—?    135                                                                         
Počitnice.                         
^jMjj|e rečem vam, da bi ne bili pridni, vsaj v veliki večini; vendar to je ^||# pa tudi res, da ne storite radi veliko več,- kakor le to, kar je v šoli "^T^ ostro zapovedano, premnogi še radi veliko manj. Toda te-le dni je bila pa neka izjema. Na šolskem urniku ni bilo napisano ,,čitanje", a vendar je vse od kraja čitalo, pa kako pazljivo! Čitali, pa zopet čitali ste — svoja spričevala. Kaj se hoče? Spričevalo je v šolskem življenju silno imenitno pisemce, za katero se tako zelo zanima toliko Ijudij. Najprej seveda učenci sami. I, saj se druga pisma čestokrat tudi težko pričakujejo; kolikrat stopi ta ali oni k oknu, da bi videl, ali že gre pismonoša s tako zelo pričako-vanim pismom. A še z vse večjo nepotrpežljivostjo čakajo učenci, mali in veliki, onega trenotja, ko se jim izroči v roko pobotnica šolskoletne pridnosti — spričevalo.
A za to pisemce se ne zanimajo samo učenci, marveč še mnogi drugi Ijudje. O profesorjih in učiteljih, ki pišejo in podpisujejo ta mladinska pisemca, tu niti ne govorim, vem pa, da jih zelo zelo zanimajo in da marsikateri s težkim srcem in s težko roko zapiše poleg predmeta neprijetno besedico »nezadostno", pa ne more, ker ne sme — drugače. Za vaša spričevala se posebej zanimajo oče, mati, gospodinja, stric, teta, boterček, botrica, razni dobrotniki, — vse, vse pričakuje radovedno, kaj so neki ,,našemu" letos napisali tam v šoli?
Kako je pa tudi zavarovano to pisemce, da izpričuje le samo golo resnico! Zagotovilo je lastnoročni podpis ali še več podpisov, potlej pa še šolski pečat. Spisano je navadno na tak papir, da niti goljufija ali sleparija ni mogoča. Vendar so še Jjudje, kateri celo tako opremljenemu pismu nočejo popolnoma verjeti, ter še sami izprašujejo učenca to in ono, da bi se pre-pričali, ali je res mali učenjak tako silovito učen, kakor stoji zapisano.
Tudi jaz se osmelim tu javno vprašati vse učence in učenke jako tehtno vprašanje iz zgodovine. Povejte mi, mladi učenjaki, kateri izmej onih mož, ki so si slavo pridobili v raznih iznajdbah, bi žel največje priznanje, ko bi sedaj stopil mej nas? No, ali bo kaj? 0, saj vem, da vam je znano, pa se le do-misliti ne morete tako hitro. Kaj ne, tisti, ki je prvi iznašel po — poč —? I, seveda! Mož, ki nam je iznašel počitnice, ,,vakance", naj živi! Živio!!
Kaj pa boste počeli vse dolge počitnice ? ,,Igrali se bomo", tako čujem od vseh stranij. Prav, prav, le igrajte se tako dolgo, da se naveličate.
Aha, tam-le sem že zapazil tolpo počitničarjev, ki se igrajo vojake. Pa so jako premeteni ti vojaški novinci (rekruti). Strica Jošta, ki je bil že trikrat v vojski, so naprosili, da naj jih uči, ker le tako ima ta igra res pravo zanimanje, ako se mladi vojaki temeljito naučijo vseh vojaških vaj. Tako vsaj ni brez koristi: nauče se lepo pokončno stati, pošteno hoditi, spretno se gibati in obračati, poslušnim biti na vsako besedo itd.- Ali pa veste tudi, katerega zaščitnika v nebesih ima ta igra? Samega sv. Alojzija! Ko bi se bil ta ljubeznivi  svetnik le samo  doma ,,igral vojake", bi  se mu ne bilo treba

-*«    137    &*-
pozneje tako zelo kesati; a ker je šel cel6 majhen mej prave vojake, se mu je primerila ona nesreča, da je začel izgovarjati napačne besede ter zašel celo v smrtno nevarnost. Vaše igranje je pa čisto pošteno in upam, da se vaš angeljski patron radostno ozira iz nebes na vas.
Igrali boste še druge igre z dovoljenjem starišev. Le vse bodi pošteno, in v slavo božjo tudi vaše igranje. Vendar samo igrati se vse dolge počitnice bi bilo pa res — preotročje! Poprimite se tudi koristnih opravil; osobito pa bodi služba božja tem natančneja, čim več časa vam je na razpolago. Pa glejte, da se mi vsi zopet zdravi in čvrsti, čili in veseli povrnete na šolske klopi!                                                                                      Internus   ".