniki, kupci, podjetniki, kmetovalci itd. pridejo dan za dnevom v položaj, da rabijo svinčnik in da se morajo pečati z umetnostjo, ki telesa predstavlja s črtami na ravni podlagi, to je z risanjem.
Kolikokrat se pripeti vsakemu človeku, da potrebuje ta ali oni predmet z določeno obliko in veličino! Časih napravlja novo pohištvo, naročuje ga iz daljnega mesta ali pa pri domačem obrtniku; drugič mora popravljati rabljene in pohabljene objekte ter zamenjavati starino z novimi izdelki, kateri naj bodo v soglasji z ostalo opravo. Malokdaj imamo človeka pri roki, ki bi znal vse djati v red in nam vstreči v vsakem oziru. Le prevečkrat je treba pisariti po to ali ono v bližnje ali daljno mesto in tedaj se prične zadrega. Natančni popis zaželenega predmeta je jako težaven in le prerad postane nejasen. Zato pa prodajalec ne ve, kaj naj prav za prav pošlje in konečno smo nezadovoljni z naročeno stvarjo, ker ni tako izpadla, kakor smo si jo slikali v mislih. Vse drugače pa je, če smo jo tudi v istini naslikali. S priprostim svinčnikom smo naredili potrebnih črt na papir, kmalo je bila skica gotova in prodajalec ve natanko, kake so naše želje. Noben popis bi mu tega ne bil tako jasno razložil. A tudi z obrtnikom v domačem kraji dokaj ložje shajamo, ako znamo nekoliko risati. Ko rabimo novo omaro, novo mizo itd., se pomenimo s svinčnikom ž njim in s tem prihranimo dokaj potov, sitnostij in nerazporazmenja.
Kmetovalcu se zlomi pri tem ali onem stroji, recimo pri slamoreznici, pri stroji za mlatenje itd. kak del; naroči si ga lahko v mestu brez potov in sitnosti, ako ga zna narisati. Kedar treba popolniti in z novimi za-meniti obrabljene dele, je nam svinčnik najboljši pomočnik in tolmač — in tako bi mogli našteti premnogo slučajev, iz katerih je razvidno, kolike koristi in prijetnosti nam donaša znanje risanja.
A tudi z druge strani nam risanje donaša dokaj dobička, veselja in zabave. Kolikrat vidimo načrte te in ali one vrste! Razumeti jih more do dobra samo oni, ki- se je sam pečal z risanjem. V vasi se na pr. zida nova cerkev. Mi se zanimamo za zgradbo, dajali smo sami leto  in dan  zdatnih prispevkov in ko pošlje stavbarski
Obrtnija.
160
mojster načrte, smo v veliki zadregi, ako se na risanje prav nič ne razumemo. Kdo ve, bode li zgradba lepa in primerna, bode-li denarja vredna, katerega smo s trudom in požrtvovalnostjo nabirali ? Vseh teh dvomov in neprilik ne pozna oni, ki je sam vešč risanja. Jeden pogled na načrt ga pouči, česar mu je pričakovati; njemu se nikdar ne pripeti, da bi se moral zanašati samo na mnenje in sodbo druzih; on je sam mož, razumen in veljaven pri vseh tacih podjetjih!
Ko si ogledujemo ilustrovane knjige in sploh dela, ki prinašajo poročila o napredkih tehnike in druzih strok človeške vede, tedaj razumemo vse drugače, jasneje in hitreje posamične načrte, ki nam jih knjiga podaje — s kratka rečeno, slučajev je neštevilno, v katerih se korist risanja kaže očividno in prepričevalno dan za dnevom!
Zato pa je treba risanje tudi gojiti pri učeči se mladini. In to ni nikakor težko I Zanimanje za risanje se kaže pri otroku uže v zorni mladosti. Treba je le to zanimanje podpirati in razširjevati. Ako narišemo detetu s svinčnikom kak priprost predmet s priprostimi črtami, smo gotovi, da bodemo imeli najhvaležnejšega gledalca. Kako bistro in živo sledi mlado oko vsaki črti, ki jo dela svinčnik na papir! Veselje za risanje raste od dne do dne in ako ga učitelj pametno in previdno goji, je vspeh brezdvomen. Naloga šole je v tem oziru preveli-cega pomena in odgovornosti. Učitelj mora skrbno paziti, da položi z rednim in stopnjevatim podukom temelj prihodnjemu znanju v risanji. Učenec naj se navadi pravilno opazovati predmete, ceniti njihovo dolžino, širino in globino, njihovo oddaljenost in druga njihova svojstva, ki zanimajo risarja. Natorno nadarjenost treba harmonično razvijati in premišljeno voditi do večjih namenov, s katerimi se peča potem praktično življenje ali pa strokovni pouk. Ljudska šola naj poda svojim gojencem vsaj toliko podlage v risanji, da je pridnemu in prebrisanemu učencu mogoče, tudi samo s pomočjo nadaljevalne šole popolnjevati svoje znanje v risanji in se mu toliko priučiti, kakor ga rabi pozneje v oni obrti, kateri se je posvetil. Obiskujoč nadaljevalno šolo, ima priliko, da zvečer ali pa v praznikih riše doma, ter napreduje na onem temelju, ki ga mu je podala ljudska šola. Kmalu bode začel izdelovati strokovne ris arije ter ž njimi dosegel verhunec onega, kar rabi za svoj stan. Tedaj pa lahko brez skrbi stopi med svet; znanje njegovo mu jamči vspešen boj v splošnem trudu za obstanek. Risanje, s katerim je pričel doma in v šoli, obrodilo je obilnega sadu!